Kam terapevt odnese svoje občutke: supervizija, lastna terapija in kontratransfer

Ko se vrata za zadnjim klientom zaprejo, terapevtov dan še ni končan.

Ostane še nekaj, česar nihče ne vidi. Občutek, ki se je zataknil po drugem srečanju in se ne pusti odložiti. Stavek, ki ga je nekdo izrekel in ga terapevt nosi s seboj domov. Jeza, za katero ne ve, ali je njegova. Žalost, ki je prevelika za zgodbo, ki jo je slišal — ali pa ravno prav velika, le da je ni čutil klient, ampak on.

To je tretji zapis v seriji o kontratransferju. V prvem sem opisala, kaj kontratransfer je, v drugem, kako lahko terapevtovi občutki postanejo sporočilo. Tu odgovarjam na vprašanje, ki ga ljudje redko postavijo naglas, a ga mnogi nosijo: kam pa terapevt odnese vse to? In kako veš, da tega ne bo odnesel nazaj k tebi?

Tri mesta, kamor gre kontratransfer

Terapevt ima na voljo tri prostore, kjer lahko svoje odzive razišče. Vsak ima drugo nalogo.

Lastna terapija. Terapevt, ki ne pozna svojih ran, jih bo srečeval v vsakem klientu, ne da bi vedel, kaj se dogaja. Zato večina psihoterapevtskih izobraževanj zahteva, da gre terapevt najprej sam skozi terapijo — pogosto več sto ur. Raziskave, ki jih je povzel John Norcross, kažejo, da je približno tri četrtine psihoterapevtov v različnih državah samih obiskovalo terapijo, velika večina pa poroča, da je bila to ena najpomembnejših izkušenj za njihovo delo. V lastni terapiji terapevt spozna, kje je ranljiv, kaj ga hitro zadene in katere vloge prevzame, ne da bi opazil.

Supervizija. To je redno srečanje z izkušenejšim terapevtom, kjer se ne obravnava terapevtovo življenje, ampak njegovo delo. Prinese srečanja, ki ga begajo, odločitve, o katerih ni prepričan, in občutke, ki jih ne zna umestiti. Supervizor mu pomaga ločiti, kaj je njegovo in kaj je informacija o klientu. Kratka razlaga je v bazi znanja pod supervizija.

Intervizija. Skupina terapevtov, ki si med seboj, brez hierarhije, predstavlja primere in odzive. Ima to prednost, da isti primer pogleda več ljudi z različnimi občutljivostmi — in pogosto kdo opazi tisto, česar drugi ne. Glej tudi intervizija v bazi znanja.

Kako poteka supervizija

Ker sem stažistka pod supervizijo, je to zame vsakdan in ne teorija. Ljudje si supervizijo pogosto predstavljajo kot nekakšen nadzor ali ocenjevanje, kjer nekdo preverja, ali terapevt dela »prav«. Delno je tudi to — a večina časa gre za nekaj drugega.

Na supervizijo prinesem srečanje, ki me je zaposlovalo. Ne pripovedujem le, kaj je klient rekel, ampak tudi, kaj se je zgodilo v meni. Kje sem postala nemirna. Kdaj sem hotela nekaj popraviti. Kje sem utihnila, ko bi morala vprašati. Supervizor ne odgovarja s pravili, ampak z vprašanji — tako, kot jaz delam s klienti. Čigava je ta jeza? Kje si jo že kdaj čutila? Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi jo izrekla?

Pogosto se izkaže, da moj odziv ni bil naključen. Včasih pove nekaj o meni — o mestu, kjer sem občutljiva, ker sem tam nekaj doživela sama. Včasih pove nekaj o klientu in odnosu, ki ga ustvarjava. Najpogosteje oboje. Ko to ločim, se lahko na naslednje srečanje vrnem z več prostora — in z manj nevarnosti, da bi svoje rane nehote odigrala na klientu.

Pri nas je supervizija za stažiste sestavni del poti do samostojnega dela. Stažist ne dela sam: za vsakim njegovim srečanjem stoji še en, izkušenejši par oči, ki ga sicer ne vidiš, je pa ves čas prisoten. Zato v svojem opisu vedno navajam, da delam pod supervizijo — ne kot opozorilo, ampak kot zagotovilo. Pomeni, da se o tem, kar se med nama dogaja, ne odločam sama in da imam kam odnesti tisto, česar v sobi ne zmorem predelati sproti. O tem, kaj je prinesel novi zakon o psihoterapevtski dejavnosti, sem pisala v posebnem zapisu o zakonu.

