Dom za starejše: odločitev in krivda, ki jo prinese

»Obljubila sem ji, da je nikoli ne bom dala v dom.«

Ta stavek se ponavlja v različnih različicah. Včasih ga nekdo reče na parkirišču pred domom za starejše, potem ko je mamo prvič pustil tam čez noč in ne more prižgati avta, ker se mu tresejo roke. Včasih ga reče mesece prej, ko se odločitev šele bliža in jo odriva, čeprav vsi okoli njega vidijo, da doma ne gre več. Včasih ga reče leto pozneje, ko je oče že dobro nameščen, pa krivda ostaja enako težka kot prvi dan.

Odločitev za dom za starejše je za mnoge odrasle otroke ena najtežjih v življenju. Ne zato, ker bi bila napačna — pogosto je edina razumna —, ampak zato, ker v družinskem spominu nosi pomen, ki ga nobena razlaga ne izbriše: da si starša »oddal«. V tem zapisu bom skušala razložiti, od kod ta krivda prihaja, kaj se pod njo skriva in kako z njo živeti, ne da bi te razjedala. In tudi, kdaj je krivda sporočilo, ki ga je vredno poslušati.

Krivda pred odločitvijo in krivda po njej

Krivda se ne pojavi šele, ko je starš že v domu. Pogosto se začne veliko prej — kot misel, ki jo odženeš, ko prvič pomisliš, da doma ne bo šlo več. Ta zgodnja krivda ima pogosto zelo konkretne posledice: odločitev se odlaga, skrbnik prevzema vedno več, dokler se ne zlomi on sam ali dokler se ne zgodi padec, po katerem o odločitvi ni več mogoče razpravljati.

Nemška psihologa Martin Pinquart in Silvia Sörensen sta leta 2003 v metaanalizi združila 84 raziskav, ki so primerjale ljudi, ki skrbijo za bolnega ali onemoglega svojca, z ljudmi, ki te vloge nimajo. Skrbniki so imeli več stresa in depresivnih simptomov ter nižje splošno zadovoljstvo z življenjem. To ni presenetljivo za nikogar, ki je kdaj sam negoval starša. Pomembno pa je zato, ker pokaže, da skrbnikova izčrpanost ni osebna šibkost, ampak predvidljiva posledica preobremenitve. Steven Zarit je že leta 1980 opisal, da breme skrbnika ni odvisno le od tega, kako bolan je svojec, ampak tudi od tega, koliko opore ima skrbnik sam. Kdor nosi sam, se zlomi prej. Splošno razlago tega, kaj skrb za starša prinaša, najdeš v bazi znanja pod skrb za ostarelega starša.

Ko se odločitev za dom končno zgodi, se krivda spremeni, a ne izgine. Ameriški raziskovalec Richard Schulz s sodelavci je leta 2004 spremljal skrbnike ljudi z demenco pred namestitvijo svojca v dom in po njej. Pričakovali bi, da bo skrbnikom po namestitvi bistveno lažje. A depresivni simptomi in tesnoba so v povprečju ostali na podobni ravni kot pred tem. Mnogi so svojca še naprej redno obiskovali in pomagali pri negi. Breme se je preoblikovalo: manj fizičnega dela, več žalosti, skrbi in krivde.

To je pomembno vedeti vnaprej. Če pričakuješ, da te bo odločitev razbremenila, te lahko preseneti, da je prvih nekaj tednov morda celo težje. To ne pomeni, da si se odločil narobe.

Obljuba, dana v drugem času

Veliko odraslih otrok je staršem kdaj obljubilo, da jih ne bodo dali v dom. Pogosto je bila obljuba dana mimogrede, v času, ko je bil starš še zdrav in je bila starost daleč. Včasih jo je starš izrecno zahteval. Včasih je ni nihče izrekel, a je bila v družini jasna — »pri nas se za stare skrbi doma«.

Ivan Boszormenyi-Nagy, eden od utemeljiteljev družinske terapije, je tovrstne zaveze imenoval nevidne lojalnosti. Gre za neizrečene obveznosti, ki se prenašajo iz roda v rod: kar so moji starši naredili za svoje starše, se pričakuje tudi od mene. Če je tvoja mama doma negovala svojo mamo do smrti, ti je, ne da bi to kdo rekel, predala tudi merilo, po katerem boš sodil sebe.

Obljuba iz drugega časa je bila dana v drugih okoliščinah. Takrat nihče ni vedel, da bo oče potreboval nego štiriindvajset ur na dan, da bo mama ponoči tavala po hiši, da boš ti imel dva majhna otroka in službo, ali da bo tvoja hrbtenica rekla ne. Obljuba je bila izraz ljubezni in želje, da bi bil starš varen. Če ga danes v domu zaščitiš bolje, kot bi ga lahko doma, si duha te obljube pravzaprav izpolnil — tudi če ne njene črke.

Krivda ali žalost?

Ena od stvari, ki jih v pogovorih z ljudmi v tem položaju najpogosteje opažam, je, da se pod krivdo skriva žalost, ki je nihče ne imenuje. Starš je živ. Ni umrl. Zato se zdi, da ni razloga za žalovanje. A izgubljaš veliko: starša, kakršen je bil, skupni dom, ki ga ni več, nedeljska kosila, vlogo, ki si jo imel ob njem, morda tudi upanje, da se bosta kdaj pogovorila o nečem, o čemer nista nikoli.

Pauline Boss je za tako izgubo skovala izraz dvoumna izguba — izguba, pri kateri je človek telesno prisoten, psihično pa vedno manj. Posebej izrazita je pri demenci. O tem sem več pisala v zapisih Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik in Anticipatorno žalovanje: žalovanje, ki se začne pred smrtjo.

Žalost je težko prenašati, ker nanjo nimamo vpliva. Krivda pa ima v sebi skrito obljubo nadzora: če je nekaj moja krivda, bi lahko naredil drugače, torej sem imel moč. Zato se včasih raje počutimo krive kot nemočne. O tem mehanizmu sem pisala v zapisu Krivda: občutek, ki nam daje lažen občutek nadzora. Ko krivdo prepoznaš kot preobleko žalosti, se lahko zgodi nekaj nepričakovanega: zjočeš se. In potem je krivde nekoliko manj.

Sorojenci in odločitev, ki je nihče ni hotel sprejeti

Redko se zgodi, da se vsi otroci istočasno strinjajo, da je čas za dom. Pogosto en sorojenec — navadno tisti, ki živi najbližje in nosi največ — prvi reče, da ne gre več. Drugi, ki staršu prihajajo na obisk le ob praznikih, vidijo boljšo sliko: mama se je za obisk uredila, oče je bil zgovoren. »Saj ni tako hudo,« rečejo. In bližnji sorojenec ostane z odločitvijo sam, pogosto tudi s tihim ali glasnim očitkom, da je starša »spravil v dom«.

V družinski terapiji v takih situacijah pogosto vidimo triangulacijo: napetost med sorojencema se preusmeri prek starša. Eden postane »tisti, ki ga je dal stran«, drugi »tisti, ki ga brani«, starš pa se — razumljivo — nasloni na tistega, ki mu obljublja, da se bo vrnil domov. Krivda tako ni več le notranji občutek, ampak vloga, ki ti jo je družina dodelila. Christian Gostečnik, utemeljitelj relacijske družinske terapije, v kateri se izobražujem, poudarja, da se v takih trenutkih v družini pogosto ponovi star vzorec: kdo je bil vedno odgovoren, kdo vedno kriv in kdo vedno izvzet. Odločitev o domu ga samo naredi vidnega.

Pomaga, če se sorojenci o odločitvi pogovorite odkrito, še preden je sprejeta, in če ste pri tem konkretni: kdo je v zadnjem mesecu koliko noči prebil pri staršu, kaj je povedal zdravnik, kaj bi bila realna alternativa in kdo bi jo nosil. Kdor odločitvi nasprotuje, naj pove, kaj bi prevzel sam. Ni treba, da se strinjate. Odločitev pa naj bo skupna toliko, da je ne nosi en sam.

Starš, ki je jezen ali žalosten

Ena najtežjih stvari je, ko starš v domu odkrito pokaže, da je nesrečen. Joka ob slovesu. Sprašuje, kdaj gre domov. Ali pa reče kaj, kar zareže naravnost v srce. Tukaj je primer pogovora, ki se lahko zgodi ob enem prvih obiskov (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kdaj me pelješ domov?«
»Mami, zdaj si tukaj. Doma ni bilo več varno, se spomniš, ko si padla?«
»Nisem padla. Ti si me samo hotela imeti z glave.«
»Hudo mi je, da tako misliš. Tudi meni ni lahko.«
»Če bi ti bilo hudo, bi me vzela s sabo.«
»Vem, da si jezna. Prišla bom spet v četrtek. Prinesem ti tisti pulover.«

Hči se ni zagovarjala, ni prepričevala in ni obljubljala, česar ne more izpolniti. Priznala je mamino jezo in svojo bolečino ter ponudila nekaj, na kar se mama lahko zanese: naslednji obisk. Mamin očitek je verjetno izraz strahu in žalosti, ne natančen opis hčerinih namenov. A tudi kadar to veš, boli. In ni ti treba skrivati, da boli.

Pri mnogih starših se jeza in žalost v nekaj tednih ali mesecih omilita, ko se navadijo na novo okolje, ritem in ljudi. Pri nekaterih pa ne. Če starš z besedami, kot je »če bi me imela rada, bi…«, vztrajno pritiska nate, je dobro prepoznati, kdaj gre za izraz bolečine in kdaj za vzorec, ki ga poznaš že od prej. O tej razliki sem pisala v zapisu Ko te drugi držijo v krivdi: prepoznavanje čustvenega izsiljevanja.

Iz negovalca v zagovornika

Ko se starš preseli v dom, se tvoja vloga ne konča. Spremeni se. Fizično nego, umivanje, zdravila in nočno vstajanje prevzamejo drugi. Ti pa lahko postaneš nekaj, česar zaposleni v domu ne morejo biti: človek, ki starša pozna celo življenje.

To pomeni konkretne stvari. Osebju poveš, da oče ne mara tople juhe, da ga pomiri radio, da ima mama raje, da jo kličejo po imenu. Spremljaš, kako se počuti, in vprašaš, ko opaziš spremembo. Prineseš fotografije, ki jih lahko obesijo na steno, in staro odejo, ki diši po domu. In predvsem: obisk ni več dežurstvo, ampak lahko postane čas za odnos. Ni redko, da se odrasel otrok z mamo prvič po letih pogovarja o čem drugem kot o zdravilih in tabletah — ker je nego prevzel nekdo drug.

Pomembno je tudi, da obiskov ne meriš s krivdo. Ni ti treba hoditi vsak dan, da bi dokazal, da te ni sram. Bolje so redni, predvidljivi obiski, ki jih zmoreš dolgoročno, kot vsakodnevni, po katerih se zlomiš v nekaj mesecih.

O tem, kaj z odnosom naredi to, ko starša neguješ doma, sem pisala v zapisu Nega starša doma: kaj naredi z odnosom med vama. Za mnoge je dom za starejše prav priložnost, da se odnos, ki ga je nega izčrpala, vsaj deloma vrne.

Vaja: pismo staremu dogovoru

Ta vaja je namenjena tistim, ki jih bremeni obljuba ali neizrečeno družinsko pravilo. Potrebuješ papir, pisalo in pol ure miru.

