Zakaj je ljudem, vajenim voditi, tako težko priti na terapijo

»Pravzaprav ne vem, zakaj sem tu. Saj nimam nobene prave težave.«

Ta stavek pogosto pride v prvih minutah, ko pride na terapijo nekdo, ki je vajen voditi. Pove ga človek, ki vodi ekipo ali ustanovo, ki se vsak dan odloča o stvareh, ki zadevajo druge, in ki je za pot do mene porabil več mesecev premisleka. Spal ne spi dobro že pol leta. Doma se je oddaljil. V avtu včasih sedi deset minut, preden gre v hišo. A »prave težave« nima — ker ima vse še pod nadzorom.

Ljudje, ki so vajeni voditi, na terapijo pogosto pridejo pozno. Ne zato, ker bi jim bilo vseeno zase, ampak ker je vse, kar jih je pripeljalo na njihov položaj, hkrati tisto, kar jim pot do pomoči otežuje. Ta zapis je o tem, zakaj je tako — in kaj terapija v resnici je, ko enkrat prideš.

Zakaj ravno tisti, ki zmorejo največ

Najprej nekaj, kar ni posebnost vodilnih. Svetovna zdravstvena organizacija je v obsežni mednarodni raziskavi o duševnem zdravju spraševala ljudi, ki so imeli težave, pa pomoči niso poiskali, zakaj ne. Najpogostejši odgovor med tistimi, ki so sami prepoznali, da jo potrebujejo, ni bil denar, ne čakalne vrste in ne strah pred stigmo. Bil je: želel sem težavo rešiti sam. Tako je odgovorilo skoraj dve tretjini teh ljudi.

Če je ta želja tako pogosta med vsemi, je pri ljudeh na vodilnih položajih pogosto še močnejša. Na položaj so prišli prav zato, ker so stvari reševali sami. Ker so bili tisti, ki ne obupajo, ki zmorejo še malo, ki v krizi ostanejo mirni. Te lastnosti niso napaka. So vrednota, ki jih je pripeljala daleč. Le da se ista lastnost, ki v službi deluje, pri lastni stiski obrne proti njim.

Pri delu z ljudmi, ki veliko zmorejo, opažam tri plasti, ki se med seboj prepletajo: potrebo po nadzoru, odnos do ranljivosti in strah pred izgubo ugleda.

Nadzor: ko je bil to vedno tvoj odgovor

Ljudje, ki vodijo, so pogosto zelo dobri v obvladovanju. Vedo, kako razdeliti nalogo, kako predvideti tveganja, kako ostati mirni, ko drugi niso. Nadzor jim daje varnost in pogosto je bil res ključ do njihovega uspeha.

A nadzor ima tudi svojo zgodovino. Ko z ljudmi, ki veliko zmorejo, pogledamo nazaj, se pogosto pokaže, da so se ga naučili zelo zgodaj. Morda v družini, kjer je bil eden od staršev nepredvidljiv, bolan ali odsoten, in je bilo treba nekoga, ki bo »držal skupaj«. Morda v okolju, kjer je bila ljubezen povezana z dosežki. Otrok, ki se nauči, da je varen, kadar ima vse pod nadzorom, postane odrasel, ki ima vse pod nadzorom — tudi takrat, ko bi bilo bolje, da ga za trenutek izpusti.

Terapija pa je kraj, kjer nadzora nimaš popolnoma. Ne veš, kam bo šel pogovor. Ne veš, kaj se bo odprlo. Ne moreš vnaprej pripraviti odgovorov. Za človeka, ki je vajen voditi sestanke, je to lahko izjemno neprijetno. Ni naključje, da se panika včasih pojavi prav pri tistih, ki vse držijo skupaj — o tem sem pisala v zapisu Panika in nadzor: zakaj se pojavi ravno pri ljudeh, ki vse držijo skupaj.

