Marihuana: kdaj postane težava in kdaj ne

»Vsak večer, ja. Ampak to ni odvisnost. Odvisnost je alkohol. Jaz samo tako zaspim.«

Tak stavek slišim od ljudi vseh starosti in v njem sta dve trditvi. Ena je verjetno resnična — marsikdo res tako zaspi. Druga je vprašanje, na katero se ne da odgovoriti s primerjavo, ampak samo s pogledom na to, kaj se v njegovem življenju zares dogaja.

Konoplja je v pogovorih o odvisnostih posebna, ker se okoli nje debata vodi ideološko. Ena stran trdi, da je nedolžna rastlina, druga, da je prvi korak v propad. Obe strani povesta nekaj resničnega in obe pretiravata. Rada bi napisala zapis, ki ne dela ne enega ne drugega.

Kaj o tem sploh vemo

Začniva pri številki, ki je najbolj pogosto napačno navedena v obe smeri.

Velika večina ljudi, ki kdaj poskusi konopljo, ne razvije težave. Po epidemioloških raziskavah preide v odvisnost približno eden od desetih, ki jo kdaj uporabijo. Pri tistih, ki začnejo v mladostništvu, je delež občutno večji, prav tako pri tistih, ki uporabljajo vsak dan.

To pomeni dvoje hkrati. Prvič: trditev, da je konoplja »zasvojljiva kot heroin«, ni resnična in take trditve so v preventivi celo škodljive, ker mlademu človeku, ki vidi okoli sebe drugačno resničnost, vzamejo zaupanje v vse ostalo, kar mu poveš. Drugič: trditev, da odvisnosti od konoplje ni, prav tako ni resnična. Je opisana, je v diagnostičnih klasifikacijah in ima svoj odtegnitveni potek.

Pomembna je še ena stvar, ki jo v pogovorih pogosto spregledamo: izdelki so danes bistveno močnejši kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Kadar starejši človek reče »saj sem tudi jaz v mladosti«, ne govori o isti stvari kot njegov sin. Prav ta razlika v moči je v raziskavah povezana z večjim delom tveganj.

Kje je meja med navado in težavo

Zdaj pride tisti del, ki ga ljudje pričakujejo, in zaradi katerega bom razočarala: meja ni v tem, kako pogosto in koliko.

Diagnostična merila za motnjo uporabe snovi so v vseh sodobnih klasifikacijah zgrajena okoli posledic in nadzora, ne okoli količine. Razlog je preprost: isto uživanje pri dveh ljudeh naredi dve popolnoma različni življenji. Nekdo kadi ob koncih tedna in ima urejeno delo, zveze, spanje. Nekdo drug kadi enako pogosto in je opustil vse, kar mu je bilo prej pomembno.

Vprašanja, ki dejansko povedo nekaj, so približno tale. Ali si poskusil nehati ali zmanjšati in ni šlo? Ali si opustil stvari, ki so ti prej nekaj pomenile? Ali nadaljuješ, čeprav veš, da ti nekaj kvari — spanje, odnos, delo, razpoloženje? Ali potrebuješ za isti učinek več kot prej? Ali ti brez tega ne uspe zaspati? Ali si opazil, da načrtuješ dan okoli tega?

Če je odgovorov »da« več, to ni obtožba. Je podatek. In prav tako je podatek, če je odgovorov »ne« šest — potem verjetno res govorimo o navadi.

Zakaj spanje ni tako preprosto

Najpogostejši razlog, ki ga ljudje navedejo, je spanje. In res: zaspiš hitreje.

Zaplet je v tem, kaj se dogaja potem. Konoplja spreminja zgradbo spanja — predvsem skrajša fazo sanjanja. Spiš, a se naspiš drugače, kot bi se sicer. Marsikdo to opazi kot občutek, da je jutro težko in da sanj ni več.

Še pomembnejše je tisto, kar se zgodi ob prenehanju. Faza sanjanja se vrne z zamahom: nekaj noči je spanje raztrgano, sanje so nenavadno žive in neprijetne, zaspati je težje kot kdaj prej. Za človeka, ki je začel prav zaradi nespečnosti, je to skoraj dokaz, da brez tega ne gre — v resnici pa je prehodno stanje. O tem, kako se vzburjen živčni sistem umirja in zakaj je za spanje bistvena predvidljivost, sem pisala v zapisu o nespečnosti in živčnem sistemu.

