Zakaj se isti prepir vrača: intrapsiha v odnosu

»Saj se ne kregava zaradi posode. Vem, da ne. Ampak vsakič, ko jo pustiš v koritu, se začne isto.«

Par, ki sedi pred mano, se prepira že sedem let. (Sestavljen je iz več zgodb; ne gre za resnična človeka.) Vsebina se menja — posoda, denar, njegova mama, njen telefon za mizo —, prepir pa je vedno isti. Ona se začne vse bolj glasno truditi, da bi jo slišal. On postaja vse tišji, dokler ne vstane in odide v drugo sobo. Oba natančno vesta, kako se bo končalo. Oba se trudita, da se ne bi. In se.

To je tretji zapis v seriji o intrapsihi. V prvem sem opisala, kaj je notranji svet, v drugem pa, kako so se vanj preselili odnosi iz otroštva. Tu pogledam, kaj se zgodi, ko ti notranji odnosi stopijo iz nas — in si za svoje stare zgodbe poiščejo novega igralca.

Večina prepirov se vrača

John Gottman, ki je v svojem laboratoriju desetletja opazoval pare, je prišel do ugotovitve, ki marsikoga sprva potare: približno 69 odstotkov konfliktov v paru je trajnih. Ne rešijo se, ampak se vračajo, leta in leta, v različnih preoblekah. Pari, ki so srečni, teh konfliktov nimajo nič manj kot nesrečni. Razlika je v tem, kako se o njih pogovarjajo.

Ko sem prvič prebrala to številko, sem pomislila: zakaj ravno ti konflikti? Zakaj se nekaj reši v enem pogovoru, nekaj drugega pa se vrača kot plima? Relacijska družinska terapija ponuja odgovor, ki se mi zdi prepričljiv: vrača se tisto, kar ni o vsebini. Kar je o vsebini — kdo pelje otroka na trening, kam gremo na dopust —, se da dogovoriti. Kar pa nosi star notranji občutek, se bo ponavljalo, dokler ta občutek ne bo slišan.

Pri paru iz uvoda je bilo pod gladino tole. Ona je odraščala ob očetu, ki je bil doma, a ga ni bilo — sedel je pred televizorjem in na vprašanja odgovarjal z enozložnicami. Naučila se je, da te ljudje opazijo samo, če dovolj glasno potrkaš. On je odraščal ob materi, katere jeza je bila nepredvidljiva; naučil se je, da je najvarneje postati neviden, ko se v zraku nabira nevihta. Ko pusti posodo v koritu, ona ne vidi posode. Vidi očeta pred televizorjem. Ko ona povzdigne glas, on ne sliši nje. Sliši mamo.

Zakaj si izberemo prav tega človeka

Ljudje se pogosto sprašujejo, kako je mogoče, da so med vsemi ljudmi na svetu izbrali ravno partnerja, ki zadene njihovo najbolj staro rano. Odgovor je manj naključen, kot se zdi.

Že Freud je opazil, da ljudje ponavljajo boleče izkušnje, namesto da bi se jih spominjali — imenoval je to prisila ponavljanja. Sodobne raziskave so pri tem previdnejše, a nekaj podobnega vendarle kažejo. Madžarski raziskovalci so na primer ugotovili, da so si posvojena dekleta za partnerje pogosteje izbrala moške, ki so bili po obrazu podobni njihovim posvojiteljem — ne biološkim očetom, ki jih niso poznale. Kar privlači, je torej vsaj deloma naučeno v odnosu, ne prirojeno. O tem sem več pisala v zapisu Zakaj izbiramo partnerje, ki spominjajo na naše starše.

Relacijska družinska terapija gre še korak dlje. Ne izberemo si le človeka, ki je podoben, ampak človeka, s katerim lahko ponovno odigramo nerazrešen notranji odnos — z upanjem, ki se ga večinoma ne zavedamo: da se bo tokrat končalo drugače. Ona si je izbrala tihega moškega, ker je tišina zanjo »dom«, in hkrati upa, da bo ta tihi moški tokrat končno odgovoril. On si je izbral žensko, ki se ne boji močnih čustev, in hkrati upa, da ga ta čustva tokrat ne bodo pokopala. To ni napaka v izbiri. To je poskus zdravljenja, ki se ga nihče od obeh ne zaveda.

Ko partner začne čutiti, česar ti ne zmoreš

Najbolj nenavaden — in hkrati najbolj osrednji — pojav, ki ga v relacijski terapiji opazujemo pri parih, se imenuje projekcijsko-introjekcijska identifikacija. Ime je okorno, pojav pa je zelo vsakdanji.

