Zavist v službi: čustvo, ki ga nihče ne prizna na glas

»Projekt prevzame Nina. Čestitke!«

Vodja to pove na ponedeljkovem sestanku, vsi zaploskajo, ti tudi. Ko greš mimo Ninine mize, ji rečeš: »Bravo, res si si zaslužila.« In skoraj misliš resno. A nekje pod prsnico se nekaj stisne, nekaj hladnega in kislega. Zvečer se ujameš, da brskaš po njenem profilu na LinkedInu in iščeš, kaj ima ona, česar ti nimaš. Naslednji dan na kavi nekomu mimogrede omeniš, da »je pač vedno znala biti na pravem mestu«. In potem te je tega sram.

To je zavist. Čustvo, ki ga skoraj vsi poznamo, pa ga skoraj nihče ne prizna na glas — pogosto niti sebi ne. V tem zapisu bi rada pokazala, zakaj zavist v službi ni moralna napaka, ampak sporočilo. In kako ga prebrati, preden se spremeni v nekaj, kar škoduje tebi in odnosom v ekipi.

Čustvo, ki ga skrivamo celo pred sabo

Večina čustev ima vsaj nekaj družbene dovolilnice. Žalost razumemo, jezo včasih opravičimo, strah sočutno sprejmemo. Zavist pa ima slab sloves že tisočletja: je med sedmimi glavnimi grehi, v pravljicah jo nosijo zlobne mačehe in sestre. Ko jo začutimo, se zato skoraj samodejno sramujemo — in sram nas žene, da jo skrijemo.

Skrijemo jo na različne načine. Preoblečemo jo v kritiko (»saj ni tako dobra, samo zna se prodati«), v cinizem (»tu napredujejo samo tisti s pravimi zvezami«) ali v pretirano prijaznost. Ali pa jo obrnemo vase: »Če ji zavidam, sem pač slab človek.« Nobena od teh poti nas ne pripelje do tega, kar nam zavist v resnici sporoča.

Pomaga, če zavist najprej ločimo od njene sestrične. Ljubosumje je čustvo treh: bojiš se, da boš izgubil nekaj, kar imaš — odnos, naklonjenost, mesto — zaradi nekoga tretjega. Zavist pa je čustvo dveh: nekdo ima nekaj, kar si želiš ti, in ob tem čutiš bolečino. O ljubosumju v partnerstvu sem pisala v zapisu Ljubosumje v odnosu: kdaj je signal in kdaj stara rana. V službi se obe čustvi pogosto prepletata, a zavist je tista, o kateri se govori manj.

Primerjamo se, ker smo tako narejeni

Psiholog Leon Festinger je leta 1954 objavil teorijo, ki še danes stoji v temeljih socialne psihologije: teorijo socialne primerjave. Ljudje imamo po njej močno potrebo, da ocenimo svoje sposobnosti in mnenja. Kadar za to ni objektivnega merila — in pri večini stvari, ki so nam pomembne, ga ni — se primerjamo z drugimi. Najraje s tistimi, ki so nam podobni.

Delovno mesto je zato skoraj popoln laboratorij za zavist. Vsi delamo podobno delo, smo na podobni stopnji, poročamo istemu vodji. Priložnosti, pohvale in napredovanja so redke in vidne. Ne zavidamo zvezdniku na naslovnici revije, zavidamo sodelavki za sosednjo mizo — prav zato, ker je dovolj podobna, da bi lahko bili mi na njenem mestu.

Zavist tudi ni le »v glavi«. Japonski raziskovalci pod vodstvom Hidehika Takahashija so leta 2009 v reviji Science objavili raziskavo s slikanjem možganov, v kateri se je ob zavisti aktiviral predel, ki sodeluje tudi pri obdelavi bolečine. Ko rečemo, da nas je nekaj zabolelo, ko smo slišali za tujo srečo, to torej ni le prispodoba.

Dve zavisti: tista, ki dviga, in tista, ki vleče dol

Ena najbolj uporabnih ugotovitev o zavisti prihaja iz Nizozemske. Nizozemščina ima za zavist dve različni besedi, psiholog Niels van de Ven s sodelavcema pa je leta 2009 pokazal, da ne gre le za jezikovno posebnost. Ljudje so opisali dve izkušnji, ki se razlikujeta po tem, kam človeka potisneta.

Benigna zavist boli, a energijo usmeri navzgor: »Tudi jaz bi rad to. Kako lahko pridem tja?« Človek se začne bolj truditi, se uči, posnema. Zlonamerna zavist boli enako, a energijo usmeri navzdol: »Zakaj bi ona imela to? Kako jo spraviti dol?« Takrat se pojavijo obrekovanje, zmanjševanje tujih dosežkov in skrita sreča, ko drugemu spodleti.

