Visokofunkcionalna depresija: ko navzven vse deluje, znotraj pa je prazno

»Ne vem, zakaj sem tukaj. Vse mi gre.« Tako se je začelo prvo srečanje z žensko, ki je vodila oddelek s štirinajstimi ljudmi, imela urejeno stanovanje, tekla trikrat na teden in v zadnjih osmih letih ni izpustila enega delovnega dne. Deset minut kasneje je rekla drugi stavek, ki je bil ves čas pravi: »Samo nič me ne veseli. Že dolgo ne.«

Takih ljudi ne prepoznamo, ker gledamo napačno stvar. Depresijo si predstavljamo kot zaustavitev — človek obleži, ne gre v službo, ne dvigne telefona. Ko je nekdo ves čas v pogonu, sklepamo, da mu je hudo največ toliko, kolikor je vsakemu. Ta sklep je napačen, ker delovanje ni merilo bolezni. Je merilo tega, koliko človek zmore prekriti.

Najprej pošteno: to ni diagnoza

Izraza »visokofunkcionalna depresija« v nobeni uradni klasifikaciji ne boš našel. Ni ga v MKB-10, ki jo uporabljajo pri nas, in ni ga v DSM-5. Je ljudski izraz, ki pa opisuje nekaj resničnega — in ravno zato se je tako prijel.

Kar pod njim običajno leži, ima drugi dve imeni. Prvo je trajna depresivna motnja oziroma distimija: blažja, a dolgotrajna oblika, ki traja vsaj dve leti in pri kateri človek večino dni ni dobro, a je večino dni tudi funkcionalen. Drugo je podpražna depresija: simptomi so, a jih je za formalno diagnozo premalo ali trajajo prekratko.

Zakaj je pomembno to razlikovati? Ker »visokofunkcionalna depresija« zveni kot lastna kategorija, ki jo lahko človek sam sebi podeli in s tem zaključi. Distimija pa je stanje z znano potjo, znanim tveganjem in znanim zdravljenjem. Kaj diagnoza pove in česa ne, sem opisala v zapisu o diagnozi kot zemljevidu.

Zakaj nas delovanje tako zanesljivo zavede

V ambulantah in v vsakdanjem življenju uporabljamo isti bližnjico: če človek dela, je verjetno v redu. Ta bližnjica pri kronični depresiji odpove, in to iz treh razlogov.

Prvi je čas. Če se je stanje razvijalo počasi in traja leta, ni primerjave. Človek ne reče »zadnje mesece sem drugačen«, ker se ne spomni, kdaj je bil drugačen. Distimija pogosto nastopi zgodaj, v poznih najstniških letih, in takrat postane osebnostna lastnost, ne bolezen. »Saj sem pač resen človek.«

Drugi je zunanja potrditev. Prav tisti ljudje, ki delujejo, so pogosto tudi tisti, ki jim okolica reče, da so zanesljivi in močni. Ta povratna informacija je nekaj vredna in jo je težko zapraviti s priznanjem, da je znotraj prazno.

Tretji je vsebina simptomov. Pri kronični obliki je v ospredju anhedonija in sivina, ne pa jok in obup. Nič dramatičnega se ne zgodi. Ne padeš — samo nikoli ne prideš višje od ravne črte.

Kako to izgleda od znotraj

Ljudje, ki jih ta oznaka opisuje, mi to skoraj vedno povedo z istimi tremi podobami.

Prva je sivina. Ne bolečina, ampak odsotnost barve. Dober film je v redu. Dopust je v redu. Otrokov nastop je v redu. Vse je v redu in nič ni več od tega.

Druga je avtomatizem. Dan poteka po tirnicah, ki so bile položene pred leti. Kar je na seznamu, se naredi. Kar ni, se ne zgodi. Zato je človek videti organiziran, čeprav v resnici ne izbira — samo izvaja.

Tretja je nesorazmerna cena. Sestanek, ki ga kolegica opravi in pozabi, tega človeka izprazni do večera. Navzven je isti rezultat, znotraj je porabljeno vse. Zato so vikendi pogosto prazni: ni več ničesar, s čimer bi jih napolnil.

