Ortoreksija: ko zdrava prehrana postane bolezen

»Saj ne razumem, kaj mi hočete. Jaz se samo zdravo prehranjujem.«

Povedal je to mirno, skoraj prizanesljivo, kot da mora meni razložiti nekaj samoumevnega. In v tistem trenutku je imel prav — vsaka posamezna stvar, ki jo je počel, bi bila v reviji o zdravem življenju videti kot nasvet. Šele ko sva sešteli, koliko ur na teden gre za načrtovanje, koliko povabil je zavrnil in kaj se zgodi, če dan ne gre po načrtu, se je slika premaknila.

Ortoreksija je med vsemi temami s področja hranjenja najbolj zvita, ker se skriva za nečim, kar je družbeno cenjeno. Nihče ne bo zaskrbljen, če boš rekel, da paziš, kaj ješ. Marsikdo te bo celo pohvalil. Prav ta pohvala je razlog, da ostane tako dolgo nevidna.

Kaj ortoreksija sploh je — in kaj ni

Izraz je leta 1997 skoval ameriški zdravnik Steven Bratman, ki je opisal obsesivno osredotočenost na čistost in pravilnost hrane. Beseda je hitro zaživela, ker je poimenovala nekaj, kar so ljudje prepoznali pri sebi.

Pomembno pa je nekaj, kar se v člankih redko pove naravnost: ortoreksija ni uradna diagnoza. Ni je ne v ameriški ne v mednarodni klasifikaciji. Obstajajo predlagana merila, obstaja precej raziskav, obstaja pa tudi resna strokovna razprava, ali gre za samostojno motnjo, za obliko že znanih motenj hranjenja ali za nekaj bližje obsesivno-kompulzivnim težavam.

To pišem takoj na začetku, ker si zaslužiš vedeti, kje stojiš. Kar sledi, je uporaben opis vzorca, ki ga v praksi res srečujem — ne pa ime, s katerim bi šel k zdravniku po napotnico.

Kje se skrb za zdravje spremeni v nekaj drugega

Ljudje pogosto pričakujejo, da bo meja v vsebini: da obstaja seznam navad, ki so še v redu, in seznam, ki že ni. Take meje ni. Meja je v treh drugih stvareh: v togosti, v ceni in v tem, kaj se zgodi ob prekršku.

Skrb za zdravje je prožna. Prilagodi se okoliščinam, prenese izjemo, se pusti prekiniti zaradi nečesa lepšega. Ortoreksični vzorec je tog: pravilo velja ne glede na kontekst, izjema pa ni izjema, ampak padec.

Cena se meri v tem, kaj je zaradi pravil odpadlo — druženja, potovanja, spontanost, denar, čas, mir. In tretje: ob prekršku se pojavi nesorazmeren odziv. Ne razočaranje, ampak stiska, samoobtoževanje in potreba po popravljanju. Kadar hrana sproža tako krivdo, ki ne popravlja ničesar, ne gre več za prehrano.

Zakaj je tako težko opaziti

Vsaka druga motnja hranjenja se prej ali slej zaleti v odpor okolice. Ortoreksija dobi ploskanje. Sodelavci občudujejo disciplino, družbena omrežja jo nagradijo z odzivi, prijatelji prosijo za nasvete. Človek dobi identiteto — tisti, ki ve, kaj dela.

Zato se v terapiji ta vzorec skoraj nikoli ne pojavi kot razlog za prihod. Ljudje pridejo zaradi tesnobe, zaradi izčrpanosti, zaradi tega, da se je partner naveličal, zaradi nespečnosti. Prehrana pride na mizo pozneje, mimogrede, in šele takrat se pokaže, koliko prostora zaseda.

Drugi razlog za nevidnost je jezik. Vse, kar se pri drugih motnjah hranjenja sliši zaskrbljujoče, se tu sliši strokovno. Namesto pravil so »načela«, namesto izogibanja je »ozaveščena izbira«, namesto tesnobe je »odgovornost do svojega telesa«. Ta jezik je tako prepričljiv, da mu pogosto nasedejo tudi strokovnjaki — in tudi jaz se moram v svoji sobi zavestno vprašati, ali poslušam vrednoto ali strah, ki se je nanjo prilepil.

