Depresija pri starejših: ko jo zamenjamo za starost samo

»Mama je pač stara. Kaj pa naj bi ji bilo lepo pri osemdesetih?«

To mi je rekla hčerka, ki je prišla po nasvet zase, ne za mamo. In v tej povedi je bilo toliko utrujenosti in toliko vdanosti, da sem najprej pomislila nanjo. Šele nato na mamo, ki je zadnjih devet mesecev sedela v naslanjaču, ni več hodila v trgovino, ni več klicala sestrične in je na vsako vprašanje odgovorila, da je vse v redu.

Prepričanje, da je otopelost v starosti nekaj naravnega, je ena najtrdovratnejših napak, ki jih srečam. Ni res. Staranje res prinese izgube, bolečino, ožji svet in slabše telo. Ne prinese pa tega, da človeka nič več ne zanima, da se zjutraj ne more spraviti pokonci in da mu je vseeno, ali bo naslednje leto dočakal. To ni starost. To je pogosto depresija – in ta se v poznih letih zdravi enako dobro kot pri štiridesetih.

Zakaj je pri starejših tako pogosto spregledana

Trije razlogi se prekrivajo in vsak od njih zadostuje.

Prvi je pričakovanje. Ko je človek star, njegova otožnost nikogar ne preseneti. Pri tridesetletniku, ki tri mesece ne gre iz stanovanja, se vsi vznemirijo; pri osemdesetletniku to imenujemo »se je pač umirila«.

Drugi je jezik. Generacija, ki je odraščala v času, ko se o duševnem zdravju ni govorilo, redko reče, da je žalostna. Pove, da jo boli hrbet, da nima teka, da je utrujena, da ne spi. Zdravnik dobi telesno pritožbo in jo obravnava telesno – kar je razumljivo in pogosto tudi pravilno, le da se pod tem včasih nekaj skrije.

Tretji je gneča. Starejši človek ima pogosto tri ali štiri diagnoze, dvanajst zdravil in petnajst minut pri zdravniku. V takem času se pregleda krvni tlak, ne pa vprašanje, ali ga še kaj veseli.

Tem trem se pri nas pridruži še četrti, ki je bolj tih: sram. Ljudje, ki so odrasli v času, ko je bila vsakršna duševna težava zaznamovanje za celo družino, o tem ne govorijo niti s svojimi otroki. Nekajkrat sem slišala, kako je nekdo pri sedemdesetih prvič povedal, da se je počutil tako tudi pri petintridesetih, in da o tem takrat ni povedal nikomur. Štirideset let je torej to nosil sam.

Kaj slišimo in kaj je lahko pod tem

V svoji sobi opažam, da starejši ljudje o depresiji govorijo skoraj vedno posredno. Ne rečejo »slabo mi je pri duši«, rečejo nekaj, kar zveni kot ugotovitev o življenju nasploh. In prav zato je tako lahko prikimati in iti naprej.

Telo je pri tem pogosto sokrivo

Zdaj nekaj, kar terapevti prehitro preskočimo. Pri starejšem človeku se stanje, ki je videti kot depresija, res lahko delno ali v celoti napaja iz telesa. Motnje delovanja ščitnice, pomanjkanje vitamina B12 ali železa, slabo urejena bolečina, srčno popuščanje, stanje po možganski kapi, nespečnost zaradi apneje, pa tudi stranski učinki ali medsebojni učinki zdravil – vse to zna pri človeku povzročiti utrujenost, upočasnjenost in otopelost.

Ne bom pisala, kaj kaže na kaj, ker to ni moje delo in ker bi bilo neodgovorno. Napišem lahko samo tole in mislim, da je dovolj: pri starejšem človeku, pri katerem se v nekaj mesecih spremeni razpoloženje, energija, spanje ali tek, je zdravnik prva postaja, ne terapevt. Ne zato, ker terapija ne bi pomagala, ampak zato, ker je smiselno najprej izključiti tisto, kar se da odpraviti z zdravljenjem telesa. O tem, kdaj je vrstni red res tak, sem pisala v zapisu kdaj je zdravnik prvi korak.

