Ko ti najstnik pove, koga ima rad: spolna usmerjenost in podpora doma

Torek zvečer, posoda je še na mizi. Šestnajstletna hči nekaj časa vrti kozarec v rokah, potem pa reče, ne da bi dvignila pogled: »Mami, mislim, da so mi všeč punce.«

Mama ima v tistem trenutku v glavi sto stvari hkrati. Presenečenje. Strah. Vprašanje, ali je to res ali samo obdobje. Misel na babico. Spomin na fanta, s katerim je hči hodila lani. In iz vsega tega se ji izmuzne stavek, ki ga ne misli hudo: »Saj si še mlada, to je verjetno samo faza.«

Hči pokima, pospravi kozarec in gre v svojo sobo. O tem nato nekaj mesecev ne govorita več.

Ta zapis je za starše, ki so ali bodo kdaj v podobni kuhinji. Ne za to, da bi vedeli vse prave odgovore — teh v tistem trenutku nima nihče —, ampak za to, da bi razumeli, kaj se v razkritju dogaja, zakaj je odziv družine tako pomemben in kako popraviti prvi stavek, če ni bil tak, kot bi si želeli.

Prvi stavek po razkritju

Najstnik, ki staršem pove za svojo spolno usmerjenost, tega skoraj nikoli ne reče spontano. Pogosto je o tem razmišljal mesece ali leta. Preverjal je teren: kako se doma govori o istospolnih parih, kaj je oče rekel ob novici na televiziji, ali se mama ob šali sorodnika nasmeje ali namršči. Ko končno spregovori, ne sporoča le podatka o sebi. Sprašuje: ali sem tukaj še vedno doma?

Zato prvi odziv nosi več teže, kot se zdi. Ameriška raziskovalka Caitlin Ryan je s sodelavci v projektu Family Acceptance Project spraševala mlade odrasle gejevske, lezbične in biseksualne usmerjenosti, kako se je družina odzvala na njihovo usmerjenost v najstniških letih. Tisti, ki so doživeli visoko stopnjo družinske zavrnitve, so 8,4-krat pogosteje poročali o poskusu samomora kot vrstniki, ki zavrnitve niso doživeli ali so je doživeli malo. Pogosteje so poročali tudi o depresiji in uporabi prepovedanih drog.

To ni številka, ki bi starše morala prestrašiti. Je številka, ki pove, koliko moči ima družina. Ista raziskovalna skupina je pozneje pokazala tudi drugo stran: mladi, ki so jih v najstništvu družine sprejele, so imeli kot mladi odrasli višjo samopodobo, več socialne opore in boljše splošno zdravje, sprejetost pa je delovala zaščitno pred depresijo, zlorabo substanc in samomorilnimi mislimi. Starš je torej lahko eden najmočnejših zaščitnih dejavnikov v najstnikovem življenju — ne zato, ker bi znal vse, ampak zato, ker ostane.

Kaj se v najstništvu dogaja z identiteto

Psiholog Erik Erikson je najstništvo opisal kot obdobje, v katerem se mlad človek sprašuje, kdo je — ločeno od tega, kar so mu o njem govorili starši. Preizkuša vloge, okuse, prijateljstva, prepričanja. Nekatere obdrži, druge odvrže. V bazi znanja o tem piše pod pojmom identiteta, o razvojnih nalogah tega obdobja pa pod najstništvo.

Spolna usmerjenost — to, do koga čutiš čustveno in spolno privlačnost — je del tega spoznavanja, a ni enaka preizkušanju vlog. Večina gejev, lezbijk in biseksualnih ljudi se v pogovorih spominja, da so »nekaj drugačnega« čutili že dolgo, preden so za to imeli besedo. Najstništvo je pogosto le obdobje, ko se občutek sreča z jezikom in z dovolj poguma, da ga izreče.

Hkrati drži, da je pri nekaterih mladih slika bolj tekoča. Nekdo se najprej opiše kot biseksualen in se pozneje drugače, nekdo dolgo ne ve, nekdo ne mara oznak. To ne pomeni, da je bilo razkritje »napačno« ali da je šlo za fazo, ki jo je treba počakati. Pomeni, da je identiteta proces. Starš ne potrebuje dokončne oznake, da bi otroka sprejel. Potrebuje otroka.

Še nekaj je dobro vedeti, ker se staršem to vprašanje pogosto vrti v glavi: spolne usmerjenosti ne povzroči vzgoja. Ne strogi oče, ne preveč navezana mama, ne napačne igrače v otroštvu. Raziskave že desetletja ne najdejo podlage za takšne razlage. Kar vzgoja lahko oblikuje, je nekaj drugega — kako varno se otrok počuti, ko pove, kdo je.

