Pornografija in partnerski odnos: kdaj postane težava

»Ne boli me to, da gleda. Boli me, da me je pogledal v oči in rekel, da ne.«

Tako je opisala večer, ko je na skupnem računalniku naletela na zgodovino brskanja, ki je ni pričakovala. Najprej je bila osupla, potem jezna, nato pa jo je presenetilo, kje je bolečina v resnici sedela. Ni je toliko motilo, kaj je partner gledal. Motilo jo je, da je o tem lagal — in da se je začela spraševati, kaj še ve o njem in česa ne.

Pornografija je tema, o kateri ima skoraj vsak močno mnenje, pari pa se o njej redko pogovorijo, preden jih k temu prisili kakšno odkritje. Eni menijo, da je povsem nedolžna zasebna stvar, drugi, da je oblika nezvestobe, tretji je ne omenijo, ker jih je sram. Ta zapis ne govori o zasvojenosti — o tem sem pisala v zapisu Odvisnost od pornografije: kaj vemo in kaj je še sporno. Tu me zanima nekaj drugega: kaj se med dvema človekoma zgodi, ko pornografija postane tema njune zveze, in kako se o tem pogovoriti, ne da bi se pogovor sprevrgel v obtožbe.

Že na začetku naj povem, da nisem seksologinja. V terapiji za pare je spolnost lahko ena od tem, o katerih se pogovarjamo, a kadar gre za spolne motnje ali telesne težave, sodijo k zdravniku ali specialistu za spolno medicino.

Raziskave so neenotne — in to je treba povedati naglas

Če iščeš preprost odgovor na vprašanje, ali pornografija škodi zvezi, ga v raziskavah ne boš našel. Ugotovitve si deloma nasprotujejo, in to ni zato, ker bi bili raziskovalci nespretni, ampak zato, ker je vprašanje zapleteno.

Amanda Maddox, Galena Rhoades in Howard Markman so leta 2011 analizirali odgovore 1291 neporočenih ljudi v partnerskih zvezah. Tisti, ki pornografije niso gledali, so v povprečju poročali o kakovostnejšem odnosu kot tisti, ki so jo gledali sami. Zanimivo pa je, da so tisti, ki so jo gledali samo skupaj s partnerjem, poročali o več predanosti in večjem spolnem zadovoljstvu kot tisti, ki so jo gledali na samem. Brian Willoughby in sodelavci so leta 2016 preučevali pare in ugotovili, da ni pomembna samo raba posameznika, ampak tudi razlika med partnerjema: večji kot je bil razkorak v tem, koliko kdo gleda, nižje je bilo zadovoljstvo z zvezo in manj stabilna se je zdela.

Taylor Kohut in sodelavci pa so leta 2017 storili nekaj drugačnega: ljudi niso spraševali z vnaprej pripravljenimi vprašanji, ampak so jih prosili, naj sami opišejo, kako pornografija vpliva na njihovo zvezo. Največ udeležencev je odgovorilo, da negativnih učinkov ne opaža, nekateri so opisali celo koristi — na primer več odprtosti v pogovoru o spolnosti —, manjšina pa je opisala resne težave.

Kako to skupaj razumeti? Najprej: večina teh raziskav je korelacijskih. Pokažejo povezavo, ne vzroka. Mogoče je, da raba pornografije slabša zvezo; mogoče je tudi, da ljudje v nezadovoljnih zvezah pogosteje posegajo po njej; najverjetneje se dogaja oboje. In drugič: raziskave merijo povprečja. Tvoja zveza ni povprečje. Zato je pomembnejše od vprašanja »ali je pornografija škodljiva« vprašanje, kaj se dogaja v vajini zvezi.

