Osamljenost sredi polnega življenja: sam med ljudmi

Torek, dvajset do enajstih zvečer. Pomivalni stroj brni, otroka spita, partner na drugem koncu kavča odgovarja na zadnja službena sporočila. Dan je bil poln: jutranji sestanek, kosilo s sodelavci, trije klici, vožnja na trening, kratek pogovor z mamo po telefonu, večerja za štiri. In potem, med ugašanjem luči v kuhinji, misel, ki pride brez povabila: »Danes sem govoril z vsaj tridesetimi ljudmi. Nihče od njih ne ve, kako sem.«

Takšne osamljenosti je človeka pogosto sram bolj kot katerekoli druge. Kdor živi sam in je osamljen, ima vsaj razlago. Kdor ima službo, družino in prijatelje, pa si hitro reče, da je nehvaležen, razvajen ali da si nekaj izmišljuje. Kako naj bo osamljen nekdo, ki nima niti ene proste ure?

Lahko je. Osamljenost med ljudmi ni redka. V tem zapisu bi rada pokazala, zakaj poln koledar ne varuje pred osamljenostjo, kaj je tisto, kar v stikih dejansko šteje, in kako se v življenju, kjer je ljudi dovolj, spet pride do tega, da te kdo pozna.

Osamljenost, ki je koledar ne pokaže

Osamljenost ni pomanjkanje ljudi. Je razkorak med stiki, ki jih imaš, in stiki, ki jih potrebuješ. Pomanjkanje ljudi ima svoje ime, socialna izolacija, in se da prešteti; osamljenost je občutek in se šteti ne da. Razliko med obema in še tretjim pojmom, samoto, sem podrobno razložila v zapisu Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse, zato tu le toliko: človek s polnim koledarjem ni izoliran, osamljen pa je lahko prav toliko kot kdorkoli.

Da to ni obrobna izjema, pove že to, kako osamljenost merijo. Ena najbolj uporabljanih lestvic na svetu, lestvica osamljenosti UCLA, sprašuje med drugim, kako pogosto imaš občutek, da so ljudje okoli tebe, a ne s tabo. Vprašanje je v lestvici zato, ker ta izkušnja spada v samo jedro osamljenosti in ne na njen rob. Sam pojem je na kratko opisan tudi v bazi znanja pod geslom osamljenost.

Pogosto zveni takole: »Vsi me potrebujejo, nihče me ne vpraša.« Ali: »Če bi jutri nehal skrbeti, da stvari tečejo, bi opazili po tem, da stvari ne tečejo, ne po tem, da mene ni.« Ali čisto preprosto: »Ne vem, koga bi poklical ob dveh ponoči.«

Kaj šteje: kakovost pred količino

Psiholog Matthias Mehl je s sodelavci leta 2010 objavil majhno, a domiselno raziskavo. 79 študentov je štiri dni nosilo snemalnik, ki je vsakih nekaj minut za pol minute vklopil mikrofon. Raziskovalci so nato posnetke razvrstili: kdaj je bil človek sam, kdaj je govoril, in ali je bil pogovor klepet o vremenu in hrani ali pogovor z vsebino. Najbolj zadovoljni udeleženci so imeli približno dvakrat toliko vsebinskih pogovorov kot najmanj zadovoljni.

Raziskava ni merila osamljenosti, ampak zadovoljstvo z življenjem, in iz nje ne moremo sklepati, kaj je vzrok in kaj posledica. Zanimivo pa je, kaj se je zgodilo pozneje. Ko so Anne Milek in sodelavci leta 2018 ugotovitev preverili na več in večjih vzorcih, se je povezava z vsebinskimi pogovori potrdila. Prvotni vtis, da je klepet za dobro počutje škodljiv, pa se ni: klepeta ni treba preganjati, le zadošča ne.

Podobno sliko kažejo raziskave osamljenosti. Martin Pinquart in Silvia Sörensen sta leta 2001 v metaanalizi raziskav pri starejših odraslih ugotovila, da je kakovost stikov močneje povezana z osamljenostjo kot njihova količina. Njuni podatki veljajo za starejše, zato jih ne bi prenašala dobesedno na štiridesetletnika s tremi skupinami staršev v telefonu. Smer pa je ista povsod, kjer so jo iskali: število ljudi pove malo, kakšni so pogovori z njimi, pove veliko.

