Terapija za ljudi na pomembnih položajih: zaupnost, ko te ljudje poznajo

Avto stoji na parkirišču že deset minut. Motor je ugasnjen, telefon v roki, pogled pa ne na zaslonu, ampak v vzvratnem ogledalu. Kdo je ravnokar prišel iz stavbe? Ga pozna? Bo njega kdo prepoznal, ko bo stopil skozi vrata? Kaj, če ga vidi nekdo, ki ga je včeraj gledal na sestanku, v časopisu ali na televiziji?

Za veliko ljudi je odločitev za terapijo težka že sama po sebi. Za tiste, ki jih ljudje poznajo — zaradi položaja, funkcije, javnega nastopanja ali preprosto zato, ker v manjšem kraju vsi vedo, kdo je kdo — je pred prvim korakom še ena ovira: strah, da bo kdo izvedel. Ta strah je razumljiv in ni ga treba odpravljati s pomirjujočimi frazami. Zasluži si natančne odgovore.

V tem zapisu bom razložila, kaj zaupnost v psihoterapiji pomeni, kdo kaj izve, kje so njene meje in kako se običajno ravna, kadar se terapevt in klient srečata zunaj terapevtske sobe. Pisala bom splošno — o tem, kako je zaupnost urejena v stroki — ker je vsak terapevt odgovoren, da ti sam pojasni, kako dela.

Strah pred razkritjem ne ostane pred vrati

Strah, da bo kdo izvedel, se ne konča, ko sedeš v terapevtsko sobo. Pogosto se samo preseli. Barry Farber, ki je dolga leta raziskoval, kaj ljudje v terapiji povedo in česa ne, je z Matthewom Blanchardom leta 2016 objavil raziskavo, v kateri je 93 odstotkov vprašanih klientov povedalo, da je terapevtu vsaj enkrat lagalo. Najpogosteje ne o velikih stvareh, ampak o tem, kako hudo jim je v resnici — stisko so prikazali kot manjšo, kot je bila. Najpogostejši razlog je bil sram in strah, kako jih bo terapevt videl.

To je pomemben podatek za vse, ki jih skrbi zaupnost. Kaže, da zaupanje ni nekaj, kar dobiš ob vstopu, ampak nekaj, kar raste. In da je povsem običajno, če na začetku ne poveš vsega. Pri ljudeh, ki jih drugi poznajo, je ta previdnost pogosto še večja, ker so se naučili, da ima vsaka izrečena beseda lahko posledice. Na sestankih, v medijih, na družbenih omrežjih. Zakaj bi bilo v terapiji drugače?

Odgovor je: ker je terapija edini prostor, ki je zgrajen prav okrog tega, da izrečeno ostane tam, kjer je bilo izrečeno.

Kaj zaupnost v resnici pomeni

Zaupnost je eno od temeljnih načel psihoterapije. Določajo jo etični kodeksi strokovnih združenj, zakonodaja o varstvu osebnih podatkov in v Sloveniji od nedavnega tudi poseben zakon, o katerem sem pisala v zapisu Novi zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Podatki o duševnem zdravju po splošni uredbi o varstvu podatkov sodijo med posebne vrste osebnih podatkov, ki uživajo strožje varstvo.

Zaupnost ne pokriva le tega, kar poveš. Pokriva tudi dejstvo, da sploh hodiš na terapijo. Terapevt brez tvojega dovoljenja nikomur ne pove, da je s tabo v stiku — ne tvojemu partnerju, ne delodajalcu, ne novinarju, ki bi slučajno vprašal. Če te kdo pokliče in vpraša, ali hodiš k določenemu terapevtu, ta tega ne bo potrdil.

Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod zaupnost, podrobneje pa sem o tem pisala v zapisu Zaupnost na terapiji: kaj ostane med nama in kje so meje. Tu bi rada poudarila nekaj, kar je pri ljudeh na pomembnih položajih še posebej pomembno: zaupnost ni vljudnost ali dobra volja posameznega terapevta. Je poklicna dolžnost, katere kršitev ima posledice.

Kdo izve — in česa ne izve nihče

Ko ljudje razmišljajo o zaupnosti, si pogosto predstavljajo, da je vse skupaj »ali-ali«: ali je popolnoma zaprto ali pa ni varno. V resnici ima zaupnost nekaj jasno določenih plasti.

Prva plast je vse, kar se zgodi v sobi. Tvoje besede, tvoje ime, zapiski, ki jih terapevt vodi, in dejstvo, da prihajaš. Tega nihče ne izve brez tvojega izrecnega dovoljenja.

Druga plast je supervizija. Terapevti o svojem delu govorijo z izkušenejšimi kolegi. To ni izjema od zaupnosti, ampak eden od načinov, kako se zagotavlja kakovost dela. Za stažiste, kot sem jaz, je supervizija obvezen del izobraževanja. V superviziji se primeri obravnavajo brez podatkov, po katerih bi te bilo mogoče prepoznati, supervizorja pa veže enaka dolžnost molčečnosti. Več o tem pod pojmom supervizija in v zapisu Kam terapevt odnese svoje občutke.