Kako se ponavadi začne

Skoraj nikoli se ne začne z željo po nadzoru. Začne se z nečim razumnim: z boleznijo v družini, z lastnimi zdravstvenimi težavami, z izvidom, ki je bil mejni, z obdobjem izčrpanosti, po katerem si je človek obljubil, da bo bolje skrbel zase. Prvi koraki so smiselni in pogosto tudi koristni.

Premik se zgodi tiho. Nekaj v tem, kar človek počne, mu prvič po dolgem času da občutek, da ima vpliv. In ker je občutek vpliva prijeten, se logično podaljša: če je nekaj pomagalo, bo več tega pomagalo bolj. Tu se prehrana obrne iz sredstva v cilj. Človek ne skrbi več za zdravje s pomočjo pravil, ampak skrbi za pravila.

Pogosto je zraven še obdobje večje življenjske negotovosti — selitev, izguba, razpad zveze, negotovo delo. Tega ljudje sami skoraj nikoli ne povežejo s hrano. Ko pa naredimo časovnico, se povezava skoraj vedno pokaže.

Ko hrana dobi moralno vrednost

Najbolj značilna poteza tega vzorca je moralizacija. Hrana neha biti hrana in postane vprašanje čistosti. Beseda »čisto« ni nedolžna — nasprotje čistega je umazano, in če si nekaj umazanega pojedel, si umazan tudi ti.

V tem trenutku prehrana neha biti odločitev in postane sodba o osebi. Prav to je mehanizem, ki ga poznam iz dela z notranjim kritikom: glas, ki ne komentira ravnanja, ampak vrednost. Ko se ta glas nasloni na hrano, dobi nekaj, kar mu prej ni bilo na voljo — dnevno, merljivo, večkratno možnost za obsodbo.

Pogosto se zraven pojavi še premlevanje. Odločitev, kaj bo za kosilo, se ne konča s kosilom; nadaljuje se v preverjanju, iskanju, primerjanju. To je isti mehanizem, ki ga opisujem v zapisu o premlevanju misli — le da ima tu videz odgovornosti.

Kaj se pri tem zgodi z odnosi in s telesom

Prvo, kar odpade, je skupna miza. Skupno jedenje je pri ljudeh temeljna oblika povezovanja, in ko postane obremenitev, se človek začne izmikati. Sprva razumno — enkrat, dvakrat. Potem sistematično. Osamljenost, ki iz tega nastane, se pogosto zdi kot posledica okoliščin, v resnici pa je posledica pravil.

Telesne posledice so odvisne od tega, kako obsežno so pravila izključila skupine živil in kako dolgo to traja. Lahko so blage in lahko so resne. O tem ne bom pisala natančneje, ker so takšni opisi pri tej temi pogosteje škodljivi kot koristni — pomembno pa je vedeti, da se lahko pojavijo, in da jih zna oceniti samo zdravnik.

Kaj se s tem prekriva

Ortoreksični vzorec ima veliko skupnega z obsesivno-kompulzivnimi težavami: vsiljiva misel o nevarnosti, ravnanje, ki tesnobo za kratko zniža, in pravilo, ki se s ponavljanjem utrjuje. Prekriva se tudi s tesnobnimi motnjami, kjer je hrana samo eno od področij, na katera se je strah usedel.

In pri pomembnem delu ljudi je pod tem klasična motnja hranjenja, ki se je preoblekla v jezik zdravja. To je klinično zelo pomembno, ker se s tem spremeni tudi to, kaj je varno predlagati.

Kje ta pojem zavaja

Zdaj tisto, kar govori proti vsemu, kar sem napisala. Pojem ortoreksije ima resne slabosti in nekritična uporaba je nevarna.

Prvič, ker ni uradna diagnoza, se meri z vprašalniki, ki so bili deležni utemeljene kritike. Najbolj razširjen med njimi je bil zasnovan tako, da je kot ortoreksične označeval tudi ljudi z povsem neproblematičnimi navadami. Zato so ocene razširjenosti, ki krožijo po medijih, praviloma močno napihnjene.