Zato pri ljudeh, ki uporabljajo konopljo za spanje, načeloma svetujem, naj se najprej lotijo spanja samega — z metodami, ki delujejo dolgoročno — in šele nato zmanjšujejo. Obratni vrstni red skoraj vedno odpove.

Tesnoba, ki jo pomiri in jo poveča

Podobno protislovje velja za tesnobo. Kratkoročno marsikdo občuti umiritev; napetost pade, misli se upočasnijo. Dolgoročno pa raziskave pri rednih uporabnikih kažejo več, ne manj tesnobe, pri nekaterih pa se ob prenehanju tesnoba za nekaj tednov izrazito okrepi in jo človek razume kot dokaz, da je bil prej v redu.

Mehanizem ni skrivnosten. Kar hitro odvzame neprijeten občutek, se telo nauči uporabljati vedno prej. In vsakič, ko neprijeten občutek odstranimo, mu vzamemo priložnost, da bi se sam pomiril — sistem se zato v naslednjem krogu odzove hitreje. To je isti mehanizem, ki ga opisujem v zapisu o tem, kaj se med tesnobo dogaja v možganih.

Zanimivo je še nekaj: pri delu ljudi konoplja tesnobo takoj poveča, ne pomiri. Ista snov, nasproten učinek — kar precej pove o tem, kako slabo se dajo te stvari posploševati.

Zakaj je pri mladih drugače

Tu se stroka razmeroma redko krega. Možgani se preurejajo do sredine dvajsetih let in prav v tem obdobju so občutljivejši za vse, kar vanje redno posega.

Raziskave pri tistih, ki začnejo zgodaj in uporabljajo pogosto, kažejo večje tveganje za motnjo uporabe, slabše učne izide in več težav s pozornostjo. Del teh razlik verjetno ni posledica same snovi, ampak okoliščin, ki pripeljejo do zgodnje uporabe — to je pošteno povedati. A tudi ko raziskovalci te okoliščine upoštevajo, razlika ne izgine.

Najbolj občutljiva tema je povezava s psihozo. Kar vemo, je tole: pri ljudeh z ranljivostjo — družinsko obremenitvijo, prejšnjimi neobičajnimi izkušnjami — je tveganje za psihotično motnjo pri redni uporabi močnejših izdelkov opazno večje. Ali gre za vzrok ali za sovpadanje, je še vedno predmet razprav, a vzročni del se v novejših evropskih raziskavah kaže vse jasneje. Za posameznika iz tega sledi nekaj preprostega: če je v družini kdo imel psihotično motnjo, je to informacija, ki jo je vredno upoštevati.

Kaj vidi partner ali starš

Ljudje okoli uporabnika pogosto ne vidijo kajenja. Vidijo nekaj drugega in tega dolgo ne znajo poimenovati.

Vidijo, da je človek prisoten, a ne zares. Da se pogovori končajo prej. Da so načrti za prihodnji mesec vedno mehki. Da se je krog ljudi zožil. Da je razdražljiv ob dnevih, ko ni bilo mogoče. Nič od tega ni dokaz o snovi — to so lahko znaki depresije, izgorelosti ali preprosto slabega obdobja. Zato je edini pošten korak vprašanje in ne obtožba.

Kar v takih pogovorih praviloma ne deluje, je vsebina, s katero se največkrat začne: statistika, članki, opozorila o možganih. Kar deluje bolje, je opis lastnega doživljanja — »pogrešam te ob večerih« pove več kot katerakoli raziskava in ne postavi drugega v obrambo.

Medicinska raba je druga tema

Da ne bo pomote: obstajajo stanja, pri katerih se izdelki iz konoplje uporabljajo z zdravniškim nadzorom in z dokazi za sabo — nekatere oblike epilepsije, spastičnost, del kroničnih bolečin, slabost pri kemoterapiji.

To ni ista tema in ni argument v nobeno smer. Da je nekaj zdravilo v določenem stanju in pod nadzorom, ne pomeni, da je neškodljivo v vsakodnevni rabi — enako velja za marsikatero zdravilo v omari. In obratno: dejstvo, da nekdo redno kadi, ne pomeni, da človek, ki mu je zdravnik nekaj predpisal, počne isto stvar.

Kaj naredi terapevt in kaj ne

Ko nekdo pride k meni s tem, ne začnem z vprašanjem, kako naj neha. Začnem z vprašanjem, čemu to v njegovem življenju služi. Skoraj vedno je odgovor smiseln: pomiri, zapre dan, prekine premlevanje, naredi samoto znosno, omogoči, da nekdo po službi sploh preklopi.

Dokler ta naloga ni nikomur drugemu dodeljena, prenehanje pomeni izgubo brez nadomestila — in tako prenehanje redko drži. To je isti način razmišljanja, ki ga opisujem v zapisu o simptomu kot sporočilu, in prav zato pri ljudeh, ki kadijo, da bi ustavili misli, pogosto delam najprej na premlevanju samem.

Česa pa ne naredim: ne prepričujem in ne postavljam abstinence kot pogoja za obravnavo. Kdor pride v ambulanto, kjer mora najprej nehati, da bi ga sploh poslušali, praviloma ne pride več.

Zmanjševanje škode, ker abstinenca ni vedno prvi cilj

Za marsikoga cilj ni popolna abstinenca, vsaj ne takoj. To ni poraz stroke; to je realnost, s katero se da delati.

Uporabni vmesni cilji so: ne v kombinaciji z alkoholom ali s pomirjevali, nikoli pred vožnjo, ne v tednih izpitov ali velike obremenitve, ne kot edini način za zaspati, in vsaj nekaj dni v tednu brez. Vsak od teh premikov zmanjša škodo, tudi če se drugo ne spremeni.

In najbolj konkretno: če se komu po uporabi zgodi huda tesnoba ali zmedenost, ki ne mine, to ni nekaj, kar se prespi — je razlog za zdravniško pomoč. Kdaj je zdravnik prvi in ne zadnji korak, sem pisala tukaj.

Kje moja lastna teza razpade

Zdaj pa razdelek proti sebi, ker je pri tej temi nujen.

Prvič: velik del ljudi, ki redno uporablja konopljo, nima nobene težave, ki bi jo bilo treba reševati. Delajo, imajo odnose, spijo. Če sem pošten terapevt, moram priznati, da jim moja stroka nima kaj ponuditi in da bi bilo vsako moje prepričevanje samo moralizem v strokovni obleki.

Drugič: dokazi o učinkovitosti terapije pri motnji uporabe konoplje niso navdušujoči. Najboljše, kar imamo — kognitivno-vedenjski pristop v kombinaciji z motivacijskim intervjujem in včasih z nagrajevanjem abstinence — pomaga, a učinki so zmerni in dolgoročno zbledijo. Zdravila, ki bi delovalo, zaenkrat ni. Kdor obljublja več, obljublja preveč.

Tretjič: strašenje ne deluje. Preventiva, ki mlademu človeku pove nekaj, kar lahko sam ovrže v enem večeru, izgubi verodostojnost za vse naslednje. Bolj koristno je povedati, kar drži: da večini ne bo nič, da manjšini bo, in da vnaprej ne veš, v kateri skupini si.

Kaj si zapomni

Odvisnost od konoplje obstaja, a je ne dobi večina. Meja ni v tem, koliko in kako pogosto — je v nadzoru, opuščanju in vztrajanju kljub temu, da nekaj kvari.

Odtegnitev ni nevarna za življenje, je pa dovolj neprijetna, da je prvi teden pogosto razlog za vrnitev; spanje in tesnoba se v tem obdobju poslabšata, preden se popravita.

Pri mladih in pri ljudeh z družinsko obremenitvijo za psihozo je slika drugačna in previdnost je upravičena. Pri vseh ostalih pa velja bolj skromen sklep: če te to ne omejuje, verjetno ni tvoja glavna težava — in če te, se ne meri v gramih, ampak v tem, česa v svojem življenju ne počneš več.