Depresija in telo: bolečina, utrujenost in prebava

»Pri psihiatrinji sem dobila diagnozo depresije. Ampak mene najbolj muči hrbet.«

Ženska, ki je to povedala, je bila skoraj v zadregi. Kot da bi bilo neprimerno, da ob duševni diagnozi govori o križu, o tem, da jo zjutraj bolijo roke in da ji je po vsakem kosilu težko. Kot da bi bila to druga tema, ki v mojo sobo ne sodi.

Sodi. Depresija ni stanje, ki bi se dogajalo v glavi in se telesa dotikalo mimogrede. Pri velikem delu ljudi so telesni znaki tisto, kar je najbolj moteče, in pogosto tudi tisto, zaradi česar so prvič sedli v čakalnico — le da so sedli pri družinskem zdravniku in ne pri terapevtu.

Pomembno je, da si takoj razjasniva eno ločnico. Tu ne govoriva o telesnih simptomih, ki jih preiskave ne pojasnijo; o tem sem pisala v zapisu o tem, kaj pomeni, ko so izvidi v redu. Tu govoriva o nečem drugem: o telesnih znakih, ki so del že postavljene diagnoze depresije. To ni ostanek, ki bi ga bilo treba pojasniti drugje. To je depresija sama, kot se kaže v telesu.

Kako pogosto je to sploh

Bolj, kot večina misli. Velika mednarodna raziskava, ki jo je vodil Kurt Kroenke, je v ambulantah primarnega zdravstva ugotovila, da se depresija veliko pogosteje predstavi s telesnimi pritožbami kot z izjavo o razpoloženju. V znani študiji Svetovne zdravstvene organizacije, ki je zajela petnajst mest po svetu, je večina ljudi z depresijo ob prvem obisku zdravniku naštela izključno telesne težave.

To ni izmikanje in ni sram — čeprav je oboje včasih zraven. Preprosto je res, da so utrujenost, bolečina in slabo spanje bolj oprijemljivi in bolj nujni od tega, da se človek počuti prazno.

Tri poti, po katerih se razpoloženje piše v telo

Ko razlagam, zakaj eno stanje povzroči tako različne znake, običajno narišem tri poti. Nobena ni popolna razlaga, skupaj pa pokrijejo večino tega, kar ljudje opisujejo.

Prva je vnetje. Pri delu ljudi z depresijo so v krvi zmerno povišani vnetni kazalci — CRP, interlevkin 6, TNF-alfa. Zanimiv je poskus v obratni smeri: če zdravim prostovoljcem damo snov, ki sproži kratkotrajen vnetni odziv, se v nekaj urah pojavijo utrujenost, upočasnjenost, umik iz družbe in slabše razpoloženje. Vnetje torej ni le posledica; zna biti tudi vzrok dela simptomov.

Druga je os hipotalamus–hipofiza–nadledvičnica, se pravi sistem, ki uravnava kortizol. Pri kroničnem stresu se njegov dnevni ritem sploščí: zjutraj je premalo dviga, zvečer se ne umiri. To pojasni marsikaj — od jutranje otrplosti do tega, zakaj se človek ravno ob enajstih zvečer nenadoma prebudi.

Tretja je uravnavanje bolečine. Bolečinski signal iz telesa ni fotografija poškodbe; možgani ga sproti ojačajo ali zavrejo. Za to zaviranje skrbita predvsem serotoninski in noradrenalinski sistem po hrbtenjači navzdol — ista sistema, ki sta pri depresiji spremenjena. Zato pri depresiji isti dražljaj pogosto zares boli bolj.

Bolečina, ki ni v glavi in tudi ni izmišljena

Med vsemi telesnimi znaki mi je bolečina najbolj pri srcu, ker je najhitreje razvrednotena. Ljudje pridejo z več let starim glavobolom, z bolečino v križu, z napetimi rameni, ki jih masaža zmehča za tri dni — in nekje na poti so slišali, da je »to samo od živcev«.

Meritve povedo nekaj drugega. V poskusih, kjer ljudem nadzorovano povzročijo bolečino, imajo osebe z depresijo praviloma nižji prag prenašanja pri dolgotrajnih, topih dražljajih, čeprav pri kratkih bodečih včasih ni razlike. To ni značaj. To je spremenjeno uravnavanje.

