Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Vprašanje pride skoraj vedno v isti obliki, pogosto proti koncu srečanja, ko je čas skoraj potekel in ko je govorec zbral dovolj poguma: »Ali se to sploh še da popraviti?« Govorimo o odnosu z mamo ali očetom — odnosu, ki je star toliko kot ti in v katerem je bilo nekaj bistvenega narobe že zelo dolgo.

Odgovor, ki ga dam, je vedno enak in vedno v dveh delih. Da — bistveno pogosteje, kot ljudje mislijo. In ne v obliki, ki si jo predstavljaš. Prav ta drugi del je tisti, ki naredi razliko med popravilom, ki je mogoče, in fantazijo, ki te bo držala v čakalnici še dvajset let.

V tem zapisu ti povem, kaj je pri odnosu z odraslimi starši realno in kaj ne; kaj se dogaja s prekinjenimi stiki, ki so precej pogostejši, kot se govori; kaj narediti, kadar starš preteklosti sploh ne prizna; kako sprejeti omejenega starša, ne da bi ga pri tem opravičeval; kdaj je razdalja upravičena in zdrava; in zakaj odpuščanje ni nikogaršnja dolžnost.

Kaj se v resnici da popraviti

Fantazija, s katero ljudje pridejo, je navadno ta: nekega dne se bo mama zlomila, priznala vse, kar je bilo, se opravičila — in takrat bo tisti otrok v meni končno dobil, kar ni dobil. Ta prizor je razumljiv, pravičen in globoko človeški. Je pa v veliki večini primerov tudi nemogoč.

Razlog ni v tem, da je starš slab človek. Razlog je, da bi tak prizor od njega zahteval, da naenkrat prizna nekaj, kar bi ga v lastnih očeh zrušilo. Za marsikaterega starša — sploh tistega, ki je sam odraščal v pomanjkanju, nasilju ali molku — je priznanje »ravnal sem narobe s tabo« preprosto več, kot zmore nositi. Njegova obramba ni uperjena proti tebi. Varuje njega.

Kaj se torej da popraviti? Presenetljivo veliko, samo drugje, kot pričakuješ:

• Način, kako se pogovarjata danes. Ne preteklost — sedanjost. Dva odrasla človeka se lahko naučita drugačnega ritma srečanj, drugačnih tem, drugačnih meja, tudi če o starih ranah nikoli ne spregovorita.
• Tvoja reakcija. Kadar mamin komentar o tvoji teži ne sproži več treh dni slabe volje, se je odnos spremenil — čeprav je mama povedala natanko isto, kar govori trideset let.
• Količina in oblika stika. Vsakotedensko kosilo, ki ti vsakič vzame dva dneva, lahko postane mesečna kava, ki je prijetna. To ni poraz. To je prilagoditev formata resničnim zmožnostim obeh.
• Tvoja zgodba o tem, kaj se je zgodilo. To je pogosto največji del dela — in edini, ki je v celoti v tvojih rokah.

Edini delež, ki ga imaš v rokah

Najbolj neprijetna in hkrati najbolj osvobajajoča resnica odraslega odnosa s starši je tale: spremeniš lahko svoj delež, ne njihovega. Nobene tehnike ni, s katero bi drugega človeka pripravil do tega, da vidi tisto, česar noče videti.

Zveni kot poraz, dokler ne opaziš, koliko prostora ta stavek pravzaprav odpre. Tvoj delež namreč ni majhen. Vsebuje to, koliko in kdaj se srečata; katere teme sprejmeš in katerih ne; koliko časa po pogovoru namenjaš premlevanju; kaj pričakuješ, preden pokličeš; ali greš na obisk zato, ker hočeš, ali zato, da ne bi imel slabe vesti. Vse to je tvoje.

