Sendvič generacija: ujet med otroki in starši

Ura je sedem in štirideset. Na zadnjem sedežu se sin pritožuje, da je pozabil telovadne copate, na telefonu pa zasveti »mama«. Ne javiš se, ker vedno, ko se ne javiš, pomisliš, da je padla. Zato se javiš. Ni padla. Samo zdravnik ji je spremenil tablete in ne ve, ali naj novo vzame zjutraj ali zvečer. Med semaforjem in šolskim parkiriščem ji poskušaš razložiti, sin pa za tabo glasno vzdihuje, ker bo zamudil. Ko ga odložiš, ugotoviš, da si v službi obljubil poročilo, ki ga še nisi začela. In da danes še nisi spil niti kave.

Nič od tega ni katastrofa. Vse skupaj pa je dan, ki se ponavlja. In ko se ponavlja mesece in leta, se v človeku nekaj počasi stanjša.

Temu se reče sendvič generacija: ljudje v srednjih letih, ki so hkrati še odgovorni za svoje otroke in že odgovorni za svoje starajoče se starše. V tem zapisu ne bom pisala predvsem o organizaciji časa — o tem je napisanih dovolj seznamov. Pisala bom o tem, kar se dogaja v družini, ko se skrb premakne: kdo jo prevzame, katere lojalnosti se ob tem prebudijo in zakaj je občutek, da si ujet, pogosto globlji od natrpanega urnika.

Od kod ime in zakaj velja za toliko ljudi

Izraz je leta 1981 v strokovni literaturi uvedla socialna delavka Dorothy Miller. Opazila je, da odrasli otroci starejših ljudi nosijo breme, ki ga nihče ne vidi: dajejo navzgor in navzdol, sami pa skoraj nič ne prejmejo. Istega leta je gerontologinja Elaine Brody objavila članek z naslovom, ki je postal sinonim za ta položaj — Women in the Middle, ženske na sredini. Zakaj ženske? Ker je bila tedaj — in je v veliki meri še danes — skrb za starše tiho pričakovana predvsem od hčera in snah.

Koliko ljudi je danes v takšnem položaju, je odvisno od tega, kako ga definiramo. Ameriški raziskovalni center Pew je leta 2013 ugotovil, da ima 47 odstotkov odraslih v štiridesetih in petdesetih letih starša, starejšega od 65 let, hkrati pa še vzgaja mladoletnega otroka ali finančno podpira odraslega. Za Slovenijo primerljive številke ne poznam dovolj zanesljivo, da bi jo navajala, vem pa, da se zgodba ponavlja: otroke imamo pozneje, starši živijo dlje, in obdobji, ki sta bili nekoč ločeni, se vse pogosteje prekrijeta.

Pomembno je, da ima stvar ime. Ljudje, s katerimi govorim, pogosto rečejo nekaj takšnega: »Saj ni nič posebnega, vsi to delajo.« Res je, veliko jih to dela. A to, da je nekaj pogosto, še ne pomeni, da je lahko. Ime pomaga, da iz zasebne nemoči nastane prepoznaven življenjski položaj — z zakonitostmi, ki jih je mogoče razumeti.

Ne gre le za čas: dve smeri lojalnosti

Ko je sendvič generacija omenjena v medijih, se navadno govori o urah: koliko jih gre za starše, koliko za otroke, koliko za službo. Ure so resnične. Ampak v družinski terapiji gledamo še nekaj drugega — kaj se zgodi z lojalnostmi.

Madžarsko-ameriški psihiater Ivan Boszormenyi-Nagy je o družinah pisal kot o sistemih nevidnih računov. Vsak od nas je od staršev nekaj prejel — življenje, skrb, včasih tudi rane — in v sebi nosi občutek, kaj je dolžan vrniti. Hkrati nosi odgovornost do svojih otrok, ki jim dolguje tisto, kar je sam (ali pa ni) prejel. Dokler so starši zdravi in otroci majhni, ti dve smeri ne trčita. Ko starši postanejo krhki, pa se začne vprašanje, ki ga redko kdo izgovori na glas: komu sem bolj dolžan?