Praktična posledica je pomembna: bolečina in razpoloženje se skoraj vedno premikata skupaj. Ko se eno izboljša, se drugo pogosto tudi — a ne nujno hkrati in ne nujno v isti smeri. Zato pri ljudeh, ki imajo oboje, nikoli ne predlagam, da najprej »rešiva glavo, potem bo telo sledilo«.

Obstaja pa še drugi del te zgodbe, ki je bolj neroden. Dolgotrajna bolečina sama po sebi izrazito poveča verjetnost depresije — v obe smeri gre torej enako močna povezava. Če je nekdo tri leta zjutraj vstajal z bolečino, ki ji ni videti konca, to ni ozadje njegovega razpoloženja, ampak njegov vsakdan. Takrat je vprašanje, kaj je bilo prvo, praviloma neuporabno.

Utrujenost, ki je spanje ne popravi

Ta je najpogostejša in najbolj zavajajoča. Človek spi osem ur, včasih deset, in vstane, kot da je delal celo noč. Potem ga nekdo vpraša, ali dovolj spi — in pogovor gre v napačno smer.

Depresivna utrujenost ni dolg spanja. Je stanje, v katerem je vsako dejanje dražje, kot bi moralo biti. Tuširanje je projekt. Odgovor na sporočilo je projekt. Merjenja porabe napora pri depresiji kažejo, da ljudje ob enakih možnostih pogosteje izberejo lažjo nalogo z manjšo nagrado — ne ker jim je vseeno, ampak ker je napor v tem sistemu resnično dražji.

Zraven skoraj vedno hodi spanje, ki je slabše kakovosti, tudi kadar je dovolj dolgo. Kako to deluje in zakaj se telo ponoči ne ohladi, sem podrobneje razložila v zapisu o nespečnosti in živčnem sistemu.

Prebava: drugi kraj, kjer se to vidi

Trebuh je pri depresiji pogosto prvi, ki se oglasi. Slabši ali pretiran tek, občutek polnosti po nekaj grižljajih, zaprtje, napihnjenost, občutljivost, ki niha z obdobji stiske.

Razlage so tri in vse tri so vsakdanje. Prvič, hitrost premikanja hrane skozi črevo je pod vplivom avtonomnega živčevja, ki je pri depresiji premaknjeno proti simpatikusu — kar upočasni prebavo in zveča občutljivost črevesne stene. Drugič, spremeni se vedenje: manj rednih obrokov, več sladkorja ali alkohola, manj gibanja, manj vode. Tretjič, precej ljudi z depresijo ima tudi sindrom razdražljivega črevesa; ti dve stanji se pojavljata skupaj bistveno pogosteje, kot bi pričakovali po naključju.

Kar se mi zdi pomembno povedati: to ne pomeni, da je »črevo krivo za depresijo«. Raziskave črevesnega mikrobioma so obetavne in obenem daleč od tega, da bi komurkoli povedale, kaj naj vzame. Previdnost pri sklepanju iz obetavnih izsledkov sem opisala v zapisu o tem, zakaj je terapijo težje raziskati.

Ko se telo upočasni ali ne more pri miru

Manj se govori o psihomotornih spremembah, ki jih zunanji opazovalec pogosto vidi prej kot človek sam. Počasnejša hoja, tišji in enoličnejši glas, daljši premori pred odgovorom, manj gest. Ali pa nasprotno: nemir v nogah, drobno tresenje rok, nezmožnost sedeti.

Partnerji to pogosto opišejo kot »ni več tak, kot je bil«, ne da bi znali povedati, kaj točno se je spremenilo. Ko to poimenujeva, se marsikaj razjasni — tudi zato, ker upočasnjenost pogosto zamenjajo z brezbrižnostjo do njih.

Vredno je vedeti tudi, da je psihomotorna upočasnitev eden redkih znakov depresije, ki ga je mogoče dokaj zanesljivo oceniti od zunaj, brez človekovega poročila. Prav zato je uporabna pri ljudeh, ki o svojem stanju povedo malo — pri starejših, pri moških, ki so se navadili, da se o tem ne govori, in pri tistih, ki jim je za notranje dogajanje težko najti besede. Telo tu pove tisto, česar jezik ne.

Zakaj to ni isto kot psihosomatika

Razlika je majhna v besedah in velika v posledicah.

