Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje: kako se razlikujejo

»Torej — kaj od tega imam jaz?«

To vprašanje pride ponavadi na drugem ali tretjem srečanju, ko je človek že povedal dovolj, da ga ni več strah povedati še to. In je pošteno vprašanje. Imena so v obtoku, na spletu jih je na tone, a večina razlag opisuje predvsem to, kaj kdo počne. Prav ta del je najmanj uporaben in največkrat škodljiv — ker bralcu z motnjo hranjenja postane merilo, ne pojasnilo.

Zato bom v tem zapisu razlike opisala drugače: skozi to, kako se posamezna slika doživlja od znotraj. Kakšen je odnos do motnje, kaj prevladuje v glavi, kdo prvi opazi, kaj pomaga. Brez številk in brez opisov ravnanj, ker tega ni treba nikomur.

Čemu imena sploh služijo

Diagnoza ni opis človeka. Je delovni dogovor stroke o tem, katera skupina težav se vede podobno in se podobno odziva na obravnavo. Uporabna je za to, da nekdo ve, kaj predlagati in česa ne. Neuporabna je takoj, ko postane osebna izkaznica.

O tem sem pisala v zapisu o tem, da je diagnoza zemljevid in ne ime. Pri motnjah hranjenja to velja še bolj kot drugod, ker ljudje pogosto uporabijo ime kot dokaz, da niso dovolj bolni. »Saj nimam anoreksije« je eden najpogostejših razlogov, zakaj nekdo pomoč odloži za leta. Uradno diagnozo postavi zdravnik ali klinični psiholog — razmejitev pristojnosti sem razložila v zapisu o tem, kdo sme diagnosticirati.

Kaj imajo vse tri skupnega

Pod vsemi tremi slikami stoji ista os: vrednost sebe je postala odvisna od tega, kako gre s hrano, s telesom in z obvladovanjem obojega. To je jedro, ki ga je opisal Christopher Fairburn in ki je danes podlaga za obravnavo, ki deluje pri vseh treh slikah.

Skupno je še nekaj. Vse tri se stopnjujejo v tajnosti. Vse tri delujejo kot način ravnanja s stanji, ki jih človek drugače ne zna prenesti. In pri vseh treh se pravila sčasoma zaostrijo, življenje pa skrči nanje. Razlike, ki jih opisujem spodaj, so razlike v vzorcu doživljanja — ne v tem, kdo je bolj resen primer.

Anoreksija nervoza: motnja, ki se doživlja kot zaveznica

Najbolj svojska značilnost anoreksije je, da se človeku dolgo ne zdi problem, ampak rešitev. Stroka temu pravi ego-sintonost: motnja je usklajena s tem, kar človek o sebi misli, da mora biti. Daje strukturo, občutek dosežka in mir, ki ga drugje ni.

Zato je pri anoreksiji tipično, da stisko najprej zaznajo drugi, človek sam pa jo doživlja kot vmešavanje. Ne gre za zanikanje v smislu laganja. Gre za to, da izstradan možganski sistem misli bolj togo, ozko in črno-belo — in v tem stanju je vsak predlog spremembe videti kot grožnja edini stvari, ki drži skupaj.

Anoreksija je tudi tista slika, pri kateri je telesna ogroženost največja in pri kateri je zdravniška ocena najbolj nujna. To ni statistika, ki bi jo tu razlagala; to je razlog, da se pri sumu ne čaka.

V praksi to pomeni, da se pri anoreksiji terapevt nikoli ne dela sam. Potrebna je vsaj povezava z osebnim zdravnikom, pri mladostnikih pa še s specialistično službo. Kadar kdo pride k meni z željo, da bi to uredila zgolj v pogovoru, mu to povem takoj — ne zato, da bi ga odslovila, ampak zato, ker bi bilo drugače nepošteno obljubljati.

Bulimija nervoza: motnja, ki se doživlja kot sovražnica

Pri bulimiji je odnos ravno obraten. Skoraj nihče je ne doživlja kot rešitev. Ljudje jo opišejo kot nekaj, kar se jim dogaja, čeprav si tega ne želijo — kot ciklus, ki se sproži, ko je stiska previsoka, in za sabo pusti obžalovanje in gnus nad sabo.

