Izdelava genograma: navodila po korakih na celotnem primeru

Pred tabo je prazen list. Veš, da bi rad narisal svojo družino — morda zato, ker si slišal, da genogram pomaga razumeti vzorce, morda zato, ker te čaka srečanje s terapevtom, morda iz čiste radovednosti. In potem obsediš ob prvem vprašanju: kje sploh začeti?

Ta zapis je praktičen vodnik po izdelavi genograma na enem celotnem primeru — od prazne strani do končne risbe, ki jo lahko prineseš na srečanje ali obdržiš zase. Če te zanima natančen pomen vsakega simbola in vprašanja, ki jih lahko zastaviš sorodnikom, sem to podrobneje opisala v zapisu Kako narediti svoj genogram. Tu bomo skupaj zgradili enega.

Kaj je genogram — v eni povedi

Genogram je risba družine, ki poleg tega, kdo je kdo, pokaže tudi, kakšni so odnosi med ljudmi in kaj se v družini ponavlja. Razvil se je iz sistemske družinske terapije, zapis pa je poenoten po priročniku Monice McGoldrick, Randyja Gersona in Sueli Petry, katerega prva izdaja je izšla leta 1985. Za uporaben genogram zadošča približno deset simbolov.

Primer, ki ga bomo narisali

Predstavljajmo si Nino (izmišljena oseba). Rojena je leta 1990, ima mlajšega brata Tima. Njena starša, Marko in Irena, sta se ločila, ko je bila stara enajst let. Oče se je pozneje znova poročil s Tanjo in dobil sina Jana. Nina ima z mamo tesen odnos, z očetom pa je osem let ni govorila. Mamin oče Franc je bil odvisen od alkohola in je umrl leta 2010. Očetova starša, Janez in Ana, sta oba že pokojna.

Tako opisano se sliši kot zgodba. Na genogramu postane slika, ki jo je mogoče prebrati na en pogled.

Izdelava genograma v šestih korakih

Takole sem prišla do te risbe. Enak vrstni red priporočam tudi tebi — ne glede na to, ali rišeš na papir ali na spletu.

1. korak: začni pri sebi. Na sredino spodnjega dela lista nariši sebe — krog za žensko, kvadrat za moškega — in lik obrobi z dvojno črto. To je tvoje izhodišče. Vse drugo se riše od tebe navzgor in vstran.

2. korak: dodaj brate in sestre. Nariši jih v isti vrsti, od najstarejšega na levi do najmlajšega na desni. Pri Nini je to Tim. Polbrat Jan je v isti generaciji, a ga dodamo pozneje, ker visi na drugi zvezi.

3. korak: nariši starše in njihovo zvezo. Nad seboj nariši očeta (levo) in mater (desno), poveži ju z vodoravno črto, ki se spusti navzdol, in z nje potegni navpičnice do otrok. Če sta se razšla, na črto zveze nariši dve poševnici. Zraven napiši letnico ločitve.

4. korak: dodaj nove zveze in polsorojence. Očetova druga partnerka gre na drugo stran očeta, z novo črto zveze. Njun otrok visi na tej črti — tako se takoj vidi, da je Jan Ninin polbrat in ne brat. To je ena največjih prednosti genograma pred navadnim družinskim drevesom: vidi se, skozi katero zvezo je kdo povezan.

5. korak: dodaj stare starše. Nad vsakim od staršev nariši njegove starše in njihovo zvezo. S tem je dovolj za tri generacije, kar je standard za večino pogovorov. Umrlim nariši križ čez lik in zapiši letnici. Pri osebah z boleznijo ali odvisnostjo pobarvaj del lika — pri Francu je spodnja polovica pobarvana, ker je bil odvisen od alkohola.

6. korak: nariši odnose. Šele ko je struktura gotova, med osebe vriši črte odnosov: dve vzporedni črti za tesen odnos, prekinjeno črto s prečnima črticama za prekinjen stik. Pri Nini dobimo tesen odnos z mamo in prekinjen stik z očetom. Več vrst odnosov — od zlitosti do sovražnosti — je opisanih v zapisu o simbolih.

