Česa terapevt ne sme narediti: meje, etika in kdaj odnos prekiniš takoj

»Ne vem, ali pretiravam. Rekel je, da sva si posebej blizu in da bi lahko šla kdaj na kavo, ko bo terapije konec. Saj ni nič hudega, ne?«

Takšna vprašanja ljudje redko postavijo naglas. Ker se jim zdi, da pretiravajo. Ker terapevtu zaupajo. Ker je prav ta odnos tisti, v katerem so se prvič počutili slišane. In ker je meja, ki jo je terapevt prestopil, pogosto prestopljena tako počasi in tako prijazno, da je skoraj ni mogoče opaziti.

To je četrti zapis v seriji o prekinitvi terapije. V prejšnjih sem pisala o tem, zakaj ljudje odidejo, kaj se zgodi, ko je preveč, in kdaj je prav, da odideš. Ta zapis je o mejah: česa terapevt ne sme narediti, kdaj lahko odnos prekiniš takoj, ne da bi kar koli razčiščeval — in kdaj ter kako sme odnos prekiniti terapevt.

Zakaj so meje v terapiji tako stroge

Terapevtski odnos ni enakovreden. Ti prineseš svoje najbolj ranljive zgodbe, terapevt pa jih sprejme, ne da bi ti dal enake. Ti si v stiski, terapevt je v vlogi tistega, ki pomaga. Ti morda doživljaš do terapevta močna čustva — hvaležnost, navezanost, idealizacijo, celo zaljubljenost —, ki so del terapevtskega procesa in o katerih sem pisala v seriji o kontratransferju.

Prav zato je odgovornost za meje v celoti na terapevtu. Ne na tebi. Če terapevt meje prestopi, ni pomembno, ali si to »hotel«, ali si sam predlagal, ali se ti je zdelo v redu. Etični kodeksi psihoterapevtov so tu enotni: terapevt je tisti, ki mora meje varovati, ker je tisti, ki ima moč. Kratko razlago kodeksa najdeš v bazi znanja pod etični kodeks.

Raziskave kažejo, zakaj. Že v osemdesetih letih je skupina raziskovalk okoli Jacqueline Bouhoutsos preučila primere spolnih odnosov med terapevti in klienti in ugotovila, da so ti odnosi klientom škodovali v približno devetih od desetih primerov — z depresijo, nezaupanjem, poslabšanjem prvotnih težav in nezmožnostjo, da bi pozneje še kdaj poiskali pomoč.

Česa terapevt nikoli ne sme

Spolni ali romantični stik. Ne med terapijo in po večini etičnih kodeksov tudi ne po njej. Sem sodijo tudi namigi, dvoumne pripombe o tvojem videzu, dotiki, ki imajo drugačen pomen, in povabila »na kavo, ko bo terapije konec«. Takšen odnos ni nikoli enakovreden, ker se je začel v prostoru, kjer si bil ranljiv.

Poniževanje, žaljenje, grožnje. Terapevt te sme izzvati, se ne strinjati s tabo, te opozoriti na vzorec, ki ga ne vidiš. Ne sme pa se ti posmehovati, te zmerjati ali groziti — tudi ne »v imenu iskrenosti«.

Izdaja zaupnosti. Kar poveš, ostane med vama. Izjeme so ozke in vnaprej znane: neposredna nevarnost za tvoje življenje ali življenje drugih, zloraba otroka in sodna odredba. O tem sem pisala v zapisu Zaupnost na terapiji. Če terapevt pripoveduje o tebi znancem, objavlja tvojo zgodbo ali jo deli brez tvoje privolitve, je to resna kršitev.

Dvojni odnosi in izkoriščanje. Terapevt ne sme s tabo sklepati poslov, te prositi za usluge, ti prodajati izdelkov, ki s terapijo nimajo zveze, ali te zaposliti. Ne sme ti zaračunavati storitev, o katerih se nista dogovorila. Kratko razlago najdeš v bazi znanja pod dvojni odnos.

Vsiljevanje vere, politike ali vrednot. Terapevt ima svoja prepričanja, a nima pravice, da jih uporabi kot merilo za tvoje življenje — za to, s kom živiš, kako ljubiš, v kaj verjameš.

Delo pod vplivom ali v stanju, ko ne zmore. Terapevt, ki pride na srečanje pijan ali je očitno v tako hudi stiski, da ne more biti prisoten, ne bi smel delati.

