Skrb za starša, s katerim imaš težko zgodovino

»Vsi mi pravijo, kako lepo je, da tako skrbim zanj. Nihče pa ne ve, da se mi vsakič, ko mu podam žlico, roka malo strese.«

Stavek bi lahko izrekel marsikdo. Hči, ki ob nedeljah pelje očeta na kosilo, čeprav je isti oče v njenem otroštvu več let preživel za šankom. Sin, ki materi uredi papirje in zdravila, čeprav ga ta še danes pri vsakem obisku ponižuje pred sosedi. Ljudje od zunaj vidijo pridnega otroka. Notri pa se dogaja nekaj, za kar nimamo dobrih besed: skrbiš za človeka, ki je bil nekoč vir tvoje bolečine — in ki zdaj potrebuje prav tebe.

V tem zapisu pišem o tem razkoraku. Ne zato, da bi ti povedala, ali je prav, da skrbiš, ali ne. Ampak zato, da bi lažje videl, kaj se v takšni skrbi dogaja, zakaj je toliko težja od »navadne« in kako lahko v njej ostaneš človek, ne pa spet otrok.

Težka zgodovina ni izjema

Ko govorimo o skrbi za ostarele starše, si pogosto predstavljamo ljubeče družine, v katerih otroci vračajo, kar so prejeli. Resničnost je bolj raznolika. V znameniti ameriški raziskavi o neugodnih izkušnjah v otroštvu, ki sta jo v devetdesetih letih vodila Vincent Felitti in Robert Anda, je več kot polovica odraslih udeležencev poročala o vsaj eni hudi obremenitvi v otroštvu — zlorabi, zanemarjanju, nasilju med staršema, odvisnosti ali duševni bolezni v družini —, približno četrtina pa o dveh ali več. Šlo je za povprečne ljudi srednjega razreda z zdravstvenim zavarovanjem, ne za posebej ogroženo skupino.

To pomeni, da je med ljudmi, ki danes skrbijo za starše, veliko takih, ki so s temi istimi starši odraščali v strahu, osamljenosti ali zmedi. Raziskovalki Jooyoung Kong in Sara Moorman sta leta 2015 pokazali, da imajo odrasli otroci, ki skrbijo za starša, ki jih je v otroštvu zlorabljal, več depresivnih simptomov kot drugi skrbniki. Bremena torej ne določa samo to, koliko dela je s skrbjo, ampak tudi to, s kom ga opravljaš.

Če si v takem položaju, ti ni treba razlagati, zakaj ti je tako težko. Težko ti je, ker je težko.

Ista oseba, dve podobi

Najbolj zmedeno pri skrbi za starša s težko zgodovino je, da imaš pred sabo hkrati dva človeka. Eden je krhek starejši gospod, ki ne more več sam do kopalnice in se ob tebi včasih celo nasmehne. Drugi je oče, ob katerem si se kot otrok naučil, da je treba biti tiho, ko se odprejo vrata. Telo pa ne loči med njima. Ko slišiš določen ton glasu, se ti napnejo ramena, čeprav ve glava, da ti ta človek danes ne more nič.

Ta razkorak ni tvoja šibkost. Je pričakovan odziv živčnega sistema, ki se je v otroštvu naučil, da je ta človek nevaren ali nepredvidljiv. Pomaga, če si ga priznaš: »Moje telo se odziva na očeta izpred štiridesetih let, jaz pa sem v sobi z današnjim očetom.« Ta stavek ne odpravi napetosti, vrne pa ti nekaj prostora, da se odločiš, kaj boš naredil.

Stare vloge se vrnejo hitreje, kot misliš

Ljudje, ki so v družini imeli določeno vlogo, pogosto presenečeno opazijo, kako hitro se ta vrne, ko se vrnejo domov. Ena hči je bila vedno tista, ki je pomirjala, en sin tisti, ki je bil kriv za vse, en otrok pa tisti, ki ga ni bilo videti. Ko starš zboli, se te vloge ne razblinijo, ampak pogosto okrepijo.