Gre za to, da en partner nezavedno »preda« drugemu čustvo, ki ga sam ne zmore nositi, drugi pa ga — prav tako nezavedno — sprejme in ga začne čutiti ali odigravati. Psihoanalitik Thomas Ogden je to opisal v treh korakih: najprej je fantazija, da bi se nečesa v sebi znebili, nato pritisk v odnosu, ki drugega potisne v to vlogo, in na koncu drugi to čustvo res začuti, kot da je njegovo.

Pri paru iz uvoda je bilo to vidno skoraj z golim očesom. On je bil miren, tih, nikoli povišanega glasu — jeza je bila zanj nekaj, kar uničuje. Ona pa je bila v odnosu z njim jezna, kot ni bila nikoli prej v življenju. Rekla mi je: »Ne prepoznam se. Prej nisem bila taka.« Imela je prav. Del jeze, ki jo je nosila, ni bil samo njen. Nosila jo je za oba, ker je on ni zmogel.

To ne pomeni, da je on kriv za njeno jezo, in ne pomeni, da je ona nedolžna žrtev. Pomeni, da sta oba ujeta v ples, v katerem vsak nosi del, ki ga drugi ne more. Zato je v terapiji za pare tako pomembno, da ne iščemo, kdo je začel. Krog nima začetka. O tem, kako se ples prepozna, sem pisala tudi v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner.

Ko so v hiši še otroci

Ples, ki ga plešeta partnerja, nikoli ne ostane samo med njima. Kadar sta v družini otroci, so del prizora, tudi če nikoli ne stojijo sredi prepira.

Otroci zelo natančno čutijo napetost med staršema, še preden jo znajo poimenovati. In ker je napetost zanje neznosna, jo pogosto skušajo sami razrešiti. Hčerka začne nevede prevzemati vlogo tiste, ki pomirja — vedno je pri roki, ko mama začne dvigovati glas, in vedno najde šalo, ko oče utihne. Sin začne delati težave v šoli, in starša se nenadoma, prvič po dolgem času, pogovarjata o nečem skupaj. Ne zato, ker bi bil otrok preračunljiv, ampak zato, ker družina kot sistem išče ravnovesje in otrok je pogosto najbolj gibljiv del sistema.

Temu v družinski terapiji rečemo triangulacija: napetost med dvema se preusmeri na tretjega, ki jo začne nositi. Otrok, ki je leta nosil napetost staršev, pa to izkušnjo ponotranji — in krog se sklene. V njegovi intrapsihi nastane nov notranji odnos, ki si bo nekoč, v njegovem lastnem partnerstvu, poiskal svojega igralca. Tako se intrapsihična, medosebna in sistemska raven, o katerih sem pisala v prvem zapisu te serije, zlijejo v eno samo zgodbo, ki teče skozi rodove. O vlogah, ki jih otroci prevzamejo v družini, sem več napisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok.

Zato je delo para na lastnem plesu vedno tudi delo za otroke. Ko starša začneta prepoznavati, kaj je pod njunim prepirom, otroku ni več treba nositi tistega, česar nihče ne izreče. To je eden najlepših učinkov terapije za pare, o katerem se redko govori.

Kaj se zgodi v terapiji

V terapiji se krog najprej upočasni. Ne iščemo rešitve za posodo, ampak tisto, kar se zgodi v vsakem od njiju, ko posoda ostane v koritu. Pogovor bi lahko zvenel takole (skrajšan in sestavljen):

»Ko si videla posodo, kaj je bilo v tebi, še preden si kaj rekla?«
»Da me spet ni. Da lahko stojim tu in se ne zgodi nič.«
On, po dolgi tišini: »Nisem vedel, da je to to. Mislil sem, da je jezna name.«
»In ko ona povzdigne glas — kaj se zgodi v tebi?«
»Postanem majhen.«

Ta trenutek je v terapiji za pare pogosto prelomen. Ko on sliši, da je pod njeno jezo zapuščenost, je ne doživlja več kot napad. Ko ona sliši, da se on ne umika iz brezbrižnosti, ampak iz strahu, njegova tišina dobi drug pomen. Prepir o posodi se ne bo nikoli več zgodil povsem enako, ker sta oba videla, kaj je pod gladino. Več o tem, kako je mogoče prepir spremeniti iz bojišča v prostor stika, najdeš v zapisu Kako se na terapiji za pare prepirava varno.

