Notranji glasovi so bili nekoč zunanji

Pri delu ji pade kozarec. Še preden se črepinje umirijo, v glavi zasliši: »Seveda. Kdo pa drug.«

Ni rekla na glas. Nihče drug tega ni rekel. Pa vendar je stavek prišel tako hitro in tako samoumevno, kot da ga je nekdo izgovoril iz sosednje sobe. In ko sva ga v terapiji kasneje upočasnila, se je izkazalo, da ga je nekdo res nekoč izgovoril — ne v sosednji sobi, ampak v kuhinji, petindvajset let prej, z istim zavzdihom.

Ta zapis je drugi v seriji o intrapsihi, notranjem svetu, v katerem se to, kar se zgodi zunaj, prevede v to, kar doživimo. V prvem zapisu sem opisala, kaj vse v tem svetu živi. Tu se bom posvetila enemu njegovih najbolj presenetljivih delov: glasovom, s katerimi govorimo sami s seboj, in temu, kako so se tja preselili iz odnosov, v katerih smo odraščali.

Kako zunanji govor postane notranji

Če si kdaj opazoval triletnika pri igri, si ga verjetno slišal, kako govori sam s seboj. »Zdaj bo pa ta kocka gor. Ne, ne tja. Previdno.« Ruski psiholog Lev Vigotski je v tem videl nekaj ključnega: otrok na glas ponavlja to, kar so mu prej govorili odrasli, in s tem postopoma prevzame njihovo vlogo. Raziskave notranjega govora, ki sta jih povzela Ben Alderson-Day in Charles Fernyhough, kažejo, da je takšen glasni »zasebni govor« najpogostejši v predšolskem obdobju, nato pa se do zgodnjih šolskih let večinoma umakne navznoter. Ne izgine — postane tiho.

Z govorom vred se navznoter preseli tudi ton. Če so odrasli ob otrokovih napakah govorili »nič hudega, poskusi še enkrat«, se otrok uči sam sebi reči »nič hudega«. Če so zavzdihnili in rekli »seveda, kdo pa drug«, se otrok nauči zavzdihniti nad sabo. Ne zato, ker bi se zavestno odločil, da bo do sebe strog, ampak zato, ker je to edini jezik o napakah, ki ga je slišal.

V psihologiji se temu reče ponotranjenje ali internalizacija. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, poudarjamo, da ne ponotranjimo le besed in ne le ljudi, ampak cele odnose: kdo je govoril, s kakšnim čustvom, in kako je bilo meni, ko sem to poslušal. Zato notranji glas skoraj nikoli ne pride sam. Pride z občutkom, ki je spremljal izvirni prizor — s sramom, z nemočjo, s cmokom v grlu.

Zakaj ohranimo celo glasove, ki bolijo

Logično vprašanje je: če nas neki glas tako boli, zakaj ga ne bi preprosto utišali? Zakaj se ga tako trdno držimo, celo takrat, ko že dolgo vemo, da ni pravičen?

Škotski psihoanalitik Ronald Fairbairn je na to vprašanje odgovoril z mislijo, ki se mi zdi med najbolj človeškimi v vsej psihologiji. Otrok, pravi, ne more preživeti z občutkom, da so ljudje, od katerih je popolnoma odvisen, slabi ali nevarni. Zato raje sprejme, da je slab on sam. Če je slab on, je svet še vedno urejen: starši so dobri, on pa se mora le dovolj potruditi. Če bi bili slabi starši, ne bi bilo nikjer nobenega upanja.

Notranji kritik je zato pogosto star zaveznik. Varoval je navezanost na ljudi, ki jih je otrok potreboval, in mu dajal občutek nadzora: če se bom dovolj kritiziral sam, me ne bo nihče drug presenetil. O tem sem obširneje pisala v zapisu Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod notranji kritik.

To pojasni, zakaj se kritik ne umakne, ko ga skušamo prepričati z argumenti. Ne sedi v delu nas, ki tehta argumente. Sedi v delu, ki se boji, kaj se bo zgodilo, če bo nehal opravljati svojo nalogo.

Ne samo kritik

Bilo bi narobe, če bi ta zapis pustil vtis, da v nas živijo le strogi glasovi. Ponotranjimo tudi dobre odnose — in to s presenetljivo natančnostjo. Človek, ki je imel babico, ki ga je ob slabih ocenah pogladila po laseh in rekla »boš pa drugič«, ima pogosto v sebi prav ta stavek, celo isti nasmeh. V terapiji velikokrat iščemo prav te glasove, ker so pogosto zasuti pod glasnejšimi.