In ena razmejitev: ta zapis govori o spolni usmerjenosti. Spolna identiteta — doživljanje sebe kot dekleta, fanta ali česa drugega — je sorodna, a drugačna tema s svojimi vprašanji in zasluži svoj prostor. Marsikaj o sprejemanju, kar sledi, velja tudi tam.

Zakaj je razkritje doma tako velik korak

Raziskovalec Ilan Meyer je stisko, ki jo doživljajo ljudje istospolne in biseksualne usmerjenosti, opisal z izrazom manjšinski stres. Ne gre za to, da bi bila usmerjenost sama po sebi vir težav. Gre za dodatni pritisk, ki ga prinaša okolje: izkušnje posmeha in zavrnitve, pričakovanje, da se bo to zgodilo, ter nenehno odločanje, komu kaj povedati in komu ne. Najbolj utrujajoče je pogosto prav to zadnje — skrivanje. Paziti na zaimke, ko pripoveduješ o vikendu. Smejati se šalam, ki te bolijo. Tehtati, ali je ta sošolec varen.

Najstnik ima pri tem manj izhodov kot odrasel. Ne more se odseliti, ne more si izbrati druge šole, odvisen je od staršev. Če doma ni varno, nima kam. Zato je razkritje staršem pogosto zadnje in ne prvo: veliko mladih najprej pove prijateljici, sošolcu ali komu na spletu, staršem pa šele, ko so precej prepričani, da bodo to preživeli.

Če si izvedel pozno ali celo od nekoga drugega, to ni dokaz, da ti otrok ne zaupa. Je dokaz, kako visoki so bili zanj vložki. V tem kontekstu je dragoceno razumeti razliko med krivdo in sramom, o kateri sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto: najstnik, ki skriva svojo usmerjenost, pogosto ne čuti, da je naredil kaj narobe, ampak da je nekaj narobe z njim. Sram je čustvo, ki hoče, da se skrijemo — in ga najbolj zdravi izkušnja, da nas nekdo vidi in ne odide.

Kaj se medtem dogaja v starših

O starših se v tej temi govori manj, kot bi se moralo. Ko otrok pove, da je istospolno ali biseksualno usmerjen, se tudi v starših marsikaj premakne, in ni nujno, da je vse to lepo.

• Izguba predstav. Mnogi starši so si, ne da bi se tega zavedali, predstavljali otrokovo poroko, partnerja, vnuke na točno določen način. Ko se ta slika podre, je lahko v njih žalost. To ni homofobija; je slovo od zgodbe, ki je bila samo v njihovi glavi.
• Strah za otroka. »Ne bo imel lahkega življenja.« Ta strah je pogosto najgloblji in najbolj ljubeč — a če ga najstnik sliši kot »ne bi smel biti tak«, ga bo razumel napačno.
• Skrb, kaj bodo rekli drugi. Stari starši, sosedje, sodelavci, cerkvena skupnost. Zlasti v manjših krajih je to resničen pritisk.
• Krivda. »Kje sva se zmotila?« Kot rečeno: nikjer. A vprašanje se vseeno vrača.

Vse to so legitimni občutki in starš jih sme imeti. Pomembno je le, kam jih nese. Najstnik ni pravi naslov za staršev žalovanje — ne zato, ker bi bila čustva napačna, ampak zato, ker bi otrok iz njih razbral, da je on razlog za bolečino. Za to so partner, prijatelj, terapevt. Otrok potrebuje drugo sporočilo: da te stvari nosiš sam in da jih boš predelal.

Kako lahko zveni drugi pogovor

Vrnimo se v kuhinjo. Mama tisti večer ni rekla tistega, kar bi si želela. Nekaj dni pozneje se usede na rob hčerine postelje. Pogovor bi lahko stekel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Tisto, kar sem rekla v torek, o fazi — to ni bilo pošteno. Ustrašila sem se in sem rekla prvo, kar mi je prišlo na misel.«
»Saj je v redu.«
»Ni čisto v redu. Rada bi, da veš, da te imam rada točno tako, kot si. In da me zanima, kako ti je bilo, ko si to nosila sama.«
»… Kar težko. Mislila sem, da boš jokala.«
»Mogoče bom kdaj tudi. Ampak to bo moje in s tem bom opravila sama. Ti mi lahko poveš, kolikor želiš.«

Nič od tega ni popolno. Mama ne zanika, da ji je težko. A jasno loči svojo stisko od hčerine, prevzame odgovornost za prvi stavek in odpre vrata, ne da bi jih kogarkoli silila skoznje. Prav to je bistvo: prvi odziv je pomemben, a ni dokončen. Popravek je pogosto močnejši od popolnega začetka, ker najstnik iz njega izve, da se odnos lahko zatakne in se vseeno obnovi.

Sprejemanje se vidi v drobnih stvareh

V raziskavah družinske sprejetosti se je pokazalo, da otrok sprejetosti ne bere iz velikih izjav, ampak iz vsakdanjih dejanj. Starš, ki reče »meni je vseeno, koga imaš rad«, a se ob omembi dekletove punce spremeni v obrazu, pošilja dve sporočili hkrati. Najstnik bo verjel drugemu.

Sprejemanje se vidi, ko starš:

• uporablja ime otrokovega partnerja in ga povabi na kosilo, tako kot bi povabil partnerja drugega spola;
• posreduje, ko stari oče pri mizi naredi zbadljivo pripombo, namesto da molči »zaradi miru«;
• vpraša, ali je otrok v šoli varen, in resno vzame odgovor;
• pusti otroku, da sam odloča, komu bo povedal in kdaj;
• ne vrača teme vedno znova na usmerjenost, kot da bi bila otrokova edina lastnost.

V bazi znanja je sprejemanje opisano kot drža, ki ne pomeni odobravanja vsega, ampak pripravljenost videti stvari, kakršne so. Za starša to pomeni: lahko se še vedno ne strinjaš z otrokovo uro prihoda domov, z izbiro šole ali z neurejeno sobo. Sprejemanje usmerjenosti ne odpravi starševstva. Odpravi le eno vprašanje — ali je otrok v redu tak, kot je.

Vaja: pogovor, ki ga lahko začneš še danes

Ne glede na to, ali ti je otrok že povedal, ali to samo slutiš, ali je razkritje za vami in je od takrat med vama tišina — tole lahko narediš še ta teden.

1. Najprej zase. Na list napiši, kaj čutiš, ko pomisliš na otrokovo usmerjenost. Ne cenzuriraj. Strah, žalost, olajšanje, jezo, zmedenost. Nato ob vsak občutek pripiši, komu ga boš povedal — partnerju, prijatelju, terapevtu. Najstnik naj ne bo na tem seznamu.
2. Preglej, kaj je slišal do zdaj. Spomni se, kako ste doma govorili o istospolnih parih, kakšne šale so padale pri mizi, kaj si rekel ob novicah. Najstnik je vse to slišal in iz tega sklepal, ali je varno.
3. Izberi trenutek brez občinstva. Vožnja z avtom, sprehod, pozno zvečer. Najstniki se lažje pogovarjajo, ko jim ni treba gledati v oči.
4. Reci en stavek in počakaj. Na primer: »Rada bi, da veš, da te imam rada, ne glede na to, koga imaš kdaj rad ti.« Ali, če je razkritje že bilo: »Večkrat razmišljam o tem, kar si mi povedal. Rad bi, da veš, da sem tu.« Potem ne nadaljuj z razlago. Pusti tišino.
5. Ne pričakuj odgovora takoj. Lahko bo zavil z očmi, rekel »ja, ja« in zamenjal temo. To ni neuspeh. Sporočilo je prispelo. Čez teden ali dva ga lahko ponoviš z drugimi besedami.

Če sta se z najstnikom o spolnosti doslej pogovarjala malo ali nič, ti bo pri splošnejših pogovorih morda pomagal zapis Kako se z najstnikom pogovoriti o spolnosti brez nerodnosti.

Kar ne pomaga — tudi z dobrimi nameni

Nekateri odzivi izvirajo iz ljubezni, pa vseeno škodijo.

Razkritje drugim brez otrokovega soglasja. Starš, ki novico pove sestri, ker »mora z nekom govoriti«, ima prav, da potrebuje oporo. A če to naredi brez dogovora, otroku vzame nadzor nad lastno zgodbo. Bolje je vprašati: »Bi bilo v redu, če povem teti? Rabim nekoga, s komer se lahko pogovorim.«

Pošiljanje na terapijo, da bi se usmerjenost »popravila«. Tu bom jasna. Ameriško psihološko združenje je leta 2009 po pregledu raziskav zapisalo, da ni zanesljivih dokazov, da bi poskusi spreminjanja spolne usmerjenosti delovali, so pa dokazi o tveganju za škodo — med drugim za depresijo in samomorilne misli. Terapija ima smisel, če najstnik trpi zaradi zavrnitve, skrivanja ali tesnobe. Ne, da bi nehal biti to, kar je.

