Pri petdesetih na trgu dela: starost, ki je nihče ne omeni na glas

»Na razgovoru so bili zelo prijazni. Ves čas so govorili o dinamični, mladi ekipi. Šele v avtu sem razumela, da so mi s tem povedali, da ne pridem v poštev.«

Tak stavek ljudje okrog petdesetega leta pogosto izrečejo s polovičnim nasmehom, kot da bi šlo za anekdoto. A pod nasmehom je nekaj težjega: občutek, da so jih ocenili po nečem, česar ne morejo spremeniti, o čemer nihče ni spregovoril in česar ne morejo dokazati. Nihče ni rekel »prestari ste«. Rekli so »iščemo nekoga, ki se bo dolgoročno razvijal z nami«, »morda bi vam bilo pri nas premalo izziva« ali pa preprosto niso nikoli odgovorili.

V tem zapisu me ne zanima pravna plat — o njej na koncu le nekaj kažipotov. Zanima me, kaj se z vprašanjem starosti dogaja v človeku in okrog njega: kako se tihi predsodek preseli navznoter, kakšno vlogo ti v kolektivu dodelijo pri petdesetih in kaj se ob iskanju službe premakne doma. In zakaj so izkušnje, ki jih nosiš s sabo, vir, ki ga je vredno znova pogledati.

Starost, ki je nihče ne izgovori

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2021 objavila prvo globalno poročilo o starizmu — predsodkih in diskriminaciji na podlagi starosti. Ena od ugotovitev, ki jo poročilo izpostavi, je, da ima vsak drugi človek na svetu do starejših zmerno ali močno starističen odnos. Poročilo hkrati poudari, da je starizem med vsemi predsodki eden najbolj družbeno sprejetih: o njem se šali, redko pa se ga poimenuje.

Prav v tem je njegova posebnost. Ko je predsodek odkrit, se mu lahko upreš. Ko je zavit v vljudnost, ostaneš sam z ugibanjem. Je bil razlog res moja starost? Ali pa sem bila slabša od drugih kandidatov? Morda sem na razgovoru res delovala utrujeno? To ugibanje je naporno ravno zato, ker nima konca. Vsak odgovor je mogoč in nobenega ne moreš preveriti.

Ljudje v takem položaju pogosto izberejo eno od dveh skrajnosti. Ali vse pripišejo starosti — in potem ne vidijo več ničesar, na kar bi lahko vplivali. Ali pa starost popolnoma zanikajo in krivdo prevzamejo nase: »Očitno nisem dovolj dober.« Obe poti sta razumljivi. Nobena ni zares natančna.

Ko se predsodek preseli navznoter

Raziskovalka Becca Levy z Univerze Yale se že desetletja ukvarja z vprašanjem, kaj s človekom naredijo predstave o staranju, ki jih je vsrkal mnogo prej, preden se ga je staranje sploh dotaknilo. Svojo razlago je poimenovala teorija utelešenja stereotipov. Bistvo je preprosto: predstave o »starih ljudeh« se naučimo že kot otroci, ko se nas še ne tičejo, zato jih ne preverjamo. Ko pa sami vstopimo v leta, na katera se nanašajo, jih začnemo nezavedno uporabljati za sebe.

V eni najbolj citiranih študij je Levy s sodelavci več kot dvajset let spremljala ljudi, ki so pri petdesetih ali pozneje odgovarjali na vprašanja o tem, kako gledajo na lastno staranje. Tisti z bolj pozitivno predstavo so v povprečju živeli sedem let in pol dlje od tistih z bolj negativno — tudi ko so raziskovalci upoštevali zdravje, premoženje in druge dejavnike. Številka sama ni bistvo. Bistvo je, da predstava o sebi ni nedolžna misel v ozadju. Vpliva na to, kako živiš.

Kako je to videti v vsakdanu? Človek pri dvainpetdesetih prebere oglas, v katerem piše »zaželeno poznavanje novih orodij«, in se ne prijavi, čeprav bi se orodij naučil v dveh tednih. Na razgovoru se opraviči za svoja leta, preden ga kdo o njih sploh vpraša. Na sestanku ne predlaga ideje, ker »tako ali tako mislijo, da sem stara šola«. Vsaka od teh odločitev je majhna. Skupaj pa naredijo prav to, česar se človek boji: da se umakne, preden ga kdo izrine.