Prav to vprašanje je jedro ujetosti. Ne gre samo za to, da ne utegneš. Gre za to, da vsaka ura, ki jo daš mami, v tebi zveni kot ura, ki si jo vzel sinu, in obratno. Ko si pri enih, te kliče krivda do drugih. Zato ljudje v sendviču pogosto ne počivajo niti takrat, ko imajo čas — ker je čas brez dolžnosti napolnjen z mislimi o tem, kje bi morali biti.

Kdo v družini postane tisti, ki skrbi

Redko se zgodi, da bi se družina usedla in skupaj odločila, kdo bo skrbel za mamo. Navadno se to zgodi samo od sebe — in prav zato, ker se zgodi samo od sebe, je tako težko spremeniti.

Skrb najpogosteje pade na tistega, ki živi najbliže, na tistega, ki je »vedno znal z mamo«, ali na hčer. Pogosto pa pade na tistega, ki je to vlogo opravljal že v otroštvu. Če si bil kot otrok tisti, ki je pazil na mlajše brate in sestre, tolažil mamo po prepirih ali skrbel, da se doma ni nič razbilo, je zelo verjetno, da boš tudi zdaj ti tisti, ki prvi prime telefon. V bazi znanja to opisujem pod pojmom parentifikacija — ko otrok prevzame skrb, ki bi morala biti na plečih odraslih.

Ta vloga ima svojo vrednost in svojo ceno. Vrednost je v tem, da veš, kaj narediti, in da te starš zaupa. Cena je v tem, da drugi v družini zelo hitro nehajo opaziti, koliko dela opraviš — ker si ga vedno opravil. O tem, kako se v družini razdelijo vloge in zakaj se tako trmasto ohranjajo, sem pisala v zapisu Sorojenci, zavezništva in koalicije: nevidna geometrija družine. Konkretneje o tem, kaj storiti, ko pri skrbi ostaneš sam, pa piše zapis Ko brat ali sestra ne pomaga pri skrbi za starše.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, ne iščemo krivca za tako razdelitev. Sprašujemo se, kateri vzorec se nadaljuje. Če je bila v tvoji družini skrb vedno ženska stvar, če se je o potrebah molčalo ali če je bilo prositi za pomoč sramotno, se bo vse to pokazalo prav zdaj — v trenutku, ko je skrbi največ.

Otroci gledajo, kako skrbiš

Ljudje v sendviču pogosto čutijo krivdo, ker njihovi otroci »trpijo« zaradi časa, ki ga gre za stare starše. Včasih je to res. Otrok, ki mesece posluša, da mama nima časa, ker mora k babici, lahko začne čutiti, da je na drugem mestu. To je vredno opaziti in o tem govoriti.

Hkrati pa otroci ob tem vidijo tudi nekaj, česar jih ne more naučiti noben pouk: kako se v družini ravna s krhkostjo. Vidijo, ali se o babičini bolezni govori ali se jo skriva. Vidijo, ali si mama vzame odmor ali se izčrpava do konca. Vidijo, ali se starši ob tem podpirata ali se prepirata. Vse to bodo nekoč prinesli v lastno družino — tudi takrat, ko boš ti tisti, ki potrebuje pomoč.

Zato vprašanje ni le, koliko časa otroci izgubijo. Vprašanje je tudi, kaj se naučijo. Otroku ni treba biti zaščiten pred tem, da je dedek bolan. Potrebuje pa jasno, njegovi starosti primerno razlago in občutek, da ga to ne bo pogoltnilo. Pazi le, da otrok ne postane tvoj glavni zaupnik ali pomočnik pri negi — s tem bi se lahko ponovil prav tisti vzorec, ki ga morda poznaš iz svojega otroštva.

Partner, ki ostane zadnji na seznamu

V sendviču je ena plast, ki jo ljudje najpogosteje spregledajo: partnerski odnos. Starši imajo nujne potrebe, otroci imajo nujne potrebe, služba ima roke. Partner pa je odrasel človek, ki bo že razumel. In res razume — nekaj časa. Nato začne čutiti, da živi z nekom, ki je fizično doma, z mislimi pa vedno drugje.

