Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči

»Rekel je, da pride, če greva skupaj. Da sama samo spet vse obrnem proti njemu. Saj ni hudo — razjezi se samo, kadar ga izzovem. Če bi se naučila govoriti drugače, bi bilo vse v redu.«

Tako zveni prošnja, ki jo terapevti, ki delamo s pari, poznamo. Človek, ki jo izreče, si želi nekaj zelo razumljivega: da bi se doma nehalo, da bi partner nekoga poslušal, da bi nekdo tretji v sobi pomagal, da bi se spet imela rada. In terapija za pare se zdi kot točno pravo mesto za to. Saj je namenjena odnosom, ki ne delujejo. Mar ne?

Ko je v odnosu nasilje — telesno, spolno, čustveno ali ekonomsko — pa terapija za pare ni primerna oblika pomoči. Ne zato, ker bi bil par »preveč pokvarjen«, in ne zato, ker terapevti ne bi hoteli pomagati. Ampak zato, ker skupna soba v takem odnosu ni varna, in ker sam okvir terapije za pare sporoča nekaj, kar ob nasilju ne drži. V tem zapisu razložim, zakaj je tako, kaj namesto tega pomaga in kje so redke izjeme, o katerih razpravlja stroka.

Najprej pa nekaj, kar mora stati na začetku: če si v nevarnosti zdaj, pokliči 112 ali policijo na 113. Če potrebuješ pogovor, je SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja dosegljiv na 080 11 55, Klic v duševni stiski pa na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00).

Kako pogosto se to zgodi

Nasilje v partnerskih odnosih ni redkost, ki bi se dogajala »nekje drugje«. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2021 objavila oceno, da je več kot vsaka četrta ženska med 15. in 49. letom, ki je bila kdaj v partnerskem odnosu — 27 odstotkov —, vsaj enkrat v življenju doživela telesno ali spolno nasilje partnerja. V to oceno sploh niso vključene oblike, ki ne pustijo modric: nenehno poniževanje, nadzor nad denarjem, telefonom in prijatelji, grožnje.

Iz tega sledi preprosta, a neprijetna posledica: med pari, ki pridejo na terapijo zaradi »prepirov« ali »slabe komunikacije«, so tudi taki, pri katerih se za tema besedama skriva nasilje. Pogosto ga nihče ne omeni. Tisti, ki ga izvaja, ga ne vidi ali ga zmanjšuje. Tisti, ki ga doživlja, se boji, kaj bo, če ga izreče — ali pa je že tako navajen na misel, da je kriv sam, da ga ne prepozna več kot nasilje. O tem, kako se ta misel usidra v človeka, sem pisala v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Zato strokovne smernice za delo s pari že več kot dvajset let poudarjajo isto: preden se terapija za pare sploh začne, mora terapevt z vsakim od partnerjev posebej preveriti, ali je v odnosu nasilje in strah. Tako sta predlagala že Michele Bograd in Fernando Mederos leta 1999 — in od takrat se to načelo ni spremenilo.

Kaj terapija za pare predpostavlja

Da bi razumeli, zakaj ta oblika ob nasilju ne deluje, je dobro pogledati, na čem stoji. Terapija za pare predpostavlja nekaj stvari, ki jih v običajnem odnosu niti ne opazimo, ker so samoumevne:

• Da lahko oba v sobi govorita prosto. Da nihče ne tehta vsake besede glede na to, kaj se bo zgodilo v avtu na poti domov.
• Da sta oba približno enako močna. Ne v vsem in ne vedno, a dovolj, da nobeden nima nad drugim nadzora, ki bi ga lahko uporabil kot grožnjo.
• Da sta oba soodgovorna za vzorec. Da se prepiri vrtijo v krogu, v katerega vsak prinese svoj del — kot sem opisala v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih.
• Da je čustvena odprtost varna. Da ranljivost, ki jo pokažeš na srečanju, ne bo pozneje uporabljena proti tebi.

