Spolne fantazije: kaj pomenijo in ali jih deliti s partnerjem

»Če bi vedel, o čem včasih razmišljam, me ne bi več pogledal enako.«

To je rekla ženska, ki je s partnerjem živela že dvanajst let. Imela sta otroka, skupne prijatelje, dober odnos. In imela je misel, za katero je bila prepričana, da jo loči od njega — sliko, ki se ji je včasih prikradla v glavo, ko sta bila skupaj, in o kateri ni nikoli nikomur povedala. Ni ji šlo za to, da bi to sliko uresničila. Šlo ji je za to, da se je zaradi nje počutila umazano, nezvesto in nekoliko čudno.

Spolne fantazije so ena od tem, o katerih skoraj vsi molčimo, čeprav jih skoraj vsi imamo. V tem zapisu bom skušala razložiti, kaj o njih vemo iz raziskav, kaj fantazija pomeni in česa ne pomeni, zakaj nas je zaradi njih tolikokrat sram in kako se lahko — če se tako odločiš — o njih pogovoriš s partnerjem, ne da bi odnos ob tem utrpel škodo.

Skoraj vsi jih imamo

Psihologa Harold Leitenberg in Kris Henning sta sredi devetdesetih let pregledala takratne raziskave o spolnih fantazijah in prišla do sklepa, ki se je v poznejših študijah le potrjeval: velika večina odraslih, tako moških kot žensk, ima spolne fantazije. Pojavljajo se med samozadovoljevanjem, med spolnim odnosom s partnerjem in povsem mimogrede, sredi dneva. Moški jih v povprečju omenjajo pogosteje in so v njih nekoliko bolj vizualni, a razlike med spoloma so manjše, kot bi pričakovali.

Socialni psiholog Justin Lehmiller je v knjigi Tell Me What You Want (2018) predstavil anketo, v kateri je o njihovih fantazijah spraševal več kot 4000 Američanov. Skoraj vsi so poročali, da fantazije imajo, in večina se jih je vrtela okrog nekaj ponavljajočih se tem: novost in pustolovščina, strast in romantika, igra moči in nadzora, prepovedano, več partnerjev hkrati ter prožnost, ki se ne drži ustaljenih vlog. Pri tem velja previdnost: šlo je za spletno anketo prostovoljcev v eni državi, ne za reprezentativen vzorec. A slika, ki jo pokaže, se ujema z drugimi raziskavami: fantazije niso izjema, ampak pravilo.

Raziskovalec Christian Joyal je s sodelavci v Kanadi približno poldrugi tisoč odraslih spraševal, katere fantazije imajo, nato pa preverjal, katere so v resnici redke. Izkazalo se je, da so zelo redke prav malokatere. Veliko tega, kar človek doživlja kot svojo sramotno skrivnost, je pravzaprav precej pogosto.

Fantazija ni želja po dejanju

Najpomembnejša ločnica, ki jo je dobro postaviti na začetek: fantazija ni načrt. To, da si nekaj predstavljaš, ne pomeni, da si to želiš doživeti, in še manj, da bi to moral narediti.

Fantazija se dogaja v prostoru, kjer imaš ti popoln nadzor. Lahko jo kadarkoli ustaviš, spremeniš, zavrtiš nazaj. V njej ni posledic, ni drugih ljudi z lastnimi občutki in ni telesa, ki bi se utrudilo ali zbalo. Prav zato lahko v fantaziji obstajajo stvari, ki bi bile v resnici neprijetne, nevarne ali preprosto nemogoče.

To je še posebej pomembno pri fantazijah, ki vključujejo izgubo nadzora ali podreditev. Te so pri ženskah precej pogoste in raziskovalci, ki so jih preučevali — na primer Joseph Critelli in Jenny Bivona —, poudarjajo, da nikakor ne pomenijo želje po resničnem nasilju. V fantaziji je namreč ženska tista, ki napiše scenarij. Ima ves nadzor nad tem, da ga nima. Pri resničnem nasilju je ravno to tisto, kar ji je vzeto.

Seveda se fantazija in želja včasih prekrivata. Nekatere fantazije bi človek rad poskusil, in to je povsem legitimno. A to je posebna odločitev, ne nekaj, kar sledi samo od sebe. Večina fantazij ostane, kjer je — v glavi — in tam opravlja svojo nalogo.

