Ko starš umre: kaj ostane nedokončanega

Tri mesece po pogrebu je še vedno imela očetovo številko v telefonu. Ne zato, ker bi jo hotela poklicati. Zato, ker bi izbris pomenil, da je pogovor, ki ga nista nikoli imela, dokončno odpadel. »Vse sem uredila,« mi je rekla. »Pogreb, papirje, stanovanje. Samo tistega, kar sem mu hotela povedati, nisem uredila. In zdaj ne bom nikoli.«

Smrt starša redko pride v trenutku, ko je vse povedano. Tudi kadar jo pričakujemo — po dolgi bolezni, po mesecih skrbi —, za njo ostane nekaj odprtega. Neizrečena zahvala ali neizrečena jeza. Vprašanje, na katero nisi dobil odgovora. Sorojenci, ki se brez staršev nenadoma ne znajo pogovarjati. Vloga, ki je nihče več ne potrebuje. V tem zapisu ne bom pisala o žalovanju na splošno, ampak o tistem, kar ostane nedokončano — in o tem, kaj se s tem da narediti, ko drugega v pogovoru ni več.

Kaj pomeni »nedokončano«

V psihoterapiji obstaja izraz, ki ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavila geštalt terapija: unfinished business, nedokončane zadeve. Z njim opisujemo čustva in potrebe iz pomembnih odnosov, ki niso nikoli dobili prostora — in zato ostanejo v nas dejavna. Ne izginejo s časom, ampak se oglašajo v nepričakovanih trenutkih: ob vonju, ob pesmi, ob stavku, ki ga reče tvoj otrok in je natanko tak, kot bi ga rekel tvoj oče.

Leslie Greenberg in Sandra Paivio sta v devetdesetih letih raziskovala, kaj se zgodi, ko ljudje take nedokončane zadeve s pomembno osebo — pogosto s staršem — v terapiji naslovijo neposredno, s tehniko praznega stola. V njuni raziskavi iz leta 1995 so se ljudje, ki so to delali, po terapiji počutili manj obremenjeni s tem odnosom kot tisti, ki so dobili le psihoedukacijo. Pomembno pri tem je, da drugega človeka v sobi ni bilo. Dokončanje se ni zgodilo z njim, ampak v človeku samem.

To je morda najpomembnejše sporočilo tega zapisa: tudi ko starša ni več, odnos z njim še ni končan. Spremeni se le, kje poteka.

Kako pogosto žalovanje obtiči

Večina ljudi po smrti starša žaluje na način, ki je boleč, a se s časom omehča. Pri nekaterih pa žalovanje obtiči. Metaanaliza Marie Lundorff in sodelavcev iz leta 2017, ki je združila raziskave o odraslih žalujočih po naravni smrti bližnjega, je pokazala, da približno vsak deseti razvije podaljšano, zapleteno žalovanje — stanje, ko bolečina čez mnogo mesecev ne popusti in človeku onemogoča vsakdanje življenje. O tem, kako ga prepoznati, sem pisala v zapisu Ko žalovanje ne mine: kdaj gre za zapleteno žalovanje.

Raziskovalci med dejavniki, ki povečajo tveganje, pogosto omenjajo prav kakovost odnosa s pokojnim — zelo tesno odvisnost ali zelo zapleten, dvoumen odnos. V sociološki raziskavi Debre Umberson in Meichu Chen iz leta 1994 se je pokazalo, da je odziv odraslih otrok na smrt starša močno odvisen od tega, kakšen je bil odnos z njim. Z drugimi besedami: ne žalujemo samo za človekom, ampak tudi za tem, kar se med nama je in kar se ni zgodilo.

Smrt starša v odraslosti okolica pogosto podceni — »saj je bil že star«, »saj je imel lepo življenje« —, o čemer sem pisala v zapisu Smrt starša v odraslosti: izguba, ki jo okolica podceni. Tu bi dodala le še to: ko je za smrtjo ostalo kaj nedokončanega, je ta podcenjenost še bolj osamljujoča. Težko je pojasniti, zakaj te po smrti osemdesetletnega očeta tako zelo boli, če razlog ni v izgubi sami, ampak v pogovoru, ki ga ne bo.

