Delo od doma in tiha osamljenost: kaj se izgubi, ko izgine hodnik

Ob petih se odprejo vrata in partnerka vpraša, kako je bilo. Odgovoriš, da v redu — trije sestanki, poročilo oddano, nič posebnega. Potem se ustaviš in ugotoviš nekaj, kar te malo prestraši: danes si na glas, v živo, z drugim človekom govoril samo enkrat. Kurirju si rekel »hvala«.

Nisi bil sam. Ves dan si bil v klicih, odgovarjal na sporočila, nekdo ti je poslal smeška. In vendar je ostal občutek, kot da si dan preživel za steklom. Ne veš točno, kaj pogrešaš. Saj ti nihče ni bil posebej blizu. Bil je samo — hodnik.

Ta zapis je o delu od doma in o osamljenosti, ki se ob njem tiho naseli. Ne zato, ker bi bilo delo od doma slabo — o njegovih prednostih bom pisala prav tako —, ampak zato, ker se ob njem izgubi nekaj, česar ni v nobeni pogodbi in česar zato ne znamo poimenovati.

Kaj je bil hodnik

Ko ljudje opisujejo, kaj pogrešajo iz pisarne, redko omenijo sestanke ali svojo mizo. Omenijo kavo s kolegico iz druge ekipe, kratko besedo pri tiskalniku, sodelavca, ki je mimogrede vprašal, kako je bilo na dopustu. Omenijo receptorja, ki jih je klical po imenu. Nobeden od teh ljudi ni bil prijatelj. In vendar so vsi skupaj tvorili nekakšno mrežo, v kateri si se vsak dan znova začutil kot del nečesa.

Hodnik je bil tudi prostor, kjer se je delo dogajalo zunaj uradne poti. Tam si izvedel, da se pripravlja reorganizacija, da je šef slabe volje, da kolega išče novo službo. Tam si mimogrede razrešil nesporazum, ki bi po elektronski pošti trajal tri dni. Kot družinska terapevtka v stažu vidim v tem nekaj zelo znanega: vsak sistem — družina ali kolektiv — ima uradno strukturo in neuradno, po kateri v resnici tečejo informacije in čustva. Hodnik je bil neuradna struktura. Ko je izginil, ni izginil le klepet. Izginil je del sistema.

Moč šibkih vezi

Sociolog Mark Granovetter je leta 1973 objavil članek z naslovom, ki se zdi skoraj protisloven: Moč šibkih vezi. Pokazal je, da ljudje novo službo pogosto najdejo prek znancev, ne prek najbližjih prijateljev. Razlog je preprost: prijatelji se gibljejo v istih krogih kot ti in vedo isto kot ti. Znanci segajo drugam.

Psihologinji Gillian Sandstrom in Elizabeth Dunn sta leta 2014 to misel prenesli s področja informacij na področje počutja. Udeleženci njune raziskave so poročali o več sreče in večjem občutku pripadnosti na dneve, ko so imeli več kratkih stikov s šibkimi vezmi — sošolci, s katerimi niso bili posebej blizu, ljudmi, ki so jih srečevali vsak dan. Ne pogovorov z najboljšimi prijatelji, ampak tistih drobnih izmenjav, ki jih navadno sploh ne štejemo.

In prav te delo od doma najprej odreže. Z najbližjimi sodelavci se še slišiš — imaš dogovorjene klice. Z vsemi ostalimi ne. Ekonomist Nicholas Bloom je s sodelavci izvedel znan poskus v kitajskem potovalnem podjetju, kjer so del zaposlenih v klicnem centru naključno poslali delat domov. Njihova delovna učinkovitost se je povečala za 13 odstotkov. A ko je poskus končal in so lahko znova izbirali, se je po poročanju avtorjev več kot polovica tistih, ki so delali od doma, vrnila v pisarno — in kot enega glavnih razlogov so navajali osamljenost. Boljša učinkovitost in slabše počutje lahko obstajata hkrati.

Sistem brez hodnika

Sistemski pogled pove še nekaj, kar ljudje, ki delajo od doma, pogosto začutijo, ne znajo pa poimenovati. Ko se kolektiv razprši, sistem ne izgine. Samo preseli se — v zasebna sporočila, v klice, v katere nisi povabljen, v kanale, za katere ne veš, da obstajajo. Zavezništva in trikotniki, ki so bili nekoč vidni ob kavnem aparatu, postanejo nevidni. O tem, kako se kolektiv razdeli na tabore, več pišem v zapisu Pisarniške koalicije.

Posledica je občutek, ki ga ljudje opisujejo kot »vedno sem zadnji, ki izve«. To ni nujno paranoja. Kdor ni v prostoru, ne sliši tistega, kar se v prostoru reče mimogrede. In ker manjka informacija, si človek vrzel zapolni sam — pogosto s tistim, kar je o sebi navajen misliti. Kdor je odraščal z občutkom, da ga v družini ne vidijo, bo tišino v ekipi hitro prebral kot dokaz, da ga spet ne vidijo. O tem, kako se zgodnji vzorci navezanosti pokažejo v odnosu do šefa in sodelavcev, sem pisala v zapisu Navezanost na delovnem mestu.

