Ko nasilje izvaja ženska: tema, ki jo redko slišimo

»Kdo bi mi verjel? Saj je za glavo nižja od mene.«

To poved si je moški, ki si ga zamislimo kot Mateja, povedal neštetokrat. Ko je v kopalnici zakril prasko na vratu. Ko je kolegu rekel, da je razbit telefon padel na tla. Ko je po še enem večeru kričanja, žaljivk in groženj, da mu bo »vzela otroka in poskrbela, da ga ne bo nikoli več videl«, spal v avtu pred blokom. Ni mu manjkalo moči, da bi se branil. Manjkalo mu je besed, s katerimi bi to, kar se mu dogaja, sploh poimenoval.

Ko govorimo o nasilju v družini, imamo pred očmi skoraj vedno isto sliko: moški povzroča, ženska trpi. Ta slika ni naključna — temelji na resničnih podatkih in na desetletjih dela, ki so ga opravile ženske organizacije. A ni popolna. V tem zapisu bom pisala o temi, ki jo slišimo redko: o nasilju, ki ga izvaja ženska — nad partnerjem, nad partnerko, v družini. In o tem, zakaj je treba o njem govoriti tako, da ne zmanjšamo nobene druge oblike nasilja.

Že na začetku: ta zapis ni orodje, s katerim bi lahko sam ocenil, kako nevaren je tvoj položaj. Če te je strah zase ali za otroke, ima varnost prednost pred branjem. Številke za pomoč so v razdelku »Kam po pomoč« in na koncu zapisa.

Zakaj o tem skoraj ne govorimo

Nasilje, ki ga izvaja ženska, ostaja v senci iz več razlogov hkrati. Prvi je kulturni: od moških pričakujemo, da so močni, da se znajdejo in da ne tožijo. Moški, ki pove, da ga partnerka tepe ali ponižuje, tvega posmeh — včasih tudi od ljudi, ki bi mu morali pomagati. Drugi razlog je, da se nasilje žensk pogosto ne ujema s podobo, ki jo imamo o nasilju. Ni nujno fizično, ne pušča vedno vidnih sledi in se lahko skriva za vlogo skrbne matere ali čustvene partnerke.

Tretji razlog je bolj občutljiv. Ko kdo omeni nasilje žensk, se to včasih uporabi kot protiargument — »saj so tudi ženske nasilne« — s katerim se zmanjšuje pomen nasilja nad ženskami. Zato so mnogi strokovnjaki do teme previdni. Razumem to previdnost. A molk ima ceno, in plačajo jo ljudje, ki jim nihče ne verjame.

O tem, kako moškim pogosto zmanjka besed za notranjo stisko in kako se ta izrazi drugače, sem pisala v zapisih Depresija pri moških: jeza, umik in tišina namesto solz in Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi. Pri nasilju se ta molk še okrepi, ker mu je dodan sram.

Kaj kažejo raziskave

Ameriška nacionalna raziskava o partnerskem in spolnem nasilju (NISVS), ki jo izvaja ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni, je pokazala, da je skoraj vsak deseti moški v življenju doživel fizično nasilje, spolno nasilje ali zalezovanje s strani partnerja ali partnerke in je zaradi tega utrpel posledice — strah, poškodbe, potrebo po pomoči. Pri ženskah je ta delež približno četrtina. Moški torej niso redka izjema, čeprav so prizadeti redkeje in, kot bomo videli, praviloma manj hudo.

O tem, kako pogosto ženske uporabljajo fizično agresijo v partnerskih odnosih, poteka v stroki že dolgo burna razprava. Britanski psiholog John Archer je v obsežni metaanalizi ugotovil, da ženske v anketah o posameznih dejanjih fizične agresije poročajo o njej enako pogosto ali celo nekoliko pogosteje kot moški — da pa so moški bistveno pogosteje tisti, ki partnerko poškodujejo. Število udarcev torej ne pove vsega. Pomembno je, kdo se koga boji, kdo koga poškoduje in kdo ima v odnosu moč.