Drugič — in to je pomembnejše — pojem se rad uporabi za patologiziranje odločitev, ki so legitimne. Nekdo ne je določenih živil zaradi celiakije, alergije, sladkorne bolezni, verskega prepričanja ali etične odločitve. To ni motnja, tudi če je dosledno. Razlika je preprosta: pri motnji je gonilo strah in vrednotenje sebe, pri legitimni odločitvi pa zdravstvena potreba ali vrednota, ki ne terja kazni ob izjemi.

Tretjič, marsikdo, ki bi mu pripisali ortoreksijo, ima v resnici anoreksijo, ki je našla družbeno sprejemljivejši jezik. Če v takem primeru delamo samo na »prožnosti glede zdrave prehrane«, spregledamo tisto, kar je nevarnejše.

Zato sama besede ortoreksija skoraj nikoli ne uporabim kot oznako za človeka. Uporabim jo kot opis vzorca, ki ga potem preverjamo — in včasih se izkaže, da pod njim ni ničesar, kar bi zahtevalo obravnavo.

Kaj v resnici pomaga

Prepričevanje z argumenti o prehrani ne pomaga skoraj nikoli. Človek jih ve več od tebe in vsak protiargument bo obrnil v svoj prid. Kar pomaga, je premik pogovora s vsebine na ceno.

V praksi delamo troje. Prvo je opazovanje, koliko življenja so pravila pojedla — brez ocenjevanja, samo popis. Drugo je delo s tesnobo, ki jo pravila zadržujejo: postopno, dogovorjeno preizkušanje, kaj se zares zgodi, če pravilo enkrat ne velja. Tretje je razdvajanje misli od resnice, tehnika, ki jo opisujem v zapisu o kognitivni defuziji — misel »to je nevarno« je dogodek v glavi, ne napoved sveta.

In še eno pravilo velja: če je človek zaradi pravil izgubil telesno stabilnost, se z izpostavljanjem ne začne. Najprej gre k zdravniku. O tem, kdaj je zdravnik prvi korak, sem pisala v ločenem zapisu.

Kako o tem govoriti z nekom, ki tega ne vidi

Najpogostejša napaka svojcev je napad na vsebino: da je to neumnost, da je pretiravanje, da bo tako zbolel. To pri človeku, ki se počuti odgovornega in razgledanega, sproži samo utrditev.

Bolj deluje, če govoriš o sebi in o skupnem življenju. Ne »tvoja prehrana je bolna«, ampak »pogrešam, da bi šla kam skupaj, ne da bi bilo to celodnevno vprašanje«. Ne »pretiravaš«, ampak »zdi se mi, da si zadnje čase pod velikim pritiskom in me skrbi, kako malo je ostalo prostora za kaj drugega«.

Uporabno je tudi vprašanje, na katero ni pravilnega odgovora: »Kaj bi se zgodilo, če bi enkrat naredil drugače?« Ne kot izziv, ampak kot resnično zanimanje. Odgovor pove, ali gre za prepričanje ali za strah. Pri prepričanju človek zamiži in nadaljuje. Pri strahu se mu spremeni glas.

In še nekaj, kar velja za svojce: tvoja naloga ni, da ga prepričaš. Tvoja naloga je, da ostaneš v stiku. Ljudje se za pomoč skoraj nikoli ne odločijo zato, ker jim je nekdo dokazal, da se motijo. Odločijo se takrat, ko postane cena pravil večja od varnosti, ki jo prinašajo — in takrat je pomembno, da je ob njih nekdo, ki se ni umaknil.

Kaj si zapomni

Ortoreksija ni uradna diagnoza, je pa uporaben opis vzorca, v katerem skrb za zdravje preide v togost, ki je nihče ne prepozna kot težavo, ker jo okolica hvali.

Meja ni v tem, kaj ješ. Meja je v prožnosti, v ceni in v tem, kaj se zgodi, ko pravilo pade. Če je izjema padec in ne izjema, potem prehrana ni več prehrana.

In hkrati: previdnost je potrebna tudi v drugo smer. Dosledna prehrana zaradi bolezni, vere ali vrednot ni motnja. Vprašanje ni, kako strogo ješ, ampak ali si s temi pravili bolj svoboden ali manj.