Ko pomisliš, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo: o samomorilnih mislih

»Saj ne da bi kaj naredil. Samo včasih pomislim, da bi bilo vsem lažje, če me ne bi bilo.«

Ta stavek ljudje pogosto izrečejo tiho, mimogrede, včasih z nasmehom, da bi ga omilili. Pogosto ga izrečejo prvič v življenju — po mesecih ali letih, ko so ga nosili sami. In skoraj vedno ga izrečejo z enakim strahom: da bodo zdaj označeni, da se jih bodo bližnji ustrašili ali da bo nekdo rekel, da pretiravajo.

Če si ta stavek kdaj pomislil zase, je ta zapis zate. Če ga je izrekel nekdo, ki ga imaš rad, in zdaj ne veš, kaj narediti, je ta zapis tudi zate. Pisala ga bom počasi in previdno, ker je tema taka, da si to zasluži.

Misli niso odločitev

Najprej nekaj, kar je pomembno slišati: misel, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, še ni načrt in ni odločitev. Je znak, da je bolečina, ki jo nosiš, v tem trenutku večja od moči, ki jo imaš na voljo, da bi jo nosil. To je stanje, ne pa resnica o tebi ali o tvojem življenju.

V strokovnem jeziku govorimo o suicidalnih mislih. Imajo različne oblike. Pri nekaterih ljudeh so tihe in pasivne — želja, da bi zaspal in se ne zbudil, ali da bi preprosto izginil. Pri drugih so glasnejše in vsiljive, vračajo se, ko je človek utrujen, sam ali ponoči. Vse te oblike so resne in vse si zaslužijo pogovor. Nobena od njih pa ne pomeni, da je človek »nor«, šibek ali da mu ni več pomoči.

Ljudje, ki so take misli preživeli, pogosto pozneje povedo isto: v tistem času jim je bilo videti, kot da se nič nikoli ne bo spremenilo. Pogled se zoži, kot bi gledal skozi cev — vidiš samo bolečino in nobenega izhoda. Ta zožitev je del stanja, ne pa natančen opis sveta. Zato ji je vredno ne verjeti povsem, četudi se zdi zelo prepričljiva.

Pogostejše, kot misliš

Ena največjih ovir pri iskanju pomoči je prepričanje, da si s takimi mislimi edini. Raziskave kažejo drugače. V veliki mednarodni raziskavi, v kateri so Matthew Nock in sodelavci (2008) analizirali podatke iz sedemnajstih držav, je približno vsak enajsti odrasli — okoli 9 odstotkov — povedal, da je vsaj enkrat v življenju resno razmišljal o samomoru.

To pomeni, da v vsakem večjem razredu, v vsakem nadstropju pisarne in pri vsaki večji družinski mizi sedi nekdo, ki ve, o čem govorim. Večina od njih o tem nikoli ni povedala nikomur. In večina od njih je to obdobje preživela in ga danes opisuje kot nekaj, kar je minilo.

Pogosto se take misli pojavijo ob depresiji, a ne vedno. Lahko se pojavijo ob veliki izgubi, razhodu, sramu, izčrpanosti, dolgotrajni bolečini ali ob občutku, da si ujet v situacijo brez izhoda. Pomembno ni, ali je razlog »dovolj velik«. Pomembno je, da je bolečina resnična in da obstajajo načini, kako jo zmanjšati.

Ali vprašanje »razmišljaš o samomoru?« človeku da idejo?

To je strah, ki ga slišim najpogosteje od bližnjih: »Ne upam vprašati, da ga ne bi spravila na to misel.« Razumem ga. Zdi se logično, da je o nevarnih stvareh bolje molčati.

A raziskave so tu precej enotne. Tanya Dazzi in sodelavci so leta 2014 pregledali študije, ki so preverjale prav to vprašanje, in ugotovili, da neposredno spraševanje o samomoru tveganja ne poveča. Pri nekaterih ljudeh, ki so bili v stiski, se je po takem pogovoru stiska celo nekoliko zmanjšala. Ko nekdo vpraša naravnost, človek dobi sporočilo: o tem se lahko govori, nisem preveč, nisem sam.

Zato je pomembno, da vprašaš z besedami, ki ne puščajo dvoma. Ne »saj ne boš naredil kakšne neumnosti, ne?«, ker tako vprašanje že vsebuje pričakovani odgovor. Ampak mirno in naravnost: »Ali razmišljaš o tem, da bi si vzel življenje?« To je težko izreči. Morda ti bo zadrhtel glas. To je v redu. Bolj kot popolne besede šteje, da si vprašal.

Kako izgleda tak pogovor

Spodaj je kratek primer pogovora med sestro in bratom (sestavljen, ne gre za resnično osebo). Pokazati želim predvsem, kako malo je treba, da se pogovor odpre.

»Zadnje čase si zelo tiho. Skrbi me zate. Lahko te nekaj vprašam naravnost?«
»Kaj?«
»Ali kdaj razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil? Da ne bi več živel?«
»… Včasih. Ponoči predvsem. Nisem hotel, da bi se ti obremenjevala.«
»Hvala, da si mi povedal. Nisi mi breme. Ne grem nikamor. Lahko skupaj pogledava, koga lahko še pokličeva — danes?«
»Ne vem, ali bi to sploh kaj pomagalo.«
»Ne vem točno, kaj bo pomagalo. Vem pa, da tega ne bova nosila sama.«

Opazi, česa v tem pogovoru ni. Sestra bratu ne razlaga, kako lepo življenje ima. Ne reče mu, da je sebičen. Ne zahteva obljube in ne začne panično iskati rešitev. Ostane, posluša, se zahvali in predlaga en majhen naslednji korak. Več o tem, zakaj dobronamerni nasveti pogosto ne pomagajo, sem pisala v zapisu »Saj se samo poberi«: zakaj nasveti bližnjih ne pomagajo.

Misli minejo — in pomoč deluje

Rada bi bila tu zelo jasna, ker je to najpomembnejši del zapisa: samomorilne misli so stanje, ki mine. Pri večini ljudi so najmočnejše v razmeroma kratkih obdobjih, ki se izmenjujejo z mirnejšimi. Tudi kadar se vračajo dlje časa, se njihova moč z ustrezno pomočjo praviloma zmanjša.

Pomoč obstaja na več ravneh in se med seboj dopolnjuje. Psihiater oceni, ali je smiselno zdravilo, in ali je potrebna intenzivnejša oskrba — o tem, kdaj je psihiater prvi korak, sem pisala v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra. Psihoterapija pomaga razumeti, od kod bolečina prihaja, in postopoma graditi poti iz nje. Krizni telefoni so tu za trenutke, ko je hudo ponoči ali ko nimaš nikogar ob sebi.

Raziskave kažejo, da delujejo tudi razmeroma preproste stvari. Ena takih je varnostni načrt, ki sta ga razvili psihologinja Barbara Stanley in psiholog Gregory Brown. V raziskavi iz leta 2018 so ljudje, ki so po obisku urgence izdelali varnostni načrt in jih je nato nekdo nekajkrat poklical, imeli v naslednjih mesecih za skoraj polovico manj samomorilnega vedenja kot tisti, ki so bili deležni običajne obravnave. Ni čarobna palica, je pa konkreten pripomoček, ki ga lahko narediš še danes.

V Sloveniji se je količnik samomora v zadnjih desetletjih izrazito znižal. Za tem stojijo tudi preventivni programi, krizni telefoni, boljša dostopnost pomoči in več odprtega pogovora. To ni le statistika. To je dokaz, da se stvari, ki se zdijo neizogibne, dajo spremeniti.

Vaja: tvoj varnostni načrt

Varnostni načrt je kratek zapis, ki ga narediš v mirnejšem trenutku, da ga imaš pri roki, ko pride val. V bazi znanja ga najdeš pod imenom načrt ob poslabšanju. Najbolje ga je narediti skupaj s terapevtom, zdravnikom ali človekom, ki mu zaupaš, lahko pa začneš tudi sam. Zapiši ga na list ali v telefon.

1. Moji opozorilni znaki. Kaj opazim, ko se mi začne slabšati? Misli, občutki, situacije — na primer »ne spim«, »se nikomur ne oglasim«, »vse se mi zdi brezupno«.
2. Kaj lahko naredim sam, da preživim naslednjo uro. Dve ali tri stvari, ki so ti že kdaj vsaj malo pomagale: tuš, sprehod, glasba, pisanje, dihanje, prižgana luč.
3. Ljudje in kraji, kjer nisem sam. Kdo me lahko zamoti, kam lahko grem med ljudi — tudi če o tem, kako mi je, ne govorim.
4. Kdo mi lahko pomaga, ko je hudo. Imena in telefonske številke dveh ali treh ljudi, ki jim lahko povem resnico. Ob njih zapiši strokovno pomoč: svojega zdravnika ali terapevta, Klic v duševni stiski 01 520 99 00, Samarijan 116 123 in 112.
5. Kako bo moje okolje varnejše. Z nekom, ki mu zaupaš, se dogovori, da za nekaj časa shrani ali odstrani stvari, ob katerih bi se v najtežjem trenutku počutil manj varno. Na koncu zapiši še eno stvar, zaradi katere ti je vredno ostati — tudi če je majhna.

Načrt shrani tja, kjer ga boš našel. Če ga kdaj uporabiš, to ni poraz. To je točno to, za kar je bil narejen.

Kaj lahko narediš, če skrbiš za nekoga

Bližnji so pogosto prvi, ki opazijo, da je nekaj narobe: človek se umika, govori o tem, da je v breme, podarja stvari, se nenavadno poslavlja ali pa je nenadoma presenetljivo miren po dolgem obdobju stiske. Nobeden od teh znakov sam po sebi ne pomeni nevarnosti, vsi pa so dober razlog za pogovor.

• Vprašaj naravnost in poslušaj, ne da bi takoj iskal rešitve.
• Ne obljubljaj molčečnosti. Če je človek v nevarnosti, je pomoč pomembnejša od skrivnosti. Lahko rečeš: »Rad te imam preveč, da bi s tem ostal sam.«
• Pomagaj pri prvem koraku. Skupaj pokličita krizni telefon ali zdravnika, ponudi, da ga pospremiš.
• Ob neposredni nevarnosti ne ostani sam s tem — pokliči 112 in ostani ob človeku, dokler pomoč ne pride.
• Poskrbi tudi zase. Tudi ti lahko pokličeš Samarijana ali Klic v duševni stiski in se pogovoriš o tem, kar nosiš.

O tem, kako biti ob nekom dlje časa, ne da bi pri tem sam pregorel, sem več pisala v zapisu Kako podpreti nekoga v depresiji, ne da bi se sam izčrpal.

Pomembno je tudi, da veš: če se kljub vsemu zgodi najhujše, to ni tvoja krivda. Bližnji lahko naredijo veliko, ne morejo pa nositi celotne odgovornosti za življenje drugega človeka. To ni naloga, ki bi jo lahko kdorkoli opravil sam.

Kaj se dogaja v terapiji

Ljudje se včasih bojijo, da bodo, če terapevtu povedo za samomorilne misli, takoj poslani v bolnišnico ali da bo terapevt »paničaril«. V resnici je pogovor o teh mislih običajen del terapevtskega dela. Terapevt bo vprašal, kako pogoste so misli, kako močne, kaj jih sproži in kaj pomaga, da minejo. To ne pomeni, da je s tabo nekaj hudo narobe — pomeni, da te jemlje resno.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas zanima tudi, kaj se z bolečino dogaja v odnosih. Kdo v družini sme biti žalosten? Kdo mora biti vedno močan? Kje se je človek naučil, da je njegova stiska drugim v breme? Ko se te plasti počasi razkrijejo, se pogosto zmanjša tudi tisti občutek popolne osamljenosti, ki samomorilne misli tako hrani.

Kot stažistka delam pod supervizijo, kar pomeni, da o zahtevnih situacijah, kamor sodijo tudi samomorilne misli, nisem sama — posvetujem se z izkušenejšimi terapevti. Ko je potrebno, sodelujem tudi z zdravnikom ali psihiatrom. Terapija ni nadomestilo za nujno pomoč; je eden od stebrov, ki skupaj z drugimi drži človeka, dokler se ne vrne lastna moč.

Kje ta zapis ne zadošča

Rada bi pošteno povedala, česa en blog zapis ne more narediti.

Ne more oceniti tveganja. Samo iz branja ne moreš vedeti, kako resno je tvoje stanje — in tudi jaz tega ne morem vedeti iz daljave. Če so misli pogoste, močne ali se ti zdi, da jih ne obvladuješ, je prvi korak pogovor z zdravnikom, psihiatrom ali kriznim telefonom, ne pa nadaljnje branje.

Varnostni načrt ni nadomestek za zdravljenje. Je pripomoček za najtežje trenutke. Če pa se ti valovi vračajo tedne ali mesece, potrebuješ tudi dolgoročnejšo pomoč, ki bo naslovila, od kod prihajajo.

Ni vedno tako, kot opisujem. Pri nekaterih ljudeh so misli dolgotrajne in tihe, ne valovite. Pri njih se moč ne zmanjša v urah, ampak počasneje, z leti zdravljenja. Tudi to je pot, ki jo ljudje prehodijo — počasneje, a vseeno.

In nisi dolžan nikogar prepričevati. Ni ti treba dokazovati, da ti je »dovolj hudo« za pomoč. Krizni telefoni so tudi za tiste, ki ne vedo, ali bi poklicali.

Kaj si zapomni

• Samomorilne misli so pogostejše, kot misliš — približno vsak enajsti odrasli jih je kdaj imel — in niso znak šibkosti.
• Misli niso odločitev. So stanje, ki pride v valovih in mine.
• Vprašati naravnost »Ali razmišljaš o samomoru?« tveganja ne poveča; pogosto prinese olajšanje.
• Varnostni načrt je preprost, preverjen pripomoček, ki ga lahko narediš še danes.
• Pomoč deluje — ne nosi tega sam. Pokliči, povej nekomu, poišči zdravnika ali terapevta.