Osamljenost in zdravje: kaj kažejo raziskave in česa ne

Nedelja zvečer je. Telefon je ves dan molčal, razen obvestila iz banke. Na spletu se pomikaš mimo naslova: »Osamljenost škodi zdravju toliko kot petnajst cigaret na dan.« Nekaj te stisne. Če si ta konec tedna z nikomer spregovoril več kot dveh stavkov na blagajni, tak naslov ne zveni kot novica, ampak kot obsodba.

Takih naslovov je vsako leto več in za njimi stojijo resne raziskave. A med tem, kar so raziskovalci res izmerili, in tem, kar pride do naslova, se marsikaj izgubi. V tem zapisu bi rada naredila dvoje: pošteno povzela, kaj kažeta dve najpogosteje navajani analizi, ki ju je vodila ameriška psihologinja Julianne Holt-Lunstad, in povedala, česa iz njiju ne moreš sklepati. Predvsem tega ne, da je en tih konec tedna nevaren za tvoje srce.

Najprej pa je treba ločiti tri besede, ki jih v pogovoru mečemo v isti koš.

Samota, osamljenost in socialna izolacija niso isto

Samota je stanje: sem sam, brez družbe. Lahko je izbrana in prijetna, na primer sprehod brez telefona ali jutro s kavo, preden se hiša zbudi. Več o njej je v bazi znanja pod geslom samota.

Osamljenost je občutek. Psihologa Daniel Perlman in Letitia Anne Peplau sta jo v začetku osemdesetih let opisala kot neprijetno izkušnjo, ki nastane, ko je med odnosi, ki jih imaš, in odnosi, ki si jih želiš, razkorak, bodisi v številu bodisi v globini. Zato je človek lahko osamljen sredi polne pisarne, v zakonu ali za praznično mizo. In zato nekdo, ki živi sam in vidi dva prijatelja na mesec, morda sploh ni osamljen. Kratka razlaga je tudi pri geslu osamljenost.

Socialna izolacija je nekaj, kar se da prešteti od zunaj: malo stikov, majhna mreža ljudi, redko sodelovanje v čemerkoli skupnem. O tem, kako se človek ob tem počuti, ne pove ničesar.

Razlikovanje ni dlakocepljenje. Raziskave merijo včasih eno, včasih drugo, in rezultati se ne ujemajo vedno. Poleg tega vsako od treh stanj potrebuje nekaj drugega: samote ni treba »zdraviti«, pri izolaciji pomaga več priložnosti za stik, osamljenosti pa pogosto ne pomaga več ljudi, ampak drugačen stik z njimi.

Kaj je pokazala analiza iz leta 2010

Julianne Holt-Lunstad, Timothy Smith in Bradley Layton so leta 2010 v reviji PLoS Medicine objavili metaanalizo, torej raziskavo, ki združi rezultate številnih prejšnjih raziskav. Zbrali so 148 študij, v katerih je sodelovalo skupaj več kot 308.000 ljudi. Vsaka od teh študij je na začetku izmerila nekaj o odnosih udeležencev in nato spremljala, kdo je po letih še živ. Ljudi so spremljali povprečno sedem let in pol.

Glavni izsledek: ljudje z močnejšimi socialnimi odnosi so imeli za približno 50 odstotkov večjo verjetnost, da bodo ob koncu spremljanja še živi, kot ljudje s šibkimi odnosi. Povezava se ni bistveno razlikovala glede na spol, starost, začetno zdravstveno stanje ali vzrok smrti.

Zanimiva je podrobnost, ki v naslove redko pride. Povezava je bila najmočnejša tam, kjer so raziskovalci vpetost merili na več načinov hkrati: ali ima človek partnerja, prijatelje, skupine, ki jim pripada, nekoga, na kogar se lahko zanese. Najšibkejša je bila pri najpreprostejšem vprašanju, ali človek živi sam ali s kom. Sam podatek o tem, koliko ljudi je v stanovanju, torej pove zelo malo.