V nasilnem odnosu ne drži nobena od teh štirih predpostavk. In ko se terapija začne graditi na temeljih, ki jih ni, ne le da ne pomaga — lahko škoduje.

Prvi razlog: varnost po srečanju

Najpomembnejši razlog je najpreprostejši. Srečanje traja, kolikor traja, potem pa gresta oba domov. Če si na srečanju povedal, kaj se doma dogaja — kaj ti je rekel, kako te je zgrabil, kako se ga bojiš —, si to povedal pred človekom, ki ima moč, da te za to kaznuje.

Ljudje, ki živijo z nasiljem, to vedo bolje od kogarkoli. Zato na skupnih srečanjih pogosto ne povedo ničesar. Ali pa povedo, nato pa doma plačajo ceno. Judith Herman je v knjigi Trauma and Recovery zapisala, da je prvi pogoj za kakršnokoli okrevanje po travmi vzpostavitev varnosti — šele potem pride na vrsto vse drugo. Terapija za pare ob nasilju ta vrstni red obrne: od človeka zahteva odprtost, preden je zagotovljena varnost.

Tudi kadar izbruha po srečanju ni, se lahko zgodi nekaj tišjega: partner te pozneje opomni na to, kar si rekel, posmehljivo ponovi tvoje besede ali »napove«, da boš naslednjič govoril drugače. Terapevtska soba tako postane še eno mesto, kjer moraš paziti.

Drugi razlog: sporočilo, da sta soodgovorna

Terapija za pare je sistemska oblika dela. Gleda na odnos kot na celoto, v kateri se vedenje enega odziva na vedenje drugega. To je pri večini parov izjemno koristen pogled — namesto iskanja krivca se par nauči videti krog, v katerem se oba vrtita.

Pri nasilju pa je prav ta pogled nevaren. Ko par sedi skupaj in govorimo o »vajinem vzorcu«, tisti, ki izvaja nasilje, sliši potrditev svoje zgodbe: saj ona tudi prispeva; če ne bi izzivala, se ne bi razjezil. Tisti, ki nasilje doživlja, pa sliši potrditev svojega strahu: res sem jaz kriva, samo spremeniti se moram.

Ta zgodba je natanko tisto, kar nasilje vzdržuje. Evan Stark, ki je pojem prisilnega nadzora (coercive control) opisal v knjigi z istim naslovom, poudarja, da nasilje v partnerskem odnosu pogosto ni posamezen izbruh, ampak vzorec nadzora, ki drugemu postopoma odvzema svobodo. Kratko razlago tega najdeš v bazi znanja pod geslom nasilje v odnosu. Za ta vzorec je odgovoren tisti, ki ga izvaja — ne glede na to, kaj je drugi rekel, naredil ali pozabil narediti. Prepir ima dva udeleženca. Nasilje ima enega, ki se zanj odloči.

Tretji razlog: terapevt lahko nehote postane del igre

Ljudje, ki izvajajo nasilje, so v sobi pogosto zelo prepričljivi. Mirni, razumni, zaskrbljeni za partnerko, včasih celo duhoviti. Tisti, ki nasilje doživlja, pa je lahko napet, zmeden, jokav ali jezen — in na zunaj deluje kot »težavnejši« od obeh. To ni naključje: tako izgleda človek, ki živi v nenehni pripravljenosti.

Če terapevt nasilja ne prepozna, lahko nehote stopi na stran tistega, ki deluje bolj urejeno. Ali pa poskuša biti »nevtralen« — kar v odnosu z neenako močjo ni nevtralnost, ampak tiha podpora močnejšemu. Tu pomaga, če poznaš, kako deluje manipulacija: ne gre za laž, ki bi jo bilo lahko ujeti, ampak za premikanje okvira, v katerem se pogovor sploh odvija.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posvečamo veliko pozornosti temu, kako se v terapevtski sobi ponovijo vzorci iz doma. Prav zato je skupna soba ob nasilju tako tvegana: vzorec nadzora se ne ustavi pred vrati, ampak se ponovi tudi pred terapevtom.