Pogovor se lahko sliši približno tako (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet greš k mami? Saj si bila včeraj.«
»Ja, ker je včeraj ni bil nihče drug. Kaj naj naredim, naj jo pustim samo?«
»Tega nisem rekel. Rekel sem samo, da te ni.«
»Mislim, da ne razumeš, kako mi je.«
»Mogoče res ne. Ker mi tega ne poveš. Samo odideš.«

V tem kratkem pogovoru se srečata dve osamljenosti. Ona je osamljena v skrbi, on je osamljen v odnosu. Nobeden ni zloben, oba pa sta ranjena. Ko se par znajde tukaj, je koristno vedeti, da se ne prepirata zares o tem, ali naj gre k mami. Prepirata se o tem, ali sta še skupaj v tem, kar se jima dogaja. O tem, kako skrb za starše premakne razmerje v paru, piše zapis Skrb za starše in partnerski odnos: kaj se premakne med vama. Če se ob tem prebudijo stare napetosti s taščo ali tastom, pa ti bo morda pomagal zapis Tašča, tast in meje: izvorne družine v partnerstvu.

Odrasti ob staršu, ki se stara

Gerontologinja Margaret Blenkner je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uvedla izraz filialna zrelost. Z njim je opisala trenutek, ko odrasel otrok prvič zares vidi starša kot človeka, ki potrebuje oporo — in ne več kot nekoga, ki jo daje. Ni mislila na zamenjavo vlog, kjer otrok postane starš svojemu staršu. Mislila je na novo obliko odnosa, v kateri lahko odrasel otrok pomaga, ne da bi pri tem izgubil sebe ali starša ponižal v otroka.

To je razvojna naloga, ne le logistična. In zanjo je potrebno, da se v sebi soočiš z nečim težkim: starš, ki je bil včasih velik, je zdaj majhen. Ljudje, ki imajo s starši dober odnos, ob tem čutijo žalost. Ljudje, ki imajo s starši težko zgodovino, pogosto čutijo mešanico — žalost, jezo, olajšanje in krivdo zaradi olajšanja. Vse to je normalno. Če te ta tema zanima širše, sem o njej pisala v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Prav v tej točki se v sendviču pogosto skrije še ena izguba: izguba tistega starša, ki je nekoč pomagal tebi. Ko si imel majhne otroke, je mogoče prav mama prihajala varovat. Zdaj ni več nikogar, ki bi pomagal tebi, ti pa pomagaš vsem. Ta premik je vreden žalovanja, četudi o njem nihče ne govori.

Ko te ne razpenja čas, ampak krivda

Ljudje v sendviču redko pridejo k terapevtu zaradi natrpanega urnika. Pridejo zaradi tega, kar ta urnik naredi z njimi: zaradi razdražljivosti, nespečnosti, občutka, da so slabi starši, slabi otroci in slabi partnerji hkrati. Pogosto je to tisti tip ljudi, o katerem sem pisala v zapisu Zakaj izgorevajo prav najbolj odgovorni in zanesljivi — tisti, ki vedno zmorejo, dokler naenkrat ne zmorejo več.

Krivda v sendviču ima posebno obliko: ni krivda zaradi nečesa, kar si naredil, ampak zaradi tega, česar ne moreš narediti. Ne moreš biti hkrati na roditeljskem sestanku in na urgenci. Ne moreš mami povrniti mladosti. Ne moreš sinu dati mame, ki ni utrujena. Ker tega ne moreš, se počutiš krivega. In ker se počutiš krivega, si ne dovoliš odmora.

Pri tem ti lahko pomaga, da začneš razmišljati o mejah — ne kot o zidovih, ampak kot o jasnem odgovoru na vprašanje, kaj zmorem dati, ne da bi pri tem izgubil sebe. Meja ni »ne bom več hodila k mami«. Meja je lahko »ob sredah grem jaz, ob sobotah gre brat, ob nedeljah sem z otroki«. Če že čutiš znake, da ti zmanjkuje moči tudi kot staršu, preberi še zapis Izgorelost staršev: ko si vedno na voljo in nikoli dovolj.