Prva plast: neizrečeno

Najpogostejša nedokončana zadeva ni velika drama. Je stavek, ki ga nisi nikoli izrekel. V mnogih slovenskih družinah se o čustvih ni govorilo — ljubezen se je kazala z delom, s skuhanim kosilom, z očetom, ki je pozimi prižgal avto, da je bil topel, ko si šel v šolo. Lepo, a brez besed. Ko starš umre, ostane občutek, da mu nisi nikoli povedal, kaj ti je pomenil. Ali pa da on tebi nikoli ni povedal, da je ponosen nate.

Neizrečeno ni vedno nežno. Včasih je to jeza, ki si jo leta zadrževal, ker »se staršem tega ne reče« ali ker je bil že bolan. Ta jeza po smrti ne izgine. Pogosto se obrne vase in postane krivda — kako si lahko jezen na nekoga, ki je umrl? Ljudje se pogosto bolj sramujejo jeze na pokojnega starša kot katerega koli drugega občutka. A jeza in ljubezen sta lahko hkrati resnični. Temu rečemo ambivalenca, in je del skoraj vsakega pomembnega odnosa.

Druga plast: nerazrešeno

Druga plast je globlja. Ne gre več za en stavek, ampak za odnos, ki ni nikoli prišel tja, kamor bi moral. Morda si celo življenje čakal, da bo mama priznala, kako težko ti je bilo ob njenem pitju. Morda si upal, da bo oče nekoč rekel: »Žal mi je, da me ni bilo.« Dokler je bil živ, je to upanje obstajalo, čeprav si vedel, da je majhno. S smrtjo se je zaprlo.

Za veliko ljudi je to najtežji del žalovanja: ne žalujejo le za staršem, ampak za staršem, ki ga niso nikoli imeli — in za možnostjo, da bi ga še lahko dobili. O tem, kako boleče je starše videti take, kot so v resnici bili, sem pisala v zapisu Ko starše vidiš, kakršni v resnici so: izguba idealizacije.

Kadar je bil odnos zelo težak, je žalovanje lahko presenetljivo zmedeno. Nekateri čutijo olajšanje in se ga sramujejo. Drugi ne čutijo ničesar in se sprašujejo, kaj je narobe z njimi. Tretji so presenečeni nad silovitostjo bolečine za človekom, ki jih je tako ranil. Vse to je razumljivo. Smrt ne izbriše, kar se je zgodilo — a tudi ne izbriše tega, da je bil to tvoj starš.

Tretja plast: nerazdeljeno

Tretja plast je tista, ki jo v družinski terapiji vidimo najjasneje. Ko umre starš, se družina kot sistem preuredi. Nekdo je bil središče — tisti, pri katerem so se zbirali za praznike, ki je vedel, kdo je s kom sprt, ki je klical vse otroke po vrsti. Ko ga ni več, ta vloga ostane prazna. Nekdo jo bo prevzel, pogosto ne da bi se o tem kdo dogovoril. Ali pa je ne bo prevzel nihče in se bodo sorojenci počasi oddaljili. O tem, kako se vloge razporejajo, lahko več prebereš v bazi znanja pod vloge v družini.

Če je eden od otrok v zadnjih letih skrbel za starša, se zanj z njegovo smrtjo konča tudi vloga, ki je zapolnjevala večino njegovega časa. Ostanejo utrujenost, praznina in včasih zamera do tistih, ki niso pomagali — o tem govori zapis Življenje po koncu skrbi za starša: praznina, ki preseneti. Na to se pogosto naložijo še praktične stvari: hiša, stvari, dediščina. Ko se sorojenci prepirajo o tem, kdo dobi stanovanje, se le redko prepirajo samo o stanovanju. Prepirajo se o tem, kdo je bil bolj ljubljen, kdo je več dal, kdo je bil spregledan. O tem piše zapis Konflikti med sorojenci ob dediščini po starših.