In kaj z demenco

To je vprašanje, ki ga svojci postavijo najpogosteje. Mama se ne spomni imen, izgublja nit pogovora, ne najde ključev – je to začetek demence?

Kar lahko povem, ne da bi stopila na tuje področje, je to: depresija v poznih letih res zna prizadeti spomin, zbranost in hitrost mišljenja tako izrazito, da je slika videti kot upad spoznavnih sposobnosti. V starejši literaturi so temu rekli depresivna psevdodemenca. Kadar se depresija zdravi, se tak upad pogosto vsaj deloma popravi. To je pomembno, ker pomeni, da odgovor »to je pač demenca, nič se ne da« ni nujno pravilen.

Kar pa ne bom počela, je to, da bi ti dala merila za razlikovanje. Razmejitev med depresijo, blago kognitivno motnjo in zgodnjo demenco je zahtevna tudi za specialiste, opravi se s pregledom, testiranjem in časom, in vsak domači poskus razsojanja tu naredi več škode kot koristi. Pravi korak je napotitev v ambulanto za spomin ali k psihiatru. O tem, kaj diagnoza sploh je in česa ne pove, sem pisala v zapisu diagnoza je zemljevid, ne ime.

Izgube, ki se v teh letih vrstijo

Pri sedemdesetih ali osemdesetih se dogodki, ki bi jih pri štiridesetih doživeli kot pretres, zvrstijo drug za drugim. Umre partner. Umre prijateljica, s katero sta se slišali vsak četrtek. Vozniško dovoljenje se konča. Stanovanje postane prezahtevno. Hčerka se odseli v drugo mesto. Vsak od teh dogodkov je izguba – ne le človeka, ampak tudi vloge in samoumevnega mesta v svetu.

Žalovanje ob tem je normalno in ni bolezen; o tem, kako je žalost proces in ne stanje, sem pisala v tem zapisu. Depresija se pojavi takrat, ko se proces zatakne: ko se človek ne odpre več niti ob obiskih, ko izgubi zanimanje tudi za tisto, kar z izgubo ni povezano, ko se začne umikati iz vseh stikov hkrati. Razliko med žalostjo in depresijo sem podrobneje razdelala v zapisu depresija ni žalost.

O samomoru v starosti se govori premalo

Nekaj, kar javnost preseneti: v večini evropskih držav, Slovenijo vključno, so najvišje stopnje samomora med starejšimi moškimi, ne med mladimi. Pri tem gre pogosto za ljudi, ki so bili nekaj tednov prej pri svojem zdravniku – in tam so povedali, da jih boli in da ne spijo, ne pa, kaj mislijo.

Zato: če star človek reče, da ga ni več treba, da bi bilo vsem lažje, da bi rad, da se konča – to ni filozofska poved o minljivosti in ni razlog, da bi spremenili temo. Vprašaj naravnost in mirno. In poišči pomoč še isti dan, tudi če ti reče, da pretiravaš.

Kaj pomaga

Psihoterapija pri starejših deluje. To ni vljudnostna poved. Pregledi raziskav kažejo, da so učinki pri ljudeh nad šestdesetim letom primerljivi z učinki pri mlajših odraslih, tako pri kognitivno-vedenjski kot pri drugih strukturiranih pristopih. Prepričanje, da se v teh letih »nič več ne da spremeniti«, ne izvira iz podatkov, ampak iz predsodka.

Pri svojem delu se z družinami največ ukvarjam s tem, kar se je med njimi neopazno preuredilo. Ko starš oslabi, se vloge obrnejo: hči postane tista, ki odloča, oče postane tisti, ki uboga. To je za oba boleče in oba o tem molčita, ker se zdi nehvaležno govoriti. Ko se o tem končno spregovori, se v hiši pogosto sprosti nekaj, kar je dušilo vse.