Pritisk, da ostaneš. O tem sem pisala v prejšnjem zapisu: terapevt ti lahko enkrat pove, da ga odhod skrbi, ne sme pa te zadrževati s krivdo, grožnjami ali užaljenostjo.

Kako se meja prestopi počasi

Kršitve se redko zgodijo naenkrat. Psihiatra Thomas Gutheil in Glen Gabbard sta razlikovala med prestopom meje — majhnim odstopanjem, ki je lahko celo koristno, na primer daljše srečanje v krizi — in kršitvijo meje, ki klientu škoduje. Opozorila sta, da kršitvam pogosto sledi zaporedje majhnih prestopov, od katerih se vsak posebej zdi nedolžen.

Najprej so srečanja malo daljša. Nato terapevt začne pripovedovati o sebi, o svojih težavah, o osamljenosti. Nato pride sporočilo zvečer, »samo da vprašam, kako si«. Nato pohvala videza. Nato predlog, da bi se srečala kje drugje, »ker je v ordinaciji tako formalno«. Vsak korak je majhen. In ker je vsak naslednji le malo dlje od prejšnjega, ga je težko opaziti — zlasti če terapevtu zaupaš in če ti je njegova pozornost dragocena.

Zato je dobro paziti na smer, ne le na posamezno dejanje. Če opaziš, da se odnos počasi premika iz terapevtskega v osebnega — in da si to večinoma opaziš ti, ne terapevt —, je to znak, da se o tem pogovoriš, s terapevtom ali z nekom drugim.

Siva cona: kjer se je treba pogovoriti

Nekatere stvari niso same po sebi kršitev, so pa odvisne od okoliščin in od tega, kako jih doživljaš ti.

Dotik. Nekateri terapevti se klientov nikoli ne dotaknejo, drugi ob slovesu ponudijo roko ali objem. Pomembno je, da je dotik vedno ponujen in ne vsiljen, da lahko rečeš ne in da se po tem ne počutiš krivega. Če ti je dotik neprijeten, to povej — dober terapevt bo to spoštoval brez razlage.

Darila. Majhno darilo ob zaključku je navadno v redu. Velika darila, denar ali darila, ki ustvarjajo občutek dolga, niso.

Družbena omrežja in srečanja zunaj. Večina terapevtov ne sprejema prošenj za prijateljstvo klientov. Če se srečata na ulici, terapevt navadno počaka, da pozdraviš ti — da se lahko sam odločiš, ali želiš, da kdo ve, da hodiš na terapijo.

Terapevt veliko govori o sebi. Kratko in premišljeno razkritje lahko pomaga. Če pa srečanja vse bolj postajajo prostor, kjer terapevt pripoveduje o svojem življenju, in ti začneš skrbeti zanj, je meja zabrisana. O tem sem pisala v zapisu Ali ti terapevt pove, kaj čuti?.

Pri vseh sivih conah velja eno: odziv terapevta, ko poveš, da ti nekaj ni prav, ti pove več kot dejanje samo. Terapevt, ki se zahvali in prilagodi, je na pravi poti. Terapevt, ki se brani, zmanjšuje ali užali, ni.

Kdaj sme odnos prekiniti terapevt

Ta del se pogosto spregleda: tudi terapevt lahko odnos prekine. Včasih je to celo njegova dolžnost. Upravičeni razlogi so na primer:

• Navzkrižje interesov — terapevt ugotovi, da te pozna iz drugega okolja ali da je v odnosu s kom, ki ti je blizu.
• Delo zunaj usposobljenosti — tvoja težava potrebuje drugačno znanje ali sodelovanje z zdravnikom.
• Terapija ne pomaga — in terapevt meni, da bi ti kdo drug lahko pomagal bolje.
• Terapevtove lastne meje — bolezen, izguba, selitev ali kontratransfer, ki ga kljub superviziji ne zmore preseči.
• Grožnje ali nasilje do terapevta.
• Dolgotrajno neplačevanje — po predhodnem opozorilu in pogovoru.

