Ali ti terapevt pove, kaj čuti? O razkritju kontratransferja

»Kaj pa vi mislite o meni? Iskreno.«

To vprašanje terapevti slišimo pogosteje, kot bi si človek mislil. Včasih pride na začetku, kot preizkus. Včasih po težkem srečanju, ko človek pove nekaj, česar ni povedal še nikomur, in potem ne zdrži tišine, ki sledi. Včasih po mesecih, ko je odnos že dovolj varen, da si vprašanje sploh upa zastaviti.

In vsakič terapevt stoji pred isto odločitvijo: koliko od tega, kar čuti, naj pove? To je četrti zapis v seriji o kontratransferju. V prvem sem opisala, kaj kontratransfer je, v drugem, kako postane sporočilo, in v tretjem, kam ga terapevt odnese. Tu pa: kdaj ga prinese nazaj v sobo — in kdaj je bolje, da ga ne.

Zakaj terapevt ne pove vsega

Terapevtski odnos je nesimetričen, in to namenoma. Ti prineseš svoje življenje, terapevt pa svojo pozornost. Če bi terapevt govoril o sebi enako veliko kot ti, bi se srečanje spremenilo v prijateljski pogovor — kar je dragoceno, a je nekaj drugega. Prostor bi postal deljen, in tisti, ki je prišel po pomoč, bi začel skrbeti še za drugega.

Zato terapevti o sebi govorijo redko in premišljeno. To ni hladnost in ni skrivanje. Je zaščita prostora, ki je namenjen tebi. Ko terapevt molči o sebi, ne molči zato, ker ga ne bi zanimalo ali ker bi ti nekaj prikrival, ampak zato, da ostane tvoja zgodba v središču. Več o tem, kaj pomeni terapevtov molk, sem pisala v zapisu Kaj terapevt v resnici misli, ko molči.

A popoln molk o sebi ima tudi ceno. Terapevt, ki nikoli ne pokaže, da ga je kaj ganilo, lahko deluje kot zid. In ljudje, ki so odraščali ob čustveno nedosegljivih starših, v takem zidu prepoznajo nekaj zelo znanega.

Kaj kažejo raziskave

Joseph Henretty in sodelavci so leta 2014 v metaanalizi združili 53 raziskav o tem, kako razkritje terapevta vpliva na kliente. Ugotovili so majhen, a dosleden pozitiven učinek: kadar je terapevt kaj povedal o sebi, so ga klienti v povprečju doživljali kot toplejšega in bolj zaupanja vrednega. Clara Hill in Sarah Knox, ki to področje raziskujeta že desetletja, sta v pregledu kvalitativnih študij dodali pomemben pogoj: razkritje pomaga, kadar je redko, kratko in usmerjeno v klienta — in kadar terapevt pozornost takoj vrne nazaj k njemu.

Raziskave razlikujejo več vrst razkritja, ki se med seboj zelo razlikujejo po tem, kaj v odnosu naredijo.

Podatki o sebi so najbolj vsakdanji. Terapevt pove, da je tudi sam starš, da je doživel podobno izgubo, da je odraščal na vasi. To lahko zmanjša sram — »torej nisem edina« —, a ima tudi najočitnejšo past: pozornost se za trenutek preseli k terapevtu, in nekateri klienti začnejo nato spraševati, skrbeti, primerjati.

Odziv v trenutku je bližje kontratransferju. Terapevt pove, kaj čuti zdaj, ob tem, kar je slišal: »Ko to praviš, me stisne pri srcu.« »Opažam, da sem ob tvoji zgodbi žalostna.« Pri ljudeh, ki so odraščali ob starših, ki se na njihova čustva niso odzivali, je lahko tak stavek prvič v življenju dokaz, da je njihova zgodba nekoga dosegla.

Razkritje kontratransferja je najzahtevnejše. Terapevt ne pove le, kaj čuti, ampak kaj se med nama ponavlja: »Opažam, da imam ob tebi pogosto občutek, da te moram reševati. Se ti zdi, da je to kaj znanega?« Tako razkritje lahko odpre celo poglavje terapije. Lahko pa, če pride prezgodaj ali neprimerno, zveni kot obtožba.