Kaj nam fantazije lahko povedo

Če fantazija ni dobesedna želja, kaj potem je? Terapevt Jack Morin je v knjigi The Erotic Mind predlagal, da so fantazije nekakšna zgoščena slika čustvenih tem, ki človeka vzburjajo. Pomembno ni toliko, kaj se v fantaziji dogaja na površini, ampak kaj človek v njej čuti: da je močno zaželen, da lahko končno popusti, da je viden, da je svoboden, da mu ni treba ničesar nadzorovati.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas zanima prav ta plast. Fantazija je lahko okno v potrebe, ki jih človek v vsakdanu ne izreče. Nekdo, ki ves dan skrbi za vse okrog sebe — za otroke, starše, sodelavce —, ima lahko fantazije, v katerih je on tisti, za katerega nekdo poskrbi, ali v katerih mu ni treba ničesar odločati. Nekdo, ki se v odnosu počuti spregledanega, ima lahko fantazije, v katerih je središče pozornosti. Nekdo, ki je odraščal v družini, kjer o telesu in užitku ni bilo dovoljeno govoriti, ima lahko fantazije o prepovedanem — ker je bilo prepovedano pravzaprav vse.

Tako branje ni pravilo in ne velja za vsako fantazijo. Včasih je fantazija pač samo fantazija, slika, ki se je pojavila po filmu ali pogovoru. A kadar se ista tema ponavlja leta, se je vredno vprašati: kaj mi ta zgodba daje, česar sicer ne dobim? Odgovor je pogosto bolj čustven kot spolni.

Sram, ki pride za fantazijo

Za veliko ljudi ni težava fantazija sama, ampak to, kar pride za njo: »Kaj je narobe z mano, da sem na to sploh pomislila?« »Kako lahko to mislim, ko pa imam rad svojo ženo?« »Ali to pomeni, da sem v resnici drugačen, kot mislim?«

Leitenberg in Henning sta v svojem pregledu opozorila na zanimivo povezavo: težave s spolnostjo niso povezane s tem, ali ima človek fantazije, ampak pogosteje s tem, kako močno se zaradi njih počuti krivega. Ne fantazija, ampak krivda in sram zaradi nje sta tista, ki spolnost obremenjujeta.

Tu je smiselna razlika, ki jo podrobneje opisujem v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna. Krivda se nanaša na to, kar si naredil. Za misel, ki ti je prišla v glavo, pa nisi naredil ničesar. Sram gre še globlje — ne pravi »naredil sem nekaj slabega«, ampak »jaz sem slab«. In fantazije so posebej plodna tla za sram, ker so skrite, intimne in jih ni mogoče preveriti z nikomer drugim. Ko o njih molčimo, sram raste. Več o tem, kako to čustvo deluje, najdeš v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe« in v bazi znanja pod sram.

Pogost vir sramu je tudi to, da fantazija ne ustreza človekovi podobi o sebi ali njegovim vrednotam. Feministka ima fantazijo o podreditvi. Zvest mož si predstavlja nekoga drugega. Človek, ki se ima za heteroseksualnega, ima fantazijo o istem spolu. Nobena od teh ni dokaz, da je tvoja podoba o sebi lažna. Fantazija ne pove, kdo si. Pove, kaj se v tvoji domišljiji lahko zgodi — in domišljija je po svoji naravi širša od življenja.

Ali jih deliti s partnerjem?

Na to vprašanje ni enega odgovora. Nekateri pari si fantazije delijo in ob tem začutijo novo bližino in igrivost. Drugi jih obdržijo zase in so zadovoljni. Oboje je v redu.

Raziskovalki Sandra Byers in Stephanie Demmons sta pri parih ugotovili, da je razkrivanje tega, kaj ti je v spolnosti všeč in kaj ne, povezano z večjim spolnim zadovoljstvom — deloma neposredno, deloma prek tega, da se oba v odnosu počutita bolje. To govori v prid odprtosti. A razkrivanje lastnih želja ni isto kot razkrivanje vsake fantazije. Zasebnost ni skrivnost. Imeti notranji svet, ki je samo tvoj, je del zdrave avtonomije v odnosu, ne izdaja.