Pri telesnih simptomih brez najdbe je glavno vprašanje, kaj simptom pomeni in kaj vzdržuje krog med skrbjo, pozornostjo in občutkom. Pri telesnih znakih depresije pa gre za nekaj bolj neposrednega: obstaja postavljena diagnoza, in ti znaki so njeno merilo. Ko se depresija umakne, se praviloma umaknejo tudi.

Zakaj je razlika pomembna? Ker določa, kje začneva. Če ima človek diagnozo in ga boli hrbet, ni smiselno začeti z razlago, da bolečina »nekaj sporoča«. Smiselno je zdraviti depresijo in bolečino spremljati kot enega od kazalcev. Nasprotno pa velja, kadar diagnoze ni in izvidi ostajajo prazni. Prav to razlikovanje mi včasih vzame nekaj srečanj, in dokler ni jasno, ne obljubljam ničesar.

Kaj se s tem naredi

Nič eksotičnega, a vredno je povedati po vrsti.

Prvo: telesne znake merim. Ne ohlapno, ampak z lestvico od 0 do 10, enkrat na teden, skupaj z razpoloženjem. Po dveh mesecih se skoraj vedno pokaže, da se krivulji premikata skupaj — in to je za človeka bolj prepričljivo od katerekoli moje razlage.

Drugo: gibanje. Ne kot moralna zahteva, ampak kot poseg z merljivim učinkom na vnetne kazalce, spanje in bolečino. Deset minut hoje na dan, ki jih človek res naredi, je več od načrta za telovadnico, ki ga ne bo.

Tretje: ritem. Isti čas vstajanja, dnevna svetloba zjutraj, redni obroki. To zveni dolgočasno, ker je dolgočasno, in prav zato tako pogosto ostane nenarejeno.

Četrto: pogovor s predpisovalcem. Nekateri antidepresivi, ki delujejo na noradrenalin, imajo pri sočasni bolečini nekoliko drugačen profil kot tisti, ki delujejo predvsem na serotonin. To ni moja odločitev in je ne bom sprejemala, je pa vprašanje, ki ga velja postaviti. O razmerju med zdravili in terapijo sem pisala v zapisu o antidepresivih in terapiji.

Kje moram biti previdna

Zdaj pa tisti del, ki ga v člankih o depresiji običajno izpustijo.

Če vse telesno pripišeš depresiji, delaš enako napako kot tisti, ki depresijo spregleda. Utrujenost, bolečina in prebavne težave so tudi znaki slabokrvnosti, bolezni ščitnice, pomanjkanja vitamina B12 ali D, sladkorne bolezni, avtoimunskih bolezni, apneje v spanju in še marsičesa. Nekatera od teh stanj tudi sama povzročajo simptome, ki so od depresije skoraj nerazločljivi.

Zato imam preprosto pravilo: nov telesni simptom ali izrazito poslabšanje starega gre najprej k zdravniku, ne v terapevtsko obravnavo. Terapevtka nisem tista, ki bo izključila somatski vzrok. Nisem in ne smem biti; kje so meje pristojnosti posameznih poklicev, sem zapisala v besedilu o tem, kdo sme postaviti diagnozo.

In še dvoje. Povezava med vnetjem in depresijo velja za podskupino ljudi, ne za vse — po ocenah nekje za četrtino do tretjino. Če imaš depresijo brez povišanih vnetnih kazalcev, to ne pomeni, da tvoja utrujenost ni resnična; pomeni le, da pot ni ta. In merjenje CRP zaradi depresije danes ni del rutinske obravnave, ker iz izvida ne sledi nobena drugačna odločitev.

Kaj si zapomni

Depresija se pri velikem delu ljudi pokaže najprej v telesu: kot utrujenost, ki je počitek ne popravi, kot bolečina brez poškodbe in kot trebuh, ki niha z razpoloženjem. To niso spremljevalne nadloge in niso izmišljene. So del istega stanja, po treh precej dobro opisanih poteh.

Če imaš diagnozo, telesnih znakov ne obravnavaj ločeno, ampak jih spremljaj kot kazalec poteka. Če diagnoze nimaš, pa te že mesece nekaj vleče k tlom, začni pri zdravniku — ne zato, ker bi bilo duševno manj resnično, ampak zato, ker je treba vedeti, s čim imaš opravka.

In če ti kdo reče, da je »vse to samo od živcev«, mu lahko mirno odgovoriš, da živci v telesu res so — in da to ni isto kot »ni nič«.