»Zakaj nisi kot sestra?« Primerjanje s sorojenci in pogled nase

»Tvoja sestra je pa spet napredovala. Res je pridna.«

Božično kosilo, mama prinese na mizo pečenko in mimogrede pove novico. Hči, ki sedi nasproti, ima osemintrideset let, svojo službo, svoje otroke in svoje uspehe. Pa vendar v tistem trenutku nima osemintrideset let. Ima deset, sedi pri isti mizi s spričevalom v rokah in posluša isti ton: »Zakaj ne moreš biti malo bolj kot sestra?« Nasmehne se, reče »super, čestitam« in do konca kosila skoraj ne spregovori. Na poti domov partnerju pove, da je utrujena. Ni utrujena. Je spet primerjana.

Primerjanje s sorojenci je ena tistih izkušenj, ki jih skoraj vsi poznamo in o katerih skoraj nihče ne govori resno. Zveni kot malenkost — saj so bile le besede, saj so starši hoteli dobro, saj smo zdaj odrasli. A ko ljudje v terapiji pripovedujejo o tem, kako vidijo sebe, se brat ali sestra v zgodbi pojavi presenetljivo pogosto. V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj primerjanje s sorojencem zadene tako globoko, kaj raziskave vedo o različnem ravnanju staršev z otroki in kako vse to živi naprej v odraslosti.

Ista družina, različna otroštva

Ena najbolj presenetljivih ugotovitev razvojne psihologije je, da so si otroci iz iste družine pogosto zelo malo podobni. Biološki sorojenci si v povprečju delijo polovico genov, ki se med ljudmi razlikujejo, odraščajo v isti hiši, z istima staršema in ob isti mizi. Kljub temu sta Robert Plomin in Denise Daniels v odmevnem preglednem članku leta 1987 pokazala, da so si po osebnosti pogosto skoraj tako različni kot dva otroka iz različnih družin.

Njuna razlaga je bila, da je pomemben del okolja neskupen: vsak otrok v isti družini v resnici odrašča v nekoliko drugačni družini. Prvi otrok dobi mlade, negotove starše in nekaj let njihove nedeljene pozornosti. Drugi dobi starše, ki so bolj sproščeni in bolj utrujeni, in starejšega brata, ki je že zasedel nekaj prostora. Tretji morda pride v obdobje ločitve, selitve ali bolezni. Vsak dobi drug odnos s staršema — in drugačen pogled nase.

Ta neskupni del okolja je pogosto ravno tisto, o čemer otroci najbolj natančno vedo: kdo dobi več pozornosti, kdo več potrpljenja, kdo sme kaj, česar drugi ne sme. Otroci so izjemno natančni opazovalci pravičnosti.

Različno starševsko ravnanje: kaj vemo

V angleški strokovni literaturi se za to uporablja izraz parental differential treatment — različno starševsko ravnanje z otroki. Gre za razlike v toplini, pozornosti, nadzoru, kaznovanju in pohvalah, ki jih otroci v isti družini dobijo od staršev.

Mark Feinberg in Mavis Hetherington sta v raziskavi z družinami z dvema mladostnikoma pokazala, da je to, kako starš ravna z enim otrokom v primerjavi z drugim, povezano s prilagajanjem otrok — onkraj tega, kako starš ravna z vsakim posebej. Z drugimi besedami: ni pomembno le, ali me mama posluša. Pomembno je tudi, ali sestro posluša bolj.

Pomembno je povedati, da je nekaj razlik ne le neizogibnih, ampak pravilnih. Petnajstletnik sme dlje ostati zunaj kot desetletnica. Otrok s kronično boleznijo potrebuje več skrbi. Otroka z različnima temperamentoma potrebujeta različne odzive. Dober starš ne ravna z vsemi otroki enako — ravna z vsakim tako, kot potrebuje. Težava se začne drugje.

Ne boli razlika, ampak njen pomen

Ključno ugotovitev na tem področju sta prispevali Ann Kowal in Laurie Kramer. Otroke sta vprašali ne le, ali starša z njimi in sorojencem ravnata različno, ampak tudi, zakaj mislijo, da je tako in ali se jim to zdi pošteno. Izkazalo se je, da se je večina otrok zavedala razlik. A tisti, ki so razliko razumeli kot upravičeno — »brat je mlajši«, »sestra je bolna« —, niso kazali slabšega odnosa s sorojencem. Težave so bile povezane predvsem z razlikami, ki so se otrokom zdele nepoštene ali nerazložljive.

To je pomembno sporočilo za starše in za odrasle, ki se ozirajo nazaj. Ista razlika lahko otroku sporoči dve zelo različni stvari.

Kadar razlike nihče ne razloži, si jo otrok razloži sam. In otroci si stvari razlagajo predvsem v odnosu do sebe: če dobi sestra več, je to zato, ker sem jaz manj. Tako se zunanja razlika spremeni v notranje prepričanje, ki ostane še dolgo potem, ko so okoliščine pozabljene.

Oznake in vloge: »pametna« in »živahen«

Primerjanje se v družini redko zgodi kot ena sama izjava. Pogosteje se zgodi kot oznaka, ki se prime. »Ona je pametna, on je športnik.« »Ona je odgovorna, on je naš razbojnik.« »Ona je lepa, ti si pa tista z dušo.« Oznake se pogosto rodijo iz ljubezni in iz želje, da bi vsak otrok imel svoje mesto. A ko se dva otroka v isti družini razdelita na nasprotna pola, vsak dobi le polovico.

Raziskovalci so opazili, da sorojenci, ki so si po starosti blizu, pogosto zavestno ali nezavedno izberejo različna področja: če je brat dober v matematiki, se sestra posveti glasbi. Temu so rekli deidentifikacija — odmik od sorojenca, ki zmanjša tekmovanje. Včasih je to zdrava rešitev. Včasih pa pomeni, da se je otrok odpovedal nečemu, kar bi ga veselilo, samo zato, ker je bilo tisto mesto že zasedeno.

Oznake se pogosto zložijo v večje družinske vloge — junak, grešni kozel, nevidni otrok. O tem sem podrobneje pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?, kratek opis pa najdeš tudi v bazi znanja pod geslom vloge v družini. Za ta zapis je pomembno nekaj drugega: vloga ni le nekaj, kar otrok igra. Postane del tega, kar o sebi verjame.

Zakaj primerjanje s sorojencem zadene globlje

S kom se primerjamo, ni vseeno. Psiholog Abraham Tesser je opisal, da nas uspeh drugega najbolj ogrozi, kadar sta izpolnjena dva pogoja: oseba nam je blizu in uspeva na področju, ki je pomembno za našo lastno podobo. Uspeh neznanca v tujem poklicu nas pusti hladne. Uspeh prijatelja na področju, kjer smo tudi sami želeli uspeti, pa zaboli.

Sorojenec izpolni oba pogoja bolj kot kdorkoli drug. Je blizu — po starosti, po izvoru, pogosto po zunanjosti. In tekmuje na istem področju, ki je za otroka najpomembnejše: za ljubezen, pozornost in odobravanje istih dveh ljudi. Zato primerjava s sestro ni enaka primerjavi s sošolko. Sošolka je lahko boljša pri matematiki. Sestra je lahko boljša hči.

Iz tega se rodi občutek, ki ga ljudje pogosto težko poimenujejo — ne gre le za zavist ali jezo, ampak za sram: občutek, da je z mano nekaj temeljno narobe. In glas, ki ga je otrok slišal pri mizi, se sčasoma preseli navznoter. Če se ti zdi, da tvoj notranji kritik zveni kot eden od staršev, ki te primerja, to ni naključje.

Rivalstvo: tekmovanje za isto ljubezen

Rivalstvo med sorojenci je del skoraj vsakega otroštva in samo po sebi ni znak, da je v družini kaj narobe. Otroci se kregajo za igrače, za sprednji sedež v avtu, za to, kdo je prvi pod tušem. Skozi te prepire se učijo pogajanja, popuščanja in tega, da se je mogoče skregati in se imeti vseeno rad.

Primerjanje rivalstvo zaostri. Ko starš reče »zakaj ne moreš biti kot brat«, sorojenca postavi v tekmo, ki je nobeden od njiju ni izbral. Tisti, ki je primerjan navzdol, se nauči zamere. Tisti, ki je primerjan navzgor, pogosto nosi tiho breme: da mora biti vedno dober, da ne sme razočarati, in pogosto občutek krivde do brata ali sestre, ki je v njegovi senci. Primerjanje ne škodi le enemu otroku. Škodi odnosu med njima.

Kako se sorojenci v družini povežejo med sabo in s starši — kdo s kom drži, kdo je zaveznik koga —, je posebna tema, o kateri sem pisala v zapisu Sorojenci, zavezništva in koalicije: nevidna geometrija družine. Tu me bolj zanima, kaj primerjanje naredi s tem, kako človek vidi sebe.

Kako primerjanje živi v odraslosti

Lepo bi bilo, če bi se vse to končalo, ko otroci odidejo od doma. Pa se ne. Ameriški raziskovalci Karl Pillemer, Jill Suitor in sodelavci že vrsto let spremljajo starejše matere in njihove odrasle otroke. Ugotovili so, da večina mater zlahka pove, kateremu otroku je čustveno najbližje, in da odrasli otroci to pogosto zaznajo. Zaznano materino razlikovanje je bilo pri odraslih otrocih povezano z več depresivnimi simptomi — in to ne le pri tistih, ki so se čutili zapostavljene, ampak tudi pri tistih, ki so se čutili najljubši.

Tudi raziskava z mladimi odraslimi je pokazala, da »življenje še vedno ni pošteno«: zaznano neenako ravnanje staršev je bilo povezano s slabšim odnosom med odraslima sorojencema.

V odraslosti primerjanje redko zveni tako kot v otroštvu. Ne gre več za spričevala, ampak za službe, plače, partnerje, vnuke, za to, kdo pogosteje pokliče in kdo je ob nedeljah na kosilu. Najostreje se pogosto vrne v dveh obdobjih: ko se starši starajo in je treba razdeliti skrb zanje, in ko je treba razdeliti, kar ostane za njimi. Takrat se stare zgodbe o tem, kdo je bil vedno »tisti odgovorni« in kdo »tisti, ki mu je bilo vse dano«, pogosto oglasijo z vso silo. Če ti je ta tema blizu, preberi tudi zapis Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Primerjanje živi tudi tam, kjer sorojenca ni. Odrasel, ki je bil vedno »tisti manj uspešni«, morda tudi v službi nenehno meri sebe ob sodelavcih in vsak tuj uspeh doživlja kot dokaz lastne nezadostnosti. Tisti, ki je bil »tisti uspešni«, pa morda ne zna počivati, ker je njegova vrednost od nekdaj vezana na dosežke — o tem govori tudi zapis Ko si vreden toliko, kolikor narediš: samopodoba in storilnost.

Pogovor, ki ga nihče ni začel

Včasih sorojenca šele v odraslosti ugotovita, da sta isto otroštvo doživela zelo različno. Takole bi lahko zvenel tak pogovor. Pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo.

»Veš, da sem te vse otroštvo zavidala?«
»Mene? Zakaj pa?«
»Ker si bil ti vedno tisti pametni. Mama je o tebi govorila, kot da si nekaj posebnega.«
»Ha. Jaz pa sem mislil, da imata tebe rajši. Ti si bila tista, s katero se je smejala.«
»Res?«
»Ja. Mene je samo spraševala po ocenah.«
Dolga tišina. »Torej sva oba mislila, da sva manj.«

Takšni pogovori so redki, ker jih je strašno začeti. A ko se zgodijo, pogosto razbremenijo oba. Izkaže se, da tekma, ki sta jo vodila vse življenje, ni bila tekma med njima. Bila je zgodba, ki sta jo vsak po svoje razbrala iz istih staršev.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je velik del dela prav to: ločiti, kaj je moje, od tistega, kar sem prevzel v družini, in se ob tem ne odreči odnosu. Temu pravimo diferenciacija — sposobnost, da ostanem povezan z družino in hkrati vem, kdo sem sam.

Vaja: oznaka in ti

Ta vaja traja približno petnajst minut. Potrebuješ papir in pisalo.

1. Zapiši oznako, ki si jo dobil v družini. Eno ali dve besedi: »odgovorna«, »težaven«, »tista lepa«, »manj nadarjen«. Zraven zapiši oznako, ki jo je dobil tvoj brat ali sestra.
2. Zapiši tri trenutke iz zadnjega meseca, ko si ravnal v skladu s svojo oznako. Kako je bilo? Kaj bi se zgodilo, če ne bi?
3. Zapiši eno stvar, ki si se ji odrekel, ker je »pripadala« sorojencu. Petje, šport, risanje, glasnost, nežnost.
4. Vprašaj se: kaj bi oznaka rekla danes, če bi me videla od zunaj? Bi še držala? Kje ne?
5. Izberi eno majhno dejanje, ki ni v skladu z oznako. Če si bil vedno »odgovoren«, ta teden nečesa ne prevzemi nase. Če si bil »tisti manj pameten«, se loti nečesa, kar si vedno prepustil drugemu.

Vaja ne bo spremenila preteklosti. Lahko pa ti pomaga opaziti, da oznaka ni dejstvo o tebi. Bila je način, kako je družina nekoč uredila prostor med otroki.

Kje ta zgodba ne drži

Tu bi rada zavarovala zapis pred napačnim branjem.

Ni vsaka razlika favoriziranje. Kot sem pisala zgoraj, starši z otroki morajo ravnati različno, ker so otroci različni. Če je bil tvoj brat bolan in je dobil več pozornosti, to ne pomeni nujno, da ga je mama imela rajši. Pomeni lahko, da ga je bilo strah zanj. Odrasel pogled na to lahko marsikaj omehča.

Vrstni red rojstva ni usoda. O prvorojencih, srednjih in najmlajših krožijo trdovratne zgodbe. A velika raziskava Julie Rohrer in sodelavcev na več kot dvajset tisoč ljudeh ni našla pomembnih učinkov vrstnega reda rojstva na osebnostne lastnosti. Šteje bolj to, kaj se je v posamezni družini dogajalo, kot to, na katerem mestu si se rodil.

Ni vse zaradi sorojenca. Včasih je primerjanje s sorojencem le najbolj vidna oblika nečesa širšega — pogojnega sprejemanja, ki bi ga otrok doživel tudi kot edinec. O tem, od kod pride nizka samozavest, sem pisala v zapisu Od kod pride nizka samozavest: zgodnje izkušnje in notranje delovne predstave.

Starši niso zlobneži v tej zgodbi. Večina staršev, ki primerjajo, to počne iz nemoči, iz želje, da bi otroka spodbudili, ali zato, ker so tako vzgajali tudi njih. To ne izbriše bolečine, ki so jo povzročili. A razumevanje, od kod je prišlo, pogosto naredi prostor za drugačen odnos — z njimi in s sorojencem. Če si sam starš, je dober prvi korak preprost: razlike med otroki razloži in nehaj enega uporabljati kot merilo za drugega. Več o tem, kako primerjanje doživljajo najstniki, je v zapisu Samopodoba v najstniških letih: kaj lahko naredijo starši.

Kaj si zapomni

• Otroci iz iste družine v resnici odraščajo v nekoliko različnih družinah — z drugačnim odnosom s staršema.
• Različno ravnanje staršev ni samo po sebi škodljivo; škodi predvsem tisto, ki se otroku zdi nepošteno in nerazloženo.
• Primerjanje s sorojencem zadene globlje kot druga primerjanja, ker gre za tekmo za isto ljubezen.
• Oznake iz otroštva se pogosto spremenijo v prepričanja o sebi in živijo naprej v službi, partnerstvu in odnosu do staršev.
• Oznaka ni dejstvo o tebi — bila je način, kako je družina nekoč razdelila prostor.