Tu ne gre za krivdo. Ta glas ni tvoj izum. Slišal si ga stotine krat, preden je začel govoriti v prvi osebi. Kot vsak notranji kritik pa ga je mogoče opaziti, poimenovati in mu ne verjeti na besedo.

Delovno mesto kot družina: vloga »starejšega«

V sistemski in relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na človeka vedno v odnosih, v katerih živi. Isti pogled je uporaben tudi za službo. Kolektiv je sistem z vlogami, nenapisanimi pravili, zavezništvi in trikotniki — zelo podobno kot družina. In vsak sistem ima svojo predstavo o tem, kdo je v njem »najmlajši«, kdo »tisti, ki vse ve«, kdo »tisti, ki se mu ne da nič novega«.

Pri petdesetih ti kolektiv pogosto dodeli eno od nekaj znanih vlog. Si spomin ekipe, ki ve, zakaj so se pred desetimi leti odločili tako. Si blažilec, ki pomiri mlajše, ko se vodstvo spet nekaj domisli. Ali pa si zavora — tisti, na katerega se pokaže, ko nekaj ne gre naprej. Nobena od teh vlog ni sama po sebi slaba. Težava nastane, ko se vloga strdi in ne vidi nihče več tebe, ampak le tvoje mesto v sistemu.

Podobno se dogaja v družinah: otrok, ki je bil »razumni«, ostane razumni tudi pri štiridesetih, čeprav bi včasih rad bil kaj drugega. Več o tem, kako se to oblikuje, najdeš v bazi znanja pod vloge v družini. Ko se odpravljaš na trg dela, je dobro vedeti, katero vlogo nosiš s sabo iz prejšnjega kolektiva. Ljudje včasih na razgovoru nezavedno igrajo »zavoro« — previdni, skeptični, z odgovorom »to smo že poskusili« — čeprav v resnici niso takšni. Le navadili so se biti tisti, ki ga drugi tako vidijo.

Pomemben je tudi trikotnik, ki se rad oblikuje okrog starejših zaposlenih: vodstvo, ki želi spremembe, mlajši sodelavci, ki jih zagovarjajo, in starejši, ki se znajde na drugi strani, ne da bi to izbral. Napetost med vodstvom in mlajšimi se tako preusmeri nanj. Ko odide, se pogosto izkaže, da je šlo za nekaj, kar z njim ni imelo veliko zveze.

Kaj se zgodi doma

Iskanje službe pri petdesetih se ne dogaja v praznem prostoru. Pogosto sovpade z obdobjem, ko otroci odhajajo od doma ali pa še niso povsem samostojni, ko starši potrebujejo vse več pomoči in ko se v partnerskem odnosu odpirajo vprašanja, ki so bila leta odložena. Temu včasih rečejo »sendvič generacija«: hkrati skrbiš navzgor in navzdol, sam pa ostaneš brez prostora. O enem delu tega bremena lahko prebereš v bazi znanja pod skrb za ostarelega starša.

Če si izgubil službo ali iščeš novo, se v družinskem sistemu premaknejo ravnovesja. Partner je morda nenadoma edini, ki prinaša plačo. Odrasli otroci ne vedo, ali naj sprašujejo ali raje molčijo. Ti pa se lahko začneš počutiti kot nekdo, ki je iz vloge »tistega, ki skrbi« padel v vlogo »tistega, za katerega je treba skrbeti«. Za mnoge je to težje kot sama finančna negotovost. Kaj se dogaja v prvih tednih po izgubi, opisuje zapis Ko izgubiš službo: prvih trideset dni in kaj v njih pomaga.

V družinah se v takem obdobju pogosto pojavi molk. Nihče noče pritiskati, zato nihče ne vpraša. Človek, ki išče službo, pa ta molk bere kot razočaranje. Pogovor, v katerem lahko rečeš »težko mi je in ne potrebujem nasvetov, ampak to, da veš«, zna razbremeniti več kot še en poslan življenjepis.

Kaj o starejših delavcih v resnici vemo

Predsodki o starejših delavcih so si po svetu presenetljivo podobni: da so manj motivirani, da se upirajo spremembam, da so pogosteje bolni, da se nočejo več učiti. Raziskovalca Thomas Ng in Daniel Feldman sta jih preverila na velikem obsegu. V eni metaanalizi sta povzela raziskave o tem, kako je starost povezana z različnimi vidiki delovne uspešnosti. V drugi sta preverila šest najpogostejših stereotipov o starejših delavcih.