Kaj sploh pomeni »kakovost«

Beseda je nevarno ohlapna, zato jo je dobro razstaviti. Harry Reis in Phillip Shaver sta leta 1988 opisala bližino kot proces z dvema korakoma. V prvem nekdo pove nekaj, kar je zanj osebno pomembno. V drugem se drugi odzove tako, da se prvi počuti razumljenega, sprejetega in da je drugemu mar. Bližina ne nastane ob razkritju, ampak ob odzivu nanj.

Iz tega sledita dve stvari. Prva: če nikoli ne poveš ničesar osebnega, bližina nima iz česa nastati, pa naj bodo ljudje okoli tebe še tako prijazni. Druga: če poveš in naletiš na nasvet, šalo, menjavo teme ali telefon v roki, se naučiš, da se ne splača. Večina ljudi, ki so osamljeni sredi polnega življenja, pozna oboje. Nekje so se odvadili govoriti, ker ni bilo odziva, in zdaj odziva ni, ker ne govorijo.

Kakovost torej ni globok pogovor o smislu življenja vsak večer. Je to, da vsaj z enim ali dvema človekoma obstaja pot, po kateri lahko pride na dan tudi tisto, kar ni urejeno, uspešno ali zabavno, in da na drugi strani nekdo to sprejme.

Vloge, ki te skrijejo

Poln urnik je skoraj vedno urnik vlog. V službi si vodja, strokovnjakinja, tisti, ki reši zaplet. Doma si starš, ki ve, kje so copati, in partner, ki misli na servis avtomobila. Pri starših si otrok, ki pride pogledat, ali je vse v redu. V družbi si tisti, ki vse organizira, ali tista, ki vedno posluša.

V vsaki od teh vlog te ljudje vidijo in potrebujejo. A vidijo vlogo. Vlogo zanesljivega, močnega, duhovitega. Pohvala, ki jo dobiš, velja vlogi, in tudi če je iskrena, ne nahrani tistega dela tebe, ki ga vloga ne pokaže. Od tod nenavaden občutek, da si lahko cenjen in neviden hkrati. Kako se to dogaja na delovnem mestu, sem opisala v zapisu Poklicna maska: cena tega, da si v službi nekdo drug.

Te vloge redko nastanejo v odraslosti. Otrok, ki je bil v družini »ta pridni« ali »ta, ki ne dela težav«, je zgodaj ugotovil, da ga imajo radi, ko daje, in da je s svojimi potrebami bolje počakati. Kot odrasel ima okoli sebe veliko ljudi prav zato, ker toliko daje, in je med njimi sam prav zato, ker nič ne vzame. Če se v tem prepoznaš, ti bo morda blizu zapis Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?.

Tri ravni pogovora

Za vsakdanjo rabo se mi zdi koristno pogovore razdeliti na tri ravni. To ni raziskovalna kategorija, ampak preprost pripomoček, s katerim lahko pogledaš svoj dan.

Na prvi ravni je logistika: kdo, kdaj, kje. »Ob petih pobereš ti.« Na drugi so novice: kaj se je zgodilo. »Šef je spet prestavil rok.« Na tretji je doživljanje: kako mi je ob tem. »Bojim se, da ne bom zmogel, in sram me je to reči.« Prvi dve ravni sta nujni, brez njiju skupno življenje ne teče. A na njima te nihče ne spozna. Lahko bi ju opravil kdorkoli na tvojem mestu.

Zanimivo je, kako hitro se to zgodi tudi v najbližjih odnosih. Par z majhnimi otroki lahko tedne preživi na prvi ravni, ne da bi kdo od njiju to hotel. Prijateljstvo, ki je bilo nekoč polno dolgih večerov, se skrči na letno kavo, na kateri si izmenjata novice. Nič se ni pokvarilo in nihče ni kriv; samo tretja raven zahteva čas in pozornost, ki ju poln dan prvi odreže. Kadar se to zgodi med partnerjema, ima svoje posebnosti, o katerih pišem v zapisu Osamljenost v partnerskem odnosu: sam ob nekom.