Ivan Boszormenyi-Nagy, eden od utemeljiteljev družinske terapije, je opisal, kako v družinah teče nevidno knjigovodstvo dolgov in zaslug med generacijami. Ko starš umre, se knjiga ne zapre. Računi se samo prenesejo — na sorojence, na preživelega starša, včasih na naslednjo generacijo.

Ko se »bi lahko« vrača

Posebna oblika nedokončanega je tista, ki se nanaša na zadnje tedne in dni. »Bi ga lahko prej peljala k zdravniku.« »Ne bi smel takrat oditi domov.« »Zadnjič, ko sva govorila, sem bila nestrpna.« Te misli se vračajo z vztrajnostjo, ki izčrpa.

Krivda po smrti je pogosto poskus, da bi dobili nazaj nekaj nadzora: če bi lahko kaj spremenil, potem smrt ni bila popolnoma zunaj tvoje moči. Taka krivda je razumljiva, a redko pravična. O njej sem podrobneje pisala v zapisu Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več«. Tu le eno vprašanje, ki ga v takih trenutkih rada postavim: kaj si takrat vedel? Ne, kaj veš danes, s tem, kar se je zgodilo potem. Kaj si vedel takrat, ko si se odločal.

Vezi, ki se nadaljujejo

Dolgo je v psihologiji veljalo, da je cilj žalovanja »spustiti« pokojnega — prekiniti vez in vložiti čustva drugam. Leta 1996 so Dennis Klass, Phyllis Silverman in Steven Nickman v knjigi Continuing Bonds pokazali, da večina žalujočih vezi s pokojnim ne prekine, ampak jo preoblikuje. Z njim govorijo, ga vprašajo za nasvet, nosijo njegovo uro, kuhajo po njegovem receptu. To ni znak, da žalovanje ni uspelo. Je eden od načinov, kako odnos živi naprej.

To je za nedokončane zadeve pomembno. Če vez traja, potem lahko v njej še kaj dokončaš. Pogovor, ki se ni zgodil v živo, se lahko zgodi drugače. Takole je zvenel del enega takih pogovorov v terapiji (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, kaj bi mu sploh rekla. Saj me ne sliši.«
»Ne sliši te. Ti pa se lahko slišiš. Kaj bi mu rekla, če bi vedela, da te zdaj posluša?«
Dolga tišina. »Da sem bila jezna, ker nikoli ni prišel na nobeno mojo predstavo. In da sem kljub temu vsakič pogledala proti vratom.«
»Kaj se zgodi, ko to izgovoriš?«
»Lažje mi je. In bolj žalostno. Ampak drugače žalostno.«

»Drugače žalostno« je pogosto natanko to, kar se zgodi, ko se nedokončano začne dokončevati. Bolečina ne izgine, a se spremeni iz zataknjene v tekočo.

Vaja: pismo, ki ga ne pošlješ

Ena najpreprostejših poti do nedokončanega je pismo, ki ga ne pošlješ. Podrobneje jo opisujem v bazi znanja pod pismo, ki ga ne pošlješ. Za starša, ki je umrl, jo lahko narediš takole:

1. Izberi miren čas in pripravi papir. Pisanje na roko je pri tej vaji pogosto bolj neposredno kot tipkanje. Daj si vsaj pol ure in poskrbi, da te nihče ne zmoti.
2. Začni z nagovorom, kot si ga uporabljal v življenju. »Mami«, »ata«, ime. Že nagovor pogosto odpre nekaj, česar nisi pričakoval.
3. Napiši, kaj nisi nikoli povedal. Zahvalo, jezo, vprašanje, žalost. Ne popravljaj in ne cenzuriraj — pismo ni namenjeno nikomur drugemu.
4. Napiši, kaj si želel slišati od njega. Ne kaj bi verjetno rekel, ampak kaj bi potreboval. Ta korak je pogosto najtežji in najpomembnejši.
5. Odloči se, kaj boš s pismom naredil. Lahko ga shraniš, prebereš na grobu, zažgeš ali prineseš na srečanje s terapevtom. Pomembno je, da je odločitev tvoja.

