Pretirana samozavest: kdaj je zaupanje vase obramba

»Tega mi ni treba nihče preverjati. Vem, kaj delam.«

Stavek je padel na sestanku, ko je sodelavka predlagala, da bi si poročilo pred oddajo ogledal še kdo. Izrečen je bil odločno, skoraj prijazno, a v sobi je za trenutek vse obstalo. Nihče ni rekel ničesar. Poročilo je šlo naprej brez pregleda, v njem je bila napaka, in ko se je pokazala, je bila kriva »nejasna navodila«.

Večina od nas pozna koga takega. Nekoga, ki ne dvomi, ne sprašuje in se ne opraviči. Nekateri ga občudujemo, ker si želimo vsaj delček te gotovosti. Drugi se ga izogibamo, ker je ob njem težko dihati. Redko pa se vprašamo, kaj se dogaja pod to gotovostjo. V tem zapisu bom pisala prav o tem: kdaj je zaupanje vase res zaupanje, kdaj je preračunavanje, ki se je zmotilo, in kdaj je ščit, ki varuje nekaj zelo krhkega.

Že na začetku naj povem, česa ta zapis ne bo: ne bo seznam znakov, po katerih bi lahko komu v svoji okolici prilepil diagnozo. Pretirana samozavest ni diagnoza. Je opis vedenja, za katerim se lahko skrivajo zelo različne zgodbe.

Kaj sploh pomeni »pretirana«

Samozavest sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Je ocena, koliko zmoreš. Težava nastane, kadar se ta ocena loči od resničnosti — v eno ali drugo smer. O nizki samozavesti, ko nekdo zmore več, kot si upa verjeti, sem pisala večkrat. Pretirana samozavest je obratna slika: ocena, ki presega tisto, kar človek dejansko zmore ali ve.

In tu je prva neprijetna novica: v neki meri to počnemo vsi. Švedski psiholog Ola Svenson je leta 1981 vprašal skupino ameriških študentov, kako dobro vozijo v primerjavi z drugimi. Kar 93 odstotkov jih je menilo, da vozijo bolje od povprečja. Statistično to ni mogoče, psihološko pa je zelo razumljivo. Rahlo olepšana podoba sebe nam pomaga vstati zjutraj, poskusiti nekaj novega in preživeti neuspeh, ne da bi se sesuli.

Zato v tem zapisu »pretirana« ne pomeni »malo bolj optimistična, kot bi bilo natančno«. Pomeni samozavest, ki je postala toga: ki ne more več sprejeti nobene informacije, ki bi jo omajala, in ki zato začne škodovati — odločitvam, odnosom in na koncu človeku samemu.

Dunning–Kruger: kaj je raziskava res pokazala

Ko danes kdo omeni pretirano samozavest, skoraj vedno pade ime: učinek Dunning–Kruger. Psihologa David Dunning in Justin Kruger sta leta 1999 objavila članek z zgovornim naslovom Nevešči in tega ne vedo. Udeležencem sta dala teste logičnega sklepanja, slovnice in humorja, nato pa jih vprašala, kako dobro so se po njihovem mnenju odrezali v primerjavi z drugimi.

Najzanimivejši rezultat je bil pri tistih, ki so se odrezali najslabše. Pri testu logičnega sklepanja so bili v povprečju na 12. percentilu — boljši so bili torej le od ene osmine udeležencev. Sami pa so ocenili, da so na 62. percentilu, torej nad povprečjem. Avtorja sta to razložila z »dvojnim bremenom«: znanje, ki ga potrebuješ, da nalogo opraviš dobro, je pogosto isto znanje, ki ga potrebuješ, da prepoznaš, da si jo opravil slabo.

Zanimivo je tudi, kar se v popularnih povzetkih pogosto izgubi: najboljši udeleženci so se rahlo podcenjevali. Ker jim je bila naloga lahka, so domnevali, da je lahka tudi drugim.

… in zakaj ga ne smemo jemati dobesedno

Učinek Dunning–Kruger je postal internetni meme. Na spletu kroži graf z »goro neumnosti«, na kateri naj bi začetniki stali z vrhunsko samozavestjo, nato pa padli v »dolino obupa«. Tega grafa v izvirnem članku ni. Je kasnejša ilustracija, ki je lepa, a z raziskavo nima veliko opraviti.

Pomembnejše je, da so raziskovalci pozneje opozorili na statistične težave. Del vzorca, ki sta ga opisala Dunning in Kruger, lahko nastane že zaradi tega, čemur v statistiki rečemo regresija k povprečju: kdor je na testu zelo nizko, se bo skoraj nujno ocenil više, kdor je zelo visoko, pa niže — že zato, ker so vse ocene nekoliko nenatančne. Psihologa Gilles Gignac in Marcin Zajenkowski sta leta 2020 učinek preverila z drugačnimi statističnimi metodami in ugotovila, da je precej šibkejši, kot se običajno predstavlja, deloma pa je statistični artefakt.