Zakaj je tako težko povedati

Če je pot ven tako jasna, zakaj je ljudje ne uberejo? Ker tretja raven zahteva ranljivost, ta pa ni prijetna nikomur, še posebej ne ljudem, ki so navajeni, da stvari obvladajo.

Prva ovira je strah pred tem, kaj bo razkritje naredilo sliki, ki jo imajo drugi o tebi. Če si tisti, na katerega se vsi zanesejo, se zdi stavek »ne zmorem« kot izdaja vloge. Druga ovira je navada. Louise Hawkley in John Cacioppo sta v preglednem članku leta 2010 opisala, kako osamljenost človeka naredi bolj pozornega na znake zavrnitve: pričakuje manj dobrega, zato manj tvega, zato manj dobi. Kdor se počuti neviden, začne vnaprej domnevati, da drugih ne zanima, in neha preverjati, ali to drži.

Tretja ovira je, da marsikdo sploh ne ve, kaj bi povedal. Kdor je leta živel v načinu »opravi, uredi, pojdi naprej«, pogosto nima besed za to, kar čuti. Ni skrivnosten, samo izven vaje. Temu se reče čustvena pismenost in se je da naučiti kot vsake druge. Pri nekaterih pa je zadržanost starejša in globlja: bližina sama se jim zdi naporna, umik pa pomirjujoč. Ta vzorec opisujem v zapisu Izogibajoča navezanost: zakaj bližina utruja in umik pomiri.

Preobrat pa je pogosto videti majhen. Takšen pogovor med dvema prijateljicama bi lahko stekel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnični osebi):

»Kako si?«
»V redu. Norišnica, saj veš. Ti?«
»Tudi. … Čakaj, lahko še enkrat? Nisem v redu. Že nekaj mesecev imam občutek, da samo vozim ljudi sem in tja in da me ni nikjer.«
»Uf. Ja. Jaz sem mislila, da sem edina.«
»Zakaj mi nisi nikoli rekla?«
»Ker se mi je zdelo, da ti vse zmoreš.«

V šestih vrsticah se pokaže skoraj vse, o čemer pišem. Obe sta imeli poln teden in obe sta bili osamljeni. Obe sta molčali, ker sta mislili, da druga zmore. In dovolj je bilo, da je ena pri vprašanju »kako si« odgovorila drugič, tokrat zares.

Polnost kot zavetje

Obstaja še ena, manj prijetna možnost, ki jo je pošteno omeniti. Včasih polno življenje ni vzrok osamljenosti, ampak način, kako je ne čutiti. Dokler je vsaka ura zasedena, ni tišine, v kateri bi se oglasilo vprašanje, kako sem. Zaposlenost je družbeno najbolj sprejemljiv način izogibanja: nihče te ne bo vprašal, zakaj toliko delaš, toliko pomagaš in toliko organiziraš.

Kako veš, ali to velja zate? En znak je, da te prazen večer ne sprosti, ampak vznemiri. Drugi, da se osamljenost oglasi prav v premorih: na dopustu, v nedeljo popoldne, v avtu po tem, ko vse odložiš. Tretji, da na vprašanje, kaj bi si želel zase, ne najdeš odgovora in hitro pomisliš na nekoga, ki te potrebuje. Ko je človekova vrednost v celoti odvisna od tega, koliko je koristen, postane počitek grožnja. O tem vzorcu sem pisala v zapisu Ugajanje drugim: ko je tvoja vrednost v rokah drugih.

Vaja: ena stopnica globlje

Ta vaja ne zahteva novih ljudi in ne prostega večera. Zahteva, da v pogovoru, ki bi ga tako ali tako imel, narediš en majhen korak s prve ali druge ravni na tretjo. Narediš jo lahko še danes.