Če te vaja preplavi, se ustavi. Ni je treba dokončati v enem večeru. Včasih traja tedne, preden se pismo izpiše.

Kdaj ni treba ničesar dokončati

Rada bi postavila tudi mejo lastni tezi, ker se ideja »dokončanja« lahko spremeni v še eno nalogo, ki je ne zmoreš.

Ni vse namenjeno razrešitvi. Nekatera vprašanja bodo ostala brez odgovora, in to ni tvoj neuspeh. Kot sem zapisala zgoraj: žalovanje se ne konča takrat, ko je vse jasno, ampak ko lahko živiš s tem, kar ni. Pritisk, da moraš vse »predelati«, lahko škodi enako kot molk.

Odpuščanje ni obveznost. Če je bil starš nasilen ali je zlorabljal, ti ga ni treba odpustiti, da bi lahko živel naprej. Odpuščanje je lahko del poti, ni pa njen pogoj. Pri takih zgodbah je dokončanje pogosto v tem, da končno poimenuješ, kaj se je zgodilo, in to postaviš tja, kamor sodi — k njemu, ne k sebi. To je delo, ki ga je dobro opraviti ob nekom, ne sam.

Ni ti treba hiteti. Prvo leto po smrti je pogosto namenjeno temu, da preživiš datume, uredite praktične stvari in se navadiš na odsotnost. Margaret Stroebe in Henk Schut sta opisala, da žalujoči ves čas nihamo med dvema nalogama: med obračanjem k izgubi in obračanjem k življenju, ki teče naprej. Oboje je potrebno, in nihanje samo po sebi ni znak, da kaj delaš narobe. Za nedokončane zadeve je zato včasih prostor šele pozneje. Nekateri ljudje se k njim vrnejo po letih — ob rojstvu otroka, ob lastni bolezni, ob letih, ko so stari toliko, kot je bil starš, ko je umrl.

Kdaj je odgovor pri zdravniku. Če mesece po smrti ne moreš spati, ne ješ, ne zmoreš v službo ali se ti pojavljajo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, se obrni na osebnega zdravnika. Pokliči lahko tudi Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih 112. Žalovanje ni bolezen, a lahko preide v stanje, ki potrebuje zdravljenje.

Kako lahko pomaga terapija

V terapiji z ljudmi, ki jim je umrl starš, redko delamo samo z žalostjo. Pogosto pogledamo, kaj se z njegovo smrtjo premika v celotni družini: kdo je zdaj komu najbližji, kdo je prevzel katero vlogo, kateri vzorci iz prejšnjih generacij se ponavljajo. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, verjamemo, da se tisto, česar nismo mogli razrešiti z ljudmi, ki so nas oblikovali, prenaša naprej — v partnerstvo, v starševstvo, v odnose s sorojenci.

Eden od načinov, kako to pogledati, je genogram, družinsko drevo, ki ne kaže le, kdo je bil komu kaj, ampak tudi odnose, izgube in ponavljanja. Na daljšem srečanju Pogled v preteklost ga nariševa skupaj. Ko vidiš na papirju, da je tudi tvoj oče izgubil očeta, ko je bil premlad, in da o tem nikoli ni govoril, se lahko nedokončano med vama pokaže v drugi luči.

Kaj si zapomni

• Za smrtjo starša skoraj vedno ostane kaj nedokončanega — neizrečeno med vama, nerazrešeno v odnosu ali nerazdeljeno v družini.
• Približno vsak deseti odrasli žalujoči razvije zapleteno žalovanje; tveganje je večje, kadar je bil odnos zelo tesen ali zelo zapleten.
• Vez s pokojnim se nadaljuje — zato lahko v njej še kaj dokončaš, čeprav drugega ni več v pogovoru.
• Pismo, ki ga ne pošlješ, pogovor s sorojenci in terapija so poti, ki pomagajo; odpuščanje ni obveznost.
• Žalovanje se ne konča, ko je vse razrešeno, ampak ko lahko živiš z neodgovorjenim.