Ta razprava se je delno razrešila, ko je sociolog Michael P. Johnson pokazal, da pod skupnim imenom »partnersko nasilje« pravzaprav govorimo o različnih pojavih.

Johnsonova razlikovanja so pomembna, ker pokažejo, da ženske lahko nastopajo v vseh treh vlogah. Večina nasilja, ki ga izvajajo ženske nad moškimi, sodi med situacijsko nasilje ali nasilni odpor. A obstajajo tudi ženske, ki partnerja sistematično nadzorujejo, ponižujejo in ustrahujejo. Raziskovalki Denise Hines in Emily Douglas sta prav temu vprašanju posvetili posebno raziskavo z moškimi, ki so poiskali pomoč, in pokazali, da tak vzorec obstaja, čeprav je redkejši.

Kako je videti

Nasilje, ki ga izvaja ženska, ima lahko vse oblike, ki jih poznamo pri nasilju nasploh. Ker o njem govorimo manj, pa nekatere oblike pogosteje ostanejo neopažene.

• Čustveno in psihično nasilje: poniževanje, posmeh pred drugimi, nenehno kritiziranje, grožnje s samopoškodbo, če partner odide, nihanje med naklonjenostjo in zavračanjem. O tem, kako prepoznaš manipulacijo, je več v bazi znanja.
• Fizično nasilje: udarci, praskanje, brcanje, metanje predmetov, uporaba predmetov kot orožja. Pri razliki v telesni moči ženska včasih poseže po predmetu — kar nevarnost poveča.
• Nadzor in osamitev: preverjanje telefona, prepoved stikov s prijatelji in z izvorno družino, nadzor nad denarjem.
• Raba otrok in institucij: grožnje, da bo partner izgubil stik z otroki, ali grožnje z lažnimi prijavami. Raziskava Hinesove in sodelavcev z moškimi, ki so klicali na ameriško linijo pomoči za moške, je pokazala, da so prav take grožnje pogost del njihovih izkušenj.
• Spolno nasilje: prisila v spolnost ali poniževanje v spolnosti. To je med moškimi skoraj popolnoma neizgovorljivo, ker se ne ujema s predstavo, da moški spolnost »vedno hoče«.

Skupni imenovalec ni spol tistega, ki nasilje izvaja, ampak vzorec: eden v odnosu živi v strahu, se prilagaja in postopoma izgublja občutek, da sme imeti lastno mnenje.

Zakaj moški molčijo

Moški, ki doživljajo nasilje partnerke, pogosto opisujejo podobne ovire. Nekatere so zunanje, nekatere so v njih samih.

Najmočnejša med njimi je pogosto sram. Ne krivda — občutek, da sem nekaj storil narobe — ampak sram, občutek, da je nekaj narobe z mano. »Kakšen moški sem, če se pustim tako?« Razlika je pomembna, ker krivdo lahko popraviš, sram pa ti govori, da si sam napaka. O tem sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«, v bazi znanja pa je pojem razložen pod geslom sram.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Zakaj pa nisi nikomur povedal?«
»Kaj naj bi rekel? Da se bojim iti domov? Saj je ona tista, ki joče.«
»Kdo joče, ne pove, kdo se boji.«
»Ko jo udarim nazaj, sem jaz nasilnež. Zato je ne. Raje grem ven in čakam v avtu.«

V tem kratkem pogovoru je zajeto veliko. Moški se ne brani, ker ve, da bi ga z njegovo močjo vsak takoj videl kot povzročitelja. In ima prav, da se ne želi braniti s silo. A to ne pomeni, da je njegov strah manj resničen.

Ko je nasilje odgovor na nasilje

Tu je treba biti zelo natančen. Kadar se pogovarjamo o ženskah, ki uporabljajo nasilje v partnerskem odnosu, se v veliko primerih izkaže, da so same žrtve nasilja istega partnerja. Pregled raziskav, ki so ga pripravile Suzanne Swan in sodelavke, je pokazal, da se nasilje žensk nad moškimi partnerji pogosto pojavlja v okviru njihove lastne viktimizacije — kot samoobramba, kot odziv na dolgotrajno ustrahovanje ali kot povračilo.

