Kdo zdravi zdravnike: kako strokovnjaki poiščejo pomoč zase

Parkirišče bolnišnice, nekaj čez osmo zvečer. Zdravnica sedi v avtu, motor je ugasnjen, ključ še v roki. Dežurstvo je končala pred pol ure. Doma jo čakata partner in hči, ki jo bo vprašala, zakaj spet ni prišla prej. Ona pa sedi in ne more izstopiti. Ne joka, ne razmišlja o ničemer posebnem. Samo ne more. Po desetih minutah se zbere, prižge motor in se odpelje. Če bi ji to povedal pacient, bi vedela točno, kaj mu reči. Sebi tega ne reče.

»Saj vem, kaj bi svetovala drugim« je stavek, ki ga slišiš od zdravnikov, odvetnikov, svetovalcev in vseh, katerih poklic je, da so trdna točka za druge. Vedo. Pa vendar ne naredijo. V tem zapisu pišem o tem, zakaj je pomoč za zdravnike in druge strokovnjake tako težko poiskati, česa se ob tem najbolj bojijo — in kje lahko začnejo.

Paradoks pomagačev

Zdravniki so ena najbolj raziskanih poklicnih skupin, ko gre za duševno zdravje. Pregled raziskav, ki so ga leta 2008 objavili Margaret Kay in sodelavci, je zbral, kaj vemo o zdravnikih kot pacientih. Slika je dokaj enotna. Zdravniki pogosto nimajo svojega osebnega zdravnika ali ga ne obiščejo. Zdravijo se sami, si sami predpisujejo zdravila, za mnenje pa vprašajo kolega na hodniku — hitro, neformalno, brez kartoteke. Pomoč poiščejo pozneje kot drugi in pogosto šele, ko težave ni več mogoče skriti.

Razlogi, ki jih navajajo, so presenetljivo človeški: zadrega, strah, da bo kdo izvedel, skrb za kariero, pomanjkanje časa in občutek, da bi morali to rešiti sami. Kdor ves dan skrbi za druge, se težko premakne na drugo stran mize. Vloga pomagača ni le služba. Postane del tega, kdo si.

Isti vzorec, le z drugimi besedami, opisujejo odvetniki, bančniki in vsi, ki delajo v okolju, kjer je ranljivost razumljena kot slabost. O zdravnikih kot pacientih sem podrobneje pisala v zapisu Ko pomagaš vsem, razen sebi; tu bi rada pogledala predvsem to, kako se iz tega paradoksa izstopi.

Kaj nam povedo številke

Eva Schernhammer in Graham Colditz sta leta 2004 v metaanalizi združila raziskave o samomoru med zdravniki. Ugotovila sta, da je bilo tveganje za samomor pri zdravnikih višje kot v splošni populaciji: pri moških približno 1,4-krat, pri ženskah pa približno 2,3-krat. Raziskave so večinoma iz drugih držav in starejše, zato jih ne gre neposredno prenašati na Slovenijo. A sporočilo je jasno: znanje o zdravju ne ščiti pred stisko. Včasih jo celo skrije.

Tudi pri odvetnikih podatki niso spodbudni. Patrick Krill in sodelavci so leta 2016 v veliki raziskavi med ameriškimi odvetniki ugotovili, da je bilo tvegano pitje alkohola, depresija in tesnoba pogostejša kot v splošni populaciji ali v drugih visoko izobraženih poklicih. Tudi tam je bil med najpogosteje navedenimi razlogi, da pomoči niso poiskali, strah, da bi kdo izvedel, in skrb za zaupnost.

Te številke ne povedo, da je vsak zdravnik ali odvetnik v nevarnosti. Povedo pa, da je v teh poklicih stiska pogostejša, kot se zdi od zunaj — in da je ena največjih ovir prav to, kako težko je o njej spregovoriti.

Če imaš misli, da bi bilo bolje, da te ni, ali da bi si kaj naredil, prosim, ne čakaj, da »mine samo«. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). Ob neposredni nevarnosti pokliči 112. Tudi zdravnik ima pravico biti na drugi strani te linije.

Česa se bojijo, ko premišljujejo o pomoči

Ko strokovnjaki razložijo, zakaj ne poiščejo pomoči, se pogosto pojavijo iste skrbi. Strnila sem jih na spodnji sliki.

Druga točka si zasluži nekaj previdnosti. V nekaterih državah so raziskave pokazale, da zdravniki ne poiščejo pomoči, ker se bojijo vprašanj o duševnem zdravju pri podaljševanju licence — Liselotte Dyrbye in sodelavci so na primer v ZDA ugotovili, da so bili zdravniki iz zveznih držav s strožjimi vprašanji pri tem bolj zadržani. Ne bom pisala o tem, kaj natanko velja v Sloveniji ali v posameznih zbornicah, ker to ni moje strokovno področje. Če te to skrbi, je dobro, da se pozanimaš pri virih, ki so za to pristojni, preden te skrb zadrži doma.

