Daljša srečanja za pare: kaj so in komu so namenjena

»Ravno ko sva prišla do bistva, je bilo konec.«

Tako je rekla v avtu, ko sta se peljala s srečanja. On je samo prikimal. Oba sta vedela, o čem govori: štirideset minut sta potrebovala, da sta nehala govoriti o tem, kdo je pozabil rezervirati letalske karte, in začela govoriti o tem, zakaj se ona v tem zakonu počuti kot tajnica. Potem je terapevtka pogledala na uro. Do naslednjega tedna se je vse, kar se je odprlo, spet lepo zaprlo. Med tem sta imela dve poslovni potovanji, eno večerjo s partnerji iz podjetja in en prepir, ki je bil točno tak kot vsi prejšnji.

Prizor je sestavljen, a izkušnja ni redka. Pari, ki živijo z natrpanimi koledarji, potovanji in odgovornostmi do podjetja ali širše družine, pogosto opazijo, da tedenski ritem terapije zanje ne teče gladko. Iz tega se je v svetu razvilo vprašanje, ki ga slišim vse pogosteje: ali obstajajo tudi daljša srečanja za pare — in komu so pravzaprav namenjena?

V tem zapisu bom poskusila odgovoriti splošno in pošteno: kaj daljša in strnjena srečanja so, kaj o njih vemo, kje imajo prednosti in kje ne.

Koliko terapija za pare sploh pomaga

Najprej širši okvir. Terapija za pare je ena bolje raziskanih oblik psihoterapije. Pregled raziskav, ki so ga leta 2012 objavili Jay Lebow, Anthony Chambers, Andrew Christensen in Susan Johnson, povzema, da se pri približno 70 % parov, ki pridejo na terapijo, stanje opazno izboljša. To ne pomeni, da vsi ostanejo skupaj ali da so vsi srečni — pomeni pa, da pomoč ni loterija.

Hkrati terapevti za pare že dolgo opažajo, da pari pomoč pogosto poiščejo pozno. Ko par pride, je za njim pogosto že dolga zgodovina istih prepirov, ki so se z leti le še utrdili. O znakih, ob katerih je smiselno priti prej, sem pisala v zapisu Kdaj na terapijo za pare: znaki, da potrebujeta pomoč, preden bo prepozno.

Ko je za parom toliko let, je razumljivo, da se jima zdi ena ura na teden kratka. Vprašanje je, ali je ta občutek tudi pravilen.

Zakaj je terapevtska ura dolga eno uro

Petdeset- ali šestdesetminutno srečanje je v psihoterapiji tako samoumevno, da redko pomislimo, od kod pride. Odgovor je bolj prozaičen, kot bi pričakovali: ni nastalo iz raziskav, ki bi pokazale, da je to optimalna dolžina, ampak iz prakse in organizacije dela. Ura se lepo prilega delovnemu dnevu terapevta in urniku klienta.

To ne pomeni, da je ura slaba. Za veliko ljudi je prav pravšnja: dovolj dolga, da se nekaj odpre, in dovolj kratka, da se človek po njej lahko vrne v vsakdan. Tedenski ritem ima tudi prednost, ki je pogosto spregledana — med srečanji se zgodi veliko dela. Par preizkusi nov način pogovora, se spotakne, prinese izkušnjo nazaj. Sprememba se zgodi v življenju, ne le v sobi.

Pomeni pa, da ura ni naravni zakon. Je dogovor, ki je za nekatere ljudi in nekatere situacije manj primeren kot za druge.

Kaj o daljših srečanjih pravijo raziskave

Tu je treba biti previden. Strnjene oblike terapije so najbolje raziskane pri posameznikih, ne pri parih. Anke Ehlers in sodelavci so leta 2014 primerjali intenzivno kognitivno terapijo za posttravmatsko stresno motnjo, strnjeno v kratko obdobje, s tedensko obliko iste terapije. Intenzivna oblika je bila enako učinkovita, izboljšanje pa je prišlo hitreje. Podobno so na Norveškem razvili strnjeno zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje (t. i. bergenski štiridnevni program), za katerega Bjarne Hansen, Gerd Kvale in sodelavci poročajo o visokem deležu ljudi, ki jim je pomagal, tudi več let pozneje.

Za terapijo za pare je raziskav o strnjenih oblikah precej manj. Obstajajo poročila iz prakse in manjše študije, ki kažejo, da se pari na daljša srečanja dobro odzivajo, a kontroliranih primerjav s tedensko terapijo je malo. Pošteno je torej reči: daljša srečanja so obetavna in za nekatere pare smiselna, ne vemo pa, da so na splošno boljša. Kdor trdi drugače, trdi več, kot pove dokaz.