Tretja plast so izjeme. Te so redke in jasno določene. Gre za položaje, ko je ogroženo življenje — tvoje ali od koga drugega — ali ko je v nevarnosti otrok. Takrat je terapevtova dolžnost zaščititi življenje močnejša od dolžnosti molčati. In kadar razkritje zahteva zakon, na primer sodišče. Tudi v teh primerih se razkrije le toliko, kolikor je nujno.

Zakaj je strah večji, kadar te ljudje poznajo

Če je zaupnost tako jasno urejena, zakaj je strah tako močan? Ker ni strah pred pravili. Je strah pred posledicami, ki jih pravila ne morejo povsem preprečiti.

Sarah Clement je s sodelavci leta 2015 pregledala več kot sto raziskav o tem, kako stigma duševnih težav vpliva na iskanje pomoči. Ugotovili so, da stigma ljudi od pomoči odvrača in da je med ovirami, povezanimi s stigmo, najpogostejša prav skrb glede razkritja — strah, da bi drugi izvedeli. Patrick Corrigan, eden vodilnih raziskovalcev stigme, je opisal, kako se ljudje pomoči ne izogibajo le zaradi tega, kar bi si mislili drugi, ampak tudi zato, ker bi s tem morali sebe videti kot nekoga, ki »ima težave«.

Pri ljudeh na pomembnih položajih se oboje okrepi. Ugled je del njihovega dela. Zaupanje volivcev, delničarjev, pacientov, sodelavcev ali javnosti je odvisno tudi od podobe trdnosti. Mnogi verjamejo — pogosto ne brez razloga —, da bi informacija o terapiji lahko bila uporabljena proti njim.

Slovenija je ob tem majhna. Ljudje se poznajo prek službe, šole, sorodstva in prijateljev. Verjetnost, da te kdo prepozna v čakalnici ali na hodniku, je realna, in nobena zaupnost ne more zagotoviti, da te nihče nikoli ne bo videl. Kar lahko zagotovi, je, da tisto, kar se zgodi v sobi, tam tudi ostane.

Pod strahom pred razkritjem pogosto leži tudi nekaj globljega. Ljudje, ki so vajeni biti močni za druge, se ne bojijo le tega, kaj bi drugi rekli, ampak tudi tega, kar bi v sebi videli sami. O tem tihem, a vztrajnem čustvu sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«. In o tem, zakaj je na vrhu tako težko komu zaupati, v zapisu Osamljenost na vrhu.

Kako to zveni na prvem srečanju

Strah pred razkritjem se na terapiji pogosto pokaže že v prvih minutah, ko človek še preverja, ali je tu varno. Na primer takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Preden začneva — kdo vse bo vedel, da sem bil tukaj?«
»Nihče, razen če ti to komu poveš. Lahko ti natančno razložim, kaj ostane med nama in kje so izjeme.«
»Prosim. In še nekaj … kaj, če se srečava v trgovini?«
»Dobro vprašanje. O tem se lahko dogovoriva že danes.«
»Veš, zato nisem prišel prej. Ker sem si predstavljal, da bom moral ves čas paziti.«
»Morda bo prvih nekaj srečanj res tako. To je v redu. Zaupanje ni nekaj, kar moraš prinesti s sabo.«

Vprašanja o zaupnosti niso nezaupljivost ali nevljudnost. So znak, da jemlješ sebe resno. Dober terapevt jih ne bo vzel osebno — vzel jih bo kot del dela. O tem, kaj sicer pričakovati na začetku, sem pisala v zapisu Kako poteka prvo srečanje pri psihoterapevtu — brez skrivnosti.

Ko se srečata zunaj sobe

V majhnem prostoru se lahko zgodi, da terapevta srečaš v trgovini, na koncertu, na otroški zabavi ali na poslovnem dogodku. Za mnoge je to ena največjih skrbi. Stroka ima za to ustaljene načine ravnanja.

Najpogostejše pravilo je preprosto: terapevt ne pozdravi prvi. Če ga pozdraviš ti, bo odzdravil, sicer pa te ne bo ogovoril. Tako ti ostane odločitev, ali kdo od ljudi ob tebi izve, da se poznata. Pogovor o vsebini terapije na takem srečanju ni primeren — če ti je ob srečanju kaj ostalo, ga prineseš na naslednje srečanje.

Še pomembneje je vprašanje dvojnih odnosov. Če s terapevtom že imaš kakšen drug odnos — če je soseda, sodelavka tvojega partnerja, mati sošolca tvojega otroka ali sta povezana poslovno —, je to lahko ovira. Ne zato, ker bi terapevt namerno kaj izdal, ampak ker se dva odnosa prepletata in eden začne vplivati na drugega. Thomas Gutheil in Glen Gabbard sta v vplivnem članku iz leta 1993 razlikovala med prestopi meja, ki so lahko nedolžni ali celo koristni, in kršitvami meja, ki klientu škodijo. Ofer Zur je pozneje opisal, da so v majhnih skupnostih nekateri prepleti neizogibni — pomembno je, da se o njih odkrito govori. Več pod pojmom dvojni odnos.

Če veš, da bi se s terapevtom lahko srečeval v drugih vlogah, mu to povej na začetku. Skupaj bosta presodila, ali je primeren zate ali bi bilo bolje poiskati koga drugega. O tem, kaj sicer pretehtati pri izbiri, sem pisala v zapisu Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate.

Vaja: od strahu do vprašanj

Strah pred razkritjem je pogosto megla — velik, a brez obrisov. Ta vaja ti pomaga, da ga razgrneš in ga spremeniš v vprašanja, na katera lahko dobiš odgovor.

1. Zapiši najhujši scenarij. Brez cenzure: kaj bi se zgodilo, če bi kdo izvedel, da hodiš na terapijo? Kdo bi izvedel? Kaj bi si mislil? Kaj bi naredil?
2. Loči, česa se bojiš. Ali te je strah, da bi kdo izvedel, da hodiš, ali kaj tam govoriš? Ali te je strah posledic za službo, za odnose ali za to, kako bi videl samega sebe? To so različni strahovi in imajo različne odgovore.
3. Preveri, kaj je v tvoji moči. Ob vsakem strahu zapiši, kaj bi lahko storil, da se zaščitiš. Na primer: izbereš terapevta, s katerim nimaš skupnih znancev; vprašaš, kako so urejeni zapiski; ne poveš nikomur, dokler nisi pripravljen.
4. Sestavi seznam vprašanj. Iz vsega tega naredi tri do pet vprašanj za prvo srečanje. Na primer: »Kdo ima dostop do tvojih zapiskov?«, »Kaj, če se srečava v javnosti?«, »V katerih primerih bi morali zaupnost prekiniti?«
5. Opazuj odziv. Ko vprašanja zastaviš, bodi pozoren, kako terapevt odgovori. Ali je jasen, miren in odprt? Tudi to ti pove, ali je to prostor, v katerem lahko zaupaš.

Vaja ne odpravi strahu. Ga pa naredi obvladljivega. Namesto megle imaš pred sabo nekaj konkretnih vprašanj — in vsako od njih ima odgovor.

Kaj zaupnost ne more obljubiti

Bilo bi nepošteno, če bi zaupnost predstavila kot popolno zaščito pred vsem. Ni.

Ne more preprečiti, da te kdo vidi. Na hodniku, v čakalnici, na ulici. Kar lahko zagotovi, je, da te terapevt ne bo izdal in da vsebina ostane v sobi.

Ne velja za tisto, kar poveš sam. Če prijatelju omeniš, da hodiš na terapijo, je to tvoja odločitev in tvoja informacija. Marsikdo je presenečen, ko ugotovi, da odziv okolice ni tak, kot se je bal — a to je tvoja presoja in nihče te ne sme siliti v razkritje.

Ima izjeme. Kadar je ogroženo življenje, se zaupnost umakne zaščiti. To ni izdaja, ampak skrb. Če razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil, in te strah pred razkritjem zadržuje, da ne bi poiskal pomoči: Klic v duševni stiski je dosegljiv na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), oboje lahko pokličeš tudi anonimno. V nujnih primerih kliči 112.

Ni dokaz, da je terapevt pravi. Spoštovanje zaupnosti je pogoj, ne pa zagotovilo kakovosti. Če se ti zdi, da terapevt meje ne spoštuje — da govori o drugih klientih, da želi s tabo odnos zunaj terapije ali da kako izkorišča tvoj položaj —, je to resen znak. O tem sem pisala v zapisu Česa terapevt ne sme narediti.

In nazadnje: ni nujno, da je strah pred razkritjem le strah pred drugimi. Včasih je to tudi način, kako odlašamo z nečim, česar nas je strah iz drugih razlogov. Tudi to je v redu. Tudi o tem se lahko pogovarjaš na terapiji.

Kaj si zapomni

• Zaupnost pokriva tudi dejstvo, da hodiš na terapijo, ne le to, kar tam poveš. Terapevt brez tvojega dovoljenja tega nikomur ne potrdi.
• Supervizija ni izjema od zaupnosti: primeri se obravnavajo brez podatkov, po katerih bi te bilo mogoče prepoznati.
• Izjeme so redke in jasno določene — ogroženo življenje, ogrožen otrok, zahteva zakona.
• Ob naključnem srečanju je običajno pravilo, da terapevt ne pozdravi prvi. O tem in o morebitnih dvojnih odnosih se pogovori na začetku.
• Vprašanja o zaupnosti niso nezaupljivost. So prvi korak k temu, da zaupanje sploh lahko nastane.