Murray Bowen je za to sposobnost — ostati v stiku z družino in hkrati ostati svoj — uporabil izraz diferenciacija. Njeno bistvo ni razdalja, ampak to, da tvoje notranje stanje ni več avtomatično odvisno od razpoloženja drugega. Diferenciran človek lahko posluša materino kritiko, ne da bi se moral braniti ali podreti. Podrobneje jo razložim v zapisu o diferenciaciji; kako se ta naloga začne pri mladih odraslih, pa v zapisu o osamosvajanju.

V praksi to pomeni tudi manj vabljivo delo: opustiti prepričevanje. Marsikdo leta in leta poskuša staršu dokazati, kaj se je zgodilo — s pismi, s pogovori, z zbiranjem prič med sorojenci. Ta boj ni znak nezrelosti, ampak upanja. Ko upanje na priznanje umre, pride žalost — in šele za njo prostor.

Prekinjeni stiki: pogosteje in resneje, kot se govori

O odtujenosti med starši in odraslimi otroki se dolgo skoraj ni govorilo, ker velja za tabu — v družbi, ki predpostavlja, da se s starši pač ohranja stik, je priznanje »z mamo se ne slišim« podobno priznanju osebnega neuspeha.

Raziskave zadnjega desetletja kažejo drugačno sliko. Sociolog Karl Pillemer s Cornella je v obsežni ameriški raziskavi, ki jo je opisal v knjigi Fault Lines, ugotovil, da približno vsak četrti odrasel poroča o odtujenosti od bližnjega družinskega člana. Lucy Blake je v pregledu literature pokazala, da gre za pojav, ki je razširjen v različnih državah in kulturah in ki ga spremlja izrazit občutek sramu. Joshua Coleman, psiholog, ki se ukvarja izključno s tem področjem, opozarja na isto: odtujenost je pogosto najbolj samotna izkušnja, ki jo človek ima, prav zato, ker o njej ne govori.

Enako pomembno je drugo spoznanje: do prekinitve stikov praviloma ne pride zaradi malenkosti. V javnosti kroži predstava o razvajenih odraslih otrocih, ki se odrečejo staršem zaradi nesoglasja o politiki ali poroki. Podatki tega ne potrjujejo. Najpogostejši navedeni razlogi so zloraba v otroštvu, zanemarjanje, dolgotrajno čustveno nasilje, zasvojenost, ponavljajoče se izdaje in vztrajna nezmožnost starša, da bi spoštoval meje odraslega otroka. Odločitev je skoraj vedno rezultat let poskusov, ne trenutka jeze.

Pri tem je treba priznati še eno plat, ki jo Pillemer in Coleman oba poudarjata: prekinitev boli obe strani, tudi tisto, ki jo je povzročila. Marsikateri starš resnično ne ve, kaj se je zgodilo, in živi z izgubo, ki je nihče ne prizna kot izgubo. Pauline Boss je za take situacije skovala izraz dvoumna izguba — človek je živ, a ga ni; ni ga, a ni umrl. Prav zato je žalovanje ob odtujenosti tako težko: nima obreda, nima datuma in nima sožalja.

Pet možnih izidov — in vsi so legitimni

Ko z ljudmi delam na tem odnosu, pogosto že na začetku narišem lestvico, ki jo vidiš spodaj. Njen namen je razbremeniti: cilj ni skrajno desna točka.

Ko starš preteklosti ne prizna

To je najpogostejša ovira, na katero ljudje naletijo, in zahteva poseben pristop. Poveš nekaj, kar te je zaznamovalo, in dobiš enega od štirih odgovorov: »Tega se ne spomnim.« »Nikoli ni bilo tako hudo.« »Vsi starši so takrat tako delali.« Ali najbolj bolečega: »Torej sem bila slaba mama, to hočeš reči?«

Kaj takrat pomaga:

• Ne prepričuj. Ponavljanje dokazov starša samo trdneje zapre. Priznanje ne pride iz argumenta; če pride, pride iz varnosti.
• Loči dva cilja. Eno je »hočem, da prizna«, drugo je »hočem, da se to neha dogajati«. Drugi cilj je pogosto dosegljiv tudi brez prvega.
• Govori o sedanjosti in v prvi osebi. »Ko rečeš to, se umaknem« je stavek, ki ga je težje zavrniti kot »ti si me vedno kritizirala«.
• Sprejmi delno priznanje. Marsikateri starš ne zmore reči »oprosti«, zmore pa reči »takrat mi je bilo hudo« ali »nisem znala«. To ni celotno opravičilo, je pa pogosto največ, kar bo prišlo — in včasih dovolj. Kaj opravičilo sploh je in česa ne more nadomestiti, sem razložila v zapisu o opravičilu in odpuščanju.
• Poišči priznanje drugje. Terapevt, partner, sorojenec, prijatelj — potrditev, da se je zgodilo in da je bilo hudo, je psihološko nujna. Ni pa nujno, da pride od tistega, ki je povzročil.

Ta zadnja točka je pogosto prelomna. Ko človek neha čakati na en sam podpis pod svojo zgodbo, se izkaže, da je bila zgodba ves čas veljavna tudi brez njega.

Koristno je vedeti tudi, da se pri starejših starših marsikaj spremeni samo od sebe. S starostjo pogosto popusti obramba, poveča se strah pred samoto in raste potreba po tem, da se življenje sešteje. Karen Fingerman, ki je raziskovala odnose med starajočimi materami in odraslimi hčerami, je opisala njihovo značilno mešanico topline in napetosti — v teh odnosih redko prevlada eno samo čustvo. Zato se zgodi, da starš, ki pri petdesetih ni zmogel priznati ničesar, pri osemdesetih mimogrede pove stavek, ki ga čakaš vse življenje. Na to se ne da računati. Se pa splača ne zapreti vrat trajno, kadar to ni nujno.

Sprejeti omejenega starša, ne da bi ga opravičeval

Obstaja pomembna razlika med razumevanjem in opravičevanjem, ki jo je vredno zelo natančno potegniti — ker ljudje pogosto mislijo, da morajo izbrati med njima.

Razumevanje pomeni: vem, od kod prihaja. Mama, ki ni znala tolažiti, je bila sama odraščala pri materi, ki je izgubila tri otroke in se je zaprla. Oče, ki ni znal pokazati naklonjenosti, je odraščal v hiši, kjer je bila nežnost šibkost. To razumevanje pogosto pride prav ob risanju družinskega drevesa — o tem, kaj vse potuje skozi generacije, pišem v zapisu o čustveni dediščini.

Opravičevanje pomeni: ker vem, od kod prihaja, ni bilo hudo. To je korak, ki ga ni treba narediti — in ki škoduje, ker izbriše tvojo izkušnjo.

Zdrava formulacija zveni približno takole: »Razumem, zakaj je bila taka. In hkrati me je to poškodovalo.« Oba dela stavka sta resnična hkrati. Zmožnost obdržati oba naenkrat, ne da bi eden izpodrinil drugega, je pravzaprav definicija zrelega odnosa do staršev.

Za mnoge je pot do tja pot žalovanja — ne za mrtvim staršem, ampak za staršem, ki ga nikoli ni bilo. Ta žalost je resnična in ima vse običajne valove; kako poteka njen proces, sem opisala v zapisu o žalosti.

Ko je stik škodljiv: pravica do razdalje

Zdaj pa tisti del, ki ga v javnem prostoru slišiš najmanj. Obstajajo odnosi, v katerih vzdrževanje stika ni vrlina, ampak škoda.

Znaki, ob katerih je razdalja upravičena in včasih nujna: nasilje ali grožnje; sistematično poniževanje, ki se ob vsakem stiku ponovi; hujskanje ostalih družinskih članov proti tebi; poseganje v tvojo družino ali starševstvo, ki ga ni mogoče ustaviti; odziv na vsako mejo z izsiljevanjem, boleznijo ali odtegovanjem; in stanje, ko po vsakem srečanju več dni ne funkcioniraš. O tem, kako prepoznati mehanizem, ki te s krivdo drži v stiku, pišem v zapisu o čustvenem izsiljevanju.