Pretirano navdušenje. Tudi to se zgodi: starš, ki želi pokazati podporo, začne o tem govoriti pri vsaki priložnosti, kupuje mavrične majice in ga predstavlja znancem kot »mojega gej sina«. Najstnik je najprej najstnik. Želi biti viden v celoti, ne zreduciran na eno lastnost.

Molk, ki naj bi bil spoštovanje. Nekateri starši po razkritju o temi ne rečejo nič več, ker »nočejo vsiljevati«. Najstnik tišino pogosto prebere kot neodobravanje. Ni treba veliko — en stavek na nekaj tednov, ki pove, da je tema dovoljena.

Kje ta zapis ne velja v celoti

Ne bi bilo pošteno, če bi vse najstnikove stiske razlagala skozi usmerjenost. Najstnik, ki je istospolno usmerjen in je zadnje mesece zaprt vase, je lahko v stiski zaradi zavrnitve ali skrivanja — lahko pa tudi zaradi ocen, prve ljubezni, ki se je končala, prijatelja, ki se je odselil, ali depresije, ki bi prišla ne glede na vse. Če se starš osredotoči samo na usmerjenost, lahko spregleda vse drugo. Kako ločiti običajna nihanja od depresije, sem opisala v zapisu Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj.

Tudi ni res, da mora vsak najstnik o tem govoriti s starši. Nekateri imajo dobro oporo pri prijateljih ali drugem odraslem in s starši preprosto ne želijo deliti intimnega življenja — tako kot mnogi heteroseksualni najstniki ne. To ni nujno znak slabega odnosa. Je del diferenciacije, ločevanja od staršev, ki v tem obdobju poteka tako ali tako.

In nazadnje: tudi starši potrebujejo čas. Nekateri imajo globoko zakoreninjena verska ali kulturna prepričanja in se morajo z njimi soočiti. Ne verjamem, da je treba čez noč postati drug človek. Verjamem pa, da je mogoče svoj notranji boj nositi tako, da otrok ne plača zanj. Mnoge družine to zmorejo počasi, v letih — in odnos tega ne le preživi, ampak se poglobi.

Kdaj poiskati pomoč

Pomoč je smiselna, kadar opaziš, da se najstnik umika iz življenja: dolgo neprespane noči, izogibanje šoli, opuščanje prijateljev, jok, razdražljivost, ki ne mine, ali izjave, da je vse brez smisla. Takrat se je najbolje najprej pogovoriti z osebnim zdravnikom ali pediatrom in s šolsko svetovalno službo, ki lahko usmerita k terapevtu za otroke in mladostnike. Kdaj in kako to storiti, podrobneje opisujem v zapisu Kdaj najstnika peljati k terapevtu.

Najstnik se lahko sam, anonimno, obrne na TOM telefon za otroke in mladostnike, 116 111. V Ljubljani deluje tudi društvo Legebitra, ki mladim LGBT osebam ponuja psihosocialno podporo.

Če najstnik govori o samomoru, se samopoškoduje ali se ti zdi, da je v neposredni nevarnosti, ne čakaj: pokliči 112. Odrasli lahko pokličejo Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Včasih pa je stiska v odnosu in ne v enem človeku: razkritje je odprlo stare zamere, starša se ne strinjata, kako se odzvati, eden od bratov in sester se je postavil na stran otroka, drugi proti. Takrat je lahko v pomoč družinska terapija, kjer se pogovarjate skupaj, z nekom, ki ne stoji na nobeni strani. Kako takšen pogovor poteka, ko se najstnik zapre, sem opisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Kaj si zapomni

• Razkritje spolne usmerjenosti je za najstnika pogosto vprašanje: ali sem tu še doma?
• Družinska zavrnitev je močno povezana s tveganjem za depresijo in samomorilnost, družinsko sprejemanje pa deluje zaščitno.
• Spolne usmerjenosti ne povzroči vzgoja; vzgoja pa vpliva na to, kako varno se otrok počuti, ko pove, kdo je.
• Tvoja čustva so legitimna, a najstnik ni pravi naslov zanje — za to so partner, prijatelji, terapevt.
• Prvi stavek ni dokončen. Popravek je lahko močnejši od popolnega začetka.