Pred odločitvijo se je smiselno vprašati nekaj stvari:

• Zakaj bi jo rad delil? Ker bi rad, da te partner bolje pozna? Ker bi rad nekaj poskusil? Ker se ti zdi, da moraš? Ali ker upaš, da te bo pomiril, da nisi čuden? Vsak od teh razlogov vodi v drugačen pogovor.
• Kaj bo partner slišal? Fantazija o drugi osebi lahko pri partnerju sproži občutek, da ni dovolj. Fantazija, ki jo izrečeš kot »to bi rad«, lahko sproži pritisk.
• Kako varen je odnos zdaj? Če je med vama veliko napetosti, nezaupanja ali neizrečenih zamer, je to slab trenutek za ranljivo razkritje. Najprej je treba zgraditi tla.
• Ali je partner kdaj omenil kaj podobnega? Včasih je lažje začeti z vprašanjem o njem kot z izpovedjo o sebi.

Odprtost v spolnosti terja ranljivost — pripravljenost pokazati nekaj, kar bi lahko bilo zavrnjeno. In ranljivost je smiselna le tam, kjer obstaja dovolj zaupanja, da jo bo drugi sprejel s skrbjo.

Vaja: kako se pogovor začne

Če se odločiš, da bi rad o fantazijah ali željah spregovoril, ti lahko pomaga ta postopna pot. Ni treba narediti vseh korakov v enem večeru — lahko trajajo tedne.

1. Izberi trenutek zunaj spalnice. Pogovor o spolnosti je lažji ob sprehodu, v avtu ali ob kavi kot takoj pred ali po spolnem odnosu, ko sta oba bolj ranljiva in hitreje kaj vzameta osebno.
2. Začni s tem, kar je dobro. »Rada imam, ko …« ali »Spomnim se, ko sva …« postavi pogovor na tla, ki niso kritika. Partner bo lažje slišal novo, če ne bo zvenelo kot pritožba nad starim.
3. Vprašaj, preden poveš. »Si kdaj razmišljal, česa bi si želel več?« Ali pa: »Bi bil odprt za to, da si kdaj poveva kakšno fantazijo — brez obveznosti, da bi jo uresničila?«
4. Uporabi seznam »da – mogoče – ne«. Vsak ga izpolni sam, nato ga primerjata. Začneta pri tem, kar sta oba označila z »da«. O »mogoče« se pogovorita. O »ne« se ne pogajata.
5. Pogovor zaključi z vprašanjem o počutju. »Kako ti je bilo, da sva o tem govorila?« Tako bo naslednjič lažje — in če je bilo komu neprijetno, bo to slišano, preden se usede.

O tem, kako se o spolnosti pogovarjati brez očitkov, pišem v zapisu Kako se s partnerjem pogovoriti o spolnosti brez očitkov. Splošna načela, kako izreči svoje, ne da bi se ob tem odnos zamajal, pa najdeš v zapisu Kako povedati svoje mnenje, ne da bi razpadel odnos.

Ko partner deli fantazijo s tabo

Tudi drugi del pogovora je zahteven. Ko ti partner zaupa fantazijo, se lahko zgodi marsikaj: presenečenje, vznemirjenje, zadrega, ljubosumje, strah, da mu nisi dovolj. Vse to so razumljivi odzivi. Pomembno je, kaj narediš z njimi v naslednjih minutah.

Takole se lahko odvije tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Nekaj bi ti rad povedal, pa ne vem, kako boš sprejela.«
»Povej.«
»Včasih si predstavljam, da sva nekje, kjer naju nihče ne pozna. Da sva čisto druga človeka.«
Tišina. »Torej ti jaz nisem dovolj?«
»Ne. Mislim, da mi je ravno zato … Ne vem. Doma sva vedno mama in oči. Pogrešam to, da bi bila samo midva.«
»Aha.« Daljša tišina. »To pa razumem. Tudi jaz to pogrešam.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj tipičnega. Fantazija, ki je najprej zvenela kot grožnja (»nisi mi dovolj«), se izkaže za izraz potrebe, ki jo delita oba. To se ne zgodi vedno. A zgodi se pogosteje, kot se zgodi, če fantazija ostane neizrečena in jo partner nekoč »odkrije« v trenutku, ki je veliko manj varen.