Kaj prebereš iz končne risbe

Ko je genogram narisan, se začne najzanimivejši del: branje. Pri Nini na en pogled opazimo nekaj, česar zgodba ni pokazala tako jasno.

Oddaljenost med očeti in hčerami. Irena je bila v sporu s svojim očetom Francem. Nina je osem let ni govorila s svojim očetom Markom. Dve generaciji, isti vzorec — hči, ki se od očeta odmakne. To ne pomeni, da je vzorec usoda, pomeni pa, da je vreden vprašanja: kaj se je med očeti in hčerami v tej družini prenašalo?

Zasvojenost in razveza. Franc je bil odvisen od alkohola. Njegova hči Irena se je ločila. To samo po sebi ne pove nič, a v pogovoru se lahko izkaže, da si je Irena kot otrok obljubila, da »ne bo tako kot mama« — in da je ob prvem znaku podobnega vzorca odšla. Raziskave medgeneracijskega prenosa kažejo, da se vzorci odnosov pogosto prenašajo prav na tak, neviden način. O tem sem pisala v zapisu Medgeneracijski prenos.

Nova družina in polbrat. Jan je odraščal v drugem gospodinjstvu. Kakšen je odnos med Nino in Janom? Na tem genogramu ni črte — in tudi to je podatek. Prazna mesta so pogosto prav tako zgovorna kot narisana.

Bralec genograma ne išče krivca. Išče vzorec — in vprašanja, ki jih ta vzorec odpre. O tem, kaj vse lahko razkrije genogram, je več v zapisu Kaj vse razkrije genogram.

Kaj zapisati k vsaki osebi

Ko je struktura narisana, lahko k osebam dopišeš podatke. Ni treba vseh — vsak dodaten podatek naredi genogram bogatejši, a tudi gostejši. Za začetek priporočam tole:

• Ime in letnici — rojstva in, pri umrlih, smrti. Letnice nad likom, starost lahko v lik.
• Zveze — letnica poroke ali začetka skupnega življenja, razhoda ali ločitve. Pri več zvezah jih oštevilči po vrsti.
• Pomembne bolezni in odvisnosti — z dogovorjenim polnilom lika, ime bolezni pod likom.
• Velike prelomnice — selitve, izgube, nesreče, vojne, izgube službe. To niso simboli, ampak kratke opombe ob osebi.
• Vloge v družini — kdo je bil »tisti, ki drži skupaj«, kdo »črna ovca«, kdo je skrbel za druge. O vlogah sem pisala v zapisu Vloge v družini.

Z vsakim podatkom se vprašaj: ali mi to pomaga razumeti odnose? Če ne, ga pusti. Genogram ni popoln arhiv družine, ampak zemljevid tistega, kar je za tvojo zgodbo pomembno.

Kaj pa, če družine ne poznaš

Mnogi ljudje odnehajo, še preden začnejo, ker o delu družine ne vedo skoraj nič. Starš je odšel, ko so bili majhni. So bili posvojeni. V družini se o nekom ni govorilo. Stari starši so umrli, preden so jih spoznali.

To ni razlog, da genograma ne bi naredil — pogosto je celo razlog, da ga narediš. Osebo, o kateri ne veš ničesar, nariši vseeno, brez imena in brez letnice. V spletnem orodju se takšna oseba izriše z vlogo — »oče«, »stara mati« —, na papirju jo označi z vprašajem. Ko gledaš genogram, na katerem je pol družine praznega, vidiš nekaj zelo pomembnega: kje so v tvoji zgodbi luknje. Te luknje imajo pogosto svoj vpliv, prav zato, ker so prazne.

Pri posvojenih ljudeh lahko genogram vsebuje obe družini: biološko in posvojiteljsko, povezani z različnima vrstama črte. O družinskih skrivnostih in zgodbah, o katerih se molči, sem pisala v zapisu Družinske skrivnosti in nedokončane zgodbe.

Na papirju ali na spletu?

Genogram lahko narišeš na več načinov. Vsak ima svoje prednosti.

