Zakaj ljudje prekinejo terapijo: pet razlogov in dva kritična trenutka

Sporočilo pride v nedeljo zvečer: »Ta teden ne bom mogla priti. Javim se.«

Terapevti takšna sporočila poznamo. Včasih pomenijo točno to, kar piše — bolan otrok, služba, prehlad. Včasih pa je to zadnje, kar od človeka slišimo. Ne javi se. Naslednji termin ostane prazen. Zgodba, ki se je začela odpirati, obvisi na pol povedanega stavka.

S tem zapisom začenjam serijo petih o prekinitvi terapije — o tem, zakaj ljudje odidejo, kdaj je to prav in kdaj ne, česa terapevt ne sme narediti in kako oditi tako, da odhod nekaj prinese. Pišem jo za ljudi, ki razmišljajo o terapiji, za tiste, ki so v njej in jih mika, da bi odšli, in za tiste, ki so nekoč odšli in se še vedno sprašujejo, ali je bilo prav.

Prekinitev ni isto kot zaključek

Najprej razlikovanje, ki se mi zdi pomembno. Zaključek terapije je načrtovan: klient in terapevt skupaj ugotovita, da je delo opravljeno ali da je čas za premor, in se o koncu pogovorita na nekaj zadnjih srečanjih. O tem sem pisala v zapisu Kdaj in kako zaključiti terapijo.

Prekinitev pa je enostranska: eden od obeh — skoraj vedno klient — odide, preden je bilo dogovorjeno. Včasih s sporočilom, včasih z enim zadnjim srečanjem, pogosto pa brez besed. V stroki temu rečemo tudi predčasni odhod. Ni nujno slab. Je pa vedno vreden pozornosti, ker pove nekaj o odnosu, ki ga je prekinil.

Kako pogosto se to zgodi

Pogosteje, kot si ljudje mislijo. Joshua Swift in Roger Greenberg sta leta 2012 v metaanalizi združila 669 raziskav s skoraj 84.000 udeleženci in ugotovila, da terapijo predčasno prekine približno vsak peti klient. Starejše ocene so bile še višje — v nekaterih raziskavah je bila prekinjena skoraj polovica terapij, odvisno od tega, kako so prekinitev opredelili.

Ta številka ni namenjena temu, da bi koga prestrašila. Namenjena je temu, da bi vedel: če razmišljaš o odhodu, nisi izjema in s tabo ni nič narobe. Je pa vredno razumeti, zakaj se to zgodi — ker so razlogi zelo različni in vsak zahteva drugačen odgovor.

Pet skupin razlogov

Praktični razlogi. Terapija stane denar in čas. Ko se izgubi služba, rodi otrok ali zboli starš, je terapija pogosto prva stvar, ki odpade. To so resnični razlogi in jih je treba jemati resno. A pogosto se da najti rešitev, o kateri človek ni razmišljal: redkejša srečanja, krajši premor z dogovorjeno vrnitvijo, srečanja na daljavo. Če razloga ne poveš, terapevt nima možnosti, da bi pomagal iskati.

Olajšanje. Ljudje pogosto pridejo v terapijo v krizi. Ko kriza mine, je razumljivo, da se jim zdi, da terapije ne potrebujejo več. Včasih je to res. Včasih pa je kriza le vrh ledene gore: ko se umiri, se pokaže vzorec, ki jo je povzročil — in ki bo naslednjo krizo prinesel znova. O razliki med gašenjem požarov in iskanjem vzrokov sem pisala v zapisu Od gašenja požarov do razumevanja vzrokov.

Neujemanje. Ne ujameš se s terapevtom, pristop ti ne ustreza, ne čutiš, da te razume. To je eden najbolj legitimnih razlogov za odhod, in o njem pišem več v tretjem zapisu te serije, Kdaj je prav, da odideš.

Nekaj se je zalomilo. Terapevt je rekel nekaj, kar te je prizadelo. Zdelo se ti je, da te ne posluša. Pozabil je nekaj pomembnega. Užaljenost se nabira in nekega dne se ti zdi lažje ne priti kot povedati. Prav takšne prekinitve so najbolj škoda, ker se jih da pogosto popraviti — in ker je popravilo samo po sebi lahko zdravilno. O tem, kaj raziskave pravijo o popravljanju prekinitev v terapevtskem odnosu, sem pisala v zapisu Ali ti terapevt pove, kaj čuti?.