Ranljivost: beseda, ki ni v opisu delovnega mesta

Ranljivost pogosto razumemo kot šibkost. V bazi znanja sem jo opisala drugače — kot ranljivost, ki pomeni pripravljenost, da se pokažeš tak, kot si, brez zagotovila, kako bo drugi odreagiral. To ni šibkost. To je tveganje, ki ga sprejmeš, ker brez njega ni bližine.

Ljudje na vodilnih položajih imajo pogosto malo prostorov, kjer si lahko to privoščijo. V službi se pričakuje, da bodo močni. Doma se pogosto pričakuje enako — ali pa si sami ne dovolijo, da bi bili drugačni, ker »družina že tako nosi dovolj«. Tako postane ranljivost nekaj, kar se ne zgodi nikjer. In ko se nekaj ne zgodi nikjer, človek pozabi, da je to sploh mogoče.

Pod tem se pogosto skriva sram. Ne krivda — da bi nekaj naredil narobe — ampak tisti globlji občutek, da je z mano nekaj narobe, če potrebujem pomoč. Več o tem, kako sram deluje, sem napisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Pri moških je ta ovira pogosto še bolj izrazita. Raziskave o moškosti in iskanju pomoči kažejo, da prepričanja, kot sta »moški se ne pritožuje« in »težave rešuješ sam«, napovedujejo poznejše in redkejše iskanje pomoči. To ni pravilo za vsakega moškega, je pa vzorec, ki ga je vredno poznati; podrobneje o njem govori zapis Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi.

Strah pred izgubo ugleda

Tretja plast je najbolj konkretna. Ljudje na pomembnih položajih se bojijo, da bi kdo izvedel. Da bi bilo njihovo iskanje pomoči razumljeno kot znak, da ne zmorejo. Da bi se to izvedelo v kolektivu, med strankami, v javnosti. V majhni državi, kjer se ljudje poznajo, ta strah ni neutemeljen.

Raziskovalci, ki so pregledali desetine študij o stigmi in iskanju pomoči, so ugotovili, da je bila med oblikami stigme najpogosteje omenjena prav skrb glede razkritja — strah, kaj bodo rekli drugi, če izvedo. Pomemben del tega strahu pa ni zunanji, ampak notranji. Psihologi mu pravijo samostigma: ko človek predsodke o iskanju pomoči obrne proti sebi. »Če grem na terapijo, pomeni, da sem šibek« ni mnenje sodelavcev. Je stavek, ki ga človek reče sam sebi.

Zaupnost je zato nekaj, o čemer se splača govoriti odkrito že na začetku. Kaj ostane med nama in kje so meje, ki jih določa zakon in stroka, sem opisala v zapisu Zaupnost na terapiji: kaj ostane med nama in kje so meje, za posebnosti, ko te ljudje poznajo, pa je namenjen zapis Terapija za ljudi na pomembnih položajih: zaupnost, ko te ljudje poznajo. Kratka razlaga pojma je tudi v bazi znanja pod zaupnost.

Terapija ni popravilo

Ljudje, ki so vajeni reševati težave, pogosto pridejo na terapijo z logiko servisa. Nekaj ne deluje — spanec, razpoloženje, odnos doma —, zato je treba najti vzrok in ga odpraviti. Najbolje hitro, učinkovito in z merljivimi rezultati. Ta logika je razumljiva. A pri terapiji pogosto ne deluje tako, kot pričakujejo.

Simptom, ki človeka pripelje na terapijo, je pogosto bolj sporočilo kot okvara. Nespečnost lahko pove, da živčni sistem že dolgo ne dobi počitka. Oddaljenost doma lahko pove, da je človek nekje na poti izgubil stik s tem, kar ga je nekoč povezovalo z bližnjimi. Če simptom samo »popravimo«, ne da bi slišali, kaj pove, se pogosto vrne v drugi obliki.

Zato terapijo raje opisujem kot prostor. Prostor, kjer ti ni treba biti nič. Kjer ni dnevnega reda, ki ga moraš izpolniti. Kjer smeš reči »ne vem« in to ni slabost, ampak začetek. Za ljudi, ki so ves dan v vlogi tistega, ki ve, je to pogosto najbolj nenavadna in hkrati najbolj olajšujoča izkušnja.

Raziskave o tem, kaj v terapiji deluje, to podpirajo. Metaanaliza Christopha Flückigerja in sodelavcev, ki je zajela skoraj tristo študij, je pokazala, da je kakovost odnosa med klientom in terapevtom eden najzanesljivejših napovednikov izida terapije — ne glede na pristop. Pomembno ni le, kaj terapevt naredi, ampak tudi, ali se v odnosu počutiš varnega, slišanega in razumljenega. O tem govori tudi pojem terapevtski odnos v bazi znanja.

Kratek dialog

Tako bi lahko zvenel del prvega pogovora z nekom, ki je vajen voditi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Povejte mi, kako to poteka. Koliko srečanj, kakšen je načrt, kaj je cilj?«
»Lahko vam povem, kako bova začela. Kam bova prišla, pa še ne vem — tega ne veste niti vi.«
»To mi ni ravno všeč.«
»Verjamem. Kaj vam pri tem ni všeč?«
»Da ne vem, kaj se bo zgodilo.«
»Kdaj ste se nazadnje tako počutili?«
»…Pravzaprav takrat, ko sem pred pol leta prvič ponoči obsedel v kuhinji in nisem vedel, zakaj.«

Neprijetnost ob negotovosti ni ovira, ki bi jo bilo treba najprej odstraniti, da bi lahko začela delati. Pogosto je že sama del tega, zaradi česar je človek prišel.

Kaj se dogaja na prvih srečanjih

Ker je neznano eden največjih virov odpora, je dobro vedeti, kaj približno pričakovati. Prva srečanja so namenjena predvsem spoznavanju. Govorila bova o tem, kaj te je pripeljalo prav zdaj, kaj si želiš spremeniti, kaj si do zdaj že poskusil. Vprašala te bom tudi o tvojem življenju zunaj službe — o odnosih, družini, telesu, spanju —, ker so ti deli pogosto bolj povezani, kot je videti.

Na prvih srečanjih smeš spraševati tudi ti. Kako delam, kaj pomeni, da sem kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, kaj se zgodi z zaupnostjo. To ni nevljudno, ampak pomembno: dober odnos se začne s tem, da veš, s kom imaš opravka. Podrobneje o tem, kako je videti začetek, piše v zapisu Kako poteka prvo srečanje pri psihoterapevtu — brez skrivnosti, nekaj praktičnih napotkov pa je zbranih v bazi znanja pod priprava na prvo srečanje.

Pomembno je še nekaj: ni ti treba priti s pripravljeno zgodbo. Ljudje, ki so vajeni nastopati, se na prvo srečanje pogosto pripravijo kot na predstavitev — z urejenim pregledom težav in morebitnih rešitev. Lahko ga prineseš. A prav tako je v redu, če ga pustiš doma in začneš s tem, kar je res: »Ne vem, kje bi začel.«

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posebno pozornost namenjamo temu, kar se zgodi v odnosu med nama. Christian Gostečnik opisuje, kako ljudje v terapevtski odnos nezavedno prinesejo vzorce iz svojih najzgodnejših odnosov. Človek, ki je vedno skrbel za druge, bo morda skrbel tudi zame — preverjal, ali sem utrujena, se opravičeval, da mi jemlje čas. Ko se to pokaže v sobi, ga lahko skupaj opazujeva od blizu. To ni stranska pot terapije. Pogosto je njena glavna cesta.

Kje ta razlaga ne velja

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Ni vsak vodja zaprt za ranljivost. Veliko ljudi na pomembnih položajih zelo odprto govori o svojih stiskah in pomoč poiščejo zgodaj. Kar sem opisala, je pogost vzorec, ne profil vseh.

Ni vedno odpor tisti, ki ustavlja. Včasih človek ne pride na terapijo zato, ker zares nima časa, ker ne ve, kam bi šel, ali ker je imel slabo izkušnjo s terapevtom. Takrat ne gre za njegov odnos do ranljivosti, ampak za konkretne ovire, ki jih je treba vzeti resno. Pa tudi »odpor« ni sovražnik — o tem, zakaj je del poti, govori zapis Odpor na terapiji: ko del tebe noče spremembe — in zakaj je to normalno.

Terapija ni vedno prvi korak. Če so se pojavili hudi telesni simptomi, globoka depresivnost, ki traja tedne, ali če ne moreš več delati, je prvi korak pogosto pri zdravniku ali psihiatru. Terapija lahko teče vzporedno, ne nadomesti pa zdravniškega pregleda.

Kadar se pojavijo misli, da ne bi več živel, ni časa za čakanje. Takrat pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali v nujnem primeru 112. Položaj, ugled in strah, kaj bodo rekli drugi, v tistem trenutku niso pomembni.

Vaja: pogovor, ki ga ne vodiš ti

Ta vaja ni nadomestek za terapijo. Je majhen preizkus, kako je, ko za trenutek izpustiš vlogo tistega, ki ve. Narediš jo lahko še danes.

1. Izberi enega človeka. Nekoga, ki mu zaupaš in ki ni tvoj podrejeni ali nadrejeni. Partnerja, starega prijatelja, sorojenca.
2. Povej eno stvar, ki je ne veš. Ne načrta in ne rešitve, ampak nekaj, kar te zadnje čase teži in na kar nimaš odgovora. Na primer: »Zadnje čase slabo spim in ne vem, zakaj.«
3. Ne prevzemi pogovora. Ko drugi začne spraševati ali svetovati, ga ne usmerjaj. Opazuj, kako je, ko pogovor ne gre po tvojem načrtu.
4. Opazi svoje telo. Kje v telesu čutiš neprijetnost? V čeljusti, prsih, trebuhu? Samo opazi, ne popravljaj.
5. Zapiši si en stavek. Ko je pogovor končan, zapiši, kaj je bilo pri tem najtežje — in ali je bilo kaj tudi olajšujočega.

Če se ob vaji pokaže, da ni nikogar, komur bi lahko povedal kaj takega, je to že pomembna informacija. O tem govori tudi zapis Osamljenost na vrhu: zakaj vodilni nimajo s kom govoriti.

Kako narediti prvi korak

Ljudje, vajeni voditi, prvi korak pogosto odlašajo, dokler ni popoln trenutek. Ko se bo umirilo v službi, po koncu projekta, po poletju. Popolnega trenutka pa ni — in pogosto pride prvi korak šele, ko ga izsili telo ali kriza doma.

Če razmišljaš o tem, je dobro vedeti, da strah pred začetkom ni znak, da terapija ni zate. Je normalen del poti, ki ga ima skoraj vsak; o tem, kaj ljudi pred začetkom najbolj skrbi, govori zapis Strah pred terapijo: kaj če bom jokal, kaj če ne bom vedel, kaj reči?

In še nekaj: ni ti treba vedeti, kaj želiš doseči. Dovolj je, da veš, da nekaj ni več tako, kot bi želel. Vse ostalo lahko poiščeva skupaj.

Kaj si zapomni

• Najpogostejši razlog, da ljudje ne poiščejo pomoči, je želja, da bi težavo rešili sami — pri tistih, ki so vajeni voditi, je ta pogosto še močnejša.
• Nadzor, odnos do ranljivosti in strah pred izgubo ugleda niso napake značaja. Vsi so nekoč imeli dober razlog.
• Terapija ni popravilo, ampak prostor, kjer smeš ne vedeti in kjer je ranljivost del dela, ne ovira.
• Kakovost odnosa s terapevtom je eden najzanesljivejših napovednikov, ali bo terapija pomagala.
• Na prvo srečanje ni treba priti s pripravljeno zgodbo. Dovolj je, da veš, da nekaj ni več tako, kot bi želel.