Pomembno pa je, kako to stori. Terapevt ne sme klienta preprosto zapustiti — zlasti ne v krizi. Odgovorna prekinitev pomeni, da razlog pove, da omogoči vsaj eno zaključno srečanje, da ponudi imena drugih terapevtov in da pri hudi stiski poskrbi, da klient ni prepuščen sam sebi. Takole bi lahko zvenel tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ugotovila sem nekaj, kar vpliva na najino delo. Tvoja nova sodelavka je moja dobra prijateljica. Ne bi rada, da bi zaradi tega kdaj premislil, kaj poveš.«
»Ampak meni je s tabo dobro.«
»Vem. In meni je žal. Zato ti predlagam, da imava še tri srečanja, da se dobro posloviva, in da ti dam dva imena kolegic, ki jima zaupam. Če želiš, ti pomagam pri prehodu.«

Kam se obrniti, če je bila meja prestopljena

Če je terapevt prestopil mejo, imaš pravico, da to poveš — in da se obrneš na nekoga, ki ima moč ukrepati. V Sloveniji je stanje v prehodnem obdobju, zato na kratko:

Do 19. aprila 2027 se lahko obrneš na etično komisijo strokovnega združenja, v katerega je terapevt včlanjen. Terapevta smeš kadarkoli vprašati, katero združenje je to — in odgovor bi moral dobiti brez obotavljanja. Ko se bo začel uporabljati novi zakon, bo naslov za pritožbe Zbornica psihoterapevtov Slovenije, ki bo vodila register in strokovni nadzor. Več o zakonu sem napisala v zapisu Novi zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Kadar gre za kaznivo dejanje, je pravi naslov policija.

Vem, da prijava ni lahka. Ljudje se pogosto bojijo, da jim ne bodo verjeli, da bodo morali vse ponoviti, da bodo terapevtu škodovali. Vse te skrbi so razumljive. Ni ti treba ukrepati takoj. Je pa dobro, da veš, da imaš to možnost — in da se o tem lahko najprej pogovoriš z drugim terapevtom, ki ti bo pomagal razumeti, kaj se je zgodilo.

Vaja: ali je bila to meja?

Če te nekaj v odnosu s terapevtom vznemirja, pa ne veš, ali pretiravaš, si odgovori na ta vprašanja.

1. Bi lahko o tem povedal komu drugemu, ne da bi te bilo sram ali strah? Če ti terapevt namigne, da »tega ni treba nikomur praviti«, je to resen znak.
2. Komu je to koristilo — tebi ali terapevtu?
3. Si se lahko brez posledic odločil drugače? Bi lahko rekel ne?
4. Kaj se je zgodilo, ko si povedal, da ti ni prav? Je terapevt prisluhnil ali se branil?
5. Kaj bi rekel prijatelju, ki bi ti povedal isto zgodbo?

Če pri katerem od teh vprašanj začutiš stisk v želodcu, mu prisluhni. Ni ti treba biti prepričan, da bi lahko ukrepal. Dovolj je, da veš, da tvoj občutek ni neumen.

Kje so meje tega zapisa

Ne bi rada, da bi ta zapis koga prestrašil pred terapijo. Velika večina terapevtov meje skrbno varuje, se o njih pogovarja v superviziji in ve, da je prav njihova zanesljivost pogoj, da se lahko klient odpre. Večina ljudi v terapiji nikoli ne doživi kršitve.

Prav tako ni vsaka neprijetnost kršitev. Terapevt, ki te izzove, ki se ne strinja s tabo ali ki ti pove nekaj, česar nočeš slišati, ni prestopil meje — morda dela prav to, za kar si prišel. Razlika je v tem, ali se to dogaja v tvojo korist in ali lahko o tem govorita.

A ker se kršitve dogajajo tiho in ker se ljudje, ki jih doživijo, pogosto sprašujejo, ali pretiravajo, se mi zdi pomembno, da je to zapisano jasno. Ne pretiravaš. Imaš pravico do terapije, v kateri si varen.

Kaj si zapomni

• Odgovornost za meje je vedno na terapevtu — tudi če je pobudo dal klient.
• Spolni stik s terapevtom je klientom škodoval v približno devetih od desetih primerov.
• Pri spolnem stiku, poniževanju, izdaji zaupnosti ali izkoriščanju lahko odideš takoj.
• Tudi terapevt sme odnos prekiniti — a odgovorno: z razlogom, zaključnim srečanjem in napotitvijo.
• Do aprila 2027 se pritožiš pri združenju, nato pri Zbornici psihoterapevtov; kaznivo dejanje prijaviš policiji.