Ko vlagatelji pritiskajo: odgovornost do drugih in tvoje telo

Nedelja zvečer. Otroka spita, partnerka gleda film, on pa sedi v kuhinji s prenosnikom in tretjič preverja stanje na računu. Jutri je seja z vlagatelji. Številke niso katastrofalne, a tudi niso takšne, kot jih je obljubil pred pol leta. V prsih ga stiska. Ko gre končno spat, ob treh zjutraj bulji v strop in v glavi sestavlja stavke, s katerimi bo razložil, zakaj rast zaostaja.

»Ni me strah zase,« mi je rekel nekdo v podobni situaciji. »Strah me je, da bom razočaral ljudi, ki so verjeli vame. In da bo štirideset ljudi čez tri mesece brez plače.«

O pritisku vlagateljev se običajno govori kot o poslovnem vprašanju: kako pripraviti poročilo, kako se pogajati, kako komunicirati slabe novice. O tem ne bom pisala — za to obstajajo drugi strokovnjaki. Zanima me nekaj drugega: kaj se dogaja s človekom, ki ta pritisk nosi. Z njegovim telesom, s strahom pred razočaranjem in z mejami, ki jih pod tem pritiskom tako rad izgubi.

Pritisk, ki ni samo tvoj

Večina stresa v življenju je stres zase: ali bom dobil službo, ali bom zdrav, ali se bo odnos obdržal. Ustanovitelj z vlagatelji nosi nekaj drugega. Nosi odgovornost do ljudi, ki so mu zaupali denar, in do ljudi, ki so mu zaupali svojo službo. Za vsako plačo, ki jo nakaže, stoji družina z najemnino, krediti in otroki.

To je teža posebne vrste. Pri osebnem tveganju lahko rečeš: »Če ne uspe, bom pač začel znova.« Ko je v igri usoda drugih, ta stavek ne pomaga več. Mnogi ustanovitelji mi opišejo, da se jim je odnos do lastnega podjetja spremenil prav v trenutku, ko so zaposlili prvega človeka ali sprejeli prvi zunanji denar. Iz igre je postala obveza.

O tesnobi, ki spremlja ustanovitelje na splošno, sem pisala v zapisu Ustanoviteljeva tesnoba: ko je podjetje tvoj otrok in tvoj dolg. Tu bi se rada posvetila prav tistemu delu, ki prihaja od zunaj — od ljudi, ki pričakujejo rezultate.

Kaj se dogaja v telesu

Telo na pritisk odgovori na isti način, kot je pred tisočletji odgovarjalo na plenilca: z odzivom za boj ali beg. Nadledvični žlezi izločita adrenalin in kortizol, srce pospeši, mišice se napnejo, prebava se upočasni. Za kratek čas je to odlično: človek je zbran, hiter, buden. Biolog Robert Sapolsky v knjigi o stresu rad pove, da zebra, ki ji uspe pobegniti levu, čez nekaj minut spet mirno muli travo. Njen stresni odziv se izklopi.

Ljudje tega pogosto ne zmoremo. Lev pri nas ni ena sama nevarnost, ampak mesečno poročilo, naslednji krog financiranja, e-pošta, ki pride ob enajstih zvečer. Ko alarm ne neha zvoniti, govorimo o kroničnem stresu. Nevroznanstvenik Bruce McEwen je za ceno, ki jo telo plača za stalno prilagajanje, uvedel izraz alostatska obremenitev: obrabo srca, žil, imunskega sistema in možganov, ki se nabira počasi in tiho.

Mika Kivimäki in sodelavci so leta 2015 v reviji The Lancet objavili metaanalizo s podatki več kot šeststo tisoč ljudi. Tisti, ki so tedensko delali 55 ur ali več, so imeli v primerjavi s tistimi s standardnim delovnim časom približno tretjino (33 odstotkov) večje tveganje za možgansko kap. Pri ustanoviteljih, ki med rastjo podjetja delajo še precej več, to ni abstraktna statistika.

Znaki, da telo že plačuje račun

Ustanovitelji so pogosto zelo dobri v tem, da telo preslišijo. Naučili so se delati, ko so utrujeni, bolni, prestrašeni. Zato je dobro poznati znake, ki pokažejo, da pritisk ni več le v glavi:

• Spanec se spremeni: težko zaspiš, zbudiš se ob treh ali štirih in ne moreš več nazaj, ali pa spiš, pa se ne spočiješ.
• Telesna napetost: stisnjena čeljust, trda ramena, glavoboli, škripanje z zobmi ponoči.
• Prebava: zgaga, krči, nepravilno odvajanje, izguba ali porast apetita.
• Srce: razbijanje, občutek pritiska v prsih, pospešen utrip v mirovanju.
• Razdražljivost doma in hkrati čustvena otopelost — ničesar več ne čutiš zares, razen napetosti.
• Samozdravljenje: kozarec vina vsak večer, ki postane dva, več kave, telefon v postelji.

Pomembno: telesnih simptomov, posebej tistih, povezanih s srcem, ne pripisuj samodejno stresu. Najprej jih preveri pri zdravniku. Šele ko so izvidi v redu, je smiselno govoriti o tem, kar telo nosi — in tudi takrat to ni »samo v glavi«, kot pojasnjujem v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«: kaj psihoterapija ve o psihosomatiki.

Strah pred razočaranjem: zakaj je tako močan

Ko z ustanovitelji govorim o pritisku, zelo hitro pridemo do tega, da jih ni toliko strah izgube denarja kot pogleda nekoga, ki bo razočaran. Vlagatelj, ki zmaje z glavo. Član upravnega odbora, ki reče: »Pričakovali smo več.«

Zakaj ima takšen pogled toliko moči nad nekom, ki je drugače samozavesten, sposoben in odločen? V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, opazujemo, kako se v pomembnih odnosih odraslega življenja pogosto ponovijo vzorci iz družine. Christian Gostečnik piše o tem, da človek nezavedno išče in ustvarja čustveno vzdušje, ki ga pozna od doma — tudi kadar je bolelo.

Vlagatelj ni starš. A je nekdo, ki je verjel vate, ki ocenjuje tvoje delo in od katerega je odvisna tvoja prihodnost. Za človeka, ki je odraščal ob očetu, ki je vedno pričakoval več, ali ob materi, ki jo je bilo treba varovati pred skrbmi, je to skoraj popoln oder za staro dramo. Takrat ne odgovarjaš le na vprašanje o rasti prihodkov. Odgovarjaš na vprašanje, ki ga nosiš od otroštva: »Sem dovolj dober?«

Pogovor, ki ga v različnih oblikah pogosto slišim (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko mi je vlagatelj rekel, da je razočaran, sem se počutil, kot da imam dvanajst let.«
»Kaj se je zgodilo, ko si imel dvanajst let?«
»Prinesel sem domov spričevalo s same petice in štirico. Oče je vprašal samo, zakaj štirica.«
»In kaj si takrat sklenil?«
»Da naslednjič ne bo nobene štirice. Nikoli več.«

Ko človek to poveže, pritisk ne izgine. Je pa nenadoma lažje ločiti, kaj od tega občutka pripada sedanji situaciji in kaj staremu odnosu. Pri tem je v pomoč tudi razlikovanje med krivdo in sramom, o katerem sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna: krivda pravi »naredil sem napako«, sram pa »jaz sem napaka«.

Odgovornost ni isto kot nositi vse

Ustanovitelj je odgovoren za odločitve, ki jih sprejme, za obljube, ki jih da, in za to, kako ravna z ljudmi. To je resnična odgovornost in je nihče ne more odvzeti. Ni pa odgovoren za stanje na trgu, za odločitve drugih ljudi, za razpoloženje vlagatelja in za čustva vsakega zaposlenega.

V praksi se to dvoje hitro zlije. Ko nekdo v ekipi odpove, se ustanovitelj čuti krivega, ker ga »ni dovolj podprl«. Ko je vlagatelj nezadovoljen, mu ne pade na misel, da ima vlagatelj tudi svoje pritiske, svoje vlagatelje in svoj slab teden. Vse prevzame nase, ker je to edini način, da ima občutek nadzora.

Paradoks je, da takšno prevzemanje človeka ne naredi boljšega vodje. Naredi ga bolj izčrpanega, bolj razdražljivega in pogosto manj sposobnega jasne presoje. Raziskave stresa, začenši s klasičnim delom Richarda Lazarusa in Susan Folkman, kažejo, da je za to, kako nas stres prizadene, pomembno tudi, kako ga ocenimo — kot grožnjo, ki ji nismo kos, ali kot izziv, pri katerem imamo nekaj vpliva.

Meje: ne do vlagateljev, ampak do sebe

Ko rečem »meje«, ljudje pogosto pomislijo na to, da bi morali vlagatelju reči »ne«. To je poslovna odločitev in o njej ne bom svetovala. Meje, o katerih govorim, so tiste, ki varujejo tebe — tvoje telo, tvoj čas z ljudmi, ki jih imaš rad, in tvoj notranji prostor.

To so meje, kot so: telefon ne gre v spalnico. Ob nedeljah zvečer ne odpiram poročil. Ko pridem domov, prvih dvajset minut nisem dosegljiv. Ko čutim, da mi razbija srce, vstanem od mize in grem ven. Zvenijo majhne, a pod pritiskom so prav te prve, ki padejo. In ko padejo, telo nima več prostora, kjer bi se stresni odziv lahko izklopil.

Sabine Sonnentag in Charlotte Fritz sta raziskovali, kaj ljudem omogoča, da si po delu opomorejo. Ena od ključnih sestavin je psihološka odklopitev — da v prostem času ne le fizično, ampak tudi v mislih nisi v službi. Za ustanovitelje je to morda najtežja naloga od vseh, zato ji posvečam poseben zapis: Neprestano »vklopljen«: zakaj podjetniki ne znajo počivati.

Meje so tudi meje do sebe. Ne obljubiti v trenutku navdušenja nečesa, kar ve, da bo terjalo dva meseca brez spanca. Priznati partnerju, da te je strah, namesto da ga »varuješ« pred skrbmi. Ustanovitelji pogosto mislijo, da je to, da doma o pritisku ne govorijo, znak ljubezni. Partner pa pogosto čuti predvsem razdaljo.

Vaja: čigavo je to breme?

Vajo lahko narediš nocoj, s kosom papirja in svinčnikom. Vzame približno petnajst minut.

1. Izpiši vse, kar te ta teden teži. Brez urejanja: seja, plače, ta in ta zaposleni, številke, pogovor s partnerjem, bolečina v hrbtu. Vse na en seznam.
2. Razdeli papir na tri stolpce: »moje«, »deljeno«, »ni moje«. Vsako postavko premisli in jo prepiši v enega od stolpcev. Če ne veš, jo daj v »deljeno«.
3. Pri vsaki postavki v stolpcu »moje« zapiši en majhen korak, ki je v tvoji moči. Ne rešitve, le naslednji korak.
4. Pri postavkah »ni moje« opazi telo. Kje ga stisne, ko jih bereš? Vdihni in ob izdihu v mislih reci: »To ni moje breme.« Ni treba, da verjameš. Dovolj je, da opaziš, kako se odzoveš.
5. Izberi eno postavko, o kateri boš govoril. S partnerjem, prijateljem ali terapevtom. Pritisk, o katerem nihče ne ve, je dvakrat težji.

Ko ljudje to naredijo prvič, so pogosto presenečeni, kako dolg je stolpec »ni moje« — in koliko energije so porabili za stvari, na katere nimajo vpliva.

Kdaj to ni samo stres

Ne bi rada, da ta zapis zveni, kot da je vsak pritisk škodljiv. Nekaj napetosti pred pomembno sejo je normalnega in celo koristnega: zbere te, pripravi, pomaga, da si oster. Težava ni pritisk sam, ampak pritisk, ki ne mine in iz katerega ni izhoda.

Prav tako ne bi rada, da bi vsako stisko pripisal »samo stresu«. Pritisk lahko sproži ali razkrije depresijo, panične napade ali odvisnost, ki potrebujejo strokovno pomoč — pri zdravniku, psihiatru ali psihoterapevtu. Če se ti dogaja, da se nenadoma zbudiš z razbijanjem srca in občutkom, da boš umrl, preberi zapis Zakaj se panika pojavi šele, ko se stvari umirijo.

In še ena meja tega zapisa: če je situacija v podjetju objektivno nevzdržna, je ne bo rešilo nobeno dihanje in nobena terapija. Takrat potrebuješ ljudi s poslovnim, pravnim ali finančnim znanjem. Psihoterapija ti lahko pomaga, da te odločitve sprejemaš bolj jasno in z manj sramu — ne more pa jih sprejeti namesto tebe.

Če pod pritiskom kdaj pomisliš, da bi bilo vsem lažje brez tebe, tega ne nosi sam. V Sloveniji lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih kliči 112.

Kaj lahko prinese pogovor

Za mnoge ustanovitelje je terapevtska soba prvi prostor, kjer jim ni treba ničesar predstavljati. Ni jim treba biti optimističen za ekipo, prepričljiv za vlagatelje in pomirjujoč za družino. Lahko povedo, da jih je strah.

V relacijski družinski terapiji gledamo, kako se trenutni pritisk sreča s starimi vzorci — z vlogo, ki jo je človek imel v družini, z glasovi, ki jih nosi s seboj, z načinom, kako so se v njegovi družini spoprijemali z negotovostjo. Za tiste, ki bi radi te vzorce pogledali bolj sistematično, imam daljše srečanje Pogled v preteklost, na katerem skupaj nariševa genogram družine skozi več generacij.

Kaj si zapomni

• Pritisk vlagateljev je poseben, ker nosiš odgovornost do drugih — ne le zase.
• Ko se stresni odziv ne izklopi, postane kronični stres, ki obremenjuje srce, spanec in imunost; dolgi delovniki so povezani z večjim tveganjem za možgansko kap.
• Strah pred razočaranjem je pogosto tako močan, ker vlagatelj nehote zasede mesto starega odnosa.
• Odgovornost za svoje odločitve ni isto kot nositi čustva, trg in odločitve vseh drugih.
• Meje do sebe — spanec, telefon, čas z bližnjimi — so prve, ki pod pritiskom padejo, in prve, ki jih je vredno vrniti.