Ne gre za količino, ampak za to, kaj se zgodi med vama

V pogovorih s pari pornografija skoraj nikoli ne pride kot tema sama po sebi. Pride kot simptom nečesa, kar se med dvema dogaja že dlje — razočaranja, molka, občutka, da en partner živi del življenja, ki ga drugi ne vidi. Zato pri vprašanju, kdaj pornografija postane težava, pogosto ne pomaga štetje ur ali obiskov. Pomaga pogled na to, kaj se zaradi nje spremeni v odnosu.

Iz raziskav in iz tega, kar pari opisujejo, se izrisujejo štirje znaki. Prvi je skrivanje: ko eden prikriva, drugi pa odkrije. Drugi je razhajanje vrednot: ko enemu pomeni nekaj povsem drugega kot drugemu. Tretji je primerjanje: ko se eden od partnerjev začne meriti s tem, kar vidi na zaslonu. Četrti je umik iz bližine: ko postane pornografija način, kako se izogniti napetosti ali pogovoru z resničnim človekom. Vsak od teh znakov je vreden svojega razmisleka.

Skrivanje: ko je laž hujša od vsebine

Večina ljudi, ki pridejo na terapijo po odkritju, ne opisuje toliko gnusa nad vsebino kot občutek izdaje. To ni naključje. Zaupanje v zvezi ne stoji na tem, da partner nima zasebnega sveta, ampak na tem, da se lahko zaneseš na to, kar ti pove. Ko odkriješ, da ti je partner na neposredno vprašanje odgovoril z lažjo, se ne zamaje samo ta ena tema. Zamaje se vse, kar ti je kdaj rekel. Kratko razlago tega, kako zaupanje nastaja in kako se poruši, najdeš v bazi znanja pod zaupanje, širše pa v zapisu Izguba zaupanja po prevari.

Zakaj ljudje skrivajo? Najpogosteje zaradi sramu. Mnogi so se o spolnosti doma naučili, da je nekaj umazanega, o čemer se ne govori. Če partner to temo nosi s sabo iz otroštva, bo skrival ne zato, ker bi hotel prevarati, ampak zato, ker ne zna drugače. Razlika med krivdo in sramom je tu pomembna: krivda pravi »naredil sem nekaj narobe«, sram pa »jaz sem narobe«. Sram vodi v skrivanje, krivda pa lahko vodi v popravo. Več o tem je v zapisu Krivda in sram nista isto in v bazi znanja pod sram.

To skrivanja ne opravičuje. Pomaga pa razumeti, da se za lažjo pogosto ne skriva prezir do partnerja, ampak strah pred njegovim pogledom. In da se pogovor premakne naprej šele, ko se oba lahko pogovarjata o tem strahu, ne le o laži.

Različne vrednote: ko nista nikoli govorila o pravilih

Veliko parov se o pornografiji nikoli ne pogovori, ker vsak predpostavlja, da drugi misli enako. Za enega je samoumevno, da je to zasebna stvar, primerljiva z branjem romana. Za drugega je samoumevno, da v zvezi tega ni. Ko se ti dve neizrečeni pravili srečata, eden doživi izdajo, drugi pa ne razume, kaj je narobe naredil.

Joshua Grubbs in sodelavci so leta 2019 v pregledu raziskav opisali pojav, ki ga imenujejo moralna neskladnost: ljudje, ki pornografijo gledajo, hkrati pa jo moralno ne odobravajo, pogosteje doživljajo svojo rabo kot problematično — in to ni bilo odvisno le od tega, koliko gledajo. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi med partnerjema. Stiska ni nujno sorazmerna s količino, ampak z razkorakom med tem, kar se dogaja, in tem, kar en ali drug doživlja kot sprejemljivo.

Zato je pogovor o vrednotah pogosto pomembnejši od pogovora o vedenju. Ne »ali smeš«, ampak »kaj to pomeni zate in kaj zame«. Odgovori ne bodo enaki. Pomembno je, da oba slišita, kje sta, in se dogovorita o mejah, ki jih oba lahko spoštujeta. O tem, kaj so meje v odnosu in zakaj niso isto kot nadzor, je kratko pojasnilo pod meje.