Ugotovitve so streznitvene za vsakogar, ki o starosti razmišlja v stereotipih. Starost je bila z osnovno delovno uspešnostjo povezana zelo malo. Pri nekaterih vidikih — pri pripravljenosti pomagati sodelavcem, pri upoštevanju varnostnih pravil, pri manj odsotnosti brez razloga — so bili starejši pogosto celo boljši. Od šestih preverjenih stereotipov je nekaj podpore dobil le eden: da se starejši delavci manj vključujejo v izobraževanje in razvoj kariere. Še ta pa pove več o tem, komu organizacije razvoj ponujajo in kdo vanj še verjame, kot o tem, česa je kdo sposoben.

Te ugotovitve ne pomenijo, da se s starostjo nič ne spremeni. Spremeni se marsikaj — hitrost nekaterih miselnih procesov, telesna vzdržljivost, energija. A spremembe niso tam, kjer jih predsodek najraje išče.

Izkušnje kot vir — in kot past

Psihologinja Laura Carstensen je opisala, kako se s staranjem spremeni odnos do časa. Ko ga čutimo kot neomejenega, zbiramo informacije, nova poznanstva in priložnosti. Ko ga začnemo čutiti kot omejenega, se usmerimo v tisto, kar nam je čustveno pomembno. To ni izguba ambicije, ampak drugačna izbira. Mnogi pri petdesetih vedo bolje kot pri tridesetih, kaj jim je pomembno in česa nočejo več. Erik Erikson je to obdobje opisal z besedo generativnost: potreba, da tisto, kar si se naučil, predaš naprej in pustiš za sabo nekaj, kar bo živelo dlje od tebe.

To je vir. Človek pri petdesetih zna videti vzorce, ki jih mlajši še ne prepozna. Ve, da se večina kriz ne konča tako katastrofalno, kot se zdi na začetku. Zna se pogovarjati z ljudmi, ki so jezni. Zna reči »ne vem« brez panike.

A izkušnje so lahko tudi past. Ko se identiteta preveč zlije s preteklimi uspehi, se vsaka sprememba doživi kot napad. Stavek »tako smo delali dvajset let« je redko argument — pogosteje je obramba pred občutkom, da tvoje znanje izgublja vrednost. Kako tesno je lahko samopodoba vezana na delo, opisuje zapis Ko si vreden toliko, kolikor narediš. In o tem, kako se s staranjem spreminjajo telo in vloge, piše zapis Samopodoba in staranje: ko se telo in vloge spremenijo.

Razlika med izkušnjo kot virom in izkušnjo kot pastjo ni v tem, koliko veš. Je v tem, ali si še radoveden. Izkušen človek, ki ostane radoveden, je za vsako ekipo dragocen. Izkušen človek, ki je nehal spraševati, pa se počasi spremeni v tisto, kar o njem pravi predsodek.

Kako zveni od znotraj

Takole bi se lahko odvil pogovor med možem, ki pri štiriinpetdesetih išče novo službo, in njegovo hčerjo (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes so mi spet odpisali. Avtomatski odgovor.«
»Žal mi je, oči. Kam si se prijavil?«
»Saj ni važno. Itak iščejo nekoga, ki je star trideset.«
»Je to pisalo v oglasu?«
»Ne, ampak vem, kako to gre.«
»Mogoče. Ampak včeraj si rekel, da je bil oglas kot napisan zate.«
Dolga tišina. »Ja. Zato me je pa toliko bolj sram.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj pomembnega. Stavek »itak iščejo nekoga, ki je star trideset« ni le opis trga dela. Je zaščita pred sramom, ki pride na dan šele na koncu. Če je razlog starost, potem zavrnitev ni o meni. Če pa morda ni, potem se moram soočiti z mislijo, da nisem bil dovolj dober. Zanimivo je, da hčerino vprašanje ne napade očetove razlage — samo jo malo odpre. In v tej odprtini se pokaže, kar ga zares boli.

Za ljudi okrog petdesetega leta je zavrnitev pogosto težja kot pri tridesetih ne zato, ker bi bili bolj občutljivi, ampak zato, ker so je manj vajeni. Mnogi so zadnjo službo dobili pred petnajstimi ali dvajsetimi leti in od takrat niso nikoli več stali v vlogi nekoga, ki ga ocenjujejo neznanci.