Posebej pogosto se v skrbi znajdejo ljudje, ki so že kot otroci skrbeli za starše — za mamo, ki je bila depresivna, za očeta, ki je pil, za mlajše brate in sestre, ko odraslih ni bilo. Strokovno temu rečemo parentifikacija. Ko tak človek odraste, je skrb za starša videti kot naravno nadaljevanje. In je res nadaljevanje — le da ima zdaj nekaj, česar kot otrok ni imel: možnost, da se vpraša, ali to še hoče. O tem, kaj pomeni prehitro odrasti, sem pisala v zapisu Izguba otroštva: ko si moral prehitro odrasti, o posebnem primeru odraščanja ob alkoholu pa v zapisu Odraščanje ob starševem pitju: kaj otrok odnese v odraslost.

Sistemsko gledano so v isti družini pogosto prisotne tudi zelo različne izkušnje istega starša. Sestra, ki je bila očetova ljubljenka, ima o njem drugačne spomine kot brat, na katerega je kričal. Zato se sorojenci ob skrbi tako težko dogovorijo: ne prepirajo se samo o tem, kdo bo kaj naredil, ampak tudi o tem, kdo je bil ta človek. Oba imata svojo resnico in obe sta resnični.

Lojalnost in dolg: kaj dolguješ in česa ne

Ivan Boszormenyi-Nagy, eden od utemeljiteljev družinske terapije, je družino opisal kot nekakšno knjigo računov, v kateri se beleži, kdo je komu kaj dal in kdo komu kaj dolguje. Otroci staršem dolgujejo nekaj že zato, ker so jim dali življenje. Ta dolg je resničen in ga čutimo celo takrat, ko starš ni dal skoraj ničesar drugega. Prav zato je skrb za težavnega starša tako zapletena: lojalnost ne vpraša, ali si jo zaslužil.

A Nagy je opisal tudi drugo stran. Otrok, ki je moral dajati več, kot je prejel, si pridobi nekaj, čemur je rekel upravičenost — pravico do tega, da se mu nekaj vrne. Če se mu nikoli ne vrne, ta upravičenost lahko postane uničujoča: v odnosih z drugimi, pogosto z lastnim partnerjem in otroki, začne terjati tisto, česar mu starš ni dal. Zato vprašanje, koliko boš dal staršu, ni samo tvoja zasebna zadeva. Vpliva tudi na to, koliko ti bo ostalo za ljudi, ki jih imaš danes.

Iz tega izhaja nekaj, kar se sliši preprosto, a ni: lahko si lojalen in hkrati postaviš meje. Lojalnost ne pomeni, da daš vse. Pomeni, da staršu ne obrneš hrbta kot človeku. Kako blizu boš, je druga odločitev — in ta je tvoja.

Kako se to sliši v pogovoru

V terapiji se ta zaplet pogosto pokaže čisto drobno (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj me je spet vprašal, zakaj ga tako redko obiščem. Pred sestro.«
»Kaj si mu odgovorila?«
»Nič. Kot vedno. Potem sem ostala dve uri dlje, kot sem nameravala.«
»Kaj bi mu odgovorila, če bi ti bilo dovoljeno?«
»Da pridem dvakrat na teden in da je to vse, kar zmorem. Da bi bila rada tam več, če bi bilo drugače, kot je bilo.«
»Kateri del tega stavka bi lahko res izrekla?«
Tišina. »Prvega. Drugega še ne.«

In to je dovolj. Ni ti treba staršu povedati vse zgodovine, da bi smel imeti mejo. Dovolj je, da jo izrečeš — ali celo samo, da jo spoštuješ, ne da bi jo izrekel. Kaj se pri tem dogaja v tebi, ti lahko pomaga zapisovati orodje dnevnik meja.

Lestvica vpletenosti

Ena od največjih pasti pri skrbi za težavnega starša je občutek, da imaš na voljo samo dve možnosti: ali vse ali nič. Ali skrbiš zanj sam in s tem znova vstopiš v odnos, ki te je ranil, ali pa prekineš stik in s tem nosiš krivdo. V resnici je med tema skrajnostma veliko stopenj.