Preveč je. In nazadnje razlog, ki ga ljudje najredkeje povedo in ga pogosto ne prepoznajo niti sami: terapija se je ravno približala nečemu bistvenemu, in to je postalo neznosno. To je razlog, o katerem govori drugi zapis te serije, Ko je preveč. Tu le toliko: odhod v tem trenutku se ne čuti kot beg. Čuti se kot jasna odločitev, da »tega ne potrebuješ več« ali da »terapija ni zate«.

Kdaj ljudje najpogosteje odidejo

Raziskave kažejo dva kritična trenutka. Prvi je na samem začetku: po prvem ali drugem srečanju. Takrat ljudje pogosto odidejo, ker so pričakovali nekaj drugega — nasvete, hitre rešitve, diagnozo — ali ker se niso ujeli s terapevtom. Swift in Greenberg sta ugotovila, da je prekinitev pogostejša, kadar klientova pričakovanja o terapiji niso bila pojasnjena na začetku.

Drugi kritični trenutek je težje izmeriti, terapevti pa ga dobro poznajo: ko se terapija poglobi. Po nekaj tednih ali mesecih, ko je odnos dovolj varen, da se odprejo teme, ki so bile dolgo zaprte. Prav takrat se pri mnogih vklopi vse, kar so se naučili o tem, kako je biti ranljiv pred drugim. Razumljivo je, da je takrat najbolj mikavno oditi.

Kaj pomaga, da odhod ni nepotreben

Raziskovalci, ki so preučevali predčasne odhode, so iskali tudi to, kaj jih zmanjša. Nekaj ugotovitev se ponavlja v skoraj vseh pregledih.

Jasna pričakovanja na začetku. Ko terapevt na prvih srečanjih pojasni, kako terapija poteka, koliko časa približno traja, da se je včasih treba skozi težje obdobje, in kaj lahko klient pričakuje, ljudje redkeje odidejo. Ni presenetljivo: kdor ve, da je vznemirjenje po težkem srečanju pričakovano, ga ne bo razumel kot znak, da terapija ne deluje. O tem, kaj pričakovati, sem pisala v zapisu Kaj lahko na individualni terapiji pričakuješ po treh, šestih in dvanajstih mesecih.

Redno preverjanje, kako ti je. Terapevti, ki klienta redno sprašujejo, kako doživlja terapijo in odnos — ne le, kako mu je v življenju —, pravočasno opazijo, da se nekaj zatika. Ameriški raziskovalec Michael Lambert je pokazal, da sistematično spremljanje napredka pomembno zmanjša delež ljudi, ki jim gre v terapiji slabše ali ki odidejo. Preprosto vprašanje »kako ti je bilo danes z mano?« na koncu srečanja naredi več, kot se zdi.

Prostor za nezadovoljstvo. Ljudje redkeje odidejo, kadar vedo, da smejo povedati, da jih kaj moti. To se ne zgodi samo od sebe. Terapevt mora to izrecno povabiti — in ko klient prvič kaj pove, se odzvati tako, da bo upal povedati tudi naslednjič.

Kako tihi odhod doživi terapevt

Morda te zanima tudi druga stran. Ko klient izgine brez besed, terapevt ostane z vprašanji, na katera ne bo dobil odgovora. Je bilo kaj narobe? Je bil to beg ali olajšanje? Je človek v redu? Večina terapevtov pošlje eno kratko sporočilo — da so tu, da se lahko klient kadarkoli oglasi in da bi bili veseli zaključnega srečanja, če si ga želi. Na tako sporočilo ti ni treba odgovoriti. Je pa dobro vedeti, da ni mišljeno kot pritisk, ampak kot odprta vrata.

Pri meni je tako, da se po tihem odhodu oglasim enkrat in nato ne več. Odločitev je tvoja. A vrata ostanejo odprta — tudi čez leto ali dve.

Kaj se zgodi s tistimi, ki odidejo

Rada bi bila tu poštena v obe smeri. Ni res, da so vsi, ki odidejo, nekaj izgubili. Del ljudi odide, ker so dobili, kar so potrebovali — včasih v nekaj srečanjih. Del jih najde drugega terapevta, s katerim se bolje ujamejo, in tam naredijo velik korak. Del se vrne k istemu terapevtu po letu ali dveh, z več pripravljenosti.

Res pa je tudi, da raziskave dosledno kažejo: ljudje, ki terapijo prekinejo predčasno, v povprečju poročajo o manjšem izboljšanju kot tisti, ki jo zaključijo. In mnogi, ki odidejo brez besed, ostanejo z občutkom, da »terapija ne deluje« — kar jih lahko odvrne od tega, da bi pomoč kdaj spet poiskali. To se mi zdi največja izguba: ne samo ena prekinjena terapija, ampak zaprta vrata za vse naslednje.

Kako to zveni, ko človek pove

Odhod, o katerem se govori, je nekaj povsem drugega kot odhod brez besed. Takole bi lahko zvenel pogovor, ko klient pride povedat, da razmišlja o koncu (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Mislim, da bom nehala. Saj mi je bolje. Pa denar …«
»Hvala, da si prišla to povedat. Lahko pogledava oboje — denar in to, da ti je bolje?«
»Denar ni tak problem. Ampak zadnjič, ko sva govorili o mami … Ne vem. Ne bi rada tja.«
»To je pomembno. Lahko greva počasneje. Ali pa narediva premor — a da veva, zakaj.«

Ne glede na to, kako se tak pogovor konča — z odhodom, premorom ali nadaljevanjem —, je klient odšel z razumevanjem, ne z občutkom poraza. To je bistvo vsega, kar bom pisala v tej seriji.

Vaja: preden pošlješ sporočilo

Če razmišljaš, da bi terapijo prekinil, si pred tem vzemi deset minut za ta vprašanja. Ni treba, da te odvrnejo od odhoda. Namenjena so temu, da odideš z jasnostjo.

1. Kdaj se je želja po odhodu prvič pojavila? Po določenem srečanju? Po določeni temi? Po nečem, kar je terapevt rekel?
2. Kateri od petih razlogov je najbližji? Praktični, olajšanje, neujemanje, prizadetost, preveč? Lahko jih je več.
3. Kaj bi rad, da terapevt ve? Zapiši, tudi če mu tega ne boš povedal.
4. Kaj se ti zdi najtežje pri tem, da bi mu to povedal v živo? Že odgovor na to vprašanje je pogosto pomemben.
5. Kaj bi ti pomagalo, da bi se lahko nekoč vrnil — k njemu ali k drugemu?

O tem, kako odhod izpeljati tako, da ti nekaj prinese, piše zadnji zapis te serije, Kako povedati terapevtu, da odhajaš.

Kje je meja: ko je treba oditi takoj

V tej seriji bom večkrat zapisala, da se je o odhodu dobro pogovoriti. Obstajajo pa izjeme. Če je terapevt prestopil meje — ti predlagal stik zunaj terapije, se te dotikal na način, ki ti ni bil prijeten, te poniževal, izdal tvoje zaupnosti ali od tebe zahteval nekaj, kar s terapijo nima zveze —, ti ni treba prihajati na še eno srečanje, da bi to razčistil. Lahko odideš takoj. O tem, česa terapevt ne sme narediti in kam se lahko obrneš, piše četrti zapis, Česa terapevt ne sme narediti. Kratko razlago o tem najdeš tudi v bazi znanja pod prekinitev terapije.

Kaj si zapomni

• Zaključek je načrtovan in dogovorjen, prekinitev je enostranski odhod pred dogovorom.
• Terapijo predčasno prekine približno vsak peti klient — nisi izjema.
• Razlogi so praktični, olajšanje, neujemanje, prizadetost ali »preveč« — in vsak zahteva drugačen odgovor.
• Najpogosteje ljudje odidejo na začetku ali ko se terapija poglobi.
• Odhod, o katerem se govori, prinese več kot odhod brez besed — razen kadar je terapevt prestopil meje.