Tudi praktična pomoč ni znak, da si odpovedal. Prvi naslov za zdravstvena vprašanja je starševa osebna zdravnica ali osebni zdravnik, ki lahko napoti tudi na patronažno službo — ta pride na dom. Za vprašanja o pomoči na domu, oskrbi in pravicah, ki jih ima starš ali ti kot svojec, se obrni na pristojni center za socialno delo. Pravila se spreminjajo, zato podrobnosti preveri tam, ne na forumih. Že en pogovor s strokovnjakom, ki pozna sistem, pogosto prihrani tedne tavanja.

Vaja: zemljevid tvoje skrbi

Ta vaja traja približno dvajset minut. Potrebuješ list papirja in nekaj miru — po možnosti zvečer, ko so otroci že v postelji.

1. Nariši sebe na sredino lista. Okrog sebe zapiši vse, za kar trenutno skrbiš: starše, otroke, partnerja, službo, morda še koga. Ob vsakem zapiši, kaj konkretno zanj narediš v enem tednu.
2. Ob vsaki nalogi označi, ali jo lahko opravi samo tisti, ki jo opravlja zdaj. Kopanje otroka pred spanjem morda res. Nakup in prevoz zdravil morda ne.
3. Ob robu zapiši vse, ki bi lahko kaj prevzeli — sorojence, partnerja, sosede, prijatelje, otroke primerne starosti, javne službe. Ne razmišljaj še, ali bodo hoteli.
4. Izberi eno samo nalogo, ki jo boš ta teden komu ponudil. Ne vse. Eno. In jo izreci konkretno: »Ali lahko v četrtek ti odpelješ mamo k zdravniku?«
5. Na dno lista zapiši eno stvar, ki je samo tvoja — dvajset minut sprehoda, kava s prijateljico, en večer brez telefona. Zapiši jo, kot da je enako pomembna kot vse drugo. Ker je.

Če ti ob tej vaji pride na misel vprašanje, zakaj je v tvoji družini razdelitev prav takšna, je to lahko dober začetek za globlji pogovor. Ena od možnosti je daljše srečanje Pogled v preteklost, pri katerem skupaj nariševa genogram in pogledava, kako se je skrb v tvoji družini prenašala skozi generacije.

Kje ta pogled ne zadostuje

Rada bi bila poštena: sistemski pogled ni odgovor na vse.

Včasih problem ni v družinskih vlogah, ampak v resničnem pomanjkanju. Če ni sorojencev, če je partner bolan, če ni denarja za pomoč na domu ali je čakalna doba za dom za starejše predolga, noben pogovor o lojalnostih ne bo naredil več ur v dnevu. Takrat je pomembneje poiskati konkretno pomoč kot razumeti vzorec.

Včasih je pravi odgovor, da narediš manj. Ni vsaka skrb tvoja naloga. Če je bil odnos s staršem nasilen ali zanemarjajoč, imaš pravico, da ne prevzameš vloge skrbnika — ali da jo prevzameš samo delno. To ni sebičnost. Je odločitev, ki jo smeš sprejeti.

Včasih izčrpanost preraste v nekaj več. Če že tedne slabo spiš, nimaš teka, se ti zdi, da nič nima smisla, ali če ti misli uhajajo k temu, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, to ni več le sendvič. Takrat poišči svojo osebno zdravnico ali zdravnika. V stiski lahko kadar koli pokličeš Zaupni telefon Samarijan na 116 123 ali ponoči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00, v nujnih primerih pa 112.

Kaj si zapomni

• Sendvič generacija so ljudje, ki hkrati skrbijo za otroke in za starajoče se starše — in jih je več, kot si mislimo.
• Ujetost ni le pomanjkanje časa, ampak trk dveh lojalnosti: do tistih, ki so ti dali, in do tistih, ki jim daješ.
• Skrb navadno pade na tistega, ki jo je nosil že prej. Razdelitev je vredno izreči in spremeniti.
• Otroci se ob tem učijo, kako se v družini ravna s krhkostjo — in partner potrebuje vedeti, da je še vedno del tega.
• Praktična pomoč (osebni zdravnik, patronaža, center za socialno delo) ni poraz, ampak del skrbi.