Nekateri ljudje se odločijo, da bodo starša negovali sami, in to zmorejo, ker so del zgodovine že predelali. Drugi ugotovijo, da lahko urejajo zdravnike in pomoč na domu, ne zmorejo pa ga umivati — ker je dotik preblizu tistemu, kar je bilo. Tretji zmorejo le papirje in telefon. Četrti prepustijo vse drugim in se odločijo, da z njim ne bodo v stiku. Vsaka od teh izbir je lahko odgovorna. Neodgovorno je le to, da se ne odločiš in pustiš, da se odloča namesto tebe.

Pri praktični organizaciji, ne glede na to, na kateri stopnji si, so prvi naslovi osebni zdravnik tvojega starša, patronažna služba in center za socialno delo, kjer ti lahko razložijo, katere oblike pomoči obstajajo. Vse tisto, kar zmore narediti nekdo drug, ti ni treba narediti sam.

Krivda, ki ne vpraša, ali je upravičena

Skoraj vsak skrbnik pozna občutek, da ne naredi dovolj. Pri težavnem staršu ima ta krivda še eno plast: krivdo, ker ga nimaš rad tako, kot misliš, da bi ga moral. Ali krivdo, ker ti je ob njegovi nemoči včasih skrivaj olajšano — kot da bi se končno izenačilo. Te misli so pogostejše, kot si ljudje priznajo, in ne pomenijo, da si slab človek. Pomenijo, da je bil odnos ranjen.

Krivda je koristna, ko te opozori, da si nekoga res prizadel. Ni pa koristna, ko te drži v odnosu, v katerem si ves čas v dolgu, ki ga ne moreš nikoli poplačati. Kako ločiti eno od druge, sem opisala v zapisu Zdrava in strupena krivda: kako ju ločiti, o posebni krivdi skrbnikov pa piše zapis Skrbnikova krivda: ko imaš občutek, da nikoli ni dovolj. Hkratna ljubezen in jeza ima v bazi znanja svoje ime: ambivalenca.

Veliko ljudi upa, da se bo ob bolezni ali starosti zgodil trenutek, ko bo starš končno priznal, kaj se je zgodilo, ali se opravičil. Včasih se to res zgodi. Pogosto pa ne. Starost človeka ne spremeni nujno — včasih ga samo upočasni. Del dela pri skrbi za težavnega starša je zato tudi žalovanje za staršem, ki ga nisi imel in ga ne boš imel. O tem, kaj pomeni pogledati starše, kakršni so v resnici, sem pisala v zapisu Ko starše vidiš, kakršni v resnici so: izguba idealizacije.

Odpuščanje ni pogoj

Okolica pogosto pričakuje, da boš staršu »odpustil, dokler je še čas«. Ta pritisk je lahko zelo težak, ker odpuščanje nastane iz notranjega procesa, ne iz koledarja. Odpuščanje tudi ne pomeni, da kar se je zgodilo, ni bilo hudo, ali da moraš zdaj biti blizu. Več o tem najdeš v bazi znanja pod odpuščanje.

Nagy je opisal še nekaj, kar je pogosto bližje kot odpuščanje: razbremenitev. Ko vidiš, iz česa je tvoj starš prišel — kakšno otroštvo je imel, kaj je preživel, česa sam nikoli ni dobil —, se ti lahko zgodi, da ga ne opravičiš, a ga nehaš videti kot pošast. Še vedno je odgovoren za to, kar je naredil. A postane človek z zgodbo, ne le vir tvoje rane. To ni obveznost. Je možnost, ki se včasih odpre sama, ko prenehaš pritiskati nase.

Pri tem lahko pomaga genogram — risba družine skozi tri ali več generacij, na kateri postane vidno, kako so se nasilje, odvisnost, molk ali zanemarjanje prenašali iz roda v rod. Temu je namenjeno daljše srečanje Pogled v preteklost. Videti vzorec ne pomeni, da ga sprejmeš. Pomeni, da ga lažje prekineš.