Ta ego-distonost ima dve posledici. Prva je dobra: motivacija za spremembo je pogosto že v izhodišču večja, zato se bulimija na obravnavo tipično odziva hitreje kot anoreksija. Druga je slaba: sram je globlji, zato ostane skrita dlje. Ljudje z bulimijo pogosto delujejo urejeno, storilno in prijetno, medtem ko se v ozadju odvija nekaj, o čemer ne ve nihče. O tej vrsti srama, ki govori o osebi in ne o dejanju, sem pisala posebej.

Kompulzivno prenajedanje: najpogostejša in najmanj priznana

Kompulzivno prenajedanje je v uradne klasifikacije prišlo šele leta 2013, čeprav je od vseh treh najpogostejše. Doživlja se predvsem kot izguba stika s sabo — obdobje, v katerem se človek počuti odsotnega, potem pa se »zbudi« v močnem občutku krivde.

Zaradi tega, ker ni izrazitih zunanjih znakov, ki bi jih okolica pripisala motnji, ljudje pogosto ne dobijo priznanja niti od sebe. Namesto tega se leta zdravijo z novimi dietami, kar stanje praviloma poslabša — zaostrena pravila povečajo verjetnost naslednje epizode. Zelo pogosto so ob tem prisotne še depresija, tesnoba ali nepredelane travmatske izkušnje.

Pri tej sliki me v terapiji najbolj zanima, kaj se je dogajalo v urah pred epizodo. Skoraj vedno se pokaže isti vzorec: dan, v katerem je človek nase pozabil — ni jedel, ni počival, ni rekel ne, ni imel minute zase. Epizoda potem ni znak pomanjkanja discipline, ampak zaključek dneva, v katerem je bilo discipline preveč. To je za marsikoga popolnoma nova razlaga in pogosto prvi trenutek, ko se sram malo umakne.

Meje med njimi niso ostre

Če bi imela za ta zapis eno samo poved, bi bila ta: te tri slike niso tri ločene bolezni, ampak tri lege istega problema, med katerimi ljudje z leti prehajajo. Raziskave, ki so ljudi spremljale dlje časa, kažejo, da precejšen del tistih, ki so imeli eno sliko, čez čas ustreza opisu druge. Najpogostejša smer je od omejevanja proti ciklusu, redkejša pa v obratno stran.

Zato je vprašanje »kaj od tega imam« manj pomembno, kot se zdi. Pomembnejše je vprašanje, katera pravila mi trenutno vodijo dan in kaj se zgodi, ko jih prekršim. Poleg tega je največja diagnostična skupina pri motnjah hranjenja tista, ki se ne ujame v noben predal do konca — v klasifikacijah se imenuje druga specificirana motnja hranjenja. Ti ljudje niso manj bolni. So samo manj prepoznavni.

Kaj vprašam namesto »kaj imaš«

V praksi imam nekaj vprašanj, ki mi povedo bistveno več kot kategorija. Prvo je, koliko prostora v dnevu zasedajo misli o hrani in telesu — ne v smislu, ali so prisotne, ampak ali je zanje kaj drugega še ostalo. Drugo je, kaj se zgodi, ko se pravilo prekrši: če sledi cel dan popravljanja, kaznovanja ali umika, je to sporočilo samo po sebi.

Tretje vprašanje je socialno. Ali si zaradi tega odpovedal kaj, kar ti je bilo prej pomembno — potovanje, večerjo s prijatelji, obisk pri babici. Motnje hranjenja se skoraj vedno vidijo v tem, kako se koledar prazni. In četrto: kdo o tem ve. Odgovor »nihče« je pomembnejši podatek kot katerakoli oznaka, ker pove, kako dolgo je človek sam nosil nekaj, kar se v samoti samo krepi.

Zakaj ime kljub vsemu spremeni obravnavo

Če meje niso ostre, čemu potem sploh razlikovati? Zato, ker se prvi koraki razlikujejo.