Kar pa lahko rečem, je to: skrb za ugled in kariero je razumljiva in ni znak nečimrnosti. Je znak, da ti je mar za delo, ki si ga zgradil. Prav zato si zasluži, da jo vzameš resno — ne da jo uporabiš kot razlog, da ne narediš ničesar.

Zaupnost: kaj ostane v sobi

Ena najpogostejših skrbi je, kdo bo izvedel. Pri psihoterapiji je odgovor načeloma preprost: kar poveš, ostane med nama. Terapevt je zavezan zaupnosti in o tem, da sploh hodiš k njemu, ne obvešča delodajalca, kolegov ali družine. Meje zaupnosti so ozke in jasno določene — večinoma gre za položaje, ko je neposredno ogroženo življenje. Podrobneje jih razlagam v zapisu Zaupnost na terapiji: kaj ostane med nama in kje so meje, kratko pa najdeš pod geslom zaupnost.

Za strokovnjake je pomembno še nekaj: zaupnost ni le pravilo, ampak tudi doživljanje. Mnogi zdravniki se bolj kot uradnih zapisov bojijo, da bi jih kdo prepoznal. Zato je smiselno, da si izbereš terapevta, ki ni del tvoje ožje strokovne mreže, in na prvem srečanju odkrito vprašaš, kako ravna z zapiski in kaj se zgodi, če se kdaj srečata zunaj sobe. Dober terapevt bo na taka vprašanja odgovoril brez zadrege.

Tudi terapevti, mimogrede, niso izjema. Sama kot stažistka delam pod supervizijo, kar pomeni, da svoje delo redno pregledujem z izkušenejšo kolegico ali kolegom — in tudi ta pogovor je zavezan zaupnosti. O tem, zakaj potrebujejo pomoč tudi tisti, ki jo nudijo, sem pisala v zapisu Kam terapevt odnese svoje občutke.

Ko si pacient ti

Strokovnjaki, ki pridejo na terapijo, pogosto prinesejo s seboj še eno težavo: znajo preveč. Zdravnik pozna diagnostične kriterije in si jih je postavil, preden je vstopil. Odvetnik je pripravil argumente. Bančnik je izračunal, koliko srečanj bo potreboval. Vsi poznajo pravila igre — in prav to jim lahko stoji na poti.

Takole bi lahko zvenel začetek prvega srečanja (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Naj vam kar povem: po mojem gre za blago depresivno epizodo, verjetno prilagoditveno. Spim slabo, apetit je padel, koncentracija je v redu.«
»Hvala. Zdi se, da ste to dobro premislili.«
»Mislim, da je smiselno, da ne izgubljava časa.«
»Lahko vprašam nekaj drugega? Kako vam je bilo, ko ste sedli sem?«
»…Ne vem. Nenavadno. Običajno sedim na drugi strani.«
»In kako je na tej strani?«
»Ne maram je.«

V tistem »ne maram je« je več kot v vseh kriterijih. Terapija se ne začne, ko strokovnjak pove diagnozo, ampak ko si dovoli, da ni strokovnjak. Ko je lahko le človek, ki mu je težko. To je za mnoge najtežji korak in hkrati najbolj osvobajajoč.

Pomaga, če to veš vnaprej. Ni ti treba pripraviti povzetka, diferencialne diagnoze ali načrta. Lahko prideš s stavkom »Ne vem točno, kaj je narobe, samo ne gre več«. To je dovolj.

Kam po pomoč

Ko se odločiš, da boš nekaj naredil, je naslednje vprašanje, h komu. Odgovor je odvisen od tega, kaj se dogaja. Spodnja slika je groba orientacija, ne pravilo.

Nekaj poudarkov. Če imaš telesne simptome, motnje spanja, ki trajajo tedne, ali če si sam začel jemati karkoli, da bi zdržal, je prvi naslov zdravnik — in to ne kolega, ki ga vprašaš mimogrede, ampak zdravnik, pri katerem si pacient. Kdaj je psihiater prvi korak in ne terapija, razlagam v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra. Če ti razlika med poklici ni jasna, pomaga zapis Psihoterapevt, psiholog, psihiater: kdo je kdo in h komu iti.

V nekaterih državah obstajajo posebni zaupni programi, namenjeni prav zdravnikom — v ZDA jih poznajo kot physician health programs, v Angliji deluje NHS Practitioner Health. Ali in kakšna podobna podpora obstaja za tvoj poklic pri nas, se pozanimaj sam; tu tega ne bom trdila.

Psihoterapija je pravo mesto, ko je v ozadju nekaj, kar se ponavlja: izgorelost, ki se vrača po vsakem dopustu, sram, ki ga ne moreš povedati nikomur, napaka, ki ti ne gre iz glave, ali odnos doma, ki ga počasi izgubljaš. Kako prepoznaš, da gre za izgorelost, si lahko pogledaš pod geslom izgorelost, o tem, kako izbrati terapevta, pa v zapisu Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate.

Vaja: zemljevid tvoje podpore

Strokovnjaki imajo pogosto široko mrežo kolegov in zelo ozko mrežo ljudi, pred katerimi si upajo biti slabi. Ta vaja ti pomaga videti, kje si. Vzemi si petnajst minut in list papirja.