Kaj se v daljšem srečanju zgodi drugače

Iz izkušenj terapevtov, ki delajo z daljšimi srečanji, in iz tega, kar vemo o tem, kako se čustva v paru odvijajo, se kaže nekaj razlik.

• Manj časa gre za ogrevanje. Pri tedenskih srečanjih par pogosto porabi prvi del ure za to, da pove, kaj se je zgodilo v tednu. Pri daljšem srečanju ta del ostane, a za njim ostane še veliko prostora.
• Do vzorca se pride v živo. Pari imajo pogosto en sam ponavljajoč se vzorec — ona pritiska, on se umika, ali obratno. V daljšem srečanju je več možnosti, da se vzorec zgodi pred terapevtom in se ga razišče, ko je še topel.
• Je čas, da se par po težkem delu umiri. Ena od nevarnosti kratkih srečanj je, da se odpre nekaj bolečega, potem pa par odide domov z odprto rano. Daljše srečanje omogoča, da se pred koncem stvari tudi zapre.
• Utrujenost je lahko tudi orodje. Ko po daljšem času obrambe popustijo, ljudje včasih rečejo stvari, ki jih v prvih dvajsetih minutah ne bi.

Sue Johnson, avtorica čustveno usmerjene terapije, je v knjigi Hold Me Tight opisala nekaj ključnih pogovorov, skozi katere par preide od ponavljajočega se cikla do varnejše povezanosti. Takšni pogovori potrebujejo čas in počasnost — kar je eden od razlogov, da se nekaterim zdi daljše srečanje zanje bolj naravno. Več o tem pristopu sem napisala v zapisu Čustveno usmerjena terapija za pare (EFT).

Vse to so razlike v poteku, ne čudeži. Daljše srečanje ni bližnjica do odnosa, ki bi ga sicer gradila mesece.

Komu so daljša srečanja lahko namenjena

Ni ene skupine parov, ki bi jim daljša srečanja »pripadala«. So pa situacije, v katerih jih terapevti pogosteje predlagajo ali pari pogosteje sprašujejo po njih.

• Pari z zelo nepredvidljivim urnikom. Ko eden ali oba veliko potujeta, je tedenski ritem pogosto bolj želja kot resničnost. Če se srečanja vrstijo z dolgimi presledki, se par vsakič vrača na začetek.
• Pari pred veliko odločitvijo. Selitev v tujino, prevzem družinskega podjetja, odločitev o tem, ali ostati skupaj. Takrat si par včasih želi poglobljen pogled naenkrat, ne razpotegnjen čez mesece.
• Pari, ki se jim v tedenski terapiji vse ustavi na površini. Pri nekaterih parih je obramba tako dobro izurjena, da ura mine, preden se sploh kaj premakne.
• Pari ob začetku terapije. Daljše prvo srečanje lahko da več prostora za obe zgodbi, preden se par odloči za nadaljevanje. Kako poteka prvo srečanje, opisujem v zapisu Kako poteka prvo srečanje terapije za pare.

Opazila sem, da si veliko ljudi, ki so v službi navajeni hitrih in učinkovitih rešitev, želi enako tudi pri odnosu: »Vzemiva si en dan in to uredimo.« Ta želja je razumljiva, a je dobro, da jo pogledamo od blizu. Odnos ni projekt, ki ga zaključiš. Daljše srečanje lahko odpre vrata hitreje, skozi njih pa je treba še vedno iti.

Kdaj daljše srečanje ni dobra izbira

Tu je razdelek, ki ga v oglasih za intenzivne programe redko prebereš.

Ko je v odnosu nasilje. Če se eden od partnerjev drugega boji, daljše skupno srečanje ni varen prostor. Več odprtosti lahko doma pomeni več nevarnosti. Takrat je na prvem mestu varnost, ne terapija za pare. Na voljo je SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnih primerih pa 113.

Ko je eden od partnerjev v akutni krizi. Huda depresija, samomorilne misli, aktivna odvisnost — vse to potrebuje najprej svojo obravnavo, pogosto tudi zdravnika ali psihiatra. Če imaš samomorilne misli, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19.00 in 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur).

Ko eden prihaja, ker ga je drugi pripeljal. Daljše srečanje z nekom, ki ne želi biti tam, je dolg čas za oba. Pri takem razkoraku je pogosto bolj smiselno najprej razjasniti, ali in zakaj sta tu.

Ko si par od daljšega srečanja obeta čudež. Če je pričakovanje, da bo en dolg pogovor popravil leta oddaljenosti, je razočaranje skoraj gotovo. Spremembe v odnosu se zgodijo v vsakdanu, v stotih majhnih trenutkih po terapiji.