Vaja: dva seznama in ena poved

Ko ne veš več, koliko naj daš, si vzemi pol ure zase in naredi tole:

1. Zapiši, kaj starš zdaj dejansko potrebuje. Konkretno: prevoz k zdravniku, nakup, nekoga, ki uredi pomoč na domu. Ne tega, kar bi si želel, ampak kar potrebuje.
2. Ob vsako postavko zapiši, kdo jo lahko opravi. Ti, sorojenec, služba, sosed. Videl boš, da veliko stvari ni nujno tvojih.
3. Pri postavkah, ki ostanejo tebi, preveri telo. Zamisli si, da to delaš. Kje se zategne? Kaj čutiš? Zapiši eno besedo ob vsako.
4. Izberi, kaj boš dal in česa ne. Kar je ob telesnem preverjanju pretežko, poskusi predati naprej ali omejiti — na primer obisk z vnaprej določenim koncem.
5. Napiši eno poved zase. Na primer: »Pomagam mu pri zdravnikih, ob njegovih žalitvah pa grem iz sobe.« To je tvoja meja. Ni ti je treba pojasnjevati nikomur.

Če pri tem opaziš, da se ločiti od tega, kar starš pričakuje, sploh ne zmoreš — da se tvoje razpoloženje še vedno dviga in spušča z njegovim —, je to tema, ki ji v terapiji rečemo diferenciacija. Je počasno delo, a se ga da opraviti tudi pri štiridesetih ali šestdesetih.

Kje ta pogled ne velja

Ves ta zapis predpostavlja, da je hudo v preteklosti, zdaj pa je starš krhek. Včasih ni tako. Če je starš še vedno nasilen — fizično ali s stalnim poniževanjem in grožnjami —, ali če je bila zloraba tako huda, da te vsak stik vrne v stanje, iz katerega se več dni ne pobereš, potem vprašanje ni, kako skrbeti, ampak kako se zaščititi. Prekinitev stika je v takih primerih lahko najbolj odgovorna odločitev, ne pa sebičnost. Za skrb se lahko poskrbi prek centra za socialno delo in drugih služb, brez tebe.

Prav tako vse, kar sem napisala o razbremenitvi in lojalnosti, ne pomeni, da moraš razumeti starša, preden si ti na varnem. Najprej varnost, potem razumevanje — če sploh.

In še ena meja: ne vsaka težka skrb je posledica težke zgodovine. Včasih je skrb preprosto prevelika za enega človeka, ne glede na to, kakšen je bil odnos. Takrat ne potrebuješ globoke analize, ampak več pomoči in počitka.

Kdaj poiskati pomoč

Če opažaš, da po obiskih ne spiš, da se ti vračajo spomini, ki si jih imel za pozabljene, da te skrb za starša oddaljuje od partnerja ali da v sebi čutiš jezo, ki te plaši, je čas, da si poiščeš prostor zase. V terapiji ni treba odločiti, ali boš skrbel ali ne. Lahko pa razumeš, kaj se v tebi dogaja, in se odločiš iz odraslega mesta, ne iz otroškega strahu. Kaj ostane, če starš umre, preden se med vama karkoli razreši, opisuje zapis Ko starš umre: kaj ostane nedokončanega.

Če ti je hudo zdaj, je ob večerih in ponoči na voljo Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), ves čas pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123. Če je kdo v nevarnosti, pokliči 112 ali policijo na 113.

Kaj si zapomni

• Skrb za starša, ki te je ranil, je težja od »navadne« skrbi — in raziskave to potrjujejo.
• Telo se odziva na starša iz preteklosti, odločaš pa se lahko kot odrasel v sedanjosti.
• Lojalnost in meje se ne izključujeta. Med »vse« in »nič« je veliko stopenj vpletenosti.
• Odpuščanje ni pogoj za skrb in tudi ne za mir. Včasih je bližje razbremenitev — videti starša kot človeka z zgodbo.
• Če je starš še vedno nasilen, najprej varnost. Za skrb lahko poskrbijo tudi drugi.