Razdalja ni nujno prekinitev. Pogosto je najboljša rešitev nekje vmes: manj pogosti stiki, srečanja samo na nevtralnem terenu, samo v spremstvu partnerja, samo za praznike, samo po telefonu, s trajanjem, ki ga določiš ti. Marsikdo z odmerjenim stikom ohrani odnos, ki bi ga popolna bližina uničila.

In če se odločiš za prekinitev: naj bo odločitev, ne pobeg. Odločitev pomeni, da veš, zakaj jo delaš, da si jo premislil, da veš, pod katerimi pogoji bi bila mogoča vrnitev, in da si pripravljen na to, kar prinese — vključno z odzivi ostale družine, ki so pogosto najtežji del.

Odpuščanje ni obveza

V okolju, kjer je odpuščanje pogosto predstavljeno kot moralna dolžnost ali kot nujen pogoj za srečo, je treba povedati naravnost: odpuščanje ni pogoj za okrevanje.

Raziskave odpuščanja — meta-analiza Nathaniela Wadeja in sodelavcev je zajela vrsto psihoterapevtskih programov — kažejo, da odpuščanje, kadar do njega pride, res prinaša manj jeze, tesnobe in depresivnosti. A tri stvari se pogosto spregledajo. Prvič, gre za notranji proces, ne za dejanje do drugega — odpuščanje ne zahteva sprave, stika ali oprostitve odgovornosti. Drugič, ne da se ga izsiliti; odpuščanje na ukaz je potlačitev z lepšim imenom. In tretjič, njegov nasprotni pol ni maščevalnost, ampak preprosto to, da nekomu prenehaš pošiljati račun — kar se pogosto zgodi samo od sebe, ko se življenje premakne naprej.

Zato ljudi nikoli ne usmerjam k odpuščanju kot cilju. Delamo na tem, da jeza ne vodi več njihovih odločitev in da bolečina dobi svoje mesto v zgodbi. Kaj se s tem zgodi z odnosom do starša, se pokaže samo — in včasih se izkaže, da je odpuščanje prišlo, ne da bi ga kdo klical.

Kje pri tem pomaga terapija

Delo z odnosom do staršev poteka lahko na dva načina. Pogosteje pride en sam človek in delava na njegovem deležu: na mejah, na reakcijah, na žalovanju, na zgodbi. To je popolnoma smiselno — sistem se premakne tudi, kadar se spremeni en člen.

Včasih pa je mogoče in dragoceno tudi skupno srečanje z odraslim otrokom in staršem. Tak pogovor v terapevtski sobi ima nekaj, česar doma ni: nekoga, ki drži okvir, ustavi eskalacijo in poskrbi, da ima vsak svoj prostor. Kako taka srečanja potekajo, sem opisala v zapisu o skupnih srečanjih. Presenetljivo pogosto se zgodi, da starš v prisotnosti tretjega pove tisto, česar doma v tridesetih letih ni.

Oboje izvajam v okviru družinske terapije; sem stažistka zakonske in družinske terapije in delam pod redno supervizijo. Če te vprašanje iz naslova že dolgo spremlja, ni treba, da vnaprej veš, kaj hočeš doseči. Dovolj je, da pišeš in začneva pri tem, kar je.

Zadnja misel. Odnos s starši se le redko konča z veliko razrešitvijo. Veliko pogosteje se konča s tem, da nekega dne opaziš, da si po telefonskem klicu ostal miren. Da te stavek, ki te je nekoč podrl, samo še malo zaboli. In da si — prvič — z njima kot odrasel človek, ne kot otrok, ki še vedno čaka.