Kako to zveni v praksi

Takole lahko poteka pogovor para, ki razmišlja o daljšem srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Jaz bi raje enkrat temeljito kot desetkrat po malem. Vzemiva si čas in to uredimo.«
»Ti vse urejaš. Podjetje, otroke, mene.«
»To ni pošteno. Samo praktičen sem.«
»Vem. Ampak jaz ne potrebujem enega dolgega pogovora. Potrebujem, da me vsak teden vprašaš, kako sem.«

V tem kratkem pogovoru je skrito bistvo. Želja po daljšem srečanju je lahko povsem smiselna — lahko pa je tudi del vzorca, ki ga par prinaša: eden išče rešitev, drugi išče stik. Dober terapevt bo pri odločitvi o obliki prisluhnil obojemu, ne le urniku.

Daljša srečanja pri meni

Ker pogosto dobim to vprašanje, naj bom konkretna. Delam kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, srečanja so v živo v Ljubljani. Kot daljšo obliko ponujam na primer 90-minutno srečanje Pogled v preteklost, na katerem skupaj nariševa genogram — družinsko drevo skozi tri generacije.

Pogled v preteklost je zasnovan za posameznika in je zaključena izkušnja. A pri parih se pogosto izkaže, da je prav zgodba izvorne družine enega od partnerjev tista, ki pojasni, zakaj se v odnosu vedno znova vrti isti prepir. O tem, zakaj družinska zgodba potrebuje več časa, sem pisala v zapisu Eno srečanje, tri generacije: zakaj daljši format za družinsko zgodbo, o tem, ali je tako srečanje uvod ali samostojna izkušnja, pa v zapisu Pogled v preteklost kot uvod v terapijo — ali kot samostojna izkušnja.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je pri delu s parom pomembno predvsem to, kaj se med partnerjema ponavlja in od kod to prihaja — ne toliko, koliko minut traja posamezno srečanje.

Vaja: ali bi vama daljše srečanje koristilo?

Preden se odločita za kakršnokoli obliko terapije, je koristno, da vsak zase odgovori na nekaj vprašanj. Najbolje pisno, ločeno, nato primerjajta.

1. Kaj želim, da se zgodi? Ena poved. Ne »da se nehava prepirati«, ampak tisto, kar je pod tem: »da bi se spet počutila slišano«, »da bi vedel, ali me še ima rada«.
2. Kaj naju je doslej ustavilo? Čas? Strah? Občutek, da pogovor nikamor ne vodi? Odgovor pove, ali je težava v obliki ali v nečem drugem.
3. Kako se počutim po dolgem, težkem pogovoru? Če po njem potrebuješ dan samote, je to pomemben podatek za izbiro ritma.
4. Ali je kaj, česar se pred partnerjem bojim povedati? Če je odgovor da, in še posebej, če gre za strah pred partnerjem samim, je to treba nasloviti, preden se odločita za skupno daljše srečanje.
5. Kaj bom naredil drugače dan po srečanju? Poskusi si zamisliti en konkreten korak. Brez tega se tudi najboljše srečanje razblini.

Če želita vajo nadgraditi, so v bazi znanja vprašanja za pogovor v paru in vaja pogovor brez prekinjanja, ki jo lahko naredita doma.

Kaj pomaga po daljšem srečanju

Če se par odloči za daljše srečanje, kjerkoli že, je čas po njem skoraj tako pomemben kot srečanje samo. Nekaj stvari, ki jih terapevti pogosto priporočajo:

• Ne načrtujta ničesar zahtevnega za isti večer. Po globokem pogovoru se stvari usedajo počasi.
• Ne analizirajta srečanja v avtu. Dovolj je reči, kaj vama je ostalo. Podrobnosti počakajo.
• Bodita pripravljena na »povratni val«. Dan ali dva po srečanju se pogosto vrne napetost. To ne pomeni, da ni delovalo — pomeni, da se je nekaj premaknilo.
• Prepir naj bo varen. Če se star konflikt vrne, se ga lotita z novimi pravili. Kako se par na terapiji uči varno prepirati, opisujem v zapisu Kako se na terapiji za pare prepirava varno.

In najpomembnejše: daljše srečanje ni konec dela, ampak pogosto začetek. Spremembe se utrdijo tam, kjer jih vadita, ko terapevta ni zraven.

Kaj si zapomni

• Terapija za pare je dobro raziskana in pomaga večini parov, ki jo poiščejo.
• Enourni format je stvar dogovora, ne naravni zakon; daljša srečanja so za nekatere pare smiselna izbira.
• Raziskave strnjenih oblik so obetavne predvsem pri posameznikih; za pare jih je manj, zato pričakovanja naj ostanejo realna.
• Daljše srečanje ni primerno, kadar je v odnosu nasilje ali je eden od partnerjev v akutni krizi.
• Oblika je manj pomembna od vprašanja, kaj se v vajinem odnosu ponavlja — in pripravljenosti, da to spremenita v vsakdanu.