»Nimam časa za terapijo«: kako se to izide, ko imaš službo, otroke in en prost večer

»Vem, da bi mi koristilo. Samo — kdaj?« Ta stavek slišim pogosto in vsakič mu verjamem. Človek s službo, otrokoma, starši, ki potrebujejo pomoč, in enim prostim večerom na teden nima izmišljene težave s časom. Ima resnično.

Hkrati pa opažam nekaj drugega. Pri marsikom pomanjkanje časa ni edina ovira, ampak najbolj sprejemljiva. Je edini razlog, ki ga lahko poveš na glas, ne da bi se ti bilo treba izpostaviti. »Nimam časa« je varnejše kot »bojim se, kaj bo prišlo ven«.

Zato v tem zapisu naredim oboje. Najprej povsem praktično razčlenim, koliko časa terapija v resnici vzame in kako jo ljudje spravijo v natrpan teden. Nato pa pošteno pogledam še tisto, kar se za pomanjkanjem časa včasih skriva.

Koliko časa terapija dejansko vzame

Poglejva s številkami, ker so bolj prijazne od občutka.

Eno srečanje traja 50 minut. Če prišteješ pot v obe smeri, si v Ljubljani pri približno uri in pol do dveh urah. Pri srečanjih na štirinajst dni to pomeni okoli tri do štiri ure na mesec — manj kot ena epizoda serije na teden, manj kot povprečen slovenski odrasel porabi za družbena omrežja v dveh dneh.

Terapija na daljavo to številko prepolovi: 50 minut, brez poti, iz domače sobe ali iz avta pred vrtcem. Raziskave zadnjega desetletja kažejo, da je pri večini težav enako učinkovita kot terapija v živo — o prednostih in omejitvah oblike na daljavo sem pisala posebej.

Za primerjavo: ena sama neprespana noč zaradi skrbi te stane več energije kot celotno mesečno srečanje. Neprijetna razlika je, da se za neprespano noč ni treba odločiti.

Kako to spravijo v teden ljudje, ki jih poznam

Nekaj rešitev, ki se v praksi obnesejo pogosteje kot druge.

• Zgodnji termin pred službo. Ob sedmih zjutraj, preden se dan zažene. Za marsikoga najbolj miren del dneva in edini, ki ga ne more nihče prevzeti.
• Odmor za kosilo. Petdeset minut prek videoklica iz avta ali iz prazne sejne sobe. Ni idealno, je pa izvedljivo — in izvedljivo premaga idealno.
• Termin v času otrokove dejavnosti. Ura, ko je otrok na treningu, je ura, ki jo že tako preživiš v čakanju.
• Vsakih štirinajst dni namesto tedensko. Za marsikatero temo povsem zadostna gostota, ki prepolovi tako čas kot strošek.
• Zamenjava, ne dodatek. Najbolj vztrajajo tisti, ki terapije niso dodali na že poln seznam, ampak z njo nadomestili nekaj drugega.

Zadnja točka je najpomembnejša. Če terapijo dodaš na vrh polnega urnika, jo boš čez dva meseca odpovedal — ne zaradi nemotiviranosti, ampak zato, ker si jo postavil na najbolj krhko mesto v tednu.

Zakaj se prav zaposlenim ljudem pogosto najbolj splača

Tu je nekaj protiintuitivnega. Ljudje z najbolj natrpanimi urniki so pogosto tisti, ki iz terapije potegnejo največ v najkrajšem času.

Razlog je preprost: običajno so zelo funkcionalni, navajeni reflektirati in imajo jasno zastavljeno vprašanje. Ne potrebujejo mesecev, da bi se odprli. Potrebujejo prostor, v katerem se lahko za uro nehajo odzivati na zahteve drugih.

Poleg tega je čas, ki ga trošijo simptomi, praviloma večji od časa, ki bi ga vzela terapija. Ura tuhtanja vsak večer je sedem ur na teden. Prepir, ki se vleče tri dni, je izgubljen vikend. Nespečnost je ukradena tretjina življenja. Ko to sešteješ, terapija ni poraba časa, ampak naložba vanj — o tem, koliko časa nam požre ruminacija, sem pisala posebej.

Kdaj pomanjkanje časa ni pravi razlog

Zdaj pa pošteno. Če si prebral vse zgoraj in še vedno čutiš odpor, je vredno pogledati globlje. Nekaj vzorcev, ki jih srečam pogosto.