Na papirju. Najhitrejši začetek in nekaj, kar ima svojo težo — roka, ki riše, pogosto odkrije več kot prst na zaslonu. Slabost: popravljanje. Ko ugotoviš, da si pozabil tetino drugo poroko, je treba risati znova. Pomaga, če najprej rišeš s svinčnikom in pustiš dovolj prostora ob straneh. Natisljivo predlogo z legendo simbolov najdeš v bazi znanja pod predloga za genogram.

Na spletu. Spletni risalnik postavi like sam, ohrani razmike, ko dodaš novega sorodnika, in pozna simbole, ki jih morda ne poznaš ti. Za to sem naredila risalnik genogramov, ki je brezplačen in v katerem genogram ostane samo v tvojem brskalniku. Več o tem, kaj zna in zakaj je narejen tako, piše v zapisu Genogram orodje.

S terapevtom. Genogram, ki ga narišeš sam, je dragocen. Genogram, ki ga narišeš ob nekom, ki zna spraševati, pa pogosto pokaže več — ker terapevt opazi tisto, mimo česar greš, ker se ti zdi samoumevno. O tem, kako poteka srečanje z genogramom, sem pisala v zapisu Pogled v preteklost: kaj se zgodi na 90-minutnem srečanju z genogramom.

Najpogostejše napake pri izdelavi genograma

• Preveč generacij naenkrat. Pet generacij na enem listu se ne prebere. Začni s tremi.
• Odnosi pred strukturo. Če rišeš odnose sproti, se ti črte zapletejo. Najprej vsi ljudje, nato črte med njimi.
• Otroci na dveh starših namesto na zvezi. Otrok vedno visi s črte zveze, ne z enega od staršev. Samo tako se vidi, kdo je polbrat ali polsestra.
• Izpuščanje »nepomembnih«. Splav, mrtvorojen otrok, kratka prva poroka, otrok, ki je umrl majhen — prav te zgodbe so pogosto ključne, ker o njih družina molči.
• Čakanje na popolne podatke. Če česa ne veš, pusti prazno. Prazno mesto je tudi podatek.

Vaja: genogram v dvajsetih minutah

Če želiš začeti še danes, si vzemi dvajset minut in sledi temu postopku.

1. Pet minut — struktura. Nariši sebe, sorojence, starše in stare starše. Samo like in črte zvez, brez imen.
2. Pet minut — podatki. Dopiši imena in letnice, ki jih poznaš. Kar ne veš, označi z vprašajem.
3. Pet minut — odnosi. Izberi tri odnose, ki jih čutiš najmočneje, in jih vriši.
4. Pet minut — opazovanje. Poglej risbo od daleč. Kaj se ponavlja? Kje je največ praznih mest? Kaj te preseneti?
5. Zapiši eno vprašanje, ki se ti je ob tem odprlo — in ga morda zastavi komu od sorodnikov.

Kje je meja »naredi sam«

Izdelava genograma je lahko presenetljivo čustvena. Ko narišeš brata, ki je umrl, ali očeta, s katerim ne govoriš, se ne odpre le papir. Če te risanje vznemiri bolj, kot si pričakoval, se ustavi. Genogram ne potrebuje, da ga narišeš v enem večeru.

Prav tako genogram ni diagnoza. Ne pove, kaj je s tabo narobe, in ne napoveduje prihodnosti. Je zemljevid — in zemljevid je najkoristnejši, ko ga bereš z nekom, ki pozna teren. Če te kakšna tema na njem posebej zadene, je to dober razlog, da jo prineseš na srečanje.

Kaj si zapomni

• Izdelava genograma poteka v šestih korakih: ti, sorojenci, starša, nove zveze, stari starši, odnosi.
• Najprej struktura, nato podatki, šele na koncu odnosi.
• Otrok visi na črti zveze, ne na enem od staršev — tako se vidijo polsorojenci.
• Tri generacije so standard; prazna mesta so prav tako podatek kot zapisana.
• Genogram lahko narišeš na papir, s spletnim orodjem ali s terapevtom.