Odvetniki in odnosi: ko delo pomeni boj in doma ne odložiš oklepa

»Ne zasliševaj me.«

Večerja, torek. Ona je povedala, da je pozabila poklicati serviserja. On je vprašal, zakaj. Potem je vprašal, ali je imela čas med enajsto in dvanajsto. Potem, ali ni rekla, da bo to uredila že prejšnji teden. Vsako vprašanje je bilo mirno in logično. Nobeno ni bilo grdo. In vendar je po tretjem odložila vilice in rekla tisti stavek. On je bil iskreno presenečen. Saj samo sprašuje.

Ta prizor bi lahko opisalo veliko partnerjev ljudi, ki delajo v poklicih, kjer je boj vsakdan — v odvetništvu, na sodiščih, v pogajanjih, kjer na drugi strani mize sedi nekdo, ki ti ne želi dobro. Ves dan človek išče šibke točke v argumentih nasprotne strani, predvideva, kaj gre lahko narobe, in ne pokaže, kaj čuti. To so veščine, zaradi katerih je dober v svojem delu. Problem je, da se zvečer ne slečejo skupaj s suknjičem.

V tem zapisu pišem o tem oklepu: kaj je, zakaj ga je tako težko odložiti in kaj se zgodi z odnosom, ko ga doma nosiš naprej. Pišem predvsem o odvetnikih, ker so raziskave o njih najbolj zgovorne, a vse, kar sledi, velja tudi za druge poklice, kjer je delo nenehno soočenje.

Poklic, ki te nauči dvomiti

Pravniško izobraževanje in praksa razvijata zelo določen način mišljenja. Iščeš luknje. Predvidevaš najslabši izid. Ne verjameš na besedo. Vsako trditev preveriš, vsako izjavo postaviš ob drugo, vsako neskladje opaziš. Stranka te plača prav za to: da pomisliš na tisto, na kar ona ni.

Martin Seligman, eden od utemeljiteljev pozitivne psihologije, je s sodelavcema leta 2001 napisal članek z zgovornim naslovom Zakaj so odvetniki nesrečni. Ena od njihovih tez je bila, da je pesimistični slog razlage — pričakovanje, da bo šlo kaj narobe, in razmišljanje o tem, zakaj — v pravu prednost. Odvetnik, ki predvidi vse pasti, bolje zaščiti stranko. A ista drža, prenesena v zasebno življenje, človeka izčrpava in mu krade veselje. Težko je biti hkrati profesionalni skeptik in nekdo, ki se doma sprosti in zaupa.

Pravnica in psihologinja Susan Daicoff je v knjigi Lawyer, Know Thyself zbrala raziskave o osebnostnih značilnostih pravnikov. Opisala je, da so med njimi pogostejši ljudje, ki dajejo prednost logiki pred čustvi, pravicam pred odnosi in tekmovalnosti pred sodelovanjem. Poklic jih privlači, in poklic te lastnosti še okrepi. To ni obsodba — gre za veščine, brez katerih pravni sistem ne bi deloval. Vprašanje je le, kaj se z njimi zgodi, ko pridejo domov.

Kaj kažejo številke

Patrick Krill in sodelavca so leta 2016 objavili raziskavo med skoraj 13.000 odvetniki v ZDA. Približno 28 odstotkov jih je poročalo o simptomih depresije, mnogi tudi o tesnobi, stresu in tveganem pitju alkohola. Podatkov za Slovenijo ne poznam in ameriških številk ne bi preprosto prenašala, saj se pravna kultura in delovni pogoji razlikujejo. A slika se ujema s tem, kar opisujejo raziskave v drugih državah: poklic, ki od ljudi zahteva nenehno budnost in nadzor čustev, ima svojo ceno.

O tem, kako se tiha samopomoč prikrade v zahtevne poklice, pišem v zapisu Alkohol in stimulansi v zahtevnih poklicih: tiha samopomoč. Tu se ustavljam pri nečem drugem: pri tem, kar se zgodi med dvema človekoma, ko eden od njiju dela v boju.

Oklep: kaj je in zakaj ga ne odložiš

Oklep je dobra prispodoba, ker ni slab. Ščiti te. V sodni dvorani ali na pogajanjih ga potrebuješ. Težava ni v tem, da ga imaš, ampak v tem, da ga ne znaš sneti — ali pa ne opaziš več, da ga nosiš.

Živčni sistem, ki je ves dan v pripravljenosti, se ne preklopi samodejno, ko odkleneš vrata stanovanja. Ostane budno pozoren na nevarnost, išče, kaj bi lahko šlo narobe. V bazi znanja temu stanju rečemo hipervigilanca. Doma se pokaže kot nestrpnost, kot potreba po tem, da ima vse jasen odgovor, kot nezmožnost, da bi samo poslušal, ne da bi takoj ocenjeval.

Psihologinja Rena Repetti je leta 1989 v znani raziskavi spremljala kontrolorje zračnega prometa in njihove družine. Po dneh z veliko obremenitvijo so bili kontrolorji doma bolj umaknjeni in manj čustveno vpleteni. Raziskovalci temu rečejo prelivanje: stanje iz službe se prelije v dom. Partnerji pogosto poznajo obe obliki — človek, ki pride domov in je še ves »v primeru«, in človek, ki pride domov in ga ni, čeprav sedi za mizo.

Ko se partner počuti kot nasprotna stranka

Psiholog John Gottman je desetletja opazoval pare in opisal štiri vzorce, ki napovedujejo težave v odnosu: kritiko, prezir, obrambnost in zid molka. O njih sem pisala v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih: Gottmanovi napovedniki razpada zveze. Pri ljudeh, ki ves dan delajo v soočenju, sta dva od teh vzorcev posebej blizu.

Prvi je obrambnost. Kdor je navajen, da mora vsako trditev braniti, bo tudi partnerjevo pripombo slišal kot obtožbo, na katero je treba odgovoriti z argumenti. »Spet si pozen« ne dobi odgovora »oprosti, vem, da ti je bilo neprijetno«, ampak natančen razlog, zakaj zamuda ni bila njegova krivda. Argument je lahko celo pravilen. A partner ni hotel razsodbe. Hotel je biti slišan.

Drugi je zid molka. Ko pogovor postane čustven, se človek, ki je navajen nadzorovati čustva, umakne v hladno mirnost. Navzven deluje zbrano, notri pa je pogosto preplavljen. Gottman je opisal, da se v takih trenutkih telo odzove kot na nevarnost — in da takrat poslušanje ni več mogoče.

Takole lahko zveni pogovor v paru, kjer eden ves dan dela v boju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes mi je bilo res hudo zaradi mame.«
»Kaj točno je rekla?«
»Ni važno, kaj je rekla. Bilo mi je hudo.«
»Ampak če ne vem, kaj je rekla, ne morem oceniti, ali je imela prav.«
»Nočem, da oceniš. Hočem, da si z mano.«
»… Ne vem, kako se to naredi brez podatkov.«

Zadnji stavek je napol šala in napol resnica. Človek, ki ga je poklic naučil, da najprej zbere dejstva, iskreno ne ve, kaj naj naredi s čustvom, ki ga ne more razrešiti. Ne zato, ker mu ne bi bilo mar. Ampak zato, ker je pozabil — ali se nikoli ni naučil —, da je biti zraven že dovolj.

Empatija, ki se izklopi

Odvetnik mora stranko razumeti, da jo lahko dobro zastopa. A hkrati se mora od njene zgodbe oddaljiti, da ostane trezen. Nasprotno stran pa mora pogosto gledati kot oviro, ne kot človeka s svojo bolečino. To je zahtevno ravnovesje. Ko ga je preveč, se empatija začne izklapljati — najprej do nasprotne strani, potem do strank, na koncu pogosto tudi doma.

Christina Maslach, ki je izgorelost raziskovala več kot štiri desetletja, je opisala tri njene razsežnosti: izčrpanost, cinizem oziroma depersonalizacijo in občutek neučinkovitosti. Cinizem je pogosto zaščita: če ti ni mar, te ne more boleti. O tem sem podrobneje pisala v zapisu Cinizem kot znak: ko ti ni več mar in to ni tvoj značaj. Kratko razlago empatije najdeš v bazi znanja.

Doma se cinizem pokaže kot tisti pogled, s katerim človek posluša partnerjevo stisko, kot da bi poslušal stranko, ki pretirava. Ali kot stavek »saj to ni pravi problem«. Partner pa ne potrebuje, da je njegova stiska objektivno velika. Potrebuje, da je za nekoga pomembna.

Kaj vidijo otroci

Otroci se o odnosih učijo predvsem z opazovanjem. Če doma vidijo, da se pogovor konča, ko eden od staršev dobi argument, se naučijo, da je pogovor tekma. Če vidijo, da se čustva ne kažejo, se naučijo, da jih je treba skriti. Nič od tega ni usodno in nič od tega ni namerno. A vredno je opaziti, kaj tvoj oklep sporoča tudi tistim, ki ga gledajo od spodaj.

Hkrati lahko otroci od staršev, ki delajo v takih poklicih, dobijo tudi veliko dobrega: občutek za pravičnost, sposobnost jasnega mišljenja, pogum, da se postavijo zase. Vprašanje ni, ali naj starš svoje veščine skrije, ampak ali zna pokazati tudi drugo plat — da se zmoti, da prizna, da ne ve, da je žalosten.

Vaja: od dvorane do vrat

Raziskovalka Sabine Sonnentag in sodelavci so pokazali, da je za okrevanje po delu ključno psihološko odklapljanje — da v prostem času v mislih zares nisi v službi. Pri ljudeh v zahtevnih poklicih se to ne zgodi samo od sebe. Potrebuje prehod. Ta vaja traja manj kot dvajset minut in jo lahko začneš že danes.

1. Zapri dan na papirju. Preden odideš iz pisarne, zapiši tri odprte zadeve in prvi korak za jutri. Možgani lažje izpustijo tisto, kar je zapisano.
2. Naredi telesni prehod. Deset minut hoje, nekaj počasnih izdihov v avtu ali glasba, ki je ne povezuješ s službo. Telesu daj signal, da je boj končan.
3. Pred vrati se vprašaj: »V kakšnem stanju sem?« Če si še ves v primeru, to povej: »Še nisem čisto doma, daj mi deset minut.« To je bolje, kot da se pretvarjaš.
4. Prvo vprašanje doma naj bo vprašanje, ne poročilo. »Kako je bilo pri tebi?« — in potem poslušaj brez ocenjevanja vsaj dve minuti.
5. Opazi oklep. Ko zaznaš, da zaslišuješ, se braniš ali iščeš napako v partnerjevi zgodbi, se ustavi in reci: »Spet sem v dvorani.« Že to, da ga poimenuješ, ga razmakne.

Kje to ne velja

Bi bilo krivično reči, da vsak odvetnik doma nosi oklep. Mnogi znajo preklopiti, mnogi so doma topli in igrivi, in mnogi partnerji cenijo prav to, da imajo ob sebi nekoga, ki jasno misli in se zna postaviti zanje. Veščine soočenja v odnosu niso slabe: sposobnost, da poveš, kaj te moti, in da se ne umakneš pred konfliktom, je za par lahko velika vrednota.

Tudi ni nujno, da je oklep od poklica. Pogosto ga je človek nosil že prej — iz družine, v kateri je bilo nevarno pokazati ranljivost ali v kateri je moral zgodaj postati močan. Poklic ga je le izbral in okrepil. V takem primeru sprememba delovnih navad ne bo dovolj, saj je oklep starejši od kariere. Tu pomaga pogled v lastno zgodbo: od kod se je naučil, da je čutiti nevarno.

In še ena pomembna meja. Če se v odnosu »zasliševanje« spremeni v nadzor, ustrahovanje, poniževanje ali grožnje, ne gre več za poklicni oklep, ampak za nasilje. Takrat odgovor ni v boljši komunikaciji. Pomoč lahko poiščeš na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnem primeru pokliči policijo na 113 ali 112. In če opažaš pri sebi ali partnerju znake depresije, vse več alkohola ali misli, da nima več smisla, se obrni na zdravnika ali pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (19.00–7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur).

Kaj pomaga paru

Prvo je, da oklep postane viden. Dokler eden od partnerjev misli »samo sprašujem« in drugi »spet me zaslišuje«, se pogovarjata mimo. Ko lahko oba rečeta »zdaj si v dvorani«, brez obtoževanja, se odpre prostor.

Drugo je dogovor o tem, kdaj je prostor za reševanje in kdaj za poslušanje. Pomaga preprosto vprašanje: »Hočeš, da ti pomagam rešiti, ali hočeš, da te poslušam?« Za človeka, ki ga je poklic naučil reševati, je to lahko olajšanje — končno ve, kaj se od njega pričakuje.

Tretje so meje med službo in domom: kdaj se odgovarja na sporočila, ali se o primerih govori za večerjo, kateri večeri so samo za par. O tem, zakaj se meje pogosto zdijo sebične, pišem v zapisu Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično, čeprav je pogoj za zdrave odnose.

Četrto je, da se oba vprašata, kaj oklep pravzaprav varuje. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem pod supervizijo, nas zanima prav to: kaj se skriva pod trdoto. Pogosto je tam strah pred tem, da bi bil nemočen, da ne bi bil dovolj, da bi ga kdo videl šibkega. Ko partner to vidi, se lahko jeza spremeni v sočutje. In ko človek začuti, da ga partner vidi tudi brez oklepa, ga lažje odloži. To je tisto, čemur pravimo diferenciacija: kako ostati svoj in hkrati ostati v odnosu — da ostaneš to, kar si, tudi ko nisi v boju.

Če opažaš, da ti delo jemlje več, kot si pripravljen dati, preveri še znake, o katerih pišem v zapisu Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor. Oklep, ki ga ne moreš več odložiti, je včasih prvi znak, da je telo predolgo v pripravljenosti.

Kaj si zapomni

• Oklep — dvom, nadzor nad čustvi, iskanje šibkih točk — je v poklicih soočenja koristen. Težava je, ko ga ne znaš sneti.
• Stanje iz službe se preliva domov: kot napetost, zasliševanje ali umik.
• Partner ne potrebuje razsodbe, ampak prisotnost. Vprašanje »rešiti ali poslušati?« pogosto razreši več kot argument.
• Odklop po delu se ne zgodi sam: potrebuje prehod — zapis, telo, prvo vprašanje doma.
• Oklep je pogosto starejši od kariere. Kadar odnos postane nadzor ali nasilje, ne gre več za oklep — poišči pomoč.