Strah, kaj bo prišlo ven. Nekje veš, da si nekaj dolgo držal zaprto, in slutiš, da se bo ob prvem odprtju vse to premaknilo. To ni neutemeljen strah — terapija res prinese na plan stvari, ki so bile pospravljene. Le da se to zgodi v tempu, ki ga narekuješ ti, ne jaz. O tem sem pisala v zapisu strah pred terapijo.

Zaposlenost kot obramba. Poln urnik je učinkovit način, da se človeku ni treba srečati s tem, kar bi ob tišini prišlo na površje. Če te ob prostem popoldnevu zagrabi nemir in takoj poiščeš opravilo, je to podatek, ne značaj.

Občutek, da nimaš pravice. Uro zase je težko upravičiti človeku, ki je vse življenje skrbel za druge. »Nimam časa« zveni sprejemljiveje kot »ne zdi se mi, da si to zaslužim«.

Nezaupanje, da bo koristilo. Če v ozadju misliš, da gre za plačano poslušanje, seveda ne boš iskal termina. Legitimen pomislek, na katerega odgovarjajo podatki, ne obljube — o učinkovitosti terapije in raziskavah.

Nobena od teh ugotovitev ni očitek. So pa uporabne, ker se z resnično oviro da nekaj narediti, z izmišljeno pa ne.

Koliko časa te stane to, česar ne rešuješ

Vsak izračun časa za terapijo je nepopoln, če na drugo stran ne postaviš časa, ki ga požre neobdelana stiska. Ta strošek je neviden, ker se ne pojavi v koledarju — a je praviloma večji.

Ruminacija. Ura vrtenja misli vsak večer je sedem ur na teden, torej približno štiriindvajset dni na leto. To ni retorična figura, ampak preprosta aritmetika. Za primerjavo: terapija na štirinajst dni vzame v celem letu približno štirideset ur.

Nespečnost. Kdor zaradi skrbi spi šest ur namesto sedmih in pol, izgubi približno deset ur tedensko — ne le časa, ampak zmogljivosti. Naslednji dan je počasnejši, kar se pozna pri vsem, kar tisti dan počne.

Prepiri, ki se vlečejo. Konflikt, ki v paru traja tri dni namesto pol ure, pomeni izgubljen vikend. Pri paru, ki se tako prepira dvakrat mesečno, je to približno dva meseca na leto v napetem ozračju.

Odlašanje. Odločitev, ki jo tehtaš pol leta, si vzame veliko več pozornosti kot odločitev, ki jo sprejmeš v treh tednih — tudi če je izid enak.

Namen tega izračuna ni pritisk. Je le opozorilo, da primerjava ni med »eno uro na štirinajst dni« in »nič«. Je med eno uro na štirinajst dni in tistim, kar te stanje stane zdaj.

Kaj kažejo podatki o prekinitvah

Ker je pomanjkanje časa najpogostejši razlog za odpoved terapije, je vredno pogledati, kaj se v resnici dogaja.

Metaanalize prekinitev terapije kažejo, da približno vsak peti človek proces konča predčasno. Zanimivo pa je, kdaj se to zgodi: največ prekinitev je v prvih nekaj srečanjih, torej takrat, ko se človek še ni odločil, in v obdobju, ko delo postane neprijetno.

To pomeni dvoje. Prvič, tisti, ki pridejo čez prvo obdobje, praviloma ostanejo — začetna ovira je največja. In drugič, kadar se človek začne izgovarjati na čas ravno takrat, ko je pogovor postal težji, čas skoraj gotovo ni pravi razlog. To je uporaben podatek, ker se z njim da nekaj narediti: povej terapevtu, da razmišljaš o prekinitvi. To je pogosto najbolj produktivno srečanje v celotnem procesu.

Drugi podatek, ki ga velja poznati: velik del izboljšanja se zgodi razmeroma zgodaj. Klasične raziskave odnosa med številom srečanj in učinkom kažejo, da precejšen delež ljudi doživi opazen premik v prvih približno osmih do desetih srečanjih. Za nekoga, ki se boji, da vstopa v proces brez konca, je to pomembna informacija.

Kaj pa čas med srečanji

Pogosta skrb, ki jo ljudje izrazijo šele pozneje: ali bo terapija zahtevala še domače naloge, dnevnike in vaje. Odgovor je odvisen od pristopa in ga je pametno vprašati vnaprej.

Kognitivno-vedenjski pristopi praviloma vključujejo delo med srečanji — beleženje misli, postopno izpostavljanje, vaje za spanje. To ni obrobna podrobnost: pri teh metodah je prav delo med srečanji nosilec učinka, zato je časovni vložek realno večji od same ure.