Supervizija pa ni le za začetnike. Mnogi izkušeni terapevti jo obiskujejo vse poklicno življenje, ker vedo, da slepe pege z leti ne izginejo — le bolje se skrijejo.

Ko se terapija ponovi na superviziji

Ena najbolj nenavadnih stvari, ki se dogajajo na superviziji, ima ime vzporedni proces. Ameriški psihoanalitik Harold Searles jo je opisal že leta 1955: odnos med klientom in terapevtom se pogosto, ne da bi kdo to načrtoval, ponovi v odnosu med terapevtom in supervizorjem.

Terapevt, ki dela s klientom, ki ves čas prosi za nasvete in jih nato zavrača, lahko na superviziji nenadoma začne prav tako — prosi za usmeritev in vsako zavrne z »ja, ampak«. Terapevt, ki ob klientu čuti nemoč, lahko na superviziji pripoveduje tako, da se nemočnega začne počutiti supervizor. Ni zavestno. Je sled, ki jo je odnos s klientom pustil v terapevtu in ki jo terapevt nese naprej, ker je še ni ubesedil.

Dober supervizor to opazi in uporabi. »Opažam, da imam občutek, da ti ne morem pomagati, karkoli predlagam. Je to podobno temu, kar čutiš ti ob klientu?« Pogosto je odgovor osupel »ja«. In v tistem trenutku terapevt na lastni koži začuti, kako je biti v odnosu s tem človekom — in kaj bi mu morda pomagalo.

Vzporedni proces je lep dokaz za nekaj, kar je osnova vse relacijske terapije: odnosi se ne končajo tam, kjer se končajo srečanja. Nosimo jih s sabo, v telesu in v načinu, kako govorimo — dokler jih ne prepoznamo.

Zakaj je to pomembno zate

Vse to se morda sliši kot notranja zadeva stroke. Pa ni. Metaanaliza Jeffreyja Hayesa in sodelavcev iz leta 2018 je pokazala, da je terapevtova sposobnost, da prepozna in obvladuje svoj kontratransfer, povezana z boljšimi izidi terapije — za klienta, ne za terapevta. Kadar terapevt svoje odzive nezavedno odigra, se terapija pogosteje zatakne.

Terapevt, ki svojih odzivov ne odnese nikamor, jih odigra v sobi. Morda tako, da je do tebe preveč prizanesljiv, ker ga tvoja zgodba spominja na njegovo. Morda tako, da se izogiba temam, ki bolijo njega. Morda tako, da začneš nehote ti skrbeti zanj. Ti tega ne boš nujno opazil — boš pa morda začutil, da terapija stoji, da se vrtiš v krogu, da nekaj manjka.

Česar terapevti ne povedo niti supervizorju

Rada bi bila tu poštena tudi glede slabosti tega sistema. Nicholas Ladany in sodelavci so leta 1996 vprašali več kot sto terapevtov v izobraževanju, ali so kdaj kaj zamolčali svojemu supervizorju. Kar 97 odstotkov jih je odgovorilo pritrdilno. Zamolčali so negativne odzive na supervizorja, osebne težave, napake pri delu — in tudi občutke do klientov, med njimi privlačnost in jezo.

Razlog je razumljiv. Supervizor stažista hkrati tudi ocenjuje, in kdo bi rad priznal, da mu je bilo ob klientu dolgčas ali da se je nanj razjezil? A to pomeni, da supervizija deluje le toliko, kolikor je v njej varno. Dober supervizor zato ustvari odnos, v katerem je mogoče povedati tudi tisto, kar je nerodno — natanko tako, kot to terapevt poskuša ustvariti s klientom. Tudi zase vem, da so bila srečanja, na katerih sem povedala nekaj, česar me je bilo sram, med najdragocenejšimi.

Kaj pa zaupnost?

Ljudje me pogosto vprašajo: če terapevt na superviziji govori o meni, ali to pomeni, da nekdo drug ve, kaj sem povedal? Vprašanje je upravičeno.

Na superviziji se o klientu govori brez imena in brez podatkov, po katerih bi ga bilo mogoče prepoznati. Supervizor je prav tako zavezan k molčečnosti kot terapevt. Pogovor ni namenjen temu, da bi se o tebi kaj izvedelo, ampak temu, da bi terapevt bolje razumel sebe v odnosu s tabo. Več o tem, kako je zaupnost urejena in kje so njene meje, sem pisala v zapisu o zaupnosti na terapiji.