K temu pogosto sodi še telesni del — glavoboli, bolečine v hrbtu, prebavne težave, ob katerih so izvidi v redu. Prav te težave človeka pogosto pripeljejo k zdravniku prej kot razpoloženje, o katerem ne govori.

Kronično ni blago

To je del, ki ga najbolj poudarjam, ker se mu upira zdrava pamet. Če so simptomi blažji, se zdi, da je stanje manj resno. Podatki kažejo nasprotno sliko.

Judd je s sodelavci v dolgoletni prospektivni raziskavi pokazal, da podpražni depresivni simptomi niso nedolžno vmesno stanje, ampak močan napovednik kasnejših polnih epizod in pomembnega upada delovanja. Klein je v desetletnem spremljanju ljudi z distimijo ugotovil, da je izid slabši kot pri epizodni depresiji: manj popolnih okrevanj, več ponovitev, več spremljajočih težav.

Razlaga je preprosta in neprijetna. Epizodna depresija je huda, a ima konec, po katerem se človek vrne v svoje življenje. Kronična oblika nima jasnega konca, zato se življenje počasi prilagodi njej. Odnosi, kariera, prosti čas — vse se stisne v tisto, kar je še izvedljivo pri polovični zalogi.

Kdo najpogosteje pade skozi mrežo

V svoji praksi vidim tri skupine, pri katerih se to zgodi najbolj zanesljivo.

Ljudje z zgodnjim začetkom. Če se je začelo pri sedemnajstih, ni ničesar, s čimer bi primerjal. Stanje se preseli v samopodobo: nisem depresiven, samo tak sem.

Ljudje z visokim standardom do sebe. Notranji kritik pri njih ne pusti, da bi se delovanje zmanjšalo, ker bi bilo to potrditev najhujšega prepričanja. Zato pade vse drugo — spanje, prijateljstva, prosti čas — le delo ne. O tem glasu sem pisala v zapisu o notranjem kritiku.

In moški v srednjih letih, pri katerih se to pogosto kaže kot razdražljivost, umik in več alkohola, ne pa kot žalost. Zakaj pridejo v povprečju pozneje, sem popisala v zapisu o moških in terapiji.

Zakaj se ne oglasijo

Stavek, ki ga slišim največkrat, se glasi: »Saj nimam pravice.« Za njim je primerjava — s človekom, ki je res obležal, s sosedo, ki ima raka, s prijateljem, ki je ostal brez službe. Ker njegovo stanje ni videti kot katastrofa, se zdi, da bi bilo iskanje pomoči zloraba prostora, ki pripada nekomu bolj potrebnemu.

Druga ovira je praktična: če deluješ, moraš za obisk vzeti čas iz nečesa, kar deluje. Odsotnost bi opazili. Tretja je najbolj tiha — strah, da bi se ob priznanju vse skupaj sesulo. Dokler človek drži tempo, drži tudi razlago, da ni tako hudo. Prvi počitek to razlago pogosto podre, zato se mu izogiba.

Kaj pri kronični obliki dejansko deluje

Dobra novica je, da kronična depresija ni brezupna, čeprav se odziva drugače kot epizodna.

Cuijpers je s sodelavci v metaanalizi psihoterapije za kronično depresijo in distimijo pokazal, da psihoterapija deluje, a so učinki manjši kot pri akutni depresiji in da je pri kronični obliki kombinacija psihoterapije in zdravil praviloma boljša od enega samega pristopa. Za to podskupino je bil razvit tudi poseben pristop — McCulloughov CBASP, ki je nastal prav zato, ker so ti ljudje z običajnimi protokoli slabše napredovali. Njegova osnovna ideja je uporabna tudi zunaj metode: pri kronični obliki delo ni v popravljanju misli, ampak v tem, da človek spet zazna, da njegovo ravnanje vpliva na to, kar dobi nazaj.

V praksi to pomeni daljšo obravnavo in drugačna merila napredka. Nihče se ne bo v šestih tednih zbudil vesel. Prvi znaki so bolj drobni: pojavi se preferenca, kje bi jedel; nekaj postane moteče, kar prej ni bilo; človek prvič po letih reče ne. Kako izgleda napredek, ki ga je težko opaziti, sem opisala v zapisu o znakih, da terapija deluje.