Kaj odloči, katera zavist se bo pojavila? Van de Ven in sodelavca so v kasnejših raziskavah ugotovili, da sta pomembni dve presoji. Prva je, ali se ti zdi, da si je drugi prednost zaslužil. Druga je, ali imaš občutek, da je tisto, kar ima on, dosegljivo tudi zate. Ko odgovoriš z »da«, je zavist pogosteje benigna. Ko odgovoriš z »ne«, se nagne v zlonamerno.

Še ena njihova ugotovitev je presenetljiva: benigna zavist je ljudi v raziskavi spodbudila k večjemu trudu kot občudovanje. Občudovanje je prijetnejše, a nas pusti, kjer smo — tisti, ki ga občudujemo, je nekako »drugačen od nas«. Benigna zavist pa boli ravno zato, ker pravi: to bi lahko bil tudi ti.

Kaj ti zavist pove o tvojih željah

Tu je bistvo, zaradi katerega sem želela napisati ta zapis. Zavist je zelo natančna. Ne zavidaš vsem vsega. Morda te prav nič ne gane, da je sodelavec kupil nov avto, ob tem, da je kolegica dobila besedo na pomembnem sestanku, pa se ti stisne želodec.

Ta natančnost je informacija. Zavist kaže na nekaj, kar si želiš, pa si tega morda nisi dovolil izreči. Pogosto ne gre za stvar samo, ampak za tisto, kar ta stvar pomeni: da te vidijo, da ti zaupajo, da imaš prostor, svobodo ali pravico do počitka.

Zadnja vrstica na infografiki je pomembna. Včasih zavist kaže na našo resnično željo. Včasih pa na željo, ki smo jo podedovali: na merilo uspeha, ki so ga postavili starši, ali na primerjavo, ki se je začela že v otroštvu. Če si odraščal ob stavkih, kot je »zakaj nisi kot tvoja sestra«, ti bo morda blizu zapis »Zakaj nisi kot sestra?« Primerjanje s sorojenci in pogled nase.

Zavist v sistemu: pisarna kot družina

V zakonski in družinski terapiji gledamo na ljudi skozi sisteme, v katerih živijo. Delovno mesto je tak sistem — z vlogami, zavezništvi in nenapisanimi pravili. In zavist se v njem obnaša podobno kot rivalstvo med sorojenci.

Pomisli: vodja je pogosto v vlogi starša, ki deli pozornost, pohvale in priložnosti. Teh je vedno premalo za vse. Ko eden dobi več, drugi začutijo izgubo — ne le projekta, ampak tudi tistega, kar je projekt pomenil: da si viden, izbran, ljubljen. Ni naključje, da zavist v službi najbolj zaboli tiste, ki so doma morali tekmovati za omejeno pozornost staršev.

Relacijska družinska terapija, v kateri se izobražujem, poudarja, da v nove sisteme prinašamo stare vzorce doživljanja. Ko sodelavka dobi pohvalo, se v tebi lahko ne oglasi le odrasli, ki bi si želel isti projekt, ampak tudi otrok, ki je nekoč gledal, kako ima brat več prostora. Čustvo je takrat večje, kot bi ga situacija sama upravičevala — in to je znak, da je v igri nekaj starejšega.

Tudi organizacija sama lahko zavist krepi ali blaži. Kjer so merila za napredovanje nejasna, pohvale razdeljene po naklonjenosti in ljudje postavljeni drug proti drugemu, zlonamerna zavist dobro uspeva. Kjer so pravila pregledna in pot do napredka vidna, je zavist pogosteje benigna — ker je drugo vprašanje, »je to dosegljivo zame?«, lažje odgovoriti z »da«. Več o tem, kako se kolektiv razdeli na tabore, lahko prebereš v zapisu o pisarniških koalicijah.

Ko zavidajo tebi

Zavist ima tudi drugo stran, o kateri se govori še manj. Psihologinji Julie Exline in Marci Lobel sta leta 1999 v preglednem članku opisali, kako zelo ljudi obremenjuje, ko so sami predmet zavisti. Mnogi svoj uspeh raje skrijejo, ga zmanjšajo ali se zaradi njega celo počutijo krive, samo da ne bi ogrozili odnosov.

Takole lahko zveni pogovor doma po napredovanju (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kako so v službi sprejeli novico?«
»Saj ne vem. Vsi so čestitali. Ampak Tanja danes ni prišla na kavo z nami.«
»Mogoče je imela delo.«
»Mogoče. Ali pa je jezna. Skoraj bi ji šla reči, da sploh nisem hotela tega mesta.«
»Pa si ga hotela?«
»Sem. In zdaj se počutim, kot da sem ji ga ukradla.«

Če se v tem prepoznaš, ti bo morda v pomoč zapis Ko napreduješ hitreje kot prijatelji. Tu naj povem le to: tuja zavist ni tvoja odgovornost. Lahko si pozoren, prijazen in skromen — ne moreš pa se odpovedati svojim željam, da bi bilo drugim lažje.