Vaja za dva: kaj je pod prepirom

To vajo naredita v miren večer, ne med prepirom ali tik po njem. Potrebujeta pol ure, dva lista papirja in dogovor, da drug drugega ne bosta popravljala.

1. Izberita en prepir, ki se vrača. Ne najhujšega. Takega, ki ga oba prepoznata kot »tisto naše«.
2. Vsak zase zapiše, kaj začuti. Ne kaj misli o drugem, ampak kaj se zgodi v njem: »Počutim se nevidno.« »Počutim se, kot da sem vedno narobe.«
3. Vsak zapiše, od kod ta občutek pozna. Le en stavek, brez razlaganja: »Tako je bilo, ko je oče …«
4. Preberita si drug drugemu. Tisti, ki posluša, ne odgovarja in se ne brani. Le ponovi, kar je slišal: »Slišim, da se počutiš nevidno in da to poznaš od očeta.«
5. Povejta, kaj bi potrebovala. Na koncu si vsak zapiše eno stvar, ki bi jo v tistem trenutku potreboval — in jo pove drugemu kot prošnjo, ne kot očitek.

Vaja ne bo prepira odpravila. Gottmanova številka velja tudi za vaju. Lahko pa ga spremeni: naslednjič, ko bo posoda v koritu, bo vsak od vaju morda v delčku sekunde pomislil tudi na tisto, kar je slišal na drugem listu.

Kje ta razlaga ne velja

Vse, kar sem zapisala, ima jasne meje, in prav je, da jih povem.

Vsak ponavljajoči se prepir ni stara zgodba. Včasih se dva človeka resnično ne ujemata v tem, kar si želita: eden si želi otrok, drugi ne; eden hoče živeti na vasi, drugi v mestu. To niso projekcije, ampak resnične razlike, ki jih ni mogoče razrešiti z raziskovanjem notranjega sveta, ampak le z iskrenim pogovorom o tem, ali je skupna pot mogoča.

Nasilje ni ples. Kadar eden od partnerjev drugega ustrahuje, nadzoruje, poniža ali poškoduje, govor o krogu, v katerem »oba nosita del«, ni primeren in je lahko nevaren. Takrat ni pravi prostor terapija za pare, ampak varnost — kratko razlago najdeš v bazi znanja pod nasilje v odnosu. Za pomoč se lahko obrneš na SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 ali ob neposredni nevarnosti na 113.

Ne vsaka izbira partnerja je ponovitev. Raziskave o podobnosti partnerjev staršem kažejo zmerne povezave, ne usode. Mnogi ljudje si izberejo partnerja, ki je pomembno drugačen od staršev, in ravno v tem najdejo nekaj, česar doma ni bilo. Če zgodbo o ponavljanju vzamemo preveč dobesedno, lahko postane nova oblika obsojanja samega sebe.

Upanje v ponavljanju

Ko par prvič zasliši, da si je morda izbral prav človeka, s katerim lahko odigra svojo staro rano, je to pogosto težko slišati. Zveni kot obsodba: torej sva obsojena na to. A v relacijski družinski terapiji to razumemo ravno obratno.

Če se stara zgodba ponavlja, pomeni, da je še vedno živa — in da jo je še vedno mogoče napisati drugače. Notranji svet si ne išče novih igralcev zato, da bi nas mučil, ampak zato, ker upa na drugačen konec. Partner, ki zadene najbolj staro rano, je hkrati edini, ki jo lahko na novo izkusi z nami. Ne kot rešitelj, ampak kot nekdo, ki ostane, ko se je stari strah prej vedno uresničil.

Par iz uvoda se še vedno kdaj prepira zaradi posode. Pred kratkim mi je ona rekla: »Zdaj, ko ga vidim, kako se umika, vem, da se ne umika od mene. Umika se od mame. In potem mu lahko rečem, da nisem ona.« To je vse, kar intrapsiha v odnosu potrebuje: da jo nekdo vidi in ostane.

Kaj si zapomni

• Približno dve tretjini konfliktov v paru se vračata — ne zaradi vsebine, ampak zaradi tega, kar je pod njo.
• Pod ponavljajočim se prepirom navadno leži star afekt: zapuščenost, sram, preplavljenost.
• Pri projekcijsko-introjekcijski identifikaciji en partner začne čutiti, česar drugi ne zmore nositi.
• Krog nima začetka — zato v terapiji ne iščemo, kdo je kriv, ampak kaj se zgodi v vsakem od dveh.
• Pogled na intrapsiho ne velja za nasilje in ne nadomesti iskrenega pogovora o resničnih razlikah.