In kaj tista iz leta 2015

Prva analiza je gledala odnose na splošno. Pet let pozneje je ista raziskovalka s sodelavci v reviji Perspectives on Psychological Science zastavila ožje vprašanje: kaj pa prav osamljenost, izolacija in življenje brez sostanovalcev, vsako posebej? Tokrat so združili 70 študij z več kot 3,4 milijona udeleženci, ki so jih spremljali povprečno sedem let.

Po upoštevanju drugih dejavnikov je bila verjetnost smrti v času spremljanja večja za približno 26 odstotkov pri ljudeh, ki so poročali o osamljenosti, za 29 odstotkov pri socialno izoliranih in za 32 odstotkov pri tistih, ki so živeli sami. Med občutkom (osamljenost) in preštevnim stanjem (izolacija) avtorji niso našli pomembne razlike v velikosti učinka.

Še ena podrobnost preseneti: povezava je bila močnejša v vzorcih s povprečno starostjo pod 65 let kot pri starejših. Osamljenost si radi predstavljamo kot težavo pozne starosti, podatki pa kažejo, da jo telo občuti tudi sredi življenja.

Od kod primerjava s cigaretami

Petnajst cigaret iz naslova ni izmišljenih, je pa stavek daleč od tega, kar je bilo izmerjeno. Avtorji analize iz leta 2010 so svoj rezultat postavili ob velikosti učinkov, ki so jih druge raziskave izračunale za znane dejavnike tveganja. Šibki odnosi so se uvrstili v isti velikostni razred kot kajenje ter nad telesno nedejavnost in debelost.

To je primerjava statističnih številk iz različnih raziskav, ne poskus, v katerem bi kdo meril škodo enega osamljenega večera. Namen primerjave je bil javnozdravstven: povedati zdravnikom in odločevalcem, da odnosi sodijo na isti seznam kot krvni tlak in gibanje. Ni bila mišljena kot sporočilo posamezniku, da mu vsak tih večer krajša življenje.

Pomembno je še, kaj pomeni »za 26 odstotkov večja verjetnost«. To je relativna razlika med skupinama, ne tvoja osebna napoved. Če je verjetnost, da bo zdrav štiridesetletnik v naslednjih sedmih letih umrl, zelo majhna, je tudi za četrtino večja verjetnost še vedno zelo majhna. Številke opisujejo velike skupine ljudi skozi dolga leta. O tebi v nedeljo zvečer ne vedo ničesar.

Kako pride osamljenost pod kožo

Povezava sama še ne pove, kako naj bi občutek vplival na srce in ožilje. Louise Hawkley in John Cacioppo sta leta 2010 v preglednem članku zbrala poti, za katere je največ dokazov. Nobena ni skrivnostna.

Telo ostane v pripravljenosti. Cacioppo je osamljenost primerjal z lakoto: je signal, da manjka nekaj nujnega. Za vrsto, ki je preživela v skupini, je bil posameznik na njenem robu v nevarnosti, zato se ob občutku odrezanosti telo pripravi na grožnjo. Kratkoročno je to smiselno. Če traja mesece ali leta, pomeni več stresnih hormonov in sčasoma višji krvni tlak; v eni od raziskav iste skupine je osamljenost napovedala večji porast tlaka v naslednjih letih. Kako tak dolgotrajen pogon obrabi telo, je opisano pri geslu kronični stres.

Spanec je plitvejši. Osamljeni ljudje v raziskavah ne spijo nujno manj ur, spijo pa bolj razdrobljeno, z več kratkimi prebujanji, in se zbudijo manj spočiti. Razlaga je podobna: kdor se ne počuti varnega, spi z enim očesom odprtim.

Imunski sistem se prestavi. Pri dolgotrajno osamljenih so raziskovalci opazili več znakov tihega kroničnega vnetja, stanja, ki ga povezujejo z boleznimi srca in ožilja. Te raziskave so manjše in ugotovitve manj trdne kot pri krvnem tlaku, zato jih jemljem kot smer, ne kot dokaz.

Navade se spremenijo. Kdor je veliko sam, redkeje