Tašča, tast in meje: izvorne družine v partnerstvu

»Mama je spet vprašala, ali prideva za božič. Rekel sem, da bova videla.«

Ona ga gleda čez kuhinjsko mizo. Lani sta bila za božič pri njegovih, za novo leto pri njenih, vmes sta se v avtu sprla trikrat. Letos je hotela, da ostaneta doma, samo onadva. To mu je povedala že novembra. »Bova videla« zato pomeni nekaj čisto določenega: svoji mami tega še ni povedal. In ona ve, da bo čez dva tedna slišala: »Saj veš, kakšna je. Samo na kosilo greva, potem greva domov.«

Prizor je sestavljen, a vsak, ki je kdaj živel v paru, ga prepozna v kakšni različici. Tašča, ki ima ključ od stanovanja in ga uporablja. Tast, ki »samo pomaga« pri prenovi, na koncu pa odloči, kakšne bodo ploščice. Hči, ki mami vsak večer po telefonu pove, zakaj sta se s partnerjem sprla. Ko dva človeka zgradita skupno življenje, se ne povežeta samo drug z drugim. V odnos prineseta dve družini — z navadami, pričakovanji, prazniki, starimi zamerami in nenapisanimi pravili o tem, kdo komu kaj dolguje.

V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj so meje z izvornima družinama ena najpogostejših tem v terapiji za pare, kaj ima s tem opraviti diferenciacija, zakaj nas tako močno vleče lojalnost in kako lahko kot par postavita meje, ne da bi pri tem koga izgubila.

Dve družini, en nov sistem

V družinski terapiji na družino gledamo kot na sistem: celoto, v kateri vsak del vpliva na vse druge. O tem sem podrobneje pisala v zapisu Družina kot sistem. Ko se dva človeka odločita za skupno življenje, ne nastane samo nov odnos. Nastane nov sistem, ki mora šele najti svoje meje — in dve stari družini, ki se morata ob tem malo prerazporediti.

Salvador Minuchin, utemeljitelj strukturne družinske terapije, je pisal o mejah med podsistemi družine. Meja je lahko jasna: dovolj prepustna, da je stik mogoč, in dovolj trdna, da ima vsak podsistem svoj prostor. Lahko je zabrisana: vsi vedo vse o vseh, odločitve se sprejemajo skupaj, čustva se prelivajo iz enega gospodinjstva v drugo. Lahko pa je toga: stika skoraj ni, vsak ostane zaprt v svojem.

Mlad par se mora pri tem naučiti nečesa, kar nikjer ni zapisano. Kar je bilo prej samoumevno — da mami povem vse, da gremo k babici vsako nedeljo, da oče odloča o denarju — zdaj ni več samo moja stvar. Zdaj je tu še nekdo, ki ima prav tako pravico do mnenja. In ta nekdo je odraščal v družini, kjer so bila pravila čisto drugačna.

Pomembno je, kaj ta slika ne pravi. Ne pravi, da je treba starše odriniti. Pravi, da ima par svojo notranjost — prostor, kjer se stvari dogovorita najprej med sabo in šele potem povesta naprej.

Zakaj se zatakne prav pri tašči

Šale o taščah so stare skoraj toliko kot poroka sama. A za njimi je nekaj resničnega. Britanska psihologinja Terri Apter je dolga leta raziskovala odnose med snahami, zeti in starši partnerjev. V njeni raziskavi je več kot 60 % žensk poročalo, da jim je partnerjeva mama povzročala dolgotrajen stres, med moškimi pa jih je o tem poročalo le okoli 15 %.

Apterjeva razlage ne išče v »hudobnih taščah«. Išče jo v tem, da se dve ženski pogosto znajdeta v nejasni vlogi ob istem moškem: ena, ki je zanj skrbela dvajset ali trideset let, in druga, ki z njim zdaj gradi dom. Obe imata o tem, kako se dela pravilno, svoj občutek. Obe se zlahka počutita odrinjeni. In moški vmes se pogosto umakne, ker ne ve, na čigavo stran bi stopil — kar obe razumeta kot to, da je stopil na nasprotno.

Seveda se ista zgodba lahko odvije tudi med zetom in taščo, med snaho in tastom ali med dvema moškima, ki se ne strinjata, kako se vodi kmetija. Spol ni bistvo. Bistvo je, da se v isti prostor postavita dve pravici do bližine in nihče ni jasno povedal, kje je meja med njima.

Raziskave tudi kažejo, da napetosti s partnerjevimi starši niso le neprijeten dodatek. Bryant, Conger in Meehan so pare spremljali več let in ugotovili, da je bil nesklad s partnerjevimi starši povezan s poznejšim upadom zadovoljstva in stabilnosti zveze. Ne zato, ker bi tašča razdrla zakon, ampak zato, ker vsak nerazrešen spor zunaj para prej ali slej postane spor znotraj njega.

Diferenciacija: biti blizu in ostati svoj

Za to, kar se dogaja med parom in izvornima družinama, ima družinska terapija pojem, ki ga je razvil psihiater Murray Bowen: diferenciacija. Gre za zmožnost, da ostaneš v čustvenem stiku z bližnjimi in hkrati ostaneš svoj — da čutiš, kaj čutijo drugi, a ne prevzameš tega kot svojega; da slišiš mamino razočaranje, ne da bi zaradi njega spremenil odločitev, ki sta jo sprejela s partnerjem.

Bowen je diferenciacijo opisal kot lestvico. Na enem koncu je zlitost: čustva celotne družine se prelivajo v vsakega posameznika, nesoglasje je doživeto kot izdaja, vsak umik kot napad. Na drugem koncu ni, kot bi kdo pričakoval, popolna samostojnost, ampak čustvena odrezanost — oddaljitev, ki je videti kot neodvisnost, v resnici pa je le drug način, da se izogneš napetosti. Človek, ki s starši ne govori že deset let, ni nujno bolj diferenciran od tistega, ki jih kliče trikrat na dan.

Za par je to pomembno zato, ker vsak partner v zvezo prinese svojo stopnjo diferenciacije. Če je eden zelo zlit s svojo družino, drugi pa ob tem čuti, da je v njegovem zakonu ves čas še nekdo tretji, se začne krog: bolj ko se eden pritožuje, bolj se drugi brani in bolj se oklepa svojih. Če te zanima, kako se diferenciacija razvija skozi dolgo zvezo, si preberi tudi zapis Ko partner raste v drugo smer.

Lojalnost: nevidni računi med generacijami

Ivan Boszormenyi-Nagy, eden od začetnikov družinske terapije, je opazil nekaj, kar vsak pozna iz lastne izkušnje: v družinah se vodi nekakšno knjigovodstvo. Kdo je komu kaj dal, kdo je za koga žrtvoval, kdo ima kaj dobiti. Temu je rekel nevidne lojalnosti. Niso zapisane nikjer, a nas vežejo močneje od marsikatere pogodbe.

Ko odrasel otrok postavi mejo staršema, se ta knjigovodstva pogosto prebudijo. »Po vsem, kar smo naredili zate.« Ali pa, tišje, v njem samem: »Mama je bila sama, ko je oče odšel. Kako ji lahko zdaj rečem, da ne prideva?« Takšna lojalnost ni napaka. Je izraz hvaležnosti in ljubezni. A kadar je nezavedna, lahko človeka razpne med dve zvestobi — do partnerja in do staršev — tako, da nobeni ne more zares slediti.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je to ena od rdečih niti: to, česar v izvorni družini nismo predelali, se ponavlja v novih odnosih. Zato izbira partnerja ni naključna — o tem sem pisala v zapisu Zakaj izbiramo partnerje, ki spominjajo na naše starše — in zato tudi spor s taščo pogosto ni le spor s taščo. Je tudi spor s starimi pravili, ki jih nosiš s sabo, in z vprašanjem, komu v resnici pripadaš.

Prazniki: kjer se vse pokaže

Če želiš vedeti, kako so meje med parom in izvornima družinama postavljene, poglej, kako se dogovorita za praznike. Božič, velika noč, rojstni dnevi, prvo obhajilo, koline pri stricu. Prazniki so obredi, ki družini povedo, kdo je njen del in kje je njeno središče. Zato ne gre le za to, kje bo kosilo. Gre za vprašanje, čigava družina je zdaj »glavna« in ali sta vidva že družina sama po sebi.

Pari pogosto padejo v eno od treh pasti. Prva je maraton: v enem dnevu dve kosili in večerja, da ne bi nihče zameril, potem pa sta oba izčrpana in sprta. Druga je molčeča prevlada: praznike preživita tam, kjer je pritisk večji, in tisti, ki je popustil, zamero nosi celo leto. Tretja je pogovor v zadnjem trenutku: o božiču se začneta pogovarjati 20. decembra, ko so vabila že sprejeta in čustva že vroča.

Ni ene prave rešitve. Nekateri pari izmenjujejo leta, drugi si razdelijo dneve, tretji začnejo svojo navado in starše povabijo k sebi. Pomembno je le, da se odločita vidva — in da se odločita dovolj zgodaj, da imata čas povedati to naprej, ne da bi se morala opravičevati.

Vmešavanje: kdaj pomoč postane nadzor

Večina staršev, ki se vmešavajo, tega ne počne iz zlobe. Pomagajo s stanovanjem, varujejo vnuke, posodijo denar za avto. V Sloveniji je še posebej pogosto, da mlad par gradi na parceli staršev ali živi v zgornjem nadstropju družinske hiše. To je velika pomoč in hkrati velika past: kadar je meja med gospodinjstvoma le stopnišče, se hitro zabriše tudi meja med odločitvami.

Pomoč postane nadzor, ko ima ceno, ki ni bila izrečena. Ko je posojilo razlog, da imajo starši mnenje o tem, kam gresta na dopust. Ko varstvo vnukov pomeni, da babica odloča o tem, kaj otrok je in kdaj gre spat. Ko ključ od stanovanja postane pravica, da pride, kadar se ji zdi.

Posebej zahrbtna oblika vmešavanja je tista, ki jo par povabi sam. Ko se s partnerjem spreš in pokličeš mamo, da ji poveš, kako je bil spet nemogoč, si v odnos povabil tretjega. V družinski terapiji temu rečemo triangulacija: napetost med dvema se razbremeni tako, da se vanjo potegne tretja oseba. Tebi bo za trenutek lažje. A mama si bo zapomnila, kako je bil nemogoč, tudi ko se bosta vidva že zdavnaj pobotala. In partner bo pri naslednjem kosilu čutil, da je na zatožni klopi, ne da bi vedel zakaj.

Kako postaviti meje kot par

Meja z izvorno družino se ne začne pri tašči. Začne se med vama. Nekaj načel, ki se pokažejo kot koristna:

• Najprej se dogovorita med sabo. Ne stopi pred starše z »ona ne želi, da pridemo«. To naredi partnerja za krivca in vas ne poveže. Recita »odločila sva se«.
• Vsak se pogovori s svojo družino. To je eno najbolj uporabnih pravil, kar jih poznam. Tvoji starši te poznajo celo življenje in ti bodo odpustili več kot tvojemu partnerju. Partner ni tvoj glasnik.
• Bodi konkreten. »Malo več prostora bi rabila« ne pomeni nič. »Prosim, da pred prihodom pokličeš« pa pomeni nekaj, kar je mogoče upoštevati.
• Ločuj meje od kazni. Meja pove, kaj boš naredil ti, ne kaj mora narediti drugi. »Če boš pri kosilu spet komentirala, kako vzgajava, bova šla prej domov« je meja. »Dokler se ne opravičiš, ne boš videla vnuka« je kazen.
• Pričakuj odziv. Ko se sistem spremeni, se upre. Užaljenost, molk ali solze ne pomenijo, da je bila meja napačna. Pomenijo, da je bila opažena.

Pri tem lahko pomagajo tudi preprosti stavki, ki jih najdeš v bazi znanja pod stavki za postavljanje meja, in širši zapis Postavljanje meja, ki razloži, zakaj se meja tako pogosto zdi sebična, čeprav je pogoj za zdrav odnos.

Kako lahko zveni tak pogovor

Vrnimo se k paru iz uvoda. Recimo, da se odločita, da letos za božič ostaneta doma, in da on pokliče svojo mamo. Pogovor bi lahko stekel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Mama, glede božiča. Letos bova ostala doma. Pridiva pa na štefanovo na kosilo, če ti paše.«
»Doma? Saj sta vedno prišla. Je to njena ideja?«
»Odločila sva se skupaj. Lani sva bila čisto izčrpana od vožnje sem in tja.«
»Ne vem, kaj sem naredila narobe.«
»Nič nisi naredila narobe. Vem, da ti je žal. Meni je tudi malo. Ampak tako sva se dogovorila.«
Tišina. »No, štefanovo. Bom spekla potico.«

Ni rešil vsega. Mama je bila prizadeta in morda bo še nekaj tednov. A naredil je tri stvari, ki štejejo: povedal je sam, ne da bi skril partnerko za seboj; ni se opravičeval ali razlagal v nedogled; in je ponudil nekaj, kar ohranja stik. Mamino razočaranje je slišal — a odločitve zaradi njega ni spremenil. To je diferenciacija v praksi.

Za partnerko je bilo ob tem najpomembnejše, da je slišala »odločila sva se«. Ne »ona noče«. To je trenutek, ko par postane sistem — ko oba začutita, da sta na isti strani mize.

Vaja: zemljevid dveh družin

To vajo naredita skupaj, ob mirnem večeru, ne sredi spora. Vzame približno pol ure.

1. Vsak zase zapiše tri pravila svoje družine, ki jih nikoli ni nihče izrekel. »O denarju se ne govori.« »K babici se gre vsako nedeljo.« »Kadar je mama užaljena, se vsi umaknejo.«
2. Preberita si jih na glas, brez komentarjev. Samo poslušaj, kaj partner nosi s sabo.
3. Vsak izbere eno situacijo, v kateri se je v zadnjem letu počutil, da je v vajinem odnosu preveč njegove ali partnerjeve družine. Opiši jo z »jaz« sporočilom: »Počutila sem se odrinjeno, ko …«
4. Dogovorita se o eni sami meji, ki jo želita preizkusiti v naslednjem mesecu. Ena, ne pet. In dogovorita se, kdo jo pove komu — vsak svojim.
5. Čez mesec preverita. Kako je bilo? Kaj je bilo težje, kot sta pričakovala? Kaj je bilo lažje?

Če želiš to razširiti, so ti lahko v pomoč tudi pojmi razmejitve v družini in meje v bazi znanja.

Kdaj meje niso odgovor

Rada bi bila tu poštena, ker se tema meja zlahka spremeni v recept za vse.

Bližina z izvorno družino ni bolezen. V marsikateri družini, tudi v Sloveniji, je samoumevno, da generacije živijo blizu, si pomagajo in se vidijo pogosto. To ni zlitost, dokler oba partnerja to želita in dokler odločitve ostajajo vajine. Merilo ni, kako pogosto se vidite, ampak ali lahko rečeš »ne«, ne da bi se ob tem podrl svet.

Včasih starši potrebujejo več. Ko ostarel starš zboli ali ostane sam, je normalno, da se ravnotežje premakne. Takrat ne gre za to, kako se zaščititi pred družino, ampak kako kot par skupaj nosita novo breme, ne da bi en partner izgorel. O tem več v bazi znanja pod skrb za ostarelega starša.

Včasih je tašča grešni kozel. Ni redko, da par ves svoj nemir preusmeri na starše, ker je lažje govoriti o tem, kako se tašča vmešava, kot o tem, da se med vama nekaj ohladi. Če se zdi, da se vsi vajini prepiri vrtijo okoli staršev, se vprašaj, ali je to res bistvo — ali pa le najbolj varna tema.

Včasih ni dovolj meja, ampak je potrebna razdalja. Kadar gre za nasilje, grožnje, pijančevanje ali sistematično poniževanje, ne govorimo več o mejah, ampak o varnosti. Če se počutiš ogroženega, pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa 112 ali policijo na 113. Morda te bo zanimal tudi zapis Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?.

In nazadnje: če se vajini pogovori o starših vedno končajo v prepiru, je to pogosto znak, da se ne prepirata o starših, ampak o tem, ali sta drug drugemu prva. To je tema, s katero lahko pomaga terapija za pare — ne zato, da bi kdo zmagal, ampak da bi oba videla, kaj vaju vleče vsakega na svojo stran.

Kaj si zapomni

• Ko nastane par, nastane nov sistem s svojimi mejami — ne podružnica ene od izvornih družin.
• Diferenciacija pomeni, da ostaneš blizu staršem in hkrati odločaš skupaj s partnerjem; zlitost in odrezanost sta le dva načina, kako se izogniti napetosti.
• Lojalnost do staršev je izraz ljubezni, a nezavedna lojalnost lahko razpne človeka med dve zvestobi.
• Pravilo, ki pogosto pomaga: vsak se pogovori s svojo družino, odločitev pa sporočita kot skupno.
• Meja pove, kaj boš naredil ti; odziv nanjo ne pomeni, da je bila napačna.