Kaj nam torej ostane? Previdna, a še vedno uporabna ugotovitev: kjer nam manjka znanja, imamo tudi manj orodij, da bi to opazili. To velja za vse nas, ne za neko posebno skupino »nevednih«. In še nekaj: Dunning–Kruger govori o napaki v oceni, ne o obrambi. Človek, ki se preceni zato, ker česa ne ve, potrebuje informacijo. Človek, ki se preceni zato, da ne bi začutil nečesa bolečega, potrebuje nekaj povsem drugega. O tem drugem je preostanek zapisa.

Samozavest in aroganca: kako ju ločiš

Psihologinja Jessica Tracy in Richard Robins sta raziskovala ponos in ugotovila, da ima dva obraza. Prvega sta poimenovala avtentični ponos: zadovoljstvo ob tem, kar si naredil — »potrudil sem se in uspelo mi je«. Drugega ošabni ponos: zadovoljstvo ob tem, kar si — »uspelo mi je, ker sem boljši«. Na zunaj sta si podobna, oba se kažeta z vzravnano držo in nasmehom. A povezana sta z zelo različnimi lastnostmi. Avtentični ponos je v njunih raziskavah hodil z rokami ob boku s samospoštovanjem, vestnostjo in dobrimi odnosi. Ošabni pa s sramom, agresivnostjo in krhkim samovrednotenjem.

To je zelo uporabno razlikovanje tudi v vsakdanu. Samozavest se nanaša na dejanja in zmožnosti: vem, da to zmorem, ker sem to že naredil. Aroganca se nanaša na rang: sem več kot ti. Samozavesten človek ne potrebuje, da bi bil drugi manjši. Aroganten človek pa se počuti velikega šele, ko je nekdo drug majhen.

O tem, da prava samozavest pogosto sploh ni glasna, sem pisala v zapisu Samozavest ni glasnost: kaj v resnici pomeni zaupati vase. Tu dodajam drugo plat iste misli: glasnost tudi ni dokaz samozavesti. Včasih je ravno nasprotno.

Krhka visoka samozavest

Dolgo je veljalo, da je visoka samozavest preprosto dobra. Šole in starševski priročniki so jo krepili s pohvalami, pričakujoč, da bodo otroci zato uspešnejši in srečnejši. Leta 2003 je skupina psihologov okrog Roya Baumeistra pregledala stotine raziskav in ugotovila, da je zveza precej šibkejša, kot so upali. Visoka samozavest je bila sicer povezana z več sreče in vztrajnosti, ni pa zanesljivo vodila k boljšim ocenam, boljšim odnosom ali manj tveganemu vedenju. Nekateri ljudje z zelo visoko samozavestjo so bili, ko so bili ogroženi, celo bolj agresivni.

Raziskovalci so zato začeli ločevati med varno in krhko visoko samozavestjo. Michael Kernis je opisal, da je krhka samozavest pogojna (velja le, dokler uspevaš), nestabilna (močno niha iz dneva v dan) in obrambna (potrebuje stalno potrjevanje). Christian Jordan in sodelavci so istega leta pokazali zanimiv pojav: nekateri ljudje o sebi v vprašalnikih poročajo zelo visoko samozavest, pri posrednih merjenjih, ki jih je težje zavestno nadzorovati, pa se pokaže precej nižja. Prav ti ljudje so se v poskusih najbolj branili, pretiravali s svojimi dosežki in zavračali drugače misleče.

Z drugimi besedami: najglasnejša gotovost včasih stoji na najtanjšem ledu. To ni pravilo in ne velja za vsakogar, ki je prepričan vase. Je pa dovolj pogosto, da je vredno pogledati dvakrat. Razliko med samopodobo, samospoštovanjem in samozavestjo sem podrobneje razložila v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo in kako se gradijo, kratko pa jo najdeš tudi v bazi znanja pod samopodoba.

Kompenzacija: ko je gotovost ščit

Avstrijski psihiater Alfred Adler je že v začetku 20. stoletja pisal o tem, kar je poimenoval kompenzacija. Vsak otrok se v nekem obdobju počuti majhnega, šibkega in odvisnega od drugih. To je normalno in nas žene k rasti. Kadar pa je ta občutek manjvrednosti premočan — ker je bil otrok pogosto zasmehovan, primerjan, spregledan —, se lahko razvije nasprotna drža: občutek večvrednosti, ki pokriva tisto, česar človek ne zmore čutiti.

Danes bi rekli, da gre za obrambni mehanizem. Obramba ni laž, ki bi si jo človek zavestno izmislil. Je način, kako se psiha zavaruje pred čustvom, ki se zdi neznosno. In čustvo, ki ga pretirana gotovost najpogosteje varuje, je sram — občutek, da z mano nekaj ni v redu, da nisem dovolj. Če te tema zanima, sem o njem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Kako se kompenzacija pokaže v vsakdanu? Nekaj pogostih oblik:

• Nezmožnost reči »ne vem«. Vsako vprašanje dobi odgovor, tudi kadar ga ni.
• Takojšen protinapad. Pripomba na delo se ne premisli, ampak se vrne — »pa ti?«.
• Zmanjševanje drugih. Tuj uspeh se razloži s srečo, poznanstvi ali naključjem.
• Pretirano tveganje. Dokazovanje, da te nič ne more ustaviti, tudi kadar bi bilo pametno počakati.
• Zgodbe o sebi, ki so vedno malo večje. Ne gre za laganje, ampak za stalno popravljanje slike, da bi bila dovolj.

Zanimivo je, da je to pogosto zrcalna slika tega, kar sem opisala v zapisu Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase. Pri sindromu prevaranta se človek boji, da bodo drugi odkrili, da ni dovolj dober, in zato dela več, se skriva in dvomi. Pri obrambni samozavesti je strah lahko isti, rešitev pa obratna: namesto skrivanja glasnost, namesto dvoma trdnost, ki ne dopušča vprašanj.

Kako to zveni v pogovoru

Takšne obrambe se ne zrušijo, ko jih nekdo razkrinka. Zrušijo se — počasi — šele tam, kjer jih človek ne potrebuje več. Pogovor bi lahko potekal nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj sem tukaj. Partnerka pravi, da nikoli ne priznam, da nimam prav.«
»Kaj misliš ti?«
»Da imam pač večinoma prav. Ne vem, kaj je narobe s tem.«
»Kaj bi se zgodilo, če bi enkrat rekel, da nimaš?«
»… Nič. Samo da bi potem bil tisti, ki se je zmotil.«
»In kdo je bil tisti, ki se je zmotil, ko si bil majhen?«
»Vedno jaz.«

V tem kratkem odlomku je skoraj vse. Gotovost ni namenjena partnerki. Namenjena je nekomu, ki ga v sobi ni več — morda staršu, učitelju ali starejšemu bratu —, pred katerim je bilo biti »tisti, ki se je zmotil« preveč boleče. Odrasel moški še vedno tekmuje v tekmi, ki se je končala pred tridesetimi leti.

Pogled iz relacijske družinske terapije

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na takšne vzorce kot na nekaj, kar je nastalo v odnosih in kar se v odnosih tudi ohranja. Christian Gostečnik opisuje, kako otrok v družini nezavedno prevzame vlogo, ki družini pomaga preživeti napetost. Eden od otrok postane »tisti, ki je močan« — ki ne joka, ne prosi za pomoč in ve, kaj narediti. Ta vloga je v nekem trenutku nujna. Pozneje pa postane kletka: človek ne zna več biti drugačen, ker bi to pomenilo, da odpove točno tisto, zaradi česar je bil sprejet.

Pretirana samozavest se v odraslih odnosih pogosto pokaže kot nezmožnost biti ranljiv. Partner potoži, da nikoli ne ve, kaj se v drugem dogaja; da se ne more z njim pogovoriti o ničemer, kar bi kazalo na šibkost. In ker gotovost potrebuje občinstvo, se odnos počasi spremeni v oder: eden igra vlogo nepremagljivega, drugi pa vlogo tistega, ki ga mora potrjevati — ali tistega, ki se mu postavlja po robu. Oba se počutita osamljena.

Zato v terapiji ne poskušamo nikogar »prizemljiti«. Ponižanje obrambe samo okrepi. Prostor, v katerem se lahko zmotiš, ne da bi izgubil vrednost, pa jo počasi naredi nepotrebno. Najbolj pogosto se to zgodi v majhnih trenutkih: ko človek prvič reče »tega ne vem« in se ne zgodi nič hudega.

Vaja: preveri, na čem stoji tvoja gotovost

Če si med branjem v sebi kaj prepoznal, je to že pogumno. Ljudje z obrambno samozavestjo takšnih zapisov običajno ne berejo do konca. Tu je vaja za en večer, vzame približno deset minut.

1. Spomni se zadnje situacije, ko si bil zelo prepričan, da imaš prav — in je nekdo podvomil. Zapiši jo v dveh, treh stavkih.
2. Zapiši, kaj si začutil v prvih sekundah. Ne tega, kar si rekel, ampak tisto v telesu: vročina v obrazu, stisk v prsih, potreba, da odgovoriš takoj.
3. Vprašaj se: kaj bi pomenilo, če bi imel ta človek prav? Ne o zadevi, ampak o tebi. Če je odgovor »nič posebnega, pač bi se zmotil«, je tvoja samozavest verjetno varna. Če je odgovor »da sem nesposoben« ali »da me ne bodo več jemali resno«, si našel mesto, ki ga ščit varuje.
4. Poišči, od kod poznaš ta občutek. Kdo ti je nekoč dal vedeti, da se zmotiti pomeni biti manj vreden?
5. Naslednji teden enkrat namerno reci »tega ne vem« ali »morda imaš prav« — v varni situaciji, pri nekom, ki mu zaupaš. Potem opazuj, kaj se zgodi. Pri večini ljudi se ne zgodi nič. In prav ta »nič« je izkušnja, ki je ščit sam nikoli ne bi dovolil.

Kje ta razlaga ne drži

Ker je misel »za glasnostjo se skriva negotovost« zelo priljubljena, se rada spremeni v orožje. Zato nekaj omejitev.

Ni vsaka gotovost obramba. Nekateri ljudje so prepričani vase, ker so nekaj res dobro naučili in to že stokrat preverili. Kirurg, ki ne okleva, ni nujno aroganten. Če vsako odločnost razlagamo kot prikrit dvom, s tem pogosto le razkrijemo svojo nelagodnost ob ljudeh, ki si upajo več kot mi.

Precenjevanje je včasih le pomanjkanje informacij. Začetnik, ki misli, da bo projekt končal v enem tednu, ne potrebuje terapije, ampak izkušnjo — in nekoga, ki mu prijazno pokaže, česa še ne vidi. Tu je Dunning–Kruger, s svojimi omejitvami, boljša razlaga kot Adler.

Kultura in spol vplivata na to, kaj se nam zdi »preveč«. Ista odločnost, ki jo pri moškem opišemo kot vodstveno, pri ženski pogosto imenujemo nesramnost. Preden komu pripišemo pretirano samozavest, se je dobro vprašati, ali bi jo opazili tudi pri nekom drugem.

Ne postavljaj diagnoz. Narcisizem je v zadnjih letih postal beseda za vsakogar, ki nas je razočaral. Narcisistična osebnostna motnja je klinična diagnoza, ki jo lahko postavi le strokovnjak po temeljiti oceni — in je veliko redkejša, kot bi sklepali po družbenih omrežjih. Ta zapis govori o vedenju in obrambah, ki jih poznamo vsi, ne o motnji.

In nazadnje: če živiš ob nekom, čigar gotovost se je spremenila v nadzor, poniževanje ali grožnje, to ni več vprašanje samozavesti. Takrat je na prvem mestu tvoja varnost. Pomoč dobiš na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa pokliči 113 ali 112.

Če je pretirana samozavest tvoja

Če si prepoznal sebe, ti najprej rečem: ščit je nekoč nekaj varoval. Ni ga treba strgati, sram te ga ni treba biti. Morda pa je čas, da preveriš, ali ga še potrebuješ povsod, kjer ga nosiš.

Pomaga, če začneš opazovati trenutke, ko te kaj zbode — ne zato, da bi jih obsodil, ampak da bi jih spoznal. Pomaga, če poiščeš nekaj ljudi, pred katerimi si lahko dovoliš biti nepopoln. In pomaga, če se naučiš sprejeti kritiko kot informacijo in ne kot sodbo o sebi; o tem pišem v zapisu Kako sprejeti kritiko, ne da bi se sesul.

Če ugotoviš, da je pod gotovostjo več bolečine, kot jo zmoreš nositi sam, je to dober razlog za terapijo. Ne zato, ker bi bilo s tabo kaj narobe, ampak zato, ker se tega, kar je nastalo v odnosih, najlaže odučimo prav v odnosu.

Kaj si zapomni

• Vsi se rahlo precenjujemo. Pretirana postane samozavest takrat, ko je toga in ne more več sprejeti nobene informacije, ki bi jo omajala.
• Učinek Dunning–Kruger je resničen, a šibkejši, kot pravi internet, in deloma statistični artefakt. Govori o napaki v oceni, ne o obrambi.
• Samozavest se nanaša na dejanja (to zmorem), aroganca na rang (sem več kot ti).
• Visoka samozavest je lahko krhka: pogojna, nestabilna in obrambna. Takrat pogosto varuje pred sramom.
• Obrambe ne zrušiš s ponižanjem. Nepotrebna postane v odnosu, kjer se lahko zmotiš in ostaneš sprejet.