Pri mladostnikih z anoreksijo je priporočena prva izbira družinsko usmerjena obravnava, pri kateri starši prevzamejo aktivno vlogo pri vzpostavljanju prehranske stabilnosti. Pri bulimiji in prenajedanju pri odraslih je bolje podprta psihoterapija, prilagojena motnjam hranjenja, ki naslavlja predvsem pravila in dejavnike, ki ciklus vzdržujejo v sedanjosti. Pri anoreksiji je poleg tega vedno potrebno sočasno zdravstveno spremljanje, pri drugih dveh pa je odvisno od stanja.

Skratka: ime ne pove, kdo si. Pove, s katerega konca je najbolj smiselno začeti.

Kje ta razdelitev zavaja

Zdaj tisto, kar načne moj lastni zapis. Razlikovanje po treh slikah ima nekaj resnih slabosti in ne bi bilo pošteno, če jih ne bi navedla.

Prva: sliko si ljudje predstavljajo po zunanjem videzu, ne po doživljanju. To pomeni, da ogromno ljudi z resno motnjo, ki po videzu ne ustreza pričakovanju, dolgo ne dobi obravnave — čeprav so lahko telesno in duševno prav tako ogroženi. Raziskave o t. i. atipičnih oblikah to jasno kažejo. Videz ni merilo resnosti in nikoli ni bil.

Druga: ta razdelitev je zgodovinsko nastala ob mladih ženskah in je zato slepa za druge. Moški, ljudje v srednjih letih, starejši in ljudje z drugačnimi telesnimi izhodišči se v teh opisih pogosto ne prepoznajo — in jih tudi zdravstveni sistem prepozna pozneje.

Tretja: kategorije vabijo k primerjanju. V praksi vidim, da ljudje uporabljajo imena kot lestvico — »moje ni tako hudo kot pravi primer«. Ta primerjava ni nikoli nedolžna. Deluje kot izgovor za odlašanje in včasih celo kot tiho tekmovanje. Zato v svoji sobi ime uporabim, kadar pomaga izbrati pristop, in ga pustim pri miru, kadar postane merilo vrednosti.

Četrta slabost je bolj tiha. Imena ustvarijo vtis, da je motnja nekaj, kar človek ima, in ne nekaj, kar človek počne, da bi zdržal. Ta razlika ni akademska. Če je motnja stvar, ki jo imaš, se zdi, da jo je treba odstraniti. Če je način, kako si se naučil preživeti, potem je vprašanje drugo: kaj bo namesto nje. Drugo vprašanje pripelje bistveno dlje.

Kdaj je prvi naslov zdravnik

Ne glede na to, katera slika je bližje, velja isto: kadar se pojavijo omedlevice, motnje srčnega ritma, izrazita šibkost, prenehanje menstruacije ali hitro slabšanje splošnega stanja, je prvi korak osebni zdravnik. Enako velja ob mislih o samopoškodovanju.

Psihoterapija je pomemben del obravnave, ni pa nadomestek za zdravstveno oceno. O tem, kdaj je smiselno začeti pri zdravniku, sem pisala v ločenem zapisu o tem, kdaj je zdravnik prvi korak.

Kaj si zapomni

Anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje se najbolj razlikujejo po odnosu, ki ga ima človek do lastne motnje: prva se dolgo doživlja kot zaveznica, druga kot sovražnica, tretja kot osebna slabost. Vse tri pa stojijo na isti osi — vrednost sebe je postala odvisna od hrane, telesa in obvladovanja obojega.

Meje med njimi so prehodne in največja skupina ljudi sploh ne ustreza nobenemu predalu v celoti. Zato ime ni dokaz, da si dovolj bolan, in tudi ne dokaz, da nisi.

Če te vprašanje »kaj od tega imam« zadržuje pred tem, da bi kje vprašal, ga za zdaj odloži. Vprašaj raje, koliko prostora v tvojem dnevu zasedajo pravila okoli hrane. Ta odgovor pove več kot ime.