John Bowlby je govoril o varni bazi — o osebi, h kateri se otrok vrača, ko je prestrašen, in od katere odhaja raziskovat, ko je pomirjen. Ko ga je dovolj dolgo izkusil zunaj, jo začne nositi s sabo navznoter. Odrasli, ki ima v sebi varno bazo, se ob neuspehu še vedno počuti slabo, a ne razpade. Ve, da bo minilo, ker mu je nekdo to že tolikokrat pokazal.

Ko notranji glas zveni, kot da prihaja od drugih

Notranji glasovi ne ostanejo zaprti v nas. Zelo pogosto jih slišimo tudi v besedah drugih ljudi — celo takrat, ko jih ti niso izrekli.

Šefinja reče »bi lahko to še enkrat pogledala?« in ti slišiš »spet si zamočila«. Partner vpraša »si že plačal položnico?« in ti slišiš »na tebe se ne da zanesti«. Prijateljica ne odgovori na sporočilo dve uri in ti že veš, da je jezna. Zunanja beseda je nevtralna, notranji glas pa jo v trenutku prevede v svoj jezik. Temu v psihologiji rečemo projekcija: lastno notranje stanje doživimo, kot da prihaja od zunaj.

To ni zloba in ni preobčutljivost v slabšalnem smislu. Je posledica dejstva, da notranji svet deluje kot filter, skozi katerega gledamo vse. Kdor je odraščal ob kritiki, ima zelo natančno uglašen sprejemnik za kritiko — tako natančen, da jo zazna tudi v šumu. Nekoč je bila ta uglašenost koristna, ker je otroku omogočila, da se je pravočasno umaknil. Danes pa pomeni, da odrasel človek živi v svetu, ki se mu zdi veliko strožji, kot v resnici je.

Zato pri delu z notranjimi glasovi pogosto opazimo nekaj, kar ljudi preseneti: ko se notranji kritik malo umiri, se nenadoma zdi, da so se spremenili tudi drugi. Šefinja je prijaznejša, partner manj očitajoč. Seveda so v resnici ostali enaki. Spremenil se je filter.

Velja pa tudi obratno, in to je za odnose zelo pomembno: kar slišimo v drugih, jim pogosto tudi pripišemo — in se nanje odzovemo, kot da so res rekli tisto, kar je rekel naš notranji glas. Partner se brani pred očitkom, ki ga ni izrekel, in iz tega nastane prepir, v katerem nihče od obeh ne ve, kako se je začel. Prav o tem govori tretji zapis te serije.

Kako to zveni v terapiji

Ko z ljudmi raziskujem notranje glasove, se ne prepiram z njimi. Raje jih skušam spoznati. Pogovor bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko ti je padel kozarec, kaj si slišala?«
»›Seveda. Kdo pa drug.‹ Ampak to sem samo jaz. Taka sem pač do sebe.«
»Če bi ta stavek imel glas, čigav bi bil?«
»…Mamin. Tudi zavzdih je njen.«
»Kaj misliš, da je mama takrat čutila?«
»Utrujenost. Bila je sama z nami tremi.«

V tem kratkem izmenjavanju se je zgodilo nekaj pomembnega. Stavek, ki je bil prej »jaz sem pač taka«, je dobil izvor. Ni več resnica o njej, ampak spomin na to, kako je bilo nekoč v kuhinji — z utrujeno mamo, ki se je trudila, kolikor je zmogla. Ko ima glas izvor, postane nekaj, o čemer se je mogoče pogovarjati. Ni ga treba več samo ubogati.

Pomembno: to ni iskanje krivca. Mama ni postala »slaba mama«. Postala je resnična oseba s svojimi bremeni, ki je otroku nehote pustila stavek, ki ga ta ne potrebuje več. O tem razločevanju sem pisala v zapisu Družinska terapija ni iskanje krivca.

Vaja: čigav je ta glas

Za vajo potrebuješ papir in petnajst minut zase. Izberi en stavek, ki ga pogosto slišiš v sebi, ko ti kaj ne uspe.