Če ti partner zaupa fantazijo, nekaj stvari pomaga:

• Ne smej se in ne zgražaj. Tudi če ti je nerodno. Posmeh v takem trenutku si človek zapomni dolgo.
• Bodi radoveden, preden presojaš. »Kaj ti je pri tem všeč?« pogosto razkrije čustveno jedro, ki je bolj razumljivo od same podobe.
• Imaš pravico reči ne. Poslušati fantazijo ne pomeni pristati nanjo. »Hvala, da si mi povedal. Tega ne bi želela poskusiti, a lepo, da vem.«
• Povej, kako ti je. Če te je nekaj prizadelo, to izreci — mirno, kot podatek, ne kot obtožbo.

Kje to ne velja

Vse, kar sem napisala, izhaja iz predpostavke, da so fantazije neškodljiv del notranjega življenja. Za veliko večino ljudi to drži. A obstajajo okoliščine, kjer je odgovor drugje.

Vsiljive misli niso fantazije. Nekateri ljudje doživljajo ponavljajoče se spolne misli ali podobe, ki jih ne želijo, ki jih grozijo in ki jih poskušajo na vse načine odgnati. Taka misel ne vzburja, ampak vznemirja, in človek ob njej čuti tesnobo, ne užitka. To je lahko znak obsesivno-kompulzivne motnje in o tem se je vredno posvetovati z zdravnikom, psihiatrom ali kliničnim psihologom. Vsiljive misli ne pomenijo, da je človek nevaren, so pa vir velikega trpljenja.

Kadar te mika, da bi koga prizadel. Če imaš fantazije, ki vključujejo škodovanje drugim ali spolnost z mladoletnimi, in čutiš, da bi jih lahko uresničil, poišči strokovno pomoč takoj — pri osebnem zdravniku ali psihiatru. To ni tema za samopomoč ali za pogovor s partnerjem. Strokovnjaki, ki s tem delajo, so zavezani molčečnosti in pomagajo preprečiti, da bi kdo bil prizadet.

Kadar fantazija postane sredstvo pritiska. »Če me imaš rad, boš to naredila« ni deljenje fantazije, ampak izsiljevanje. Fantazija, ki jo en partner drugemu vsiljuje, nima zveze z bližino.

Kadar fantazije in pornografija prevzamejo življenje. Če se ti zdi, da te fantazije ali gledanje vsebin zanje ovirajo pri delu, odnosih ali spanju in jih ne zmoreš omejiti, si preberi zapis Odvisnost od pornografije: kaj vemo in kaj je še sporno.

Telesne težave sodijo najprej k zdravniku. Če spolnost ne poteka, kot bi želel — boleča je, želje ni, telo se ne odziva —, so lahko vzroki tudi telesni ali povezani z zdravili. Najprej se posvetuj z ginekologom, urologom ali osebnim zdravnikom.

Kako to pride v terapijo za pare

Nisem seksologinja ali spolna terapevtka in na terapijo za pare ljudje ne pridejo zato, da bi tam razkrivali fantazije. Pridejo, ker se v odnosu nekaj zatika — in intimnost je pogosto ena od tem, ki se pri tem odpre. Včasih se pokaže, da je eden od partnerjev leta skrival nekaj, česar se je sramoval, in da je to skrivanje postavilo tih zid. Včasih se pokaže, da se par o spolnosti sploh ne zna pogovarjati, ker se vsak pogovor spremeni v obrambo. Kadar se partnerja razlikujeta v tem, koliko si spolnosti želita, se to pogosto prepleta s fantazijami — o tem pišem v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu.

V terapiji ne gre za to, da bi kdo moral kaj povedati. Gre za to, da se ustvari dovolj varen prostor, v katerem si lahko partnerja prvič rečeta nekaj, kar si doslej nista upala. In da se naučita poslušati drug drugega tudi takrat, ko slišita nekaj, česar nista pričakovala. Kadar so v ozadju spolne težave, ki zahtevajo strokovno obravnavo, vaju napotim k zdravniku ali specialistu za spolno medicino.

Kaj si zapomni

• Spolne fantazije ima velika večina odraslih — moških in žensk. To ni izjema, ampak pravilo.
• Fantazija ni želja po dejanju. V domišljiji imaš ves nadzor; večina fantazij tam tudi ostane.
• Spolnost bolj kot fantazije same obremenjujeta krivda in sram zaradi njih.
• Deliti fantazije s partnerjem je izbira, ne obveznost. Zasebnost ni skrivnost.
• Vsiljive, neželene misli ali nagib, da bi koga prizadel, sodijo k zdravniku ali psihiatru, ne v samopomoč.