Kaj se pri tem zgodi z odnosi

Ker sem zakonska in družinska terapevtka, me zanima tudi drugi del zgodbe: kaj o tem ve okolica. Odgovor je praviloma malo, in to ni naključje.

Človek v tem stanju domov prinese preostanek. Cel dan gre v to, da je navzven vse tako, kot mora biti; za dom ostane tišina pred zaslonom. Partner tega ne bere kot bolezen, ampak kot odnosno sporočilo: doma se ne trudi, za druge pa se. Iz tega nastanejo prepiri, ki so na videz o gospodinjstvu, v resnici pa o tem, kdo dobi tvoj boljši del.

Drugi vzorec je še bolj tih. Ker je človek zanesljiv, mu bližnji nalagajo naprej — organizacijo, odločitve, skrb za starše. Njegova zmožnost postane družinska danost. Ko enkrat pove, da ne zmore, se sistem odzove z začudenjem, ne s pomočjo, in prav to začudenje ga naslednjič odvrne od povedanega.

Prvi korak, če se v tem prepoznaš

Ne predlagam velikih odločitev. Predlagam eno pošteno meritev in en pogovor.

Meritev: dva tedna si vsak večer v eno vrstico zapiši, kaj si tisti dan naredil zase, ne za koga drugega ali za neko dolžnost. Ne za oceno, ampak zato, ker je pri tem stanju spomin nezanesljiv — teden se v glavi zlije v »kot ponavadi«, na papirju pa se vidi, koliko vrstic je praznih.

Pogovor: pri osebnem zdravniku ali pri terapevtu, in ne s stavkom »mislim, da imam depresijo«, ampak z opisom. »Že leta mi nič ne pomeni več, delam normalno, spanje je slabo, telesno sem stalno utrujen.« Ta opis je uporabnejši od diagnoze, ki si jo prineseš s seboj. Kaj se na prvem srečanju sploh dogaja, sem popisala v zapisu o pripravi na prvi obisk.

Kje ta oznaka škoduje

Zdaj pa nekaj proti vsemu, kar sem doslej napisala.

Izraz je v zadnjih letih postal identiteta, in to je zame največja težava. Na družbenih omrežjih deluje skoraj laskavo: nekdo, ki trpi, a še vedno zmaguje. V tej obliki oznaka odvrne od obravnave, namesto da bi vodila vanjo. Če jo uporabiš zato, da si stanje razložiš in tam ostaneš, ti je naredila škodo.

Ni vsaka sivina depresija. Kronična utrujenost, ki mine na dopustu, je verjetno izgorelost. Anemija, pomanjkanje ščitničnih hormonov, apneja v spanju in nekatera zdravila dajo skoraj enako sliko. Zato je pri dolgotrajni brezvoljnosti krvna slika pošten prvi korak, ne izguba časa.

In: beseda »visokofunkcionalna« namiguje, da so drugi nizkofunkcionalni. To ni nedolžno. Človek, ki zaradi bolezni ne dela, ni šibkejša različica tistega, ki zmore — samo bolezen je bolj napadla tisti del. Če ta oznaka postane merilo vrednosti, smo si naredili novo lestvico tam, kjer je nihče ne rabi.

Kaj si zapomni

Delovanje ni merilo bolezni. Da nekdo dela, kuha in teče, ne pove ničesar o tem, kako mu je — pove samo, koliko zmore prekriti.

»Visokofunkcionalna depresija« ni diagnoza, opisuje pa nekaj resničnega: trajno depresivno motnjo ali podpražno depresijo, ki traja leta in se je vsem, tudi človeku samemu, zazdela kot značaj.

Kronično ni blago. Dolgotrajna blažja oblika ima v raziskavah slabši izid kot posamezna epizoda, ker se ji življenje počasi prilagodi.

Pomoč deluje, le počasneje in z drugačnimi merili napredka. In ker se te oznake tako zlahka nosi kot značko, dodam še to: če jo uporabljaš zato, da bi razložil, zakaj ne greš po pomoč, ti ne služi.