Škodoželjnost: zavist, ki se veseli

Z zlonamerno zavistjo pogosto pride še eno čustvo, za katero imajo Nemci lepo besedo: Schadenfreude, škodoželjnost. Ista raziskava Takahashija in sodelavcev je pokazala, da so ljudje, ki so nekomu bolj zavidali, ob njegovi nesreči pokazali tudi močnejši odziv v predelih možganov, povezanih z nagrado.

Ko se torej ujameš, da te je na skrivaj razveselilo, da je sodelavka, ki ji zavidaš, naredila napako na predstavitvi, to ni dokaz, da si slab človek. Je dokaz, da zavist dela svoje. Pomembno je, kaj s tem narediš: ali ji to privoščiš na hodniku pred drugimi — ali pa se ustaviš in se vprašaš, kaj te v resnici boli.

Sram, ki pride ob takšnem spoznanju, je razumljiv, a ni nujno koristen. Pomaga, če ločiš sram od krivde: krivda pravi »naredil sem nekaj narobe«, sram pa »z mano je nekaj narobe«. Krivda te lahko premakne k popravi, sram te pogosto le potisne v skrivanje. O razliki sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna.

Ob zavisti in škodoželjnosti ne pomaga obsojanje, ampak radovednost. Čustvo, ki ga smeš opaziti, se lažje premakne kot čustvo, ki ga moraš skrivati.

Vaja: od zavisti do želje

Ko naslednjič začutiš zavist v službi, si vzemi deset minut in list papirja. Najbolje še isti dan.

1. Zapiši natančno, kaj zavidaš. Ne »ona ima vse«, ampak konkretno: »da je ona dobila projekt«, »da on lahko reče ne vodji«.
2. Vprašaj se, kaj ta stvar zate pomeni. Če bi jo imel ti, kaj bi se spremenilo? Bi te bolj videli? Bi imel več svobode? Bi se počutil vrednejšega?
3. Preveri obe presoji. Se ti zdi, da si je drugi to zaslužil? Je to dosegljivo tudi zate? Če je odgovor »ne«, zapiši, zakaj tako misliš.
4. Vprašaj se, čigava je ta želja. Je res tvoja — ali je merilo, ki si ga prinesel od doma? Bi si to želel tudi, če tega ne bi imel nihče drug?
5. Izberi en majhen korak proti želji. Ne proti drugi osebi, ampak proti tistemu, kar si želiš: pogovor z vodjo, prijava na izobraževanje, en ne v tem tednu.

Ta vaja zavisti ne odpravi. Spremeni pa njeno smer — iz pogleda na drugega v pogled nase.

Kdaj zavist ni le tvoja stvar

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Včasih gre za resnično krivico. Če sodelavec za enako delo dobi bistveno več, če napredujejo le tisti, ki so blizu vodji, ali če te obravnavajo drugače zaradi spola, starosti ali porekla, tvoj občutek ni le zavist. Je zaznava nepravičnosti. Takrat ni dovolj delati na sebi — smiselno se je pogovoriti z vodjo ali kadrovsko službo in se po potrebi obrniti na sindikat ali pravno pomoč.

Včasih želja ni dosegljiva. Nekatere zavisti ne kažejo na cilj, ampak na izgubo: ko zavidaš sodelavki njeno zdravje, otroke, ki jih ti nimaš, ali mladost, ki je minila. Takrat zavist ne potrebuje načrta, ampak prostor za žalovanje. Benigna zavist ni vedno mogoča — in to ni tvoj neuspeh.

Včasih primerjanje postane način življenja. Če se ves čas primerjaš z drugimi, tudi zunaj službe, in te to izčrpava, ti bo morda v pomoč zapis Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi. Če se zavist povezuje z dolgotrajno potrtostjo, nespečnostjo ali občutkom, da nič nisi vreden, se oglasi pri osebnem zdravniku. V hudi stiski lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

In nazadnje: če te zavist vodi v dejanja, ki škodijo drugim — v obrekovanje, sabotažo ali poniževanje —, potem ni več čas za razumevanje čustva, ampak za odgovornost za vedenje. Čustvo je vedno dovoljeno. Vsako dejanje ni.

Kaj si zapomni

• Zavist je bolečina ob tem, da ima nekdo, kar si želiš ti — in je v službi, kjer se primerjamo z ljudmi, podobnimi nam, skoraj neizogibna.
• Benigna zavist energijo usmeri navzgor, v trud; zlonamerna navzdol, v zmanjševanje drugega.
• Katera se pojavi, je pogosto odvisno od tega, ali se ti zdi prednost zaslužena in zate dosegljiva.
• Zavist je natančen kažipot do tvojih želja — vredno je preveriti, ali so res tvoje.
• Kadar za zavistjo stoji resnična krivica, ni dovolj delati na sebi; takrat je treba spregovoriti.