Zelo konkretno pa pomaga tudi troje: reden dnevni ritem s stalnim vstajanjem, vsaj kratek izhod na dnevno svetlobo in vsaj en zanesljiv stik na teden, ki ga ni treba organizirati vsakič znova. Osamljenost pri starejših ni le neprijetna – povezana je z merljivo večjim tveganjem za slabše zdravje in krajše preživetje.

Kje moja teza ne drži

Zdaj tisto, kar bi rada, da ostane. Trdim, da otopelosti v starosti ne smemo pripisati letom. Ampak nasprotna napaka obstaja in je prav tako škodljiva.

Prvič: nekateri ljudje se v poznih letih res umirijo, zožijo krog in imajo manj potrebe po dogajanju – in so pri tem zadovoljni. Devetdesetletnica, ki najraje sedi ob oknu in gleda vrt, ni depresivna, če ji je ob tem dobro in če se ob obisku razveseli. Umik sam po sebi ni simptom. Simptom je izguba veselja, ne izguba tempa.

Drugič: pri človeku z več boleznimi, bolečino in slabo pokretnostjo je nekaj utrujenosti in otožnosti realen odziv na resnično težke okoliščine. Če takemu človeku ponudimo samo psihološko razlago, mu s tem povemo, da so njegove težave v glavi. Niso.

In tretjič: terapija ne more nadomestiti tega, kar manjka v življenju. Če star človek pet dni na teden ne vidi žive duše, mu bo tedenski pogovor s terapevtko pomagal manj kot sosed, ki pride po kavo. Včasih je pravi odgovor dnevni center, prostovoljec ali prevoz do trgovine, ne terapija. To povem tudi družinam, ki bi si želele, da bi jaz uredila tisto, kar se da urediti samo z navzočnostjo.

Kako začeti pogovor

Ne z vprašanjem »si depresivna?«. Ta beseda za marsikoga te generacije pomeni norost ali šibkost in bo pogovor zaprla, preden se je začel.

Bolje je z opažanjem in časom. »Opazila sem, da že dolgo ne kličeš Milene. Prej sta se slišali vsak teden.« Potem molk. Če pride odgovor, ne popravljaj ga in ne prepričuj: star človek, ki reče, da je nikomur več v korist, ne potrebuje seznama dokazov o nasprotnem, ampak nekoga, ki mu prizna, da je to grozen občutek, in ostane ob njem. Prepričevanje je skoraj vedno hitro in skoraj vedno neuspešno.

In potem konkreten korak, majhen: naročilo pri zdravniku, kamor greš z njo. Za marsikoga tega koraka ne opravi motivacija, ampak spremstvo.

Pri tem se splača vedeti še eno stvar: prvi pogovor pogosto ni tisti, v katerem se kaj premakne. Star človek, ki je desetletja veljal za tistega, ki drži družino skupaj, ne bo v petek popoldne priznal, da ne zmore več. Bo pa čez tri tedne ob drugem podobnem pogovoru rekel nekaj, česar prej ni. Vztrajnost brez pritiska je tu bolj učinkovita od enkratnega resnega pogovora, na katerega se vsi pripravijo in ki se konča z zamero.

Kaj si zapomni

Otopelost, izguba veselja in občutek nekoristnosti niso del staranja. Staranje prinese izgube, ne pa praznine, ki traja mesece in se ne odzove na nič.

Pri starejšem človeku se depresija pogosto oglasi skozi telo in skozi spomin, ne skozi besedo »žalosten«. Zato je pot skoraj vedno najprej k zdravniku – da se pogleda, kaj v telesu in v zdravilih morda sodeluje.

Sprememba spomina in zbranosti ni nujno demenca; depresija zna dati podobno sliko in se, za razliko od nje, pogosto popravi. Razmejitev pa ni stvar domačega presojanja.

Terapija pri starejših deluje približno tako dobro kot pri mlajših. In včasih je najbolj koristno tisto, kar sploh ni terapija: nekdo, ki pride v sredo ob desetih, ker vsako sredo pride ob desetih.