To ne pomeni, da je takšno nasilje v redu. Pomeni pa, da se ga ne sme enačiti z nasilnim nadzorom. Ženska, ki se po letih ponižanja nekega večera brani s pestmi, ni v enakem položaju kot moški, ki jo leta ustrahuje. Če bi jima pomagali na enak način, bi naredili škodo.

Zato strokovnjaki, ki delajo z nasiljem, pri vsaki zgodbi najprej sprašujejo: kdo se koga boji? Kdo spremeni vedenje, da se izogne izbruhu? Kdo ima nadzor nad denarjem, stiki, odločitvami? Odgovori na ta vprašanja povedo veliko več kot to, kdo je zadnji udaril.

Ženske, ki izvajajo nasilje drugje

Nasilje žensk se ne omejuje na odnose z moškimi. Raziskave kažejo, da se nasilje pojavlja tudi v istospolnih ženskih zvezah. Tam je še posebej nevidno: okolica pogosto težko verjame, da bi ženska ogrožala žensko, služb, ki bi to razumele, je malo, žrtev pa se lahko boji, da bo z razkritjem škodila skupnosti, ki ji pripada.

Ženske izvajajo nasilje tudi nad otroki in nad starejšimi družinskimi člani — med drugim zato, ker so v mnogih družinah še vedno one tiste, ki opravijo večino skrbi. Skrb in nasilje se tu lahko prepletata: utrujenost, preobremenjenost in pomanjkanje podpore ne opravičujejo nasilja, lahko pa pojasnijo, zakaj se zgodi tam, kjer bi ga najmanj pričakovali. Pri odraslih, ki so odraščali ob materi, ki je bila do njih nasilna, je pogosto prisoten posebno globok občutek, da je bilo vse njihova krivda. O tem govori zapis Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

V vseh teh primerih je podoba ženske kot nežne, skrbne in nenevarne osebe tisto, kar nasilje skrije. Ne zato, ker bi bilo nasilje žensk drugačno od drugih oblik, ampak zato, ker ga ne pričakujemo.

Kje je meja tega razmisleka

Ker je tema občutljiva, želim jasno povedati, česa ta zapis ne trdi.

Ne trdi, da sta moški in ženski nasilje enaka po obsegu in posledicah. Ženske so pogosteje hudo poškodovane, pogosteje živijo v dolgotrajnem strahu in so velika večina žrtev partnerskih umorov, kar dosledno kažejo tudi podatki Urada Združenih narodov za droge in kriminal. Službe, ki so specializirane za pomoč ženskam, so nastale z razlogom in jih potrebujemo.

Ne trdi, da je vsak prepir nasilje. V veliko parih padejo grde besede, kdo zaloputne z vrati ali zakriči. To ni lepo in zasluži pozornost, a ni isto kot vzorec strahu in nadzora. O tem, kateri vzorci v prepirih so znak, da odnos razpada, sem pisala v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih: Gottmanovi napovedniki razpada zveze.

Ne trdi, da je moški, ki se počuti žrtev, vedno žrtev. Nekateri moški, ki izvajajo nasilje, se predstavljajo kot žrtve — včasih zato, ker tako tudi doživljajo, včasih zato, ker jim to koristi. Zato je ocena, kaj se v odnosu res dogaja, naloga strokovnjakov, ne ene same zgodbe.

In ne trdi, da je terapija za pare dobra pot. Ne glede na to, kdo izvaja nasilje, terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči. Skupna srečanja lahko tistega, ki se boji, spravijo v nevarnost, saj to, kar pove v sobi, doma lahko postane razlog za nov izbruh.

Kam po pomoč

Če si v neposredni nevarnosti, pokliči policijo na 113 ali 112. Policija mora sprejeti prijavo ne glede na to, ali je žrtev moški ali ženska.

Če potrebuješ pogovor, je ves dan na voljo Zaupni telefon Samarijan na 116 123, ponoči pa Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00). Na pomoč se lahko obrneš tudi na center za socialno delo, kjer obravnavajo nasilje v družini ne glede na spol žrtve. Za ženske in otroke, ki doživljajo nasilje — tudi v istospolnih zvezah —, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55.