1. Izberi enega človeka. Ne najtežjega in ne tistega, pri katerem je največ na kocki. Nekoga, pri komer je tveganje majhno: prijateljico, brata, sodelavca, ki mu zaupaš.
2. Pripravi en stavek. Naj se začne z »jaz« in naj vsebuje čustvo, ne ocene položaja. Ne »v službi je kaos«, ampak »zadnje čase sem zvečer čisto prazen«. Če ne najdeš besede, zadošča »ne vem točno, kaj mi je, ampak nisem v redu«.
3. Povej ga in ne popravljaj. Brez »ampak saj ni nič takega« in brez šale takoj za njim. To dvoje je način, kako razkritje umakneš, še preden ga drugi sliši.
4. Zdrži tri sekunde tišine. Drugi potrebuje trenutek, da preklopi. Če tišino zapolniš sam, mu vzameš priložnost, da se odzove.
5. Zvečer zapiši, kaj se je zgodilo. Kaj je rekel, kaj si čutil v telesu, ali je bilo huje ali lažje, kot si pričakoval. Tvoja napoved in resnični izid se pogosto razlikujeta, in prav to razliko je vredno videti črno na belem.

Če se drugi ni odzval tako, kot si upal, to še ni dokaz, da se ne splača. Morda je bil utrujen, presenečen ali ni vedel, kaj reči. Poskusi še enkrat ali z nekom drugim, preden skleneš, da si imel prav.

Kje to ne drži

Teza »kakovost pred količino« je uporabna, a ima meje, in nekaj jih moram povedati naravnost.

Tudi bežni stiki štejejo. Gillian Sandstrom in Elizabeth Dunn sta leta 2014 pokazali, da so ljudje ob dnevih, ko so imeli več stikov z znanci, na primer s sosedo ali prodajalcem, poročali o več sreče in večjem občutku pripadnosti. Kratek klepet ni manjvreden; drži nas v svetu. Ni treba, da je vsak odnos globok, in kdor od vsakega pogovora pričakuje tretjo raven, bo razočaran in bo utrudil ljudi okoli sebe.

Ni vse osamljenost. Občutek praznine sredi polnega življenja je lahko tudi znak depresije ali izgorelosti. Če te nič več ne veseli, če si izčrpan tudi po počitku, če se težko zbereš in slabo spiš, se pogovori z osebnim zdravnikom. Razliko med žalostjo in depresijo opisujem v zapisu Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje. V takem stanju nasvet »bodi bolj odprt« ne pomaga, ker ni moči niti za osnovno.

Včasih je res preveč. Kdor skrbi za majhne otroke, ostarele starše in zahtevno službo hkrati, nima premalo poguma, ampak premalo ur. Pri njem je prvi korak razbremenitev, ne vaja iz ranljivosti, in rešitev ni vedno v njegovih rokah.

In ni vsak odnos varen za odprtost. Če te je kdo že zasmehoval, ko si pokazal šibkost, ali je tvoje besede pozneje uporabil proti tebi, je previdnost razumna. Tretja raven spada tja, kjer je odziv vsaj verjetno dober.

Če osamljenost preide v misli, da te nihče ne bi pogrešal, ne ostani s tem sam. Pokličeš lahko Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč

Marsikdo naredi prvi korak sam in ugotovi, da so bili ljudje okoli njega bolj pripravljeni, kot je mislil. Nekateri pa opazijo, da se jim isti vzorec ponavlja povsod: v vsaki službi, v vsaki zvezi, v vsakem prijateljstvu so tisti, ki dajejo in se ne pokažejo. Takrat je smiselno pogledati, od kod vzorec prihaja.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo se izobražujem v relacijski družinski terapiji, ki izhaja prav iz tega vprašanja: v katerih odnosih si se naučil, kako smeš biti z drugimi. Terapevtski odnos je pri tem tudi vaja. Je prostor, kjer lahko nekaj poveš na tretji ravni in opazuješ, kaj se v tebi zgodi, ko te nekdo ob tem ne popravi, ne potolaži prehitro in ne odide. Od tam je korak do ljudi v tvojem življenju krajši.

Kaj si zapomni

• Osamljenost je razkorak med stiki, ki jih imaš, in stiki, ki jih potrebuješ. Poln koledar je ne izključuje.
• Raziskave kažejo v isto smer: kakovost stikov pove o osamljenosti več kot njihovo število.
• Bližina nastane, ko poveš nekaj osebnega in se drugi odzove z razumevanjem. Brez prvega koraka drugi nima na kaj odgovoriti.
• Vloge (zanesljivi, močni, tisti, ki skrbi) prinesejo veliko stikov in malo tega, da te kdo pozna.
• Začne se z enim stavkom pri enem človeku, ne s prenovo celega življenja.