Gajendran in Harrison sta v metaanalizi raziskav o delu na daljavo iz leta 2007 ugotovila, da delo od doma odnosa z nadrejenim večinoma ni poslabšalo. Pri tistih, ki so od doma delali večino tedna, pa so se poslabšali odnosi s sodelavci. Prav tisti vodoravni, vsakdanji odnosi, ki jih je nosil hodnik.

Ko postane partner edini sodelavec

Sistem doma se ob delu od doma prav tako spremeni, in to pogosto opazimo zadnje. Če ves dan nimaš s kom deliti drobnih stvari — jeze na sestanek, smešnega sporočila, olajšanja, ker je stvar končno oddana —, se vse to nabere do večera. Ko pride partner domov, dobi en sam človek vse, kar je bilo prej razdeljeno med deset ljudi.

To je obremenitev, ki je ne opazi nihče, dokler ne poči. Partner je utrujen od svojega dne in potrebuje tišino. Ti potrebuješ pogovor, ker ga ves dan ni bilo. Kratka razlaga, zakaj se ob spremembi enega dela sistema prerazporedi vse ostalo, je v zapisu Družina kot sistem.

Takole lahko zveni večer, ko se to razkrije (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zakaj si spet tako tiha? Ves dan čakam, da prideš.«
»Ker sem ves dan govorila. Rabim pol ure, preden lahko spet koga poslušam.«
»Jaz pa ves dan nisem z nikomer.«
»Vem. Ampak jaz ne morem biti vsi tvoji ljudje.«

Zadnji stavek boli, a je pošten. Nihče ne more nadomestiti cele mreže. Če partner postane edini vir stika, se odnos preobremeni, osamljenost pa ostane — ker ni bila osamljenost za partnerjem, ampak za vsemi drugimi.

Meje med domom in delom

Organizacijski psiholog Blake Ashforth je s sodelavci opisal, kako ljudje vsak dan prehajamo med vlogami — iz »zaposlenega« v »starša«, iz »sodelavke« v »partnerko«. Ti prehodi potrebujejo nekaj, kar jih označi. Pot v službo in iz nje je bila takšen prehod: dvajset minut, v katerih si odložil eno vlogo in se pripravil na drugo. Pri delu od doma tega ni. Prenosnik zapreš na kuhinjski mizi in na isti mizi pol ure pozneje ješ večerjo.

Ljudje se pri tem razlikujejo. Nekateri radi vloge prepletajo — med klicema obesijo perilo in se ob tem dobro počutijo. Drugi potrebujejo jasno ločnico, sicer delo spolzi v večer in večer v delo. Ne gre za pravilen ali napačen način, ampak za to, da veš, kateri je tvoj. Kratko razlago, kaj so osebne meje in zakaj ne pomenijo zidov, najdeš v bazi znanja.

Osamljenost in zabrisane meje se pogosto okrepita med sabo. Kdor nima ločnice, dela dlje. Kdor dela dlje, ima manj časa in moči za ljudi zunaj dela. Kdor ima manj ljudi, išče stik v službenih sporočilih ob devetih zvečer. In krog se zapre.

Delo od doma ni sovražnik

Bilo bi nepošteno, če bi ta zapis izzvenel, kot da je pisarna rešitev za vse. Ni. Ista metaanaliza Gajendrana in Harrisona je pokazala, da je delo od doma ljudem v povprečju prineslo več občutka samostojnosti, manj konfliktov med službo in družino ter nekoliko večje zadovoljstvo z delom. Za mnoge je pomenilo, da so lahko otroke pospremili v šolo, da so imeli zjutraj uro več spanja, da so se izognili kolegu, ob katerem so se vsak dan krčili.

Za nekatere ljudi je pisarna vir stalne napetosti. Ljudje s socialno tesnobo, ljudje, ki potrebujejo tišino za zbranost, ljudje, ki skrbijo za bolnega družinskega člana — vsi ti so v delu od doma pogosto našli olajšanje, ki ga ne bi bilo prav zanemariti. Tudi osamljenost v pisarni obstaja: lahko si ves dan med ljudmi in se ne pogovoriš z nikomer. O tem, kako je biti osamljen sredi ljudi, sem pisala v zapisu Osamljenost na vrhu.

Vprašanje torej ni, ali je delo od doma dobro ali slabo. Vprašanje je, kaj se je pri tebi izgubilo, ko si zaprl vrata pisarne, in ali je to mogoče na kak drug način vrniti.