1. Zapiši stavek dobesedno. Ne povzetka, ampak točno tako, kot ga slišiš: »Seveda, kdo pa drug.« »Spet si vse pokvaril.« »Kaj se pa greš.«
2. Prisluhni tonu. Je glas jezen, utrujen, posmehljiv, zaskrbljen? Je glasen ali šepeta? Ton pove več kot vsebina.
3. Vprašaj, čigav je. Ali te na koga spominja — na starša, učitelja, trenerja, starejšega brata? Ni treba, da odgovor pride takoj. Včasih pride šele čez nekaj dni.
4. Vprašaj, kaj te je varoval. Kaj bi se zgodilo, če tega glasu ne bi bilo? Pogosto je odgovor: »Bila bi presenečena, ko bi me kdo drug kritiziral.«
5. Odgovori mu v tretji osebi. Napiši stavek, ki bi ga v isti situaciji rekel prijatelju, in ga nagovori s svojim imenom: »Maja, padel ti je kozarec. Zgodi se.«

Zadnji korak ni domislica. Ethan Kross in sodelavci so v vrsti poskusov pokazali, da ljudje, ki pred stresno nalogo sami s seboj govorijo z lastnim imenom ali v drugi osebi namesto z »jaz«, doživljajo manj tesnobe in nalogo opravijo bolje. Majhen jezikovni odmik ustvari razdaljo, iz katere je lažje biti do sebe prijazen. Več o tem, kako prijaznost do sebe ni isto kot popustljivost, najdeš v zapisu Samosočutje namesto samokritike.

Kje ta razlaga ne zadošča

Rada bi bila tu previdna, ker je zgodba o »glasu iz otroštva« tako prepričljiva, da jo je lahko uporabiti povsod.

Prvič: vsi notranji glasovi ne prihajajo od staršev. Prinesemo jih tudi iz šole, iz vrstniške skupine, iz kulture, ki ima jasna mnenja o tem, kakšno mora biti telo, kako uspešen moraš biti pri tridesetih in koliko ti je dovoljeno čutiti, če si moški. Del naše strogosti do sebe je tudi temperament — nekateri ljudje so že od začetka občutljivejši na napake. Če v vsakem kritičnem stavku iščemo starša, lahko spregledamo, da ga je napisal kdo drug.

Drugič: notranji glas ni isto kot slišanje glasov. Vse, o čemer pišem tukaj, je doživljanje lastnih misli, ki jih človek prepozna kot svoje, čeprav zvenijo tuje. Če slišiš glasove, ki prihajajo od zunaj, ki komentirajo, kar delaš, ali ti ukazujejo, je to nekaj drugega in zasluži pregled pri psihiatru. To ni stvar sramu, ampak previdnosti — o tem, kdaj je pravi naslov psihiater, sem pisala v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra.

In tretjič: spoznati izvor glasu ga še ne utiša. Glas, ki se je gradil leta, se ne umakne po enem spoznanju. Umika se počasi — z vsakim novim odnosom, v katerem človek doživi, da se ob napaki ne zgodi tisto, česar se je bal. Zato je terapija proces in ne pogovor.

Kaj se zgodi, ko glasovi dobijo izvor

Ljudje, ki dolgo delajo s svojimi notranjimi glasovi, mi pogosto povedo, da kritik ni izginil. Še vedno se oglasi, ko pade kozarec. Spremenilo pa se je nekaj drugega: ne verjamejo mu več na besedo. Slišijo ga, prepoznajo njegov ton, včasih se mu celo nasmehnejo — »aha, spet ti« — in gredo naprej.

Ob njem pa je zrasel še en glas. Tišji, počasnejši, pogosto sestavljen iz koščkov ljudi, ki so jih imeli radi, in iz koščkov odnosa s terapevtom. Glas, ki reče »ups« namesto »seveda«. Ta glas ni naiven in ni popustljiv. Ve, da so napake, in ve, da jih je treba popraviti. Le da jih popravlja brez sramu.

V tretjem zapisu te serije, Zakaj se isti prepir vrača, pogledam, kaj se zgodi, ko ti notranji odnosi stopijo iz nas in si poiščejo igralce v partnerju, otrocih ali sodelavcih.

Kaj si zapomni

• Notranji govor se razvije iz zunanjega: otrok najprej na glas ponavlja, kar so mu govorili odrasli, nato to postane tiho.
• Ne ponotranjimo samo besed, ampak cele odnose — skupaj s tonom in čustvom.
• Notranji kritik je pogosto star zaveznik, ki je nekoč varoval navezanost in občutek nadzora.
• Ponotranjimo tudi dobre glasove; v terapiji jih pogosto iščemo pod glasnejšimi.
• Govor s sabo z lastnim imenom ustvari razdaljo, iz katere je lažje biti prijazen.