Kako to zveni v praksi

Kratek prizor, kakršen se lahko zgodi ob prvem stiku (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Rada bi se naročila na terapijo za pare. Mož se je končno strinjal.«
»Hvala, da si pisala. Pred skupnim srečanjem se z vsakim od partnerjev rada pogovorim posebej. Ti to ustreza?«
»Zakaj posebej? Saj gre za naju.«
»Ker so stvari, ki jih je včasih lažje povedati brez drugega v sobi. Lahko te nekaj vprašam? Se ga kdaj bojiš?«
Dolga tišina. »Ne vedno. Samo kadar pije. Ali kadar ne najde stvari, ki jih iščem jaz.«
»Hvala, da si mi povedala. Potem bi ti rada najprej pomagala najti nekaj, kar je namenjeno tebi.«

V tem prizoru ni nobene diagnoze in nobene sodbe. Je le vprašanje, ki ga je treba zastaviti na samem — in odgovor, ki spremeni, katera pomoč je prava.

Tu moram povedati tudi nekaj o sebi. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, ne specialistka za delo z nasiljem. Kadar pri delu s parom opazim znake nasilja, je moja naloga, da to vzamem resno, se posvetujem s supervizorjem in človeka usmerim k službam, ki so za to usposobljene. Ne da bi to delo opravljala sama.

Kaj pomaga namesto tega

Če terapija za pare ni pravi začetek, to ne pomeni, da ni pomoči. Pomeni, da je pomoč razdeljena na dve ločeni poti — in da ima vsaka svoj namen.

Za tistega, ki nasilje doživlja, je prvi korak varnost in podpora, ki je namenjena samo njemu: svetovalnice za žrtve nasilja, SOS telefon (080 11 55), center za socialno delo, po potrebi policija in, kadar doma ni več varno, varna hiša ali krizni center. Pregled, kje v Sloveniji poiskati katero od teh oblik, je v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji. Tu je tudi prostor za individualno terapijo — na mestu, kjer lahko govoriš brez strahu, kdo posluša.

Za tistega, ki nasilje izvaja, so namenjeni specializirani programi, ki se ukvarjajo z odgovornostjo za nasilje, ne z »boljšo komunikacijo«. V Sloveniji jih izvajajo nekatere nevladne organizacije; na centru za socialno delo ti lahko povedo, kje so najbližji. Če se v opisu prepoznaš na drugi strani, je zapis Ko se prepoznaš kot tisti, ki izvaja nasilje pisan zate.

Šele ko je nasilje dolgo ustavljeno, ko tisti, ki ga je izvajal, sprejme polno odgovornost in ko se drugi ne boji več, se lahko — če to oba res želita — postavi vprašanje o skupnem delu na odnosu. Takrat je to drugačna terapija, kot bi bila na začetku.

Kje stroka ni enotna

Pošteno je povedati, da vprašanje ni tako črno-belo, kot bi ga bilo mogoče prebrati iz naslova. V stroki o njem poteka resna razprava, in nekaj odtenkov je vredno poznati.

Sociolog Michael P. Johnson je opozoril, da »nasilje v paru« ni en sam pojav. Loči med tem, kar je poimenoval intimni terorizem — nasiljem, ki je del sistematičnega nadzora nad partnerjem —, in situacijskim nasiljem v paru, ko se prepiri občasno stopnjujejo do porivanja ali udarca, ne da bi en partner sistematično nadzoroval drugega. Ti dve obliki imata različne vzroke, različen potek in zahtevata različen odziv.

Na tej podlagi je skupina okoli Sandre Stith razvila posebne programe za pare, pri katerih je nasilje redko in blago, nihče se drugega ne boji in oba želita ostati skupaj. Taki programi vključujejo natančno ločeno presejanje vsakega partnerja, sprotno preverjanje varnosti in jasne dogovore, kdaj se skupno delo prekine. Prve raziskave so bile spodbudne — a gre za specializirano obliko dela z zelo skrbno izbranimi pari, ne za običajno terapijo za pare.