Kdaj razkritje pomaga in kdaj škodi

Za razkritje ni recepta, so pa vprašanja, ki si jih dober terapevt zastavi, preden kaj pove o sebi. Najpomembnejše je eno samo: komu bo to koristilo?

Posebej bi izpostavila dve stvari. Prvič: razkritje, ki terapevtu prinese olajšanje, je skoraj vedno napačno. Če terapevt pove, kaj čuti, zato ker tega ne more več nositi sam, je pravi naslov supervizija, ne klient. Drugič: občutki privlačnosti se klientu ne razkrivajo. Nikoli. Tudi ne »iskreno« ali »v imenu odprtosti«. To ni vprašanje terapevtske tehnike, ampak etike — moč v odnosu ni enakomerno porazdeljena in tako razkritje klienta postavi v položaj, iz katerega se ne more varno umakniti.

Kaj se zgodi z vprašanjem »Kaj mislite o meni?«

Vrnimo se k vprašanju iz uvoda. Ko me kdo vpraša, kaj mislim o njem, imam na voljo nekaj poti, in nobena ni vedno prava.

Lahko odgovorim naravnost: »Mislim, da si pogumen, ker si prišel, in da nosiš veliko več, kot pokažeš.« To je včasih ravno tisto, kar človek potrebuje — zlasti nekdo, ki mu nihče nikoli ni povedal, kako ga vidi. Takrat je molk lahko krut.

Lahko pa vprašanje najprej vrnem: »Kaj upaš, da bom rekla? In česa se bojiš, da bom rekla?« To ni izmikanje. V odgovoru na to vprašanje je pogosto vsa zgodba — strah, da je preveč, da je dolgočasen, da je slab, upanje, da je končno nekdo, ki ga vidi drugače. Ko to slišiva, lahko odgovorim tudi na prvo vprašanje, le da zdaj veva, kam bo odgovor padel.

Najpogosteje naredim oboje. Najprej se zanimam, kaj je za vprašanjem, nato povem nekaj iskrenega — kratko, toplo in resnično. Ne nekaj, kar bi človek rad slišal, ampak nekaj, kar je res. Ljudje zelo natančno zaznajo, kdaj jim kdo samo laska. Lažno pomirjanje odnosu škodi bolj kot iskren, pa tudi nekoliko težji odgovor.

Če te kdaj zamika, da bi terapevta to vprašal, ti svetujem, da to narediš. Ne glede na to, kaj bo odgovoril, bo vprašanje odprlo nekaj pomembnega — tudi če ti bo sprva nerodno. O tem, zakaj terapija včasih najprej zaboli, sem pisala v zapisu Zakaj terapija včasih najprej zaboli, preden olajša.

Ko terapevt prizna, da je zgrešil

Obstaja ena oblika razkritja, ki jo imam za posebej dragoceno, pa se o njej malo govori: ko terapevt prizna, da je nekaj zgrešil.

Jeremy Safran in Christopher Muran sta desetletja raziskovala trenutke, ko se v terapevtskem odnosu nekaj zalomi — terapevt ne razume, reče kaj narobe, je odsoten, klient se umakne ali razjezi. Imenovala sta jih prekinitve zavezništva. Ugotovila sta, da prekinitve same niso problem. Problem je, če se o njih ne govori. Ko terapevt in klient prekinitev opazita in jo skupaj popravita, je to povezano z boljšimi izidi terapije — v nekaterih raziskavah celo boljšimi, kot če prekinitve sploh ne bi bilo.

