Kaj prinesti s seboj na genogramsko srečanje

»Bom moral prej kaj raziskati?« To je daleč najpogostejše vprašanje, ki ga dobim, ko se nekdo prijavi na srečanje »Pogled v preteklost«. Sledi mu drugo: »Kaj pa, če ne vem skoraj nič o svojih starih starših?«

Odgovor na prvo vprašanje je ne, na drugo pa: potem si na pravem mestu. Priprava na genogramsko srečanje je bistveno bolj preprosta, kot si večina predstavlja — in bistveno bolj notranja kot zunanja. Ne gre za mapo z dokumenti. Gre za eno vprašanje, s katerim prideš, in za prazen večer po srečanju.

Ker pa nekaj stvari vseeno pomaga in ker se je vredno izogniti nekaj tipičnim napakam, sem v tem zapisu zbrala vse, kar je o pripravi res dobro vedeti: česa ti ni treba, kaj koristi, kaj prinesti v glavi in kako se pripraviti čustveno. Kako srečanje sámo poteka po fazah, pa opisujem v zapisu o poteku 90-minutnega srečanja.

Česa ti ni treba: najprej olajšanje

Začniva s stvarmi, ki jih ljudje pogosto mislijo, da so obvezne — in niso.

• Ni ti treba delati rodoslovne raziskave. Genogram ni rodovnik. Ne zanima naju, kdaj se je tvoj prapradedek priselil v dolino, ampak kako se v tvoji družini ravna z bližino, izgubo in jezo. Za to zadostujejo tri generacije, ki jih poznaš vsaj po imenih.
• Ni ti treba prinesti dokumentov. Nobenih rojstnih listov, matičnih izpiskov, zapuščinskih papirjev. Če jih imaš in ti kaj pomenijo, jih lahko vzameš — ampak niso pogoj in običajno jih ne pogledava.
• Ni ti treba imeti urejene zgodbe. Marsikdo poskuša pred srečanjem v glavi sestaviti neko lepo, zaokroženo pripoved o svoji družini. Prosim, ne. Urejena pripoved je zgladena pripoved, in prav zglajenost skrije tisto, kar bi bilo zanimivo. Raje pridi z zmedo.
• Ni ti treba točnih letnic. »Nekje sredi petdesetih«, »mislim, da pri štiridesetih«, »po vojni, ne vem točno kdaj« — vse to je uporabno. Približki so za vzorec skoraj enako dobri kot točni podatki.
• Ni ti treba pridobiti soglasja družine. To je tvoj zemljevid, tvoja perspektiva in tvoja ura. Nikogar ne obveščaš in nikomur se ne opravičuješ.

Če te je bilo skrbelo, da nisi dovolj pripravljen — verjetno si bolj, kot misliš.

Kaj pomaga, če slučajno imaš

Zdaj pa druga stran. Nekaj stvari srečanje res naredi bogatejše in če jih zlahka dobiš, jih vzemi s seboj.

Imena treh generacij. Ti, tvoji starši in tvoji stari starši — po možnosti tudi bratje in sestre staršev, ker se pri stricih in tetah pogosto skriva največ. Ime je vstopnica: dokler je nekdo »očetova sestra«, ostane abstrakcija; ko postane Ivanka, se začne zgodba.

Letnice, kolikor jih poznaš. Rojstva, smrti, poroke, ločitve, selitve. Prav letnice omogočijo tisto primerjavo starosti, ki je najbolj razsvetljujoč del srečanja: koliko je bila stara mama, ko se je zgodilo tisto, kar se je meni zgodilo pri isti starosti.

Kje so ljudje živeli in kaj so delali. Kraj in poklic povesta o življenjskih razmerah presenetljivo veliko — o tem, koliko dela je bilo, koliko izbire, koliko pomoči od okolice.

Prelomni dogodki. Vojna, izguba otroka, izselitev, bolezen, bankrot, alkohol, samomor v družini. Nič od tega ni treba imeti popisano; dovolj je, da se spomniš, da je bilo.

Pomembno: to ni kontrolni seznam, ki ga moraš izpolniti do konca. Če imaš od naštetega samo polovico, prideš s polovico. Prišla je že marsikatera oseba, ki je vedela le, da sta imela stara starša »veliko otrok in malo denarja«, pa sva iz tega stavka v uri in pol prišla zelo daleč — ker se v takem stavku skriva cela ekonomija pozornosti, ki se je prenesla naprej do današnjega dne.

To je vse. Če te mika, si to zapiši na en list pred srečanjem — ne kot nalogo, ampak zato, ker samo pisanje pogosto že prinese prve povezave. Raziskave o izraznem pisanju kažejo, da urejanje osebne izkušnje v besedilo že samo po sebi vpliva na to, kako izkušnjo doživljamo (Pennebaker in Beall, 1986).

Pogovor s sorodnikom: kdaj se izplača

Če imaš možnost pred srečanjem poklicati mamo, očeta, teto ali starejšega sorojenca, je to najbolj koristna priprava, kar jih poznam. Ampak z dvema opozoriloma.

Prvo: postavi si nizka pričakovanja. Namen ni izprašati, ampak povprašati. »Zanima me, kje je babica živela, preden se je poročila« odpre vrata. »Zakaj mi nikoli nisi povedala za strica?« jih zapre.

Drugo: računaj, da bo vsak sorodnik povedal drugo različico. To ni znak, da nekdo laže. Avtobiografski spomin ni arhiv, ampak sprotna rekonstrukcija — psihologi to opisujejo že desetletja (Conway in Pleydell-Pearce, 2000), Elizabeth Loftus pa je s serijo raziskav pokazala, kako zlahka spomin spremenijo poznejše informacije. Različice niso problem, so podatek: pove ti, kako je vsak od njih moral to zgodbo videti, da je z njo lahko živel.

Zanimivo je tudi, kje se spomini običajno zgostijo. Ljudje se najbolj podrobno spominjajo obdobja med desetim in tridesetim letom starosti — pojav, ki mu psihologi pravijo spominski grič in je v raziskavah zelo dosleden. Zato ti bo starejši sorodnik verjetno bistveno bolj slikovito opisal svojo mladost kot lansko leto. To ni kolikor toliko naključje, ampak način, kako deluje spomin — in za genogram je odlična novica, saj je prav mladost obdobje, v katerem se sprejemajo odločitve, ki potem oblikujejo naslednji rod.

Če pogovor ni mogoč — ker stikov ni, ker so ljudje umrli, ker bi bilo preveč boleče — ne delaj sile. Genogram se da narisati tudi brez enega samega telefonskega klica.

Fotografije, pisma in stvari: neobvezno, a zgovorno

Nekateri prinesejo s seboj eno ali dve stari fotografiji. Nikoli tega ne zahtevam, včasih pa se izkaže za dragoceno.

Fotografija namreč pove stvari, ki jih pripoved izpusti: kdo stoji ob kom, kdo je na robu, kdo se drži za roko in kdo ima roke prekrižane, kdo manjka. Ljudje ob starih fotografijah pogosto povedo kaj, česar sicer ne bi — ne zato, ker bi skrivali, ampak ker se brez slike preprosto ne spomnijo.

Podobno velja za predmete. Babičin prstan, dedova ura, pismo, ki ga nikoli nisi odprl do konca. Če ti kaj takega pride na misel, ga lahko vzameš. Če ne, tudi ne bo manjkalo.

Kar pa odsvetujem, je prinašanje obsežnega gradiva — treh albumov, mape z dokumenti, celotne korespondence. Devetdeset minut je za to prekratko in gradivo bi nama pojedlo prav tisti čas, ki ga rabiva za povezave.

Kaj prinesti v glavi: eno vprašanje

Če iz tega zapisa odneseš eno samo stvar, naj bo ta: pridi z vprašanjem, ne s podatki.

Vprašanje je tisto, kar iz popisa naredi iskanje. Brez njega bi lahko risala tri ure in bi bilo vse enako pomembno — kar pomeni, da ne bi bilo pomembno nič. Z njim pa vem, kje se ustaviti dlje in kaj samo zabeležiti.

Kakšna vprašanja ljudje prinesejo?

• »Zakaj v vsakem razmerju končam kot tisti, ki skrbi za vse?«
• »Od kod moja tesnoba, ki je nihče v družini ni imel — ali pa jo je imel in nihče ni povedal?«
• »Zakaj se s svojo mamo ne morem pogovarjati kot odrasla ženska?«
• »Kaj sem podedoval od očeta, ki ga skoraj nisem poznal?«
• »Zakaj se v naši družini o eni osebi nikoli ni govorilo?«
• »Postal sem oče in me je nekaj zajelo. Kaj?«

Opaziš, da nobeno od teh vprašanj ni raziskovalno? Vsa so osebna in vsa se začnejo pri sedanjosti. Tako je prav: v preteklost gremo zaradi sedanjosti, ne zaradi preteklosti.

Če vprašanja nimaš in imaš samo občutek, prinesi občutek. »Nekaj v naši družini ni v redu, pa ne znam povedati kaj« je popolnoma legitimen začetek — in pogosto zelo rodoviten, ker ni vnaprej zamejen.

Kako se pripraviti čustveno

To je del, ki ga ljudje najpogosteje spregledajo, in edini, pri katerem res vztrajam.

Genogramsko srečanje lahko odpre stvari. Ne zato, ker bi kdorkoli koga silil, ampak ker se ob pogledu na celoto pojavijo čustva, ki so bila prej razpršena po času in po ljudeh. Marsikdo se med srečanjem zjoka. Marsikdo odide utrujen kot po celem delovnem dnevu. In marsikoga zajame šele tretji dan, med vožnjo v službo.

Zato dvoje. Prvič: ne planiraj zahtevnega dne po srečanju. Ne pomembnega sestanka, ne družinskega kosila, ne pogovora, ki ga odlagaš že mesece. Rezerviraj si nekaj ur, v katerih boš lahko hodil, molčal, spal ali samo gledal skozi okno.

Drugič: povej si vnaprej, da je vse, kar boš čutil, dovoljeno. Žalost za ljudmi, ki jih nisi poznal. Jeza, ki se pojavi pozno. Olajšanje, ki te lahko zmede, ker se zdi neprimerno. Nežnost do starša, na katerega si bil jezen dvajset let. Vse to je normalno in nič od tega ni znak, da se ti je kaj zalomilo.

In še: v sobi nisi sam. Del mojega dela je, da poskrbim, da srečanje ne konča sredi odprte teme — zadnjih deset minut je namenjenih prav temu, da se stvari sklenejo. O tem, kaj se dogaja v dneh in tednih po srečanju, pišem v zapisu o življenju po uvidu.

Kaj, če veš zelo malo

Zdaj pa k tistemu, kar ljudi najbolj skrbi. »Ne poznam nobenega od starih staršev.« »Očeta nisem videl od desetega leta.« »Posvojen sem.« »Pri nas se o ničemer ni govorilo.«

Prazna mesta na genogramu niso pomanjkljivost. So najbolj zgovoren del lista.

Poglej takole: nekdo pripoveduje o eni veji družine tekoče, o drugi pa ne ve niti imen. To ni naključje. Vsaka družina sistematično hrani nekaj in sistematično pozablja nekaj drugega — in kar se pozablja, je skoraj vedno tisto, kar je bilo za sistem preveč. Molk okoli neke osebe je aktivno dejanje, ne odsotnost dejanja.

Zato me luknje zanimajo enako kot podatki. Vprašam te, kdaj si prvič opazil, da tam nič ne veš. Kaj si si kot otrok o tem izmislil. Kaj se je zgodilo, ko si vprašal. Kdo je bil tisti, ki je pogovor vedno zaključil. Iz teh odgovorov se pogosto sestavi natančnejša slika, kot bi jo dali dokumenti.

Psihološke raziskave o skrivnostih kažejo, da nas skrivnost najbolj obremeni takrat, ko o njej razmišljamo sami, ne toliko v trenutkih, ko jo aktivno prikrivamo (Slepian in sodelavci, 2017). Nekaj podobnega velja za družinske praznine: bolj kot dejstva nas obremeni to, kar si okoli praznine sami sestavimo. O tem sem več pisala v zapisu o družinskih skrivnostih.

In še tolažba, podprta z raziskavami: psihologi Duke, Lazarus in Fivush so ugotovili, da je količina znanja o lastni družinski zgodovini povezana z boljšim psihičnim počutjem pri mladostnikih. To seveda ne pomeni, da bo tvoje počutje boljše, čim boš izvedel več letnic — pomeni pa, da je vez z lastno zgodbo nekaj, kar se da graditi. Tudi iz zelo skromnega izhodišča.

Če si posvojen ali si odraščal drugje

Posebno vprašanje dobim od ljudi, ki so bili posvojeni, so odraščali pri starih starših, v rejništvu ali v družini, ki se je na poti večkrat prestavila. »Katero družino naj sploh riševa?«

Obe. Ali vse tri. Genogram ni dokument o poreklu, ampak zemljevid vezi, in vezi so lahko krvne, pravne ali povsem izkušenjske. Na list gre družina, ki te je vzgojila, ker je od nje prišla vsakodnevna izkušnja bližine, discipline, tolažbe. In na list gre družina, iz katere si prišel, tudi če o njej veš samo, da obstaja — ker je odsotnost tudi vez, in ker praznina na tem mestu skoraj vedno nosi vprašanja, ki so te oblikovala.

V praksi se pri teh srečanjih pogosto pokaže nekaj lepega: obe zgodbi imata prostor, ne da bi si konkurirali. Otroci, ki so odraščali med dvema družinama, so pogosto zelo zgodaj razvili občutek, da morajo izbrati — in da je vsaka bližina do ene strani izdaja druge. Ko na papirju vidiš oboje hkrati in nič ne izgine, se ta pritisk pogosto sprosti. To je ena od tistih stvari, ki jih zemljevid naredi bolje kot pogovor.

Praktično: čas, kraj in dogovor

Za konec še tisto najbolj vsakdanje. Srečanje traja devetdeset minut in poteka v moji pisarni v Ljubljani; pridi nekaj minut prej, da ne prideš iz teka naravnost v pogovor. Papir, svinčnik in vodo priskrbim jaz.

Dogovor stekne prek kontaktnega obrazca ali po telefonu; storitev je opisana med mojimi storitvami pod imenom »Pogled v preteklost«. Pred srečanjem te povprašam samo po enem: s čim prihajaš. To je vsa domača naloga.

Če te zanima, kaj se na srečanju dejansko dogaja, si preberi zapis o poteku po fazah; če razmišljaš, ali naj bo to enkratna izkušnja ali uvod v redno delo, pa zapis o obeh poteh.

In če je vse skupaj še vedno malo strašljivo: to je razumljivo. Preteklost je ena redkih stvari, ki jih ne moremo več spremeniti — lahko pa spremenimo svoje mesto v njej. Za to je dovolj, da prideš. Vse ostalo nastane na papirju.