Primerjanje: ko se začneš meriti z zaslonom

Tretji znak je tišji in ga pogosto doživlja partner, ki ne gleda. Ko izve, kaj gleda drugi, se začne primerjati: s telesi, z odzivi, s tem, kaj se tam zdi samoumevno. Pornografija prikazuje spolnost, ki je zrežirana, izbrana in obdelana — ni pa posnetek resničnega odnosa med dvema človekoma, ki se poznata, se utrudita, se smejita in včasih ne uspeta.

Primerjanje s posnetim svetom ni značilno samo za pornografijo. Isti mehanizem, ki ga opisujem v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih, deluje tudi tu: ko se meriš z izbranim, popolnim izsekom, vedno izgubiš. Pri spolnosti to pogosto pomeni sram ob lastnem telesu in občutek, da nisi dovolj. Če se v tem prepoznaš, je več o tem v zapisu Telesna samopodoba in spolnost.

Primerjanje lahko teče tudi v drugo smer — ko partner, ki gleda, začne od resnične spolnosti pričakovati nekaj, kar je videl. Takrat je prav, da se o tem pogovorita odkrito. Nihče ni dolžan početi ničesar, kar mu ni prijetno, in pritisk, naj partner posnema posnetke, ni več vprašanje okusa, ampak vprašanje spoštovanja.

Umik iz bližine

Četrti znak je morda najpomembnejši, ker ga je najtežje opaziti. Včasih pornografija v zvezi ni problem sama po sebi, ampak postane bližnjica: način, kako se izogniti napetosti, zavrnitvi ali pogovoru, ki bi ga bilo treba opraviti. Če en partner čuti, da ga drugi zavrača, in se namesto pogovora umakne pred zaslon, se razdalja med njima povečuje, ne da bi kdo rekel eno samo besedo.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, takšne umike razumemo kot del vzorca, ki ga para soustvarjata. Ni nekdo kriv, drugi pa žrtev. Oba prispevata — eden z umikom, drugi morda s kritiko, ki umik še okrepi. Ko se pogovor premakne s »kaj počneš ti« na »kaj se dogaja med nama«, se pogosto izkaže, da je pornografija le najbolj vidna točka veliko daljše zgodbe o osamljenosti v dvoje.

Kako se o tem pogovoriti

Pogovor o pornografiji je težak, ker se oba počutita ranljiva. Kdor je odkril, se počuti prizadet in neviden. Kdor je bil odkrit, se počuti osramočen in napaden. Če pogovor steče kot zaslišanje, se bo drugi branil; če steče kot molk, bo zamera ostala. Takole bi lahko zvenel pogovor, ki gre drugam (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne bom ti rekla, kaj smeš. Rada bi samo razumela, zakaj mi nisi povedal.«
»Ker me je bilo sram. Doma se o tem ni govorilo. Mislil sem, da me boš imela za pokvarjenega.«
»Bolj kot to, kar si gledal, me je prizadelo, da si mi lagal v obraz.«
»Vem. Tega ne morem vzeti nazaj. Lahko pa ti odslej odgovarjam po resnici, tudi kadar mi bo nerodno.«

Ta pogovor ni rešil vsega. Odprl pa je dve stvari, ki sta bili prej zaprti: ona je povedala, kaj jo je v resnici prizadelo, on pa, zakaj je skrival. Šele od tu je mogoče govoriti o tem, kaj si oba želita naprej. Če iščeš več besed za takšne pogovore, ti lahko pomaga zapis Kako se s partnerjem pogovoriti o spolnosti brez očitkov.

Nekaj pravil, ki pogovoru pogosto pomagajo: izberita čas, ko nista utrujena in ko vaju ne bodo motili; začnita s tem, kaj čutita, ne s tem, kaj je drugi naredil; vprašanja naj bodo vprašanja, ne obtožbe v obliki vprašanj; in sprejmita, da en pogovor ne bo dovolj. Če je odkritje sprožilo ljubosumje, ki presega to temo, ti lahko pomaga zapis Ljubosumje v odnosu: kdaj je signal in kdaj stara rana.