K temu se pridruži še občutek časa. Pri petdesetih se težko znebiš misli, da je to morda zadnja priložnost za spremembo. Ta misel lahko vodi v obup ali pa v jasnost. O tem, kako je podobna prelomnica videti desetletje prej, piše zapis Menjava poklica pri štiridesetih, o širšem obdobju pa Kriza srednjih let ni kliše.

Vaja: popis, ki ni življenjepis

Življenjepis našteva, kje si bil. Ta vaja te vpraša, kaj si v teh letih postal. Vzemi si pol ure in list papirja.

1. Zapiši tri težke situacije iz zadnjih desetih let dela, v katerih si nekaj rešil, pomiril, preprečil ali naučil koga drugega. Ne izbiraj največjih uspehov, ampak trenutke, ko je bilo zares težko.
2. Pri vsaki zapiši, kaj si znal, česar pri tridesetih še nisi. Morda si znal počakati. Morda si prepoznal, da se nekdo boji, čeprav je bil jezen. Morda si vedel, katerega človeka je treba poklicati.
3. Zapiši tri stavke o svoji starosti, ki jih slišiš v sebi — na primer »zame je prepozno« ali »mladi so hitrejši«. Ob vsakem se vprašaj: kdaj sem to prvič slišal in od koga?
4. Ob vsakem od teh stavkov poišči en dokaz iz prvega koraka, ki mu nasprotuje ali ga vsaj omehča. Ne gre za to, da se prepričaš v nasprotno, ampak da stavek vidiš kot predpostavko, ne kot dejstvo.
5. Izberi en majhen korak za ta teden, ki ga bi naredil, če bi ti stavki ne veljali: prijavo na oglas, sporočilo nekdanjemu sodelavcu, en tečaj. Zapiši ga in ga povej nekomu.

Vaja ne obljublja službe. Obljublja le, da boš svoje odločitve začel sprejemati na podlagi tega, kar znaš, in ne na podlagi tega, kar si nekoč slišal o petdesetletnikih.

Kje ta pogled ne zadostuje

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Ni vsaka zavrnitev starizem. Včasih je bil drug kandidat res bolj primeren. Včasih se je panoga, v kateri si delal, skrčila in je služb manj za vse. Včasih znanje, ki si ga imel, res zahteva posodobitev. Če vse pripišeš starosti, izgubiš možnost, da bi kaj spremenil tam, kjer bi lahko.

Notranje delo ne odpravi zunanje krivice. Diskriminacija zaradi starosti pri zaposlovanju in pri delu je v Sloveniji prepovedana. Če imaš konkreten sum, da so te zaradi starosti odpustili, prezrli pri napredovanju ali zavrnili, potrebuješ pravni nasvet, ne le psihološkega razmisleka. Obrneš se lahko na sindikat, na brezplačno pravno pomoč ali na Zagovornika načela enakosti, ki obravnava primere diskriminacije. Te teme v zapisu ne morem pokriti in je ne bi smela.

Kar je videti kot predsodek, je lahko depresija. Če dlje časa ne zmoreš ničesar, če ne spiš, če se ti zdi, da nima več nič smisla, potem tvoja nemoč ni le odziv na trg dela. Takrat je prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom. Če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112.

Ne gre za to, da bi se moral »pomladiti«. Rešitev ni v tem, da skrivaš leta, barvaš lase in se pretvarjaš, da si ves navdušen nad vsakim novim orodjem. Rešitev je v tem, da svoja leta poznaš dovolj dobro, da o njih govoriš brez opravičevanja.

Kaj si zapomni

• Starizem je eden najbolj sprejetih predsodkov — po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ga ima vsak drugi človek, redko pa je izrečen na glas.
• Najbolj škodljiv je, ko se preseli navznoter in začneš sam sebe ustavljati, preden te ustavi kdo drug.
• Kolektiv je sistem z vlogami; pri petdesetih ti pogosto dodeli vlogo, ki ni več zares tvoja — vredno jo je prepoznati.
• Raziskave večine stereotipov o starejših delavcih ne podpirajo; izkušnje so vir, dokler ostaneš radoveden.
• Pri konkretni diskriminaciji potrebuješ pravni nasvet; pri dolgotrajni nemoči pa pogovor z zdravnikom.