Družinsko drevo: kako izdelati družinsko drevo korak za korakom

Na podstrešju se najde škatla s starimi fotografijami. Na hrbtni strani ene piše s svinčnikom: »Stric Tone, 1952«. Nihče ne ve, kateri stric Tone. In nenadoma te zanima — od kod prihaja tvoja družina, kdo so bili ljudje, katerih obraze nosiš, in zakaj se o nekaterih nikoli ni govorilo.

Tako se začne večina družinskih dreves. Ta zapis je praktičen vodnik po izdelavi družinskega drevesa: kje začeti, kje v Sloveniji iskati podatke, kako drevo narisati — in kdaj je vredno iti korak dlje, do genograma, ki ne pokaže le, kdo je bil kdo, ampak tudi, kako so živeli drug z drugim.

Kaj je družinsko drevo

Družinsko drevo ali rodovnik je zapis tvojih prednikov in sorodnikov: kdo je čigav otrok, kdo s kom poročen, kdaj in kje so se rodili in umrli. Je zgodovinski zapis — odgovarja na vprašanje »kdo so bili«.

Poznamo več oblik. Rodovnik prednikov gre od tebe navzgor: starša, štirje stari starši, osem prastaršev. Potomsko drevo gre od enega prednika navzdol — vsi njegovi otroci, vnuki, pravnuki. Kombinacija obeh se imenuje drevo v obliki peščene ure: ti v sredini, predniki nad tabo, potomci pod tabo.

Že ena sama veja hitro zraste. Vsak človek ima dva starša, štiri stare starše, osem prastaršev — število prednikov se z vsako generacijo podvoji. Pri desetih generacijah, kar je približno tristo let nazaj, je to že 1.024 prednikov. Ker se v resnici družine med seboj prepletajo, je ljudi manj, a že prvih nekaj generacij ponudi dovolj dela za več zim.

Kje začeti: pri živih

Največja napaka, ki jo ljudje naredijo pri izdelavi družinskega drevesa, je, da začnejo v arhivih. Začni pri ljudeh, ki so še tu. Najstarejši člani družine nosijo spomine, ki jih ni v nobeni matični knjigi: kdo je bil komu všeč, kdo je odšel v Ameriko, zakaj se dve veji družine ne pogovarjata.

Pogovori se z njimi ob fotografijah, ne ob zapisniku. Album odpre spomine, ki jih vprašanje »kdaj se je rodil tvoj stari oče?« ne. In zapisuj sproti — ali, z njihovim dovoljenjem, posnemi. Vprašanja, ki jih lahko zastaviš, sem zbrala v zapisu Kako narediti svoj genogram.

Nato poišči dokumente doma: rojstne, poročne in mrliške liste, osmrtnice, spominske podobice, pisma, spričevala, vojaške knjižice. Na hrbtnih straneh fotografij so pogosto imena in letnice. Vse fotografiraj ali skeniraj, preden kaj zavržeš.

Kje iskati podatke v Sloveniji

Ko zmanjka spominov in domačih dokumentov, je čas za arhive. V Sloveniji so glavni viri razdeljeni po obdobjih.

Po letu 1946 — državne matične knjige. Od leta 1946 rojstva, poroke in smrti vpisuje država. Matične knjige vodijo upravne enote, kjer lahko za neposredne prednike praviloma zaprosiš za izpisek. Pri tem velja varstvo osebnih podatkov, zato je dostop do podatkov o živih osebah omejen.

Pred letom 1946 — župnijske matične knjige. Za starejša obdobja so glavni vir krstne, poročne in mrliške knjige župnij. Starejše knjige hranijo škofijski in nadškofijski arhivi, novejše pogosto še župnije same. Od leta 1784, po reformah cesarja Jožefa II., so knjige vodene v enotnih razpredelnicah, kar iskanje zelo olajša. Del knjig je digitaliziran in dostopen na spletu, za ostale se obrneš na arhiv, ki hrani knjige tvoje župnije.