Sistemski, izkustveni in psihodinamski pristopi praviloma ne dajejo nalog v šolskem smislu. Se pa zgodi nekaj drugega, kar je vredno poimenovati: začneš opažati. Po nekaj srečanjih boš sredi prepira ali sredi večernega tuhtanja opazil, kaj se dogaja — in to opažanje ne vzame dodatnega časa, ker se dogaja v situacijah, v katerih si tako ali tako.

Kar pa čas res vzame, je nekaj tretjega: obdobje po srečanju. Marsikdo potrebuje pol ure, da se po uri zbrane pozornosti vrne v dan. Če imaš takoj po terapiji sestanek, boš na njem slabši. Pri načrtovanju termina zato računaj na pol ure več, kot misliš — ali pa izberi uro, po kateri sledi nekaj mehkega.

Za marsikoga je najbolj praktična rešitev termin pozno popoldne pred prostim večerom ali zgodaj zjutraj z nekoliko počasnejšim začetkom dela. Oboje je izvedljivo pogosteje, kot se zdi, če se za to vnaprej dogovoriš.

Tri pravila za urnik, ki zdrži

Iz izkušenj z ljudmi, ki so terapijo obdržali dlje kot pol leta, se ponavljajo tri stvari.

Fiksen termin, ne dogovarjanje sproti. Isti dan, ista ura, vnaprej za več mesecev. Zveni togo in je ravno nasprotno od tega — dogovarjanje sproti pomeni, da se vsak teden znova odločaš, in vsak teden je kakšen tehten razlog, da tokrat ne gre. Fiksen termin to odločanje odpravi.

Termin, ki ni odvisen od drugih. Ura, ki je vezana na varstvo, na partnerjev urnik ali na to, ali se bo sestanek zavlekel, bo prej ali slej padla. Ura pred službo ali med odmorom je pogosto manj prijetna in bistveno bolj zanesljiva.

Vnaprej dogovorjeno pravilo za izjeme. Bolezen, službena pot, otrokova gripa — te stvari se bodo zgodile. Če se vnaprej dogovoriš, kaj takrat (videoklic namesto srečanja v živo, nadomestni termin v istem tednu), izpad ne postane začetek konca.

Kadar je ovira resnično zunanja

Vse zgoraj velja za človeka, ki ima vsaj nekaj nadzora nad svojim urnikom. Nekateri ga nimajo, in do teh je nepošteno govoriti o prednostih.

Izmensko delo. Kdor dela v treh izmenah, ne more imeti fiksnega tedenskega termina. Rešitev, ki se v praksi obnese, je dogovor za dva stalna termina v rotaciji ali gostota na štirinajst dni z vnaprej razporejenimi datumi za tri mesece.

Starš samohranilec brez varstva. Tu je delo na daljavo pogosto edina izvedljiva oblika. Marsikdo ima srečanja zvečer, ko otrok spi. Ni idealno — motnja je vedno mogoča — a je bistveno boljše od nič.

Skrb za bolnega svojca. Ta skupina je med najbolj obremenjenimi in hkrati med tistimi, ki najredkeje poiščejo pomoč zase. Če si v tem položaju, je vredno vedeti, da obstajajo tudi krajše, časovno omejene oblike podpore, ki ne zahtevajo dolgoročne zaveze.

Finančna stiska. Kadar je pravi razlog denar in ne čas, je bolje to poimenovati — obstajajo poti, ki jih ljudje ne poznajo. Zbrala sem jih v zapisu o tem, koliko psihoterapija stane in kaj narediti, če je preveč.

V vseh teh primerih velja isto: povej to terapevtu ob prvem stiku. Marsikatera prilagoditev je mogoča, če se ve vnaprej, in nemogoča, če se pokaže šele ob tretji odpovedi.

Najmanjši možen prvi korak

Če te je karkoli od tega nagovorilo, ti ni treba prevetriti urnika ali se zavezati k enemu letu dela na sebi.

Dovolj je eno uvodno srečanje. Petdeset minut, brez obveznosti za naprej. Po njem boš vedel dvoje: ali ti ta način pogovora ustreza in ali sva prava drug za drugega. To je vsa investicija, ki jo potrebuješ za odločitev.

In če ti tudi tega ne uspe umestiti v teden — to je samo po sebi zanimiv podatek o tem, kako je urejeno tvoje življenje. Vreden pogovora, kadar bo čas.