O tem, kako poteka pot skozi institucije in kaj lahko pričakuješ, govori zapis Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji.

Nekaj, kar velja za vse: shranjuj dokaze (fotografije poškodb, sporočila, datume), povej vsaj eni osebi, ki ji zaupaš, in pri zdravniku povej resnico o tem, kako je prišlo do poškodbe. Zdravniški izvid je lahko pozneje pomemben.

Vaja: kaj bi rekel prijatelju?

Ta vaja ni ocena nevarnosti. Je način, da pogledaš na svojo izkušnjo od zunaj, ker je od znotraj pogosto zabrisana. Naredi jo tam, kjer te nihče ne bo motil, in zapis shrani na varno ali ga po vaji uniči.

1. Opiši en nedaven dogodek, ob katerem ti je bilo neprijetno, v tretji osebi — kot da se je zgodil tvojemu prijatelju. »Ko je prišel domov, ga je …«
2. Podčrtaj besede, s katerimi zmanjšuješ. »Samo«, »malo«, »saj ni bilo nič«, »bila je utrujena«. Kaj ostane, ko jih prečrtaš?
3. Vprašaj se, kaj bi rekel prijatelju, če bi ti to zgodbo povedal on. Bi mu rekel, naj se ne pretvarja? Ali bi ga vprašal, ali je v redu?
4. Opazi, kaj čutiš v telesu, ko bereš opis. Olajšanje, ker je izrečeno? Sram? Strah? Vse to so podatki, ne sodbe.
5. Izberi en korak za ta teden. Pogovor z nekom, ki mu zaupaš, klic na eno od zgornjih številk ali termin pri osebnem zdravniku.

Če ob vaji začutiš, da si sam sebi prvič priznal nekaj, kar si dolgo potiskal stran, je to velik korak. Ni ti treba takoj vedeti, kaj boš storil.

Če se prepoznaš na drugi strani

Ta zapis lahko bere tudi ženska, ki se v njem prepozna kot tista, ki izvaja nasilje — ki kriči, udari, ponižuje ali grozi in se potem sama sebi gnusi. Če je to tvoja zgodba, je dejstvo, da to bereš, pomembno. Prepoznati lastno nasilje je težko in pogumno hkrati. O tem, kaj lahko narediš, ko se prepoznaš kot tisti, ki nasilje izvaja, govori zapis Ko se prepoznaš kot tisti, ki izvaja nasilje.

Če je tvoje nasilje odziv na nasilje, ki ga doživljaš sama, potrebuješ najprej varnost in podporo — SOS telefon na 080 11 55 je namenjen tudi tebi.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije nisem specialistka za delo z nasiljem in ne nadomeščam služb, ki se z njim ukvarjajo. Individualna terapija pa lahko pomaga pozneje ali vzporedno: ko poskušaš razumeti, zakaj si tako dolgo ostal, zakaj ti je bilo nerodno spregovoriti ali kateri vzorci iz izvorne družine so naredili, da se ti je ponižanje zdelo domače. V relacijski družinski terapiji ne iščemo krivca, ampak vzorec, ki se je ponavljal — tudi zato, da se ne bi ponovil v naslednjem odnosu.

Kaj si zapomni

• Nasilje lahko izvajajo tudi ženske — nad partnerjem, partnerko, otroki ali starejšimi. Skoraj vsak deseti moški v ameriški raziskavi je doživel partnersko nasilje s posledicami.
• Ni vse nasilje enako: razlika med nasilnim nadzorom, situacijskim nasiljem in nasilnim odporom je v moči in strahu, ne v posameznem udarcu.
• Moški o nasilju molčijo zaradi sramu, strahu, da jim ne bodo verjeli, in skrbi za otroke.
• To ne zmanjšuje nasilja nad ženskami, ki je pogosto hujše in smrtno nevarnejše.
• Pomoč: policija 113 ali 112, Samarijan 116 123, Klic v duševni stiski 01 520 99 00, center za socialno delo; terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika.