Zakaj se v službi ne znaš postaviti zase, doma pa ti gre

»Doma brez težav rečem, da danes ne bom kuhal in da naj se kdo drug zmeni za vikend. V službi pa mi vodja v petek ob štirih reče, da bi bilo dobro, če bi poročilo dokončal do ponedeljka, in jaz rečem: ›Ni problema.‹ Potem cel vikend sedim za računalnikom in sem jezen nase.«

Tak stavek slišim pogosto, v različnih različicah. Včasih ga reče nekdo, ki ga partner opisuje kot trmastega. Včasih nekdo, ki se s prijatelji zlahka prepira o politiki, na sestanku pa ne more ugovarjati niti napačnemu datumu v zapisniku. In skoraj vedno mu sledi isto vprašanje: »Kaj je narobe z mano, da se tam ne znam postaviti zase?«

V tem zapisu bi rada to vprašanje malo obrnila. Ne zato, da bi rekla, da je s tabo vse v redu in je kriv šef — to bi bilo prepoceni. Ampak zato, ker vprašanje »kaj je narobe z mano« predpostavlja, da je asertivnost v službi lastnost, ki jo človek ima ali nima. Iz sistemskega pogleda, iz katerega delam, je bolj podobna odzivu na prostor, v katerem si. Isti človek se v različnih sistemih vede različno — in to ni napaka, ampak podatek.

O tem, kaj asertivnost je in kako jo vaditi z besedami, sem že pisala v zapisu Asertivnost: kako povedati, kaj želiš, brez agresije in brez opravičevanja, o tem, zakaj se meje zdijo sebične, pa v zapisu Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično. Tu me zanima nekaj drugega: zakaj ti gre prav v službi tako težko, čeprav drugje znaš.

Asertivnost ni lastnost, ampak odziv na prostor

V bazi znanja je asertivnost opisana kot sposobnost, da jasno in spoštljivo poveš, kaj misliš, kaj potrebuješ in česa ne želiš. Ta opis je točen, a ima eno slepo pego: zveni, kot da gre za veščino, ki jo nosiš s sabo povsod enako, kot znanje tujega jezika.

V resnici je bolj podobna glasu, ki se prilagaja akustiki prostora. V domači kuhinji govoriš normalno. V cerkvi samodejno utišaš glas. Na koncertu kričiš. Nihče ne bi rekel, da v cerkvi »ne znaš govoriti« — vsi razumejo, da tvoje telo bere prostor in se nanj odzove, preden o tem sploh razmisliš.

Podobno je s tem, ali se postaviš zase. Tvoje telo in tvoj um nenehno ocenjujeta: kdo ima tu moč, kaj se zgodi tistemu, ki ugovarja, koliko je vreden ta odnos, ali se ga da popraviti, če se zalomi. Doma imaš na ta vprašanja odgovore iz let izkušenj. V službi pogosto nimaš — ali pa so odgovori, ki si jih dobil, slabi.

Kaj kažejo raziskave o tem, kdo ne spregovori

Raziskovalke Frances Milliken, Elizabeth Morrison in Patricia Hewlin so v znani študiji iz leta 2003 opravile poglobljene intervjuje s štiridesetimi zaposlenimi iz različnih panog. Spraševale so jih, ali so kdaj imeli pomislek ali težavo v službi, pa je niso povedali nadrejenim. Kar 85 odstotkov jih je opisalo vsaj en tak primer.

Še bolj zanimivo kot številka so razlogi. Ljudje večinoma niso molčali zato, ker ne bi znali oblikovati stavka. Molčali so, ker so se bali, da jih bodo videli kot pritoževalce ali »težavne«, da bodo pokvarili odnos z nadrejenim ali sodelavci, da se tako ali tako nič ne bo spremenilo. Skratka: razlogi so bili odnosni, ne tehnični.

To je pomembno, ker večina nasvetov o asertivnosti v službi ponuja tehniko — kako oblikovati jaz-sporočilo, kako reči »ne« v treh korakih. Tehnika je koristna. A če te ustavlja strah, kaj bo ta stavek naredil z odnosom in tvojim položajem, ti še tako lep stavek ne bo pomagal, da ga izrečeš.

Delovno mesto je sistem — tudi če ni družina

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na družino gledamo kot na sistem: celoto, v kateri ima vsak svoje mesto, kjer se vedenje enega odziva na vedenje drugih in kjer veljajo pravila, ki jih nihče ni nikoli zapisal. Če se en član spremeni, se morajo prilagoditi vsi — in sistem se temu pogosto upira.

Delovno mesto ni družina. A deluje po zelo podobnih zakonitostih. Ima hierarhijo, ki je bolj izrazita kot v večini sodobnih družin. Ima vloge: tistega, ki vedno reši, tistega, ki se pritožuje, tistega, ki ga nihče ne opazi, tistega, ki je šefov zaupnik. Ima neizrečena pravila — o tem, kdo sme ugovarjati na sestanku, ali je v redu oditi ob uradnem koncu delovnega časa, katerih tem se ne odpira. In ima spomin: kolektiv si zapomni, kaj se je zgodilo zadnjemu, ki je rekel »ne«.

Ko torej v službi ne rečeš, kar misliš, se ne odzivaš samo na zahtevo pred sabo. Odzivaš se na cel sistem, kot ga razumeš. Morda si videl, kaj se je zgodilo sodelavki, ki je lani glasno nasprotovala reorganizaciji. Morda veš, da vodja vsako zavrnitev jemlje osebno. Morda si nov in pravil še ne poznaš, zato raje igraš na varno. V vseh teh primerih je tvoj molk razumna prilagoditev — samo da te morda stane več, kot je vredna.

Stare vloge v novi obleki

Druga plast je manj vidna. Vsak od nas v službo prinese tudi zgodovino iz svoje izvorne družine — način, kako smo se naučili ravnati z avtoriteto, s pričakovanji in s konfliktom.

Če si odraščal kot otrok, ki je skrbel, da je doma mir, ki je opazil mamino slabo voljo, preden je kdorkoli kaj rekel, in jo s pridnostjo skušal popraviti, je zelo verjetno, da boš tudi v službi tisti, ki opazi napetost in jo zgladi. O teh vlogah sem pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok. V službi se te vloge ne pokažejo enako kot doma, a so prepoznavne: »junak« prevzame še en projekt, »nevidni otrok« ne pove, da je preobremenjen, »miritelj« se ne upre, ker bi to zmotilo ravnovesje.

Zanimivo je, zakaj se te vloge pogosto bolj prebudijo v službi kot doma. Doma, v odnosu s partnerjem ali z lastnimi otroki, si si morda že izboril drugačno mesto. Tam si odrasel in enakovreden. Šef pa je — vsaj simbolno — figura avtoritete, ki ima moč nad tabo, kot so jo nekoč imeli starši. Tako lahko pred njim na trenutke spet postaneš otrok, ki čaka na oceno. Ta pojav ima v psihoterapiji ime prenos, podrobneje pa o njem pišem v zapisu Šef, ki te spomni na očeta.

Isto velja za navezanost. Ljudje z bolj anksioznim vzorcem se v službi pogosto bojijo, da bodo z enim »ne« izgubili naklonjenost, ljudje z bolj izogibajočim pa raje vse naredijo sami, kot da bi prosili za pomoč ali se pogajali. Več o tem v zapisu Navezanost na delovnem mestu.

Moč spremeni telo, ne le besede

Psihologi Dacher Keltner, Deborah Gruenfeld in Cameron Anderson so leta 2003 predlagali teorijo, ki lepo pojasni, zakaj ti v podrejenem položaju besede nenadoma »zmanjkajo«. Po njihovem modelu ima moč vpliv na dva sistema v nas. Kadar imamo več moči, se bolj aktivira sistem približevanja: hitreje govorimo, sledimo svojim ciljem, manj se ukvarjamo s tem, kaj si o nas mislijo drugi. Kadar imamo manj moči, se bolj aktivira sistem zaviranja: pozorno spremljamo grožnje, beremo obraze tistih nad nami, premišljujemo, preden kaj rečemo, in se raje zadržimo.

To ni značajska šibkost. Je prilagoditev, ki ima smisel: kdor je odvisen od drugega, je pametno, da ga natančno opazuje. A prav ta prilagoditev naredi, da v trenutku, ko bi moral reči »tega do ponedeljka ne morem«, tvoj um že teče tri korake naprej — kako bo reagiral, kaj si bo mislil, ali bo to omenil na letnem razgovoru — in stavek med tem ugasne.

Doma tega zavornega sistema morda skoraj ne čutiš, ker se ob partnerju ne doživljaš kot nekdo z manj moči. Zato ti tam gre. Ni stvar tega, da bi doma bil drug človek. Stvar je v tem, da je drug sistem.

Trikotniki in koalicije: ko se postaviš zase, se premakne več kot en odnos

V družinski terapiji veliko govorimo o triangulaciji — o tem, da se napetost med dvema pogosto preusmeri na tretjega. Mama se ne pogovori z očetom, ampak se pritožuje hčerki. Brat in sestra se ne zmenita neposredno, ampak prek staršev.

V službi so trikotniki povsod. Sodelavec se ne pritoži tebi, ampak vodji. Vodja ti ne pove neposredno, da je nezadovoljen, ampak to izveš od sodelavke. Ti ne rečeš direktorju, da je nalog preveč, ampak to potožiš kolegu ob kavi. In tu je razlog, zakaj je postaviti se zase v službi tako zapleteno: tvoj »ne« redko zadeva samo enega človeka. Če zavrneš dodatno nalogo, jo bo morda dobil sodelavec, ki je že tako preobremenjen. Če ugovarjaš vodji na sestanku, se lahko zamajejo zavezništva, ki jih sploh nisi dobro videl.

Telo to ve. Tudi kadar ne znaš opisati, zakaj je neka situacija »nevarna«, čutiš, da se z enim stavkom premakne več kot en odnos. Tvoja zadržanost je zato včasih modra. Včasih pa je stara, naučena previdnost iz sistema, kjer je bilo res nevarno — in ki v sedanjem sistemu ni več potrebna.

Tu je pojem, ki ga je razvil Murray Bowen, morda najbolj uporaben: diferenciacija. Pomeni sposobnost, da ostaneš v stiku z drugimi in hkrati ohraniš svoje stališče — da ne pobegneš iz odnosa in se v njem tudi ne raztopiš. Bolj ko je človek diferenciran, manj ga napetost v sistemu potegne v staro vlogo. Ne gre za to, da te ni strah. Gre za to, da strah ni edini, ki odloča.

Takole lahko zveni pogovor, v katerem nekdo poskusi ostati v stiku in pri sebi hkrati (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ana, bi lahko do petka prevzela še pripravo za tisto predstavitev?«
»Lahko se lotim, a moram nekaj povedati. Če jo prevzamem, poročilo za finance ne bo gotovo do petka. Kaj od tega je zdaj pomembnejše?«
»Hm. Mislil sem, da boš zmogla oboje.«
»Razumem, da bi bilo to najlažje. Ampak oboje bi pomenilo vikend za računalnikom, tega pa ne želim. Raje se zmeniva, kaj pride prej.«
Kratka tišina. »Dobro. Poročilo naj bo prvo, predstavitev pa do srede.«

Ana ni bila glasna, ni se opravičevala in ni rekla gladkega »ne«. Naredila je nekaj drugega: vrnila je vodji informacijo, ki jo potrebuje za odločitev, in ostala prijazna, ko je pritisk za trenutek narasel. Takšna asertivnost v službi se pogosto bolj obnese kot ostra zavrnitev — ker spoštuje tudi sistem, v katerem oba delata.

Kaj asertivnost v službi ni

Ker ljudje pogosto mislijo, da morajo postati nekdo drug, je dobro povedati, česa ne iščemo.

Ni glasnost. Daniel Ames in Francis Flynn sta leta 2007 v več študijah pokazala, da je povezava med asertivnostjo in tem, kako ljudje ocenjujejo vodstvene sposobnosti, podobna obrnjeni črki U. Premalo asertivni ljudje so bili ocenjeni kot šibki, preveč asertivni pa kot nekdo, ki škoduje odnosom. Najbolje so se odrezali tisti nekje vmes. Zmernost torej ni kompromis, ampak cilj.

Ni tako velika, kot se ti zdi. Ames je pozneje s sodelavko Abbie Wazlawek opisal pojav, ki ga je poimenoval iluzija prestopa meje. V pogajanjih so mnogi udeleženci verjeli, da so bili preostri in da so »prestopili mejo« — njihovi sogovorniki pa so jih ocenili kot primerno asertivne. Kdor se boji, da je bil prenaporen, je zelo pogosto ravno prav jasen. To je dobro vedeti, ko te po sestanku grize, da si »preveč rekel«.

Ni ugajanje v drugi obleki. Če rečeš »ne«, potem pa se tri dni opravičuješ in dokazuješ, da si še vedno priden, si se le na videz postavil zase. Več o tem vzorcu najdeš v zapisu Ugajanje drugim: ko je tvoja vrednost v rokah drugih.

Kar nas pripelje do vzorca, ki ga verjetno poznaš, če si prišel do tega dela zapisa. Ko v službi ne poveš, kar misliš, se napetost ne razblini. Preseli se — v zamero, v utrujenost, v večere, ko doma pripoveduješ, kaj vse je šef spet zahteval. Spodnja infografika pokaže, kako se krog sklene.

Peti korak je tisti, ki ga ljudje najmanj opazijo. Sistem se uči iz tvojega vedenja. Če vedno rečeš »ja«, se vodja in sodelavci nanj začnejo zanašati — ne iz zlobe, ampak zato, ker tako delujejo sistemi. Nihče več ne vpraša, ali zmoreš, ker je odgovor že znan. In čez nekaj mesecev je tvoj »ne« videti kot nenaden upor, čeprav je samo prvič izrečen.

Vaja: zemljevid ene situacije

Ta vaja ne zahteva, da jutri v službi narediš kaj pogumnega. Zahteva le, da eno situacijo pogledaš kot sistem. Vzame petnajst minut in list papirja.

1. Izberi en konkreten trenutek iz zadnjih dveh tednov, ko nisi povedal, kar si mislil. Zapiši, kdo je bil zraven, kaj je bilo rečeno in kaj si rekel ti.
2. Nariši, kdo je bil v igri. Ne samo ti in sogovornik — kdo bi še čutil posledice, če bi rekel drugače? Sodelavec, ki bi dobil nalogo? Nadrejeni tvojega vodje? Poveži jih s črtami.
3. Zapiši, česa si se bal. Čim bolj konkretno: »da me bo imel za lenega«, »da bo Maja jezna, ker bo morala ostati dlje«. Ob vsakem strahu pripiši, ali temelji na nečem, kar se je v tej službi že zgodilo, ali na nečem, kar poznaš od drugod.
4. Poišči staro vlogo. Se v tem trenutku prepoznaš v kakšni vlogi iz otroštva? Tisti, ki pomiri? Tisti, ki ne dela težav? Zapiši jo z eno besedo.
5. Napiši en stavek, ki bi ga lahko rekel naslednjič. Ne popolnega. Takega, ki je tvoj in ki bi ga zmogel izgovoriti — na primer »Lahko, a potem X ne bo gotov. Kaj je prej?«

Če pri tretjem koraku ugotoviš, da večina strahov izvira od drugod, si odkril nekaj pomembnega: v sedanjem sistemu morda ni tako nevarno, kot ti telo sporoča. Če pa ugotoviš, da so strahovi utemeljeni na tem, kar se v tej službi res dogaja, je to drugačna, a enako pomembna informacija.

Kdaj odgovor ni v tvoji asertivnosti

Zdaj moram povedati nekaj, kar zveni kot nasprotje vsega zgoraj. Ni vsak molk v službi stara vloga, ki jo je treba predelati. Včasih je tvoja previdnost natančna ocena sistema, ki je res nevaren.

Če v kolektivu tistega, ki ugovarja, sistematično izločijo, če vodja javno ponižuje, če se ljudem, ki opozorijo na napake, poslabšajo pogoji dela — potem problem ni v tem, da ne znaš oblikovati jaz-sporočila. Problem je v sistemu, in noben tečaj asertivnosti ga ne bo popravil. Sistemski pogled tu pomeni tudi to: ne nalagaj si odgovornosti, ki ni tvoja. Posameznik ne more sam spremeniti kulture, v kateri je odpor kaznovan.

Takrat je bolj kot vaja z besedami pomembno, da poiščeš oporo zunaj tega odnosa. Če sumiš, da gre za trpinčenje na delovnem mestu ali kršitve pravic, se lahko obrneš na sindikat, če ga imaš, ali na Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Jaz nisem pravna svetovalka in ti ne morem povedati, kaj ti po zakonu pripada — lahko pa ti pomagam, da ob tem ne izgubiš stika s sabo. Pomembno je tudi, da ne ostaneš sam: zapisuj si, kaj se dogaja, in se pogovori z ljudmi, ki jim zaupaš.

In še ena meja. Če se ob misli na službo vsak dan zbujaš s tesnobo, če ne spiš, če te telo vsak teden na kakšen način ustavi, potem asertivnost ni prva stvar, ki jo potrebuješ. Najprej potrebuješ, da te nekdo sliši — zdravnik, ki bo pogledal tudi telo, in morda terapevt. O tem, kako se tišina in nasprotovanje v kolektivu odvijata na sestankih, pišem tudi v zapisu Na sestankih molčiš: zakaj ne poveš, kar misliš.

Kaj lahko pomaga v terapiji

Ko ljudje pridejo s tem vprašanjem, pogosto pričakujejo, da bomo vadili stavke. Včasih tudi jih. A večinoma najprej pogledamo zemljevid: kakšen je sistem v službi, kakšen je bil sistem doma in kje se ta dva prekrivata. Pogosto se izkaže, da prav tisti trenutki, ko ti beseda obtiči, nosijo zelo staro zgodbo — o tem, kaj se je zgodilo otroku, ki je rekel »ne«.

Kadar to zgodbo enkrat vidiš, se nekaj sprosti. Ne zato, ker bi strah izginil, ampak zato, ker ga lahko ločiš od sedanjosti. Vodja ni oče. Sodelavka ni mama. Ti nisi več otrok, ki je od njih odvisen. Si odrasel, ki ima v tej službi omejeno, a resnično moč — in pravico, da jo uporabi.

Pri tem je lahko v pomoč tudi daljše srečanje z genogramom, na katerem skupaj nariševa, kakšne vloge so bile v tvoji družini in kako se je ravnalo z avtoriteto — o tem več na strani Pogled v preteklost.

Kaj si zapomni

• Asertivnost ni lastnost, ki jo imaš ali nimaš — je odziv na sistem, v katerem si. Da ti doma gre, v službi pa ne, je podatek, ne napaka.
• V študiji Milliken in sodelavk je 85 odstotkov zaposlenih opisalo vsaj en pomislek, ki ga niso povedali nadrejenim — največkrat iz strahu za odnos in ugled.
• Manj moči aktivira zavorni sistem: bolj bereš druge in se bolj zadržiš. To je prilagoditev, ne šibkost.
• V službi se rade prebudijo stare družinske vloge, ker je šef simbolno figura avtoritete.
• Če je sistem res nevaren, odgovor ni v tvojih stavkih, ampak v opori zunaj njega — sindikat, inšpektorat, ljudje, ki jim zaupaš.