Kako prepoznaš tiho osamljenost

Osamljenost ni isto kot biti sam. Je razlika med stikom, ki ga imaš, in stikom, ki ga potrebuješ. Zato je pri delu od doma pogosto težko prepoznavna — saj si ves dan »povezan«. Nekaj znakov, ki jih ljudje opisujejo:

• Večer, ko partner pride domov, čakaš kot rešitev in si razočaran, ko ni pripravljen na pogovor.
• Sestanke čakaš z nenavadnim veseljem, čeprav so vsebinsko nepotrebni — ker so edini čas, ko slišiš glasove.
• Ob odhodu iz hiše čutiš odpor, ki ga prej nisi poznal. Svet zunaj se zdi naporen, čeprav ga pogrešaš.
• Drobne službene stvari se ti zdijo večje, kot so — kratek odgovor šefa te muči ves popoldan.
• Dnevi se zlijejo in ob petkih ne veš točno, kaj se je ta teden zgodilo.

Psihologinja Julianne Holt-Lunstad je s sodelavci leta 2010 v metaanalizi pokazala, da je imelo pri ljudeh z močnejšimi socialnimi odnosi preživetje v obdobju spremljanja za okoli 50 odstotkov večjo verjetnost kot pri ljudeh s šibkejšimi. To ne pomeni, da je delo od doma nevarno za zdravje. Pomeni pa, da stik z ljudmi ni razkošje, ki si ga privoščiš, ko je delo opravljeno. Je potreba, ki jo je vredno načrtovati enako resno kot sestanek.

Vaja: zemljevid šibkih vezi

To vajo lahko narediš danes po službi. Potrebuješ list papirja in dvajset minut.

1. Nariši tri kroge. V sredino zapiši sebe, v notranji krog ljudi, s katerimi si blizu, v zunanjega pa ljudi, s katerimi si imel kratke, redne stike — v službi, v soseski, pri dejavnostih.
2. Primerjaj s časom pred delom od doma. Kateri ljudje so iz zunanjega kroga izginili? Zapiši jih z imeni ali opisi (»varnostnik pri vhodu«, »Tina iz financ«).
3. Poišči tri mesta, kjer bi se zunanji krog lahko spet napolnil. Ista pekarna vsak dan, rekreacija ob isti uri, delo v knjižnici en dopoldan na teden, dogovorjena kava s kolegom iz druge ekipe.
4. Izberi eno in ga postavi v koledar za ta teden. Šibke vezi rastejo iz ponavljanja: ista oseba, isti kraj, isti čas. Enkratni dogodek ne zadošča.
5. Določi svoj prehod. Kratek obred, ki označi konec delovnega dne — sprehod okrog bloka, preobleka, zaprt prenosnik v predalu. Nekaj, kar nadomesti pot domov.

Vaja ne bo odpravila osamljenosti v enem tednu. Pomaga pa ti videti, da tisto, kar pogrešaš, ni nedoločeno »druženje«, ampak zelo konkretni ljudje in trenutki, ki jih lahko vsaj deloma vrneš.

Kje ta pogled ne zadošča

Ko osamljenost ni zaradi dela od doma. Včasih delo od doma le razkrije nekaj, kar je bilo prej prekrito s pisarniškim vrvežem: da nimaš bližnjih prijateljev, da je odnos s partnerjem že dolgo prazen, da si se od ljudi umaknil zaradi razlogov, ki jih ne poznaš. Takrat šibke vezi ne bodo zadoščale — potrebno je pogledati globlje. O tem, kako se ob izgubi pomembnih ljudi spremeni tvoj svet, sem pisala v zapisu Ko se prijateljstvo konča.

Ko gre za depresijo. Če se od ljudi umikaš, ker nimaš moči zanje, če ti nič ne prinese veselja in če se to vleče več tednov, je osamljenost morda posledica, ne vzrok. O tem, zakaj se v depresiji umaknemo prav takrat, ko bi ljudi najbolj potrebovali, sem pisala v zapisu Zakaj se v depresiji umakneš ravno takrat, ko bi potreboval ljudi. V tem primeru se posvetuj z osebnim zdravnikom. Če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, da te ni, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Ko izbire ni. Vse, kar sem napisala, predpostavlja, da imaš nekaj vpliva na to, kako in kje delaš. Mnogi ga nimajo. Če delodajalec odloča namesto tebe, je vprašanje, kako delati od doma brez osamljenosti, tudi vprašanje, ki ga je vredno nasloviti v kolektivu ali pri vodstvu — ne le kot osebno nalogo.

Kaj si zapomni

• Pri delu od doma se najprej izgubijo šibke vezi — drobni, ponavljajoči se stiki, ki dajejo občutek pripadnosti.
• Hodnik je bil del neuradnega sistema kolektiva; ko izgine, se informacije in zavezništva preselijo tja, kjer jih ne vidiš.
• Če postane partner edini vir stika, se odnos preobremeni, osamljenost pa ostane.
• Delo od doma ima resnične prednosti — vprašanje je, kaj manjkajočega lahko zavestno vrneš.
• Če umik od ljudi traja tedne in nič več ne veseli, se posvetuj z zdravnikom.