1. Zapiši obljubo ali pravilo čim bolj dobesedno. »Nikoli te ne bom dala v dom.« Ali: »Pri nas se za stare skrbi doma.« Zraven zapiši, kdaj in v kakšnih okoliščinah je nastalo.
2. Zapiši, kaj je bil namen. Kaj si takrat v resnici želel staršu zagotoviti? Varnost? Da ne bo osamljen? Da se ne bo počutil zavrženega?
3. Zapiši, kaj se je od takrat spremenilo. Zdravje starša, tvoje življenje, tvoje telo, tvoje druge obveznosti. Brez opravičevanja, le dejstva.
4. Zapiši, kako danes izpolnjuješ namen. Konkretno: kaj delaš, da je starš varen, da ni sam, da ve, da ga imaš rad.
5. Preberi si napisano naglas. Opazi, kaj se ob tem dogaja v telesu. Če se pojavi žalost, ji pusti prostor. Nato zapiši en stavek, ki bi ga rekel prijatelju v enakem položaju.

Pismo ni namenjeno staršu. Namenjeno je tebi, da stari dogovor pogledaš z očmi odraslega, ki zna presoditi okoliščine, in ne z očmi otroka, ki je nekoč nekaj obljubil.

Kdaj je krivda sporočilo, ki ga je treba slišati

Ne bi bilo pošteno, če bi trdila, da je vsaka krivda ob domu za starejše odveč. Krivda ima tudi zdravo funkcijo: opozori nas, ko smo naredili ali opustili nekaj, kar je v nasprotju z našimi vrednotami. Razliko med krivdo, ki nas usmerja, in krivdo, ki nas samo muči, sem opisala v zapisu Zdrava in strupena krivda: kako ju ločiti.

V bazi znanja je kratka razlaga pojma krivda, o občutku, da kot skrbnik nikoli ne narediš dovolj, pa sem pisala v zapisu Skrbnikova krivda: ko imaš občutek, da nikoli ni dovolj. Krivdo je vredno resno poslušati, kadar:

• opažaš znake slabe oskrbe — neočiščenost, nepojasnjene modrice, hujšanje, starša, ki se te boji ali se zapira vase po določenih ljudeh. Takrat se obrni na vodstvo doma, osebnega zdravnika in, če ni odziva, na pristojne institucije; ob sumu nasilja pokliči 113;
• je bila odločitev sprejeta mimo starša, ki je bil sposoben odločati — razsoden odrasel človek ima pravico do svojih odločitev, tudi tistih, ki se tebi zdijo nevarne;
• so obstajale druge možnosti, ki jih nihče ni preveril — patronaža, pomoč na domu, dnevno varstvo, prilagoditev stanovanja. O tem, kaj je na voljo v vaši občini, vprašaj na centru za socialno delo, o zdravstvenem stanju pa osebnega zdravnika. Včasih je dom res edina pot, včasih pa je bil samo prva, ki se je ponudila;
• si se po namestitvi umaknil in starša ne obiskuješ, ker ne preneseš svojih občutkov. Takrat krivda ni dokaz, da si slab, je pa vabilo, da se vrneš — morda z manj pričakovanji in s krajšimi obiski.

In še ena meja: če je bil starš do tebe nasilen ali te je zlorabljal, ne dolguješ mu obiskov in ne nege. Odločitev za dom je v takem primeru lahko prav tisto, kar ti omogoči, da poskrbiš zanj, ne da bi se ponovno izpostavil nevarnosti. Če te misli na to preplavljajo, je ob 19.00–7.00 dosegljiv Klic v duševni stiski na 01 520 99 00, ves dan pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123.

Kaj si zapomni

• Krivda ob domu za starejše je pogosta in ne dokazuje, da si se odločil narobe.
• Pod krivdo se pogosto skrivajo lojalnost, žalost in primerjava — ko jih ločiš, postane razumljiva.
• Obljubo iz drugega časa lahko izpolniš po duhu, tudi če ne po črki.
• Tvoja vloga se ne konča, ampak se spremeni: iz negovalca v zagovornika in bližnjega.
• Krivdo je vredno poslušati, kadar opozarja na slabo oskrbo, preskočene možnosti ali tvoj umik.