Sestavljena družina: zakaj »moji, tvoji, najini« potrebujejo čas

Nedelja, prvo skupno kosilo v novem stanovanju. Ona je skuhala govejo juho, ker jo imata njena otroka rada. Njegova hči pove, da pri mami juhe ne jedo, in odrine krožnik. Njen sin vpraša, zakaj mora sedeti na »tem« stolu, ko je bil v starem stanovanju njegov tisti ob oknu. On poskusi s šalo, nihče se ne zasmeje. Zvečer, ko pospravljata, eden od njiju reče: »Mislila sem, da bomo do zdaj že družina.«

»Do zdaj« pomeni tri mesece. V tem stavku je skrita predstava, ki sestavljenim družinam naredi največ škode: da se bo ljubezen dveh odraslih sama od sebe prelila na vse, ki sedijo za mizo. Ameriška psihologinja Patricia Papernow, ki sestavljene družine preučuje že desetletja, je na podlagi pogovorov z njihovimi člani opisala, da so tudi tiste, ki jim je šlo najhitreje, za pot do občutka »mi« potrebovale približno štiri leta, povprečne pa okoli sedem. Ne mesecev. Let.

V tem zapisu bi rada pokazala, zakaj je tako. Ne zato, ker bi bil kdo za mizo težaven, ampak zato, ker je sestavljena družina drugače zgrajen sistem. Ko to razumeš, marsikaj, kar je videti kot osebna zavrnitev, postane pričakovan del poti.

Sestavljena družina ni popravljena prva družina

O sestavljeni družini govorimo, ko ima vsaj eden od partnerjev otroka iz prejšnje zveze. Stroka uporablja tudi izraza reorganizirana ali nova partnerska družina, v vsakdanjem jeziku pa se je prijelo »moji, tvoji, najini«. Katerakoli od teh besed je boljša od tiste, ki jo ljudje nosijo v glavi: »nova družina«, kot da bi stara prenehala obstajati.

Ne preneha. V prvi družini najprej nastane par, ki ima čas, da se uigra, potem pridejo otroci, in vsi skupaj leta gradijo navade, šale, pravila in zgodovino. V sestavljeni družini je vrstni red obrnjen. Vez med staršem in otrokom je starejša od para, pogosto za celo desetletje. Otrok ima še enega starša, ki živi drugje, ali pa ga ni več, a je v otroku zelo prisoten. In za mizo sedeta dve skupini ljudi, vsaka s svojo predstavo o tem, kako se je juha, kdaj se gre spat in kaj pomeni »pospraviti sobo«.

Osnovno misel, da v družini nihče ne deluje sam zase, razlagam v zapisu Družina kot sistem: zakaj se s spremembo enega člana spremeni cela družina. Sestavljena družina je s tega vidika podobna združitvi dveh podjetij, od katerih ima vsako svojo kulturo, del zaposlenih pa ima hkrati še pogodbo drugje. Pričakovati, da bo to čez nekaj mesecev delovalo kot ena utečena ekipa, ni optimizem, ampak napačen načrt.

Notranji in zunanji: kdo sedi kje

Papernow opisuje pet izzivov, ki jih sestavljena družina prinese že s svojo zgradbo. Prvi je najbolj vsakdanji: v skoraj vsakem prizoru je nekdo notri in nekdo zunaj.

Starš in njegov otrok imata skupen jezik. Vesta, kaj pomeni določen pogled, katera pesem se poje v avtu, o čem se ne govori pred spanjem. Novi partner tega jezika ne zna. Ko otrok priteče v sobo in začne pripovedovati, se starš obrne k njemu, in partner, ki je bil sekundo prej sredi stavka, ostane zunaj. To se ne zgodi enkrat, zgodi se desetkrat na dan. Kdor je zunaj, se počuti nevidnega in odvečnega, včasih ljubosumnega na otroka, in se tega sramuje.

Starš je na drugem mestu, ki ni nič lažje: obtičal je notri. Hkrati ga potrebujeta otrok in partner, vsak od njiju ima prav, in karkoli izbere, nekoga razočara. Pogost je stavek: »Počutim se kot prevajalec, ki ga obe strani obtožujeta, da drži z drugo.«

Pomembno je, da ti dve mesti nista posledica slabe volje. Sta posledica zgradbe. Partnerja, ki to vesta, se lahko pogovarjata o tem, kako je enemu zunaj in drugemu na sredi, namesto da se prepirata o tem, kdo je bolj prizadet. To ni majhna razlika. V prvem pogovoru sta na isti strani in gledata težavo; v drugem sta si težava drug drugemu.