Dopolnilni viri. Arhiv Republike Slovenije in pokrajinski arhivi hranijo popise prebivalstva, zemljiške knjige in kataster, sodne spise in druge dokumente, iz katerih lahko izveš, kje je družina živela in s čim se je ukvarjala. Slovensko rodoslovno društvo povezuje ljubiteljske rodoslovce in pomaga začetnikom. Mednarodna brezplačna baza FamilySearch ima digitalizirane tudi nekatere slovenske vire.

Arhivsko iskanje zahteva potrpežljivost. Stare knjige so pisane v latinščini ali nemščini, v pisavi, ki se je je treba naučiti brati. A trenutek, ko v krstni knjigi iz leta 1820 najdeš ime, ki ga nosiš tudi sam, je težko opisati.

Kako brati stare matične knjige

Prvo srečanje s staro župnijsko knjigo je pogosto razočaranje: pisava je težko berljiva, jezik tuj, razpredelnice neznane. A z nekaj ključi se hitro znajdeš.

Jezik. Starejše knjige so večinoma v latinščini, kasnejše tudi v nemščini, slovenščina se pojavlja predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Nekaj latinskih izrazov, ki jih boš srečeval: natus (rojen), baptizatus (krščen), copulati (poročena), mortuus ali denatus (umrl), pater in mater (oče in mati), patrini (botri), legitimus in illegitimus (zakonski in nezakonski).

Pisava. Nemški zapisi so pogosto v kurentici, stari nemški pisavi, ki se zdi na prvi pogled nečitljiva. Na spletu so tabele črk, s pomočjo katerih se je po nekaj urah vaje mogoče naučiti brati vsaj imena in letnice.

Hišne številke. V starejših vpisih je ob imenu pogosto zapisana hišna številka v vasi. To je zlata vredno, ker lahko z njo družino sledi skozi več knjig in generacij, tudi ko se imena ponavljajo.

Botri. Botri so bili pogosto sorodniki ali bližnji sosedje. Njihova imena lahko pomagajo razvozlati, kdo je bil s kom povezan, kadar drugih podatkov ni.

Če se ti zatakne, so ljubiteljski rodoslovci v društvih in na spletnih forumih pogosto izjemno pripravljeni pomagati pri branju posameznega vpisa.

Kako narisati družinsko drevo

Ko imaš podatke, jih je treba urediti. Za majhno drevo zadošča velik list papirja: ti na dnu, starša nad tabo, stari starši nad njima. Pri vsaki osebi zapiši ime, priimek (pri ženskah tudi dekliški), datum in kraj rojstva, poroke in smrti.

Ko drevo zraste čez tri ali štiri generacije, postane papir premajhen. Takrat pomagajo rodoslovni programi in spletne aplikacije, ki podatke hranijo kot bazo in drevo izrišejo samodejno. Pri izbiri pazi na dvoje: ali lahko podatke kadarkoli izvoziš (najbolj razširjen format je GEDCOM) in kdo ima dostop do tega, kar vpišeš. Mnoge spletne platforme drevesa privzeto objavljajo ali jih uporabljajo za povezovanje z drugimi uporabniki.

Pri tem bodi previden z živimi sorodniki. Njihovi podatki — rojstni datumi, naslovi, zdravstvene podrobnosti — so osebni podatki, ki jih brez njihove privolitve ne objavljaj na spletu. Za pokojne prednike je to manj občutljivo, za žive pa velja enako spoštovanje kot pri vsakem drugem zapisu o ljudeh.

Od družinskega drevesa do genograma

Družinsko drevo odgovori na vprašanje kdo. Na neko drugo vprašanje pa ne odgovori: kako. Kako sta živela stara starša? Zakaj se teta in mama ne pogovarjata? Zakaj so bili v treh generacijah moški odsotni? Zakaj se ta ista zgodba ponavlja?

Tu stopi v igro genogram. Na prvi pogled je podoben družinskemu drevesu, a doda tisto, česar rodovnik ne pozna: kakovost odnosov, ločitve in ponovne poroke, prekinjene stike, bolezni in odvisnosti, selitve, skrivnosti. Je delovno orodje družinske terapije, ki ga je razvil krog okoli Murraya Bowena, poenotili pa Monica McGoldrick in sodelavci.