Popravilo pa skoraj vedno zahteva malo razkritja. Takole bi lahko zvenel tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Prejšnjič sem imel občutek, da me ne poslušate. Kot da ste bili drugje.«
»Hvala, da si to povedal. Imaš prav — del mene je bil res drugje. To ni bilo zaradi tebe. Kako ti je bilo, ko si to opazil?«
»Kot doma. Ko je bil oče doma, pa ga ni bilo.«
»In si vseeno prišel in mi to povedal.«
»Ja. Prvič.«

Ta trenutek je bil v terapiji prelomen ne zato, ker bi bila jaz popolna terapevtka, ampak prav zato, ker nisem bila. Človek je doživel, da lahko nekomu pove, da ga je prizadel — in da se odnos zaradi tega ne poruši, ampak poglobi. Doma tega ni nikoli doživel.

Vaja: kako vprašati terapevta, kaj čuti

Če te zanima, kaj terapevt čuti ob tebi, ga lahko vprašaš. Tu je nekaj korakov, ki ti lahko pomagajo, da vprašanje odpre pogovor in ne ostane samo test.

1. Preden vprašaš, opazi, zakaj te zanima. Iščeš potrditev? Se bojiš, da si mu odveč? Bi rad preveril, ali ti je res mar? Vsak od teh razlogov je v redu — in vsak je sam po sebi dobra tema.
2. Vprašaj konkretno. Namesto »Kaj mislite o meni?« raje »Kako vam je bilo, ko sem povedal o bratu?« Na konkretno vprašanje je lažje odgovoriti iskreno.
3. Povej, kaj si opazil. »Zdelo se mi je, da ste se namrščili.« »Imel sem občutek, da vam je bilo nerodno.« Tvoja zaznava je pomemben del pogovora.
4. Bodi pripravljen na delni odgovor. Terapevt ti morda ne bo povedal vsega, lahko pa bo povedal, zakaj — in te vprašal, kaj si upal slišati.
5. Po srečanju zapiši, kako ti je bilo. Si se počutil slišanega, zavrnjenega, olajšanega? To je material za naslednjič.

Če terapevt na takšno vprašanje odgovori zaprto, obrambno ali posmehljivo, je tudi to podatek — in povsem upravičeno ga lahko prineseš v pogovor ali pa se odločiš, da ta odnos ni pravi zate. O tem, kako izbrati terapevta, sem pisala v zapisu Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate.

Kje so razlike med pristopi

Ne bi bilo pošteno, če ne bi povedala, da terapevti o tem nismo enotni.

V klasični psihoanalizi terapevt o sebi skoraj nikoli ne govori. Razlog ni hladnost, ampak prepričanje, da prav prazen prostor omogoči, da se klientove predstave o terapevtu jasno pokažejo in jih je mogoče raziskati. V humanističnih in relacijskih pristopih — tudi v relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem — je terapevt bolj viden kot človek, ker verjamemo, da se zdravljenje zgodi prav v resničnem odnosu. Kognitivno-vedenjski terapevti o sebi govorijo predvsem takrat, ko to služi konkretnemu cilju, na primer pri premagovanju strahu.

Nobeden od teh pristopov ni »pravi«. Če ti je pomembno, koliko terapevt pokaže sebe, je dobro, da o tem vprašaš že na začetku. Vprašanje, kako terapevt dela s svojimi občutki, je povsem primerno vprašanje za prvo srečanje.

Pomembno je tudi vedeti, da nerazkritje ni nujno znak, da terapevt ničesar ne čuti ali da mu ni mar. Pogosto je ravno nasprotno: čustvo je tam, a ga terapevt drži zase, da ostane prostor tvoj. Kratko razlago tega, kaj se v odnosu med vama prenaša, najdeš v bazi znanja pod kontratransfer.

Kaj si zapomni

• Terapevt o sebi govori redko in premišljeno — da ostane prostor tvoj, ne zato, ker bi ti kaj skrival.
• Metaanaliza 53 raziskav kaže, da premišljeno razkritje klienti doživljajo kot toplino in zaupanje.
• Ključno vprašanje vsakega razkritja je: komu bo to koristilo?
• Privlačnost se klientu nikoli ne razkriva; olajšanje terapevta gre v supervizijo.
• Ko terapevt prizna napako in jo skupaj popravita, se odnos lahko poglobi.