Če te zanima, ali ima tvoj terapevt supervizijo, ga lahko vprašaš. To ni nevljudno vprašanje — je vprašanje, ki pove, da te zanima, kako skrbi za kakovost svojega dela.

Kako to izgleda v praksi

Majhen primer, kako supervizija spremeni srečanje (sestavljen, ne gre za resnično osebo). Na terapijo je prihajal moški, ki je ob vsakem srečanju prinesel kup dokumentov — izvide, pisma, zapise o prepirih z bivšo ženo. Opazila sem, da postajam vse bolj razdražena in da ga prekinjam. Na superviziji je potekalo nekako takole:

»Kaj te je razdražilo?«
»Da ne pride do besede nič, kar bi bilo njegovo. Samo dokazi.«
»Komu dokazuje?«
»…Ne meni. Nekomu, ki mu ni nikoli verjel.«
»In ti ga prekinjaš.«
»Tako kot tisti, ki mu ni verjel.«

Na naslednjem srečanju ga nisem prekinila. Vprašala sem ga, komu je moral v življenju vedno vse dokazovati. Zgodba, ki je sledila, ni bila v nobenem od dokumentov.

Vaja: vprašanja, ki jih lahko zastaviš terapevtu

Če iščeš terapevta ali si že v terapiji, lahko o tem, kako skrbi za svoje odzive, vprašaš naravnost. Tu je nekaj vprašanj, ki so povsem primerna:

1. »Imate supervizijo? Kako pogosto?« Pri stažistih je obvezna in pogosta, pri izkušenih terapevtih je pogosto prostovoljna — a dober znak je, če jo imajo.
2. »Ste bili sami v terapiji?« Terapevt ti ni dolžan povedati podrobnosti, lahko pa pove, ali je bila lastna izkušnja del njegove poti.
3. »Kaj se zgodi, če se vam ob meni kaj zatakne?« Odgovor ti pove, ali terapevt o tem razmišlja.
4. »Ali lahko povem, če me kaj pri vas zmoti?« Odgovor mora biti jasen »da«.
5. Opazuj, kako odgovori. Je odprt, radoveden, miren? Ali se brani, zmanjšuje ali se mu zdi vprašanje neumestno?

Več vprašanj, ki ti pomagajo izbrati terapevta, najdeš v zapisu Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate.

Kje tudi supervizija ne zadošča

Nobena supervizija ne zagotavlja, da terapevt nikoli ne bo naredil napake. Včasih kontratransfer ostane slep — prav tam, kjer je terapevt najbolj ranljiv, ga je najtežje videti. Včasih je terapevt v obdobju, ko je sam preveč obremenjen, in mu ne uspe ločiti svojega od klientovega.

Pomembno je tudi priznati, da so situacije, v katerih terapevt s klientom ne more delati dobro, čeprav se trudi. Če ga zgodba zadene v rano, ki je še preveč sveža, ali če se ob klientu ponavlja odziv, ki ga ne zna preseči, je odgovorno dejanje, da klienta napoti h kolegu. To ni zavrnitev klienta. Je skrb zanj. O tem, kdaj je prekinitev terapije smiselna in kdaj ne, sem pisala v posebni seriji, ki se začne z zapisom Zakaj ljudje prekinejo terapijo.

In nazadnje: terapevt je tudi človek, ki se utrudi. Kontratransfer, ki se nabira, ne da bi ga kam odnesel, vodi v izgorelost. Zato skrb za lastne odzive ni samo strokovna dolžnost, ampak tudi skrb za to, da terapevt ostane dovolj prisoten za ljudi, ki mu zaupajo.

Kaj si zapomni

• Terapevt svoje odzive raziskuje v lastni terapiji, superviziji in interviziji.
• Približno tri četrtine psihoterapevtov je bilo samih v terapiji, večina jo ocenjuje kot ključno za svoje delo.
• Supervizija deluje le, če je v njej varno povedati tudi nerodno — 97 % stažistov v raziskavi je kaj zamolčalo.
• Na superviziji se o tebi govori brez imena, supervizor je zavezan k molčečnosti.
• Terapevta smeš vprašati, ali ima supervizijo — to je znak skrbi, ne nezaupanja.