Iz tega ne sledi, da je »pri nas samo malo nasilja, torej je terapija za pare v redu«. Razlikovanje med temi oblikami je zahtevna strokovna ocena, ki je ne more narediti par sam — in tudi ne terapevt brez specialističnega znanja. Če se doma koga bojiš, to ni situacijsko nasilje. Strah je najzanesljivejši znak, da skupna soba ni prava pot.

In še nekaj: ta zapis ne pravi, da je terapija za pare nevarna na splošno. Večina parov, ki se prepira, tudi glasno, ni v nasilnem odnosu. Za njih je terapija za pare dragocena — kako lahko poteka varno, sem opisala v zapisu Kako se na terapiji za pare prepirava varno, o tem, kdaj je pravi čas zanjo, pa v Kdaj na terapijo za pare.

Vaja: prostor, ki je samo tvoj

Ta vaja ni test, ki bi ti povedal, ali je tvoj odnos nevaren. Tega ne more nobena vaja. Namenjena je temu, da si ustvariš majhen prostor, v katerem lahko o odnosu razmišljaš brez partnerja ob sebi. Če se doma bojiš, jo naredi samo, kadar je to varno — in raje pokliči kot piši.

1. Poišči varen trenutek in varno napravo. Čas, ko si sam, in napravo, do katere partner nima dostopa. Če ti pregleduje telefon, so zapiski na papirju, ki ga hraniš drugje, varnejši.
2. Zapiši tri stvari, ki jih na skupnem srečanju ne bi upal povedati. Ne razlagaj jih in ne opravičuj. Samo zapiši.
3. Ob vsaki si zapiši, česa se bojiš, da bi se zgodilo, če bi jo izrekel. Odgovor ti pove več kot katerakoli definicija.
4. Pokliči nekoga, ki je tam samo zate. SOS telefon (080 11 55) lahko pokličeš anonimno, tudi samo zato, da vprašaš, kaj se dogaja. Ni treba, da si »prepričan«, da gre za nasilje.
5. Izberi eno osebo zunaj odnosa, ki ji lahko poveš, kako ti je v resnici. Ne zato, da bi ukrepala, ampak da nisi več edini, ki ve.

Če želi na terapijo samo eden

Včasih se zgodi obratno: partner, ki izvaja nasilje, predlaga terapijo za pare, ker upa, da bo terapevt »razsodil« v njegovo korist ali da bo z njo pokazal dobro voljo. Včasih je predlog iskren, včasih je del istega vzorca. V obeh primerih velja: terapija za pare ne sme postati pogoj, s katerim kdo dokazuje, da se trudi, in ne sme postati prizorišče, kjer se nadzor nadaljuje.

Če se sprašuješ, ali ima smisel, da gre na terapijo samo eden od vaju, si preberi zapis Ko na terapijo želi samo eden. Ob nasilju je odgovor jasnejši kot sicer: individualna podpora za tistega, ki nasilje doživlja, ni »polovična« terapija za pare. Je pravo mesto za začetek. In postavljanje meja v takem odnosu ni nekaj, česar bi se moral naučiti, da bi bil odnos boljši — je nekaj, česar ti nasilje ne dopušča, ne glede na to, kako spretno jih postavljaš.

Kaj si zapomni

• Ob nasilju v odnosu terapija za pare ni primerna oblika — ker skupna soba ni varna in ker okvir sporoča soodgovornost, ki je ni.
• Za nasilje je odgovoren tisti, ki ga izvaja. Izzivanje, utrujenost ali alkohol ga ne opravičijo.
• Pomoč teče po dveh ločenih poteh: varnost in podpora za tistega, ki nasilje doživlja, specializiran program za tistega, ki ga izvaja.
• Stroka razlikuje med oblikami nasilja, a to oceno naredijo specialisti — strah pred partnerjem je znak, da skupna pot ni prava.
• V nevarnosti: 112 ali 113. Za pogovor: SOS telefon 080 11 55, Klic v duševni stiski 01 520 99 00.