Vaja: pogovor o vrednotah, ne o vedenju

To vajo naredita skupaj, ko je vzdušje dovolj mirno. Če je bilo odkritje pred kratkim in so čustva še zelo močna, počakajta nekaj dni.

1. Vsak zase odgovori na tri vprašanja. Kaj zame pomeni pornografija v zvezi? Kaj sem se o spolnosti naučil doma? Česa me je v tej temi najbolj strah?
2. Izmenjajta odgovore brez prekinjanja. Eden govori pet minut, drugi samo posluša. Nato zamenjata. Pomagate si lahko z vajo pogovor brez prekinjanja.
3. Povzemi, kar si slišal. Ne odgovarjaj, ne popravljaj. Samo povej z lastnimi besedami, kar je rekel partner, in ga vprašaj, ali si ga prav razumel.
4. Poiščita, kje se strinjata. Morda ne glede pornografije same, ampak glede tega, da si oba želita iskrenosti, ali da noben ne želi, da bi se drugi počutil manjvrednega.
5. Dogovorita se za en korak. Ne za celoten sporazum, ampak za eno stvar, ki jo bosta poskusila do naslednjega pogovora — in se dogovorita, kdaj bo ta.

Kje ta pogled ne zadostuje

Rada bi bila poštena tudi glede tega, česar ta zapis ne pokrije. Prvič: kadar raba postane kompulzivna — ko se človek kljub resnim posledicam in lastni želji ne more ustaviti —, ne gre več samo za dinamiko para. Takrat je smiselno poiskati strokovno pomoč za posameznika, o čemer več piše v zapisu o odvisnosti od pornografije. Hkrati velja opozorilo, ki ga raziskave o moralni neskladnosti dajejo: človek, ki svojo rabo doživlja kot odvisnost, ni nujno odvisen — včasih je bolj v sporu s svojimi vrednotami.

Drugič: kadar en partner drugega sili v spolna dejanja, ki jih ta ne želi, ali ga ponižuje, to ni več razlika v vrednotah, ampak nasilje. V Sloveniji je za ženske in otroke, ki doživljajo nasilje, dosegljiv SOS telefon 080 11 55, v nujnih primerih pa pokliči 112 ali policijo na 113. Enako velja, kadar so v igri posnetki, narejeni ali deljeni brez privolitve, ali vsebine, ki vključujejo mladoletne — to ni tema za pogovor v paru, ampak za policijo.

Tretjič: kadar se ob temi pojavijo spolne težave — na primer težave z erekcijo ali vzburjenjem —, je prvi naslov osebni zdravnik, urolog ali ginekolog, saj je treba najprej izključiti telesne vzroke. In četrtič: ne verjemi nikomur, ki ti obljublja, da raziskave dokazujejo, da je pornografija za vsako zvezo nedvomno uničujoča ali nedvomno neškodljiva. Takšnega dokaza ni.

Kaj si zapomni

• Raziskave o pornografiji in zvezi so neenotne: nekatere kažejo povezavo z nižjim zadovoljstvom, druge, da večina ljudi ne opaža škode. Večina je korelacijskih.
• Bolj kot količina šteje, kaj se zaradi pornografije dogaja med vama: skrivanje, razhajanje vrednot, primerjanje ali umik iz bližine.
• Pri odkritju pogosto bolj kot vsebina boli laž. Za skrivanjem je pogosto sram, ne prezir.
• Pogovor o vrednotah — kaj to pomeni tebi in kaj meni — pogosto pomaga bolj kot pogovor o pravilih.
• Kompulzivna raba, prisila ali posnetki brez privolitve niso tema za dogovor v paru, ampak za strokovno pomoč ali policijo.