Razlika ni samo v simbolih, ampak v namenu. Rodoslovec išče čim več prednikov, čim dlje nazaj. Genogram se navadno ustavi pri treh generacijah, ker se tam skrivajo vzorci, ki jih še danes čutiš v svojih odnosih. Več o tem, kaj lahko razkrije, sem pisala v zapisu Genogram: kaj lahko o sebi izveš iz svojega družinskega drevesa.

Če si že naredil družinsko drevo, imaš odlično osnovo. Prvi dve ali tri generacije prerišeš v genogram, nato dodaš odnose. Kako to narediti korak za korakom, opisujem v zapisu Izdelava genograma, narišeš pa ga lahko tudi v spletnem risalniku genogramov.

Kako to zveni v pogovoru

Ljudje, ki pridejo na srečanje z genogramom, včasih prinesejo obsežno družinsko drevo. Pogovor lahko zveni takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Imam vse do leta 1750. Dve leti sem iskal po arhivih.«
»To je ogromno dela. Kaj te je gnalo?«
»Hotel sem vedeti, od kod smo.«
»In kaj si izvedel o tem, od kod si ti — o očetu, o dedku?«
Tišina. »O njiju vem najmanj. Z očetom se nisva nikoli veliko pogovarjala.«

Takšni pogovori niso redki. Ljudje pogosto z veliko vnemo raziskujejo daljne prednike — včasih tudi zato, ker je to varneje kot spraševati o bližnjih. Genogram vrne pogled tja, kjer je najbolj živo.

Vaja: drevo treh generacij v enem popoldnevu

1. Nariši okostje. Ti, starša, štirje stari starši. Sedem likov.
2. Dopiši, kar veš. Imena, letnice, kraje. Kar ne veš, pusti prazno.
3. Pokliči najstarejšega sorodnika in ga vprašaj za tri manjkajoče podatke.
4. Dodaj eno zgodbo k vsakemu staremu staršu — nekaj, kar se o njem pripoveduje v družini.
5. Poglej zgodbe skupaj. Se kaj ponavlja? Selitve, zgodnje izgube, molk? To je prvi korak od drevesa k genogramu.

Kje ima rodoslovje svoje meje

Rodoslovje je lahko čudovit hobi in pomemben del identitete. Ima pa tudi meje, ki jih je dobro poznati.

Dokumenti ne povedo vsega. V matični knjigi piše, kdo je bil oče — ne pa nujno, kdo je bil biološki oče. Otroci so bili vpisani kot zakonski, čeprav niso bili; smrti so bile zabeležene z vzrokom, ki ni bil resničen. Uradni zapis je ena plast zgodbe.

Iskanje lahko odpre nekaj, česar nisi pričakoval. Nezakonski otrok, prej neznan brat, samomor, ki se je skrival pod drugim imenom. Takšna odkritja lahko pretresejo. Če se ti to zgodi, si vzemi čas — in če te odkritje močno zaposluje, je vredno, da se o njem pogovoriš s kom, ki zna poslušati. Tudi genetski testi, ki so danes dostopni, so v marsikateri družini razkrili nepričakovane povezave.

Več prednikov ne pomeni več razumevanja. Drevo s tisoč imeni je impresivno, a o tebi in tvojih odnosih danes pove manj kot genogram s tridesetimi osebami in nekaj dobro narisanimi črtami.

Kaj si zapomni

• Družinsko drevo zapiše, kdo je kdo; genogram doda, kakšni so bili odnosi.
• Začni pri živih sorodnikih in domačih dokumentih, šele nato v arhivih.
• Po letu 1946 iščeš v državnih matičnih knjigah na upravnih enotah, prej v župnijskih knjigah v škofijskih arhivih.
• Število prednikov se podvoji z vsako generacijo — pri deseti jih je 1.024.
• Podatkov o živih sorodnikih brez njihove privolitve ne objavljaj na spletu.