Kaj otrok izgubi, ko odrasla nekaj dobita

Za odrasla je nova zveza dobitek: po ločitvi ali izgubi spet nekdo, s komer je lepo. Za otroka je ista sprememba najprej vrsta izgub. Izgubi starša, ki je bil nekaj časa samo njegov. Izgubi upanje, da bosta mama in oče spet skupaj, ki ga otroci pogosto nosijo še dolgo po tem, ko bi odrasli prisegli, da je vsem vse jasno. Včasih izgubi sobo, šolo, mesto najstarejšega ali edinega otroka, nedeljski ritem.

O tem, kaj otroke ob razhodu staršev varuje, sem pisala v zapisu Otroci in ločitev: kaj raziskave res pravijo o tem, kaj otroke zaščiti. Za sestavljeno družino je iz tistega pomembno predvsem eno: otroke bolj kot posamezen dogodek obremeni kopičenje sprememb. Nov partner, selitev, novi sorojenci in nova pravila v istem letu so za otroka veliko, tudi če je vsaka od teh sprememb sama po sebi dobra.

Zato otrokova zadržanost ali upor nista ocena novega partnerja. Sta žalovanje, ki še nima besed. Raziskovalka E. Mavis Hetherington, ki je družine po ločitvi spremljala več desetletij, je ugotavljala, da je prihod novega partnerja praviloma najtežji v zgodnji adolescenci, ko se otrok že tako ali tako odmika od odraslih in še enega res ne potrebuje. Mlajši otroci se navadno privadijo lažje. Če je doma najstnik, je uporabno branje tudi Ločitev staršev in najstnik: kaj v resnici potrebuje.

Lojalnostni konflikt: »Če mi je všeč ona, izdam mamo«

Družinski terapevt Ivan Boszormenyi-Nagy je govoril o nevidnih lojalnostih: o vezeh, zaradi katerih otrok staršema ostaja zvest tudi takrat, ko ga to veliko stane. V sestavljeni družini se ta zvestoba znajde v precepu. Če mi je z očetovo partnerko lepo, kaj to pomeni za mamo? Če se očimu nasmejem, sem izdal očeta?

Otrok o tem ne razmišlja tako urejeno. Navzven se konflikt pokaže kot zaprta vrata, kot »ti nisi moja mama«, kot otrok, ki je pri enem staršu sproščen, po vrnitvi od drugega pa dva dni nedostopen. Odrasli to radi berejo kot nesramnost ali kot dokaz, da »ona tam« otroka ščuva. Pogosteje je to otrok, ki poskuša biti zvest dvema hišama hkrati.

Pogovor med očetom in desetletno hčerjo bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Tina je rekla, da greva lahko v soboto skupaj po čevlje.«
»Lepo. Bi šla?«
»Ne vem. Mama bo vprašala, s kom sem bila.«
»In kaj se zgodi, če ji poveš?«
»Nič. Samo potem je tiho.«
»Razumem. Ni ti treba izbirati. Mama ostane tvoja mama, tudi če ti je s Tino kdaj lepo.«

Zadnji stavek je tisto, kar otrok najbolj potrebuje, in najmočneje deluje, kadar ga izrečeta oba starša, vsak v svoji hiši. Otroku ni treba imeti rad novega partnerja. Treba pa mu je dovoliti, da ga sme imeti rad, če se to zgodi. Lojalnostni konflikt se zaostri vsakič, ko odrasli pred otrokom slabo govorijo drug o drugem ali ga izprašujejo, kako je »tam«. Takrat otrok postane tretji v sporu dveh odraslih, čemur pravimo triangulacija.

Koliko časa je »čas«

Papernow je razvoj sestavljene družine opisala v sedmih stopnjah, ki jih združuje v tri obdobja. V zgodnjem obdobju družina živi od predstave, kako bo (»otroci bodo veseli, da imajo spet celo družino«), nato se potopi v resničnost, ki s predstavo nima veliko skupnega, in se počasi začne zavedati, kaj se v resnici dogaja in kako se kdo počuti. V srednjem obdobju se razlike začnejo izrekati na glas. To je videti kot poslabšanje, v resnici pa je prvi znak, da si ljudje upajo, in odrasla se začneta dogovarjati kot tim. Šele v poznem obdobju nastane pristen stik med novim partnerjem in otroki ter občutek, da je družina trdna, čeprav ni enaka prvi.

Najdlje se družine zadržijo na začetku. Po njenem opisu so hitrejše družine celotno pot prehodile v približno štirih letih, povprečne v okoli sedmih, nekatere pa so v zgodnjem obdobju obtičale še dlje ali so se prej razšle. Te številke je treba brati previdno: izhajajo iz pogovorov z razmeroma majhnim številom družin in iz kliničnega dela, ne iz velike reprezentativne raziskave. Niso rok, do katerega mora biti vse urejeno, in niso obljuba, da po sedmih letih pride mir.

Povedo pa nekaj, kar se v raziskavah sestavljenih družin ponavlja tudi sicer: merska enota so leta. Kdor po pol leta sklene, da »to ne deluje«, sodi o hiši po temeljih. In kdor ve, da je razočaranje po začetni predstavi stopnja in ne konec, ga lažje zdrži, ne da bi iskal krivca.

Par v sredini: zveza brez medenih tednov

V prvi družini je par temelj, na katerem stoji vse drugo. V sestavljeni je par najmlajši in najbolj krhek del sistema, obdan z vezmi, ki so starejše in močnejše od njega. Nova partnerja nimata medenih tednov, imata pa od prvega dne gledalce.

Družinski terapevt Salvador Minuchin je družino opisoval kot preplet podsistemov, partnerskega, starševskega in sorojenskega, med katerimi tečejo meje. V sestavljeni družini je teh podsistemov več in meje med njimi še niso narisane. Kjer jih ni, nastajajo koalicije: starš in otrok proti »vsiljivcu«, novi partner in njegov otrok proti »razvajenim« drugim, otrok in odsotni starš proti celi novi hiši. Koalicija je zavezništvo dveh proti tretjemu in skoraj vedno pove, da nekdo v sistemu nima mesta, ki bi bilo samo njegovo. Več o tem, kako meje med podsistemi delujejo, je v vnosu razmejitve v družini.

Za par iz tega sledita dve stvari, ki sta videti nasprotni, a gresta skupaj. Prvič: partnerja potrebujeta čas, ki je samo njun, sicer se zveza skrči na logistiko in pogajanja o otrocih. Drugič: starš potrebuje čas sam z otrokom, brez novega partnerja, sicer otrok dobi sporočilo, da je starša izgubil. Papernow prav zato odsvetuje, da bi družina na začetku vse počela skupaj. Skupni izleti »vseh nas« so trenutki, ko se položaja notranjega in zunanjega najbolj zaostrita. Odnosi se gradijo v parih: starš z otrokom, partner s partnerjem, novi partner z otrokom ob nečem majhnem, kar zanima oba.

Pomemben je tudi čas vstopa v novo zvezo. O tem, kako veš, da nisi samo na begu pred praznino, sem pisala v zapisu Novo razmerje po ločitvi: kdaj je prehitro in kako veš, da si pripravljen/-a.

»Moji, tvoji, najini«: dve kulturi pod eno streho

Vsaka družina ima kulturo, ki se je ne zaveda, dokler ne trči ob drugo. Ali se pri mizi gleda telefon. Ali se trka na vrata. Ali je glasen prepir nekaj običajnega ali znak katastrofe. Koliko stane darilo za rojstni dan. V sestavljeni družini se te samoumevnosti srečujejo vsak dan, in vsaka stran je prepričana, da je njena preprosto »normalna«.

Pri tem pomaga počasnost. Dve ali tri hišna pravila, o katerih se odrasla dogovorita in ki veljajo za vse, so za začetek dovolj; vse drugo naj nekaj časa ostane, kot je bilo. Otrokom je lažje, če se ohrani kakšen star obred, na primer palačinke v soboto zjutraj samo z očetom, in če nastane kakšen nov, ki ni vzet nobeni strani. Vprašanje, kdo sme otroku kaj reči in kako naj bo z disciplino, je tako veliko, da ima svoj zapis: Mačeha, očim: vloga brez navodil.

Tretja beseda iz naslova, »najini«, je skupni otrok. Pari včasih upajo, da bo dojenček zlepil, kar se še ni zraslo. Raziskovalca Lawrence Ganong in Marilyn Coleman, ki se s sestavljenimi družinami ukvarjata desetletja, opozarjata, da za to upanje ni trdne podlage: skupni otrok lahko poveže, lahko pa starejšim otrokom tudi potrdi strah, da so zdaj »tisti od prej«. Odločitev za otroka je lahko lepa odločitev, naloga povezovanja pa ni dojenčkova.

K sestavljeni družini spada še nekdo, ki v njej ne živi: otrokov drugi starš. Kako dobro odrasli v dveh hišah sodelujejo, otroku pove več kot karkoli, kar se dogaja v eni sami. O tem govori zapis Sostarševstvo po razhodu: kako ostati tim, ko nista več par.

Vaja: zemljevid časa v parih

Vzemi list papirja in deset minut. Vajo lahko narediš sam, še bolje pa je, če jo s partnerjem naredita vsak zase in potem primerjata.

1. Na list napiši imena vseh, ki sodijo v vašo družino, tudi otrok, ki pridejo le vsak drugi konec tedna. Razporedi jih v krog.
2. Vsaki dve imeni poveži s črto. Ob črto zapiši, kdaj sta bila ta dva nazadnje sama skupaj vsaj pol ure in ob čem.
3. Odebeli črte, kjer je bilo to v zadnjem tednu. Črte, pri katerih se ne spomniš, kdaj je bilo, nariši črtkano.
4. Poglej sliko. Kje so debele črte? Je med njimi črta med tabo in partnerjem? Med staršem in vsakim njegovim otrokom posebej?
5. Izberi dve črtkani črti in za prihodnji teden vpiši v koledar po en kratek termin za vsako: dvajset minut, ena dejavnost, brez velikih pogovorov.

Vaja ne meri ljubezni. Pokaže, kje odnosi dobivajo čas in kje se od njih pričakuje, da bodo zrasli sami. Če ti je v pomoč, termine vpiši v družinski koledar, da jih vidijo vsi.

Kje »dajte si čas« ni odgovor

Misel iz naslova ima meje in pošteno jih je povedati.

Čas sam ne naredi ničesar. Družina, v kateri se sedem let nihče ne pogovarja o tem, kako mu je, po sedmih letih ni bližje, ampak le bolj utrjena v tišini. Leta pomagajo samo, če se v njih kaj dogaja: če otrok dobi čas s svojim staršem, če par zdrži neprijetne pogovore, če odrasli v dveh hišah nehajo tekmovati.

»Potrpi« tudi ni odgovor, kadar je kdo v družini ogrožen. Če je v hiši nasilje ali ustrahovanje ali se otrok koga boji, to ni faza prilagajanja. Na voljo sta SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 in policija na 113, otroci in mladostniki pa lahko pokličejo TOM telefon 116 111.

Tretja meja: cilj ni nujno ena tesno povezana družina. Najstnik, ki je novega partnerja dobil pri šestnajstih, ali odrasel otrok ga morda nikoli ne bo doživljal kot družinskega člana, in to ni neuspeh. Spoštljivo sobivanje, v katerem ima vsak svoje mesto in nihče ne zahteva čustev, ki jih ni, je dober izid. Nekatere družine ostanejo bolj »moji in tvoji« kot »naši« in živijo dobro.

In nazadnje: ni vse, kar se otroku dogaja, povezano z novo družino. Če otrok dlje časa slabo spi, se umika prijateljem, mu popusti šola ali govori, da ga nič ne veseli, je to razlog za pogovor s pediatrom ali šolsko svetovalno službo, ne za čakanje, da se bo »privadil«.

Kdaj je vredno poiskati pomoč

Pomoč je smiselna, kadar se isti prepir ponavlja brez premika, kadar se partnerja o otrocih pogovarjata samo še kot nasprotnika, kadar je kateri od otrok dolgo v vlogi krivca za vse ali kadar eden od odraslih resno razmišlja o odhodu, čeprav si ga ne želi.

Strokovna priporočila za delo s sestavljenimi družinami so pri tem zanimiva: Papernow svetuje, naj se terapija praviloma ne začne z vsemi v isti sobi. Bolje je začeti tam, kjer je vez, torej s parom ali s staršem in njegovim otrokom, in šele pozneje sestavljati večje skupine. To se ujema s tem, kar o gradnji odnosov velja doma.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas poleg zgradbe zanima še nekaj: kaj vsak od odraslih v novo družino prinese iz prejšnje zveze in iz družine, v kateri je odraščal. Občutek, da si zunaj, veliko težje nosi nekdo, ki je bil odrinjen že kot otrok. Starš, ki ga razjeda krivda zaradi ločitve, otroku težko postavi mejo. Ko se te stare plasti prepoznajo, sedanji prizori izgubijo del naboja. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam s pari in družinami v živo v Ljubljani; če se v opisanem prepoznaš, mi lahko pišeš.

Kaj si zapomni

• Sestavljena družina ni ponovitev prve: vez med staršem in otrokom je starejša od para, otrok pa ima še eno hišo in še enega starša.
• V skoraj vsakem prizoru je nekdo notri in nekdo zunaj. To je posledica zgradbe, ne slabe volje.
• Otrokov upor je pogosto žalovanje in zvestoba drugemu staršu. Ni mu treba imeti rad novega partnerja; dovoliti pa mu je treba, da ga sme imeti.
• Merska enota so leta. Papernow opisuje približno štiri pri hitrejših in okoli sedem pri povprečnih družinah, kot orientacijo in ne kot rok.
• Odnosi se gradijo v parih, ne na skupnih izletih: starš z otrokom, partnerja sama, novi partner z otrokom ob nečem majhnem.