Ko pomagaš vsem, razen sebi: zdravniki kot pacienti

»Saj vem, kaj je. Utrujenost. Nič posebnega.«

To reče zdravnik, ki že tretji mesec spi po štiri ure na noč, se zjutraj zbuja z razbijanjem srca in je med dvema pacientoma v ambulanti začel zapirati vrata, da bi za minuto naslonil glavo na mizo. Pacientu z enakimi težavami bi brez obotavljanja rekel, naj gre na pregled, naj si vzame bolniško, naj poišče pomoč. Sebi reče: »Saj bo minilo.« In si sam napiše recept za uspavalo, ki ga sicer predpisuje previdno.

To ni izmišljena posebnost enega človeka. Je vzorec, ki ga opisujejo raziskave po vsem svetu in ki ga dobro poznajo tisti, ki delajo z zdravniki. Ljudje, ki ves dan skrbijo za zdravje drugih, so pogosto zadnji, ki poskrbijo za svoje. V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj je tako, kaj o tem vemo — in kam se lahko obrne zdravnik, ki ugotovi, da zdaj potrebuje pomoč on.

Čeprav pišem predvsem o zdravnikih, se bodo v marsičem prepoznali tudi odvetniki, investicijski bančniki in drugi, ki delajo v poklicih, kjer je treba biti ves čas močan.

Zakaj je zdravniku tako težko biti pacient

Biti pacient pomeni nekaj priznati: da nečesa ne zmoreš sam, da ne veš vsega, da si odvisen od nekoga drugega. Za večino ljudi je to neprijetno. Za zdravnika je pogosto skoraj nemogoče, ker gre proti vsemu, kar ga je poklic naučil o tem, kdo je.

Že med študijem se mladi zdravniki naučijo, da je treba stisko odložiti. Da se pri reanimaciji ne joka. Da se po smrti pacienta gre naprej, k naslednjemu. To je v trenutku nujno — kdor bi se ob vsakem težkem dogodku ustavil, ne bi mogel delati. A ko se ta sposobnost razširi na vse življenje, nastane težava. Zdravnik se nauči, da so njegova čustva in telo ovira, ki jo je treba premagati, ne pa sporočilo, ki ga je treba slišati.

Psihiater Glen Gabbard je to že leta 1985 opisal kot kompulzivno trojico, značilno za mnoge zdravnike: dvom, občutke krivde in pretiran občutek odgovornosti. Te lastnosti delajo dobrega zdravnika. Prav te lastnosti pa mu preprečujejo, da bi si dovolil počitek ali pomoč — ker bi s tem »pustil na cedilu« paciente in kolege. O tem, kako se natančnost v takih poklicih prelije v strah, pišem v zapisu Perfekcionizem v poklicih, kjer napaka ni dovoljena.

Kaj vemo o izgorelosti zdravnikov

Najbolj citirane raziskave o izgorelosti zdravnikov prihajajo iz ZDA, predvsem iz skupine okrog Tait Shanafelta. V veliki raziskavi, objavljeni leta 2015, je 54 odstotkov sodelujočih ameriških zdravnikov poročalo o vsaj enem znaku izgorelosti — čustveni izčrpanosti ali odtujenosti od pacientov. Delež je bil višji kot tri leta prej in višji kot pri drugih zaposlenih v ZDA.

Pri teh številkah je treba biti previden. Zdravstveni sistem v ZDA je drugačen od našega, merila izgorelosti se med raziskavami razlikujejo, ankete pa vedno zajamejo le tiste, ki so se odzvali. Zato teh odstotkov ne prenašam na Slovenijo. Kar pa se v raziskavah iz različnih držav ponavlja, je smer: izgorelost med zdravniki je pogosta, pogosto pogostejša kot v splošni populaciji, in ni le stvar posameznikove odpornosti, ampak tudi organizacije dela.

Izgorelost ni zasebna zadeva zdravnika. Metaanaliza Marie Panagioti in sodelavcev iz leta 2018 je pokazala, da je izgorelost zdravnikov povezana z več varnostnimi zapleti, manj strokovnim ravnanjem in manjšim zadovoljstvom pacientov. To ne pomeni, da je izgorel zdravnik slab zdravnik. Pomeni, da skrb za zdravnika ni razkošje, ampak del skrbi za paciente.

»Tega ne bi želela imeti v kartoteki«

Ena najpogostejših ovir je strah, kaj bo pomenilo, če zdravnik postane pacient zaradi duševne stiske. V ameriški raziskavi med zdravnicami, ki jo je leta 2016 objavila Katherine Gold s sodelavci, je veliko sodelujočih povedalo, da so imele težave, ki bi jih bilo vredno zdraviti, a pomoči niso poiskale — med razlogi so pogosto navajale strah pred tem, da bi diagnoza ostala zapisana. Že naslov članka pove dovolj: »Nikoli ne bi želela imeti diagnoze duševne motnje v svoji kartoteki.«

Liselotte Dyrbye in sodelavci so leta 2017 pokazali, da so zdravniki v tistih ameriških zveznih državah, kjer obrazci za podaljšanje licence sprašujejo o duševnem zdravju, pogosteje oklevali pri iskanju pomoči. Kako je s tem pri nas, ne bom ugibala — pravila in prakse so od države do države različni, in o tem, kaj velja v Sloveniji, se je najbolje pozanimati pri pristojnih ustanovah ali pri pravniku. Pomembno pa je nekaj drugega: strah sam po sebi, ne glede na to, ali je upravičen, ljudi drži stran od pomoči.

Pri tem lahko pomaga, če veš, kako je s zaupnostjo na terapiji: kaj ostane med terapevtom in klientom in kje so njene meje. Pred prvim srečanjem smeš terapevta o tem vprašati naravnost — to je povsem običajno vprašanje.

Samozdravljenje in posveti na hodniku

Zdravnik ima dostop do znanja in pogosto tudi do zdravil. Zato je skušnjava, da bi se zdravil sam, velika. Uspavalo za težke noči. Kozarec ali dva za sprostitev po dežurstvu. Pomirjevalo pred pomembnim posegom. Nič od tega ni nujno dramatično. A ko postane edini način, kako človek zdrži, se iz pomoči pogosto razvije nova težava.

Druga oblika je tisto, čemur zdravniki sami pravijo »posvet na hodniku«. Kolega na kratko vprašaš za mnenje, ta ti priporoči kakšno preiskavo ali zdravilo, in zadeva je navidezno urejena. Kar manjka, je tisto, kar bi dobil vsak drug pacient: celovita obravnava, nekdo, ki te vodi skozi proces, in prostor, kjer smeš biti samo bolnik, ne kolega. O tem, kako strokovnjaki sploh najdejo pot do pomoči, pišem v zapisu Kdo zdravi zdravnike: kako strokovnjaki poiščejo pomoč.

Pomočnik, ki ne zna prejemati

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se pogosto vprašamo, kako je človek odraščal v vlogi, ki jo zdaj igra v življenju. Med ljudmi, ki izberejo pomagajoče poklice, ni redkost, da so že kot otroci skrbeli za druge. Za mamo, ki je bila pogosto žalostna. Za mlajše brate in sestre. Za mir v družini. Naučili so se, da so pomembni takrat, ko so koristni — in da so njihove potrebe na koncu vrste.

To seveda ne velja za vse zdravnike in ni pogoj za dober poklic. A kadar je tako, je težava globlja od utrujenosti. Človek ne zna prejemati. Ko mu kdo ponudi pomoč, začuti nelagodje, včasih celo sram. Lažje mu je skrbeti za deset drugih kot dovoliti, da bi nekdo skrbel zanj. Podobno dinamiko opisujem v zapisu Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi — tudi tam gre pogosto za prepričanje, da je treba vse zdržati sam.

Posledice čuti tudi družina. Partner zdravnika pogosto pove, da ima ob sebi nekoga, ki je za vse druge na voljo, zanj pa ne več. Otroci se naučijo, da očeta ali mame ne smejo motiti, ker so »utrujeni od bolnikov«. In zdravnik sam ima občutek, da ga vsi nekaj potrebujejo, nihče pa ga ne vidi.

Pogovor, ki ga marsikdo pozna

Takole bi lahko zvenel pogovor med zdravnico in njenim partnerjem (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Že tri tedne ne spiš. Kdaj boš šla do koga?«
»Do koga pa? Vse poznam. Vsak bi vedel, kdo sem.«
»Pa kaj potem?«
»Potem bi vedeli, da ne zmorem.«
»Ali pa bi vedeli, da si človek.«

V tem kratkem pogovoru so vse ovire hkrati: strah pred razkritjem, prepričanje, da stiska pomeni nesposobnost, in majhna, a pomembna razpoka, ki jo ponudi bližnji. Pogosto je prav partner tisti, ki prvi pove na glas, kar zdravnik sam že dolgo ve.

Odvetniki in bančniki: ista zgodba v drugi obleki

Pri odvetnikih in investicijskih bančnikih je vsebina drugačna, mehanizem pa podoben. Tudi tu je poklic zgrajen na podobi nekoga, ki zmore. Odvetnik mora pred stranko in sodiščem delovati suvereno. Bančnik ne sme pokazati negotovosti pred klientom, ki mu zaupa milijone. Kdor je ves dan v vlogi tistega, ki ve, težko zvečer postane tisti, ki ne ve.

Tudi tu je samozdravljenje pogosto: z alkoholom ob poslovnih večerjah, s kavo in drugimi poživili, z delom samim. Pogosto je tudi prepričanje, da je stiska nekaj, kar je treba skriti, sicer bo vplivala na napredovanje. Ne trdim, da je to res v vsaki pisarni ali banki. Trdim pa, da ta strah ljudi drži v tišini dlje, kot bi bilo dobro zanje.

Vaja za danes: anamneza zase

Ta vaja izkoristi nekaj, kar zdravnik zna zelo dobro: vzeti anamnezo. Le da jo tokrat vzameš sebi. Če nisi zdravnik, jo lahko narediš prav tako — samo vprašanja so tvoja.

1. Vzemi list papirja in zapiši »Pacient: X, star …« in vpiši svojo starost. Piši v tretji osebi, kot da gre za nekoga drugega.
2. Zapiši zadnje tri mesece: koliko ur na noč spi, kako se počuti zjutraj, koliko pije, ali jemlje kaj za spanje ali za zbujanje, kdaj je nazadnje imel prost vikend.
3. Zapiši, kaj pravijo bližnji. Ali je partner ali prijatelj kdaj rekel kaj, kar je »pacient« odmahnil?
4. Preberi zapisano, kot da ga je prinesel nekdo, ki ga ne poznaš. Kaj bi mu svetoval? Kaj bi zapisal pod »priporočila«?
5. Izberi eno priporočilo in ga uresniči v tem tednu. Naroči se pri svojem osebnem zdravniku, pokliči nekoga, ki mu zaupaš, ali si poišči terapevta. Ne vsega naenkrat — eno stvar.

Mnogi ob tej vaji presenečeno ugotovijo, da bi pacientu s takšno anamnezo brez pomisleka svetovali pomoč. Razkorak med tem, kar bi rekel drugemu, in tem, kar rečeš sebi, je že sam po sebi pomembna informacija.

Kje ta razlaga ne velja

Ne bi rada ustvarila vtisa, da so vsi zdravniki izgoreli ali da se nihče med njimi ne zna obrniti po pomoč. Mnogi zdravniki imajo dobre opore — v družini, med kolegi, v supervizijskih skupinah ali v lastni terapiji — in svoje delo opravljajo z zadovoljstvom tudi po desetletjih. Raziskave o izgorelosti merijo povprečja, ne usode posameznikov.

Prav tako ni vse, kar opisujem, stvar osebne psihologije. Kadar zdravnik dela v sistemu s premalo kadra, dolgimi dežurstvi in vse več administracije, je njegova izčrpanost odziv na pogoje, ne znak osebne šibkosti. Colin West, Liselotte Dyrbye in Tait Shanafelt v preglednem članku iz leta 2018 poudarjajo, da so najučinkovitejši ukrepi tisti, ki združujejo pomoč posamezniku in spremembe v organizaciji. Terapija lahko pomaga, da človek ne nosi vsega sam, ne more pa nadomestiti razumnega urnika.

In zadnje, morda najpomembnejše: kadar gre za resno depresijo, močno tesnobo, odvisnost ali misli na samomor, terapija ni prvi korak. Takrat je prav, da se najprej obrneš na osebnega zdravnika ali psihiatra. Več o tem pišem v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra: znaki, ob katerih terapija ni prvi korak. Metaanaliza Eve Schernhammer in Grahama Colditza iz leta 2004 je pokazala, da je tveganje za samomor pri zdravnikih višje kot v splošni populaciji, še posebej pri zdravnicah. Če kdaj pomisliš, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih pokliči 112.

Kam po pomoč

Prvi korak je pogosto najbolj preprost in hkrati najtežji: tudi zdravnik ima osebnega zdravnika, in nanj se lahko obrne kot vsak drug pacient. Morda pomaga, če že ob naročanju poveš, da želiš biti obravnavan kot pacient, ne kot kolega. Kadar je potrebna presoja o zdravilih ali diagnozi, je prava pot psihiater. Kadar pa gre za izčrpanost, vzorce v odnosih, občutek, da nikoli ni dovolj, ali za stisko, ki jo nosiš že dolgo, je lahko v pomoč psihoterapija. Razliko med vlogami podrobneje razložim v zapisu Psihoterapevt, psiholog, psihiater: kdo je kdo in h komu iti.

Srečanja pri meni potekajo v živo, v Ljubljani. Za človeka, ki ves dan sedi na strani tistega, ki pomaga, je že to, da sede na drugo stran, pomemben korak. Na terapiji ti ni treba poznati odgovorov, ni ti treba imeti diagnoze in ni ti treba biti kolega. Lahko si samo človek, ki je utrujen. Če želiš najprej sam preveriti, kje si, ti lahko pomaga orodje samoocena izgorelosti v bazi znanja.

Kaj si zapomni

• Zdravniki pogosto pomoč poiščejo pozno — zaradi stigme, strahu za ugled, samozdravljenja in občutka krivde do kolegov.
• V ameriški raziskavi iz leta 2015 je več kot polovica zdravnikov poročala o vsaj enem znaku izgorelosti; številk ne gre neposredno prenašati drugam, smer pa se ponavlja.
• Izgorelost zdravnika ni zasebna stvar: povezana je tudi z varnostjo pacientov.
• Razkorak med tem, kar bi svetoval pacientu, in tem, kar rečeš sebi, je pomembna informacija.
• Pri resni depresiji, odvisnosti ali mislih na samomor je prvi korak zdravnik ali psihiater; terapija lahko pride zraven ali pozneje.