1. Nariši tri kroge. V sredino zapiši sebe. V notranji krog zapiši ljudi, ki jim lahko poveš, da ti ne gre. V srednji tiste, s katerimi se lahko pogovoriš o delu. V zunanji tiste, ki jih poznaš, a jim ne bi zaupal.
2. Preštej notranji krog. Ne sodi, samo opazi. Če je v njem nihče ali le ena oseba, je to pomembna informacija, ne neuspeh.
3. Za vsakega v notranjem krogu se vprašaj: kdaj sem mu nazadnje zares povedal, kako mi je? Ne kaj delam — kako mi je.
4. Izberi eno osebo iz srednjega kroga, ki bi jo lahko premaknil navznoter, in ji ta teden povej eno resnično stvar o sebi. Majhno, a resnično.
5. Dodaj še enega strokovnjaka. Zapiši ime osebnega zdravnika, psihiatra ali terapevta, h kateremu bi šel, če bi bilo treba. Če imena ni, je to prvi korak, ki ga lahko narediš že danes.

Podobno orodje, ki ga lahko natisneš, najdeš pod geslom zemljevid podpornega omrežja. Ob vaji bodi do sebe prijazen. Če ti je ob tem neprijetno, je to znak, da si se dotaknil nečesa pomembnega — o tem, kako biti do sebe vsaj tako blag kot do pacienta, govori geslo samosočutje.

Kje terapija ni odgovor

Bilo bi preprosto, če bi napisala, da je terapija rešitev za stisko strokovnjakov. Ni. Vsaj ne cela.

Tait Shanafelt in John Noseworthy, ki se že leta ukvarjata z dobrobitjo zdravnikov, poudarjata, da izgorelost izvira v veliki meri iz organizacije dela: iz prevelike obremenitve, izgube nadzora nad lastnim delom, birokracije in vodstva, ki ne prisluhne. Joyce Wallace in sodelavci so v reviji Lancet zapisali, da bi morala biti dobrobit zdravnikov eno od meril kakovosti zdravstvenega sistema — ker izčrpani zdravniki pomenijo tudi slabšo oskrbo pacientov. Če je problem v sistemu, ga ena ura terapije na teden ne bo rešila. Lahko ti pomaga, da v njem preživiš, da prepoznaš, kje so tvoje meje, ali da se odločiš za spremembo. Ne more pa nadomestiti boljših razmer.

Terapija tudi ni prvi korak pri akutni krizi ali pri zasvojenosti, ki je že prerasla nadzor. Takrat je prva pomoč zdravniška, pogosto tudi specializirana. In nazadnje: ne potrebuje vsak strokovnjak terapije. Nekaterim zadostuje dober kolega, več spanja in dopust, ki ga ne prekinjajo s telefonom. To je čisto v redu. Pomembno je le, da si odločitev, da je ne potrebuješ, sprejel zavestno — in ne iz strahu, kaj bodo rekli drugi.

Prvi korak je majhen

Strokovnjaki so vajeni velikih odločitev. Morda zato pričakujejo, da bo tudi odločitev za pomoč velika — neke vrste priznanje poraza. V resnici je majhna. Je en telefonski klic, en e-mail, ena ura v tednu, ki je samo tvoja.

Moški to odlašajo še dlje kot ženske, kar je dobro opisano v zapisu Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi. Pri strokovnjakih se oba vzorca seštevata: vloga pomagača in pričakovanje, da zdržiš.

Srečanja pri meni potekajo v živo v Ljubljani. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, ne gledamo le na to, kar se dogaja pri delu, ampak tudi na to, od kod izvira prepričanje, da moraš vse nositi sam. Zelo pogosto se izkaže, da je človek to vlogo prevzel davno pred medicinsko fakulteto ali pravom — v družini, kjer je bil tisti, ki je skrbel za druge. Ko to prepozna, lahko vlogo pomagača obdrži pri delu in jo odloži, ko pride domov.

Vrnimo se na parkirišče. Zdravnica, ki ne more izstopiti iz avta, ne potrebuje novega znanja. Ve vse, kar je treba vedeti. Potrebuje prostor, kjer ji ni treba biti zdravnica.

Kaj si zapomni

• Strokovnjaki, ki pomagajo drugim, pomoč zase poiščejo pozneje — zaradi sramu, skrbi za ugled in vloge pomagača, ne zaradi neznanja.
• Raziskave iz tujine kažejo, da je stiska med zdravniki in odvetniki pogostejša, kot se zdi od zunaj; znanje o zdravju pred njo ne ščiti.
• Psihoterapevt je zavezan zaupnosti; pri izbiri je smiselno poiskati nekoga zunaj tvoje ožje strokovne mreže in o zaupnosti vprašati na prvem srečanju.
• Pri akutni krizi, telesnih simptomih in samozdravljenju je prvi naslov zdravnik ali psihiater; terapija je za vzorce, sram in odnose.
• Terapija ne nadomesti boljših delovnih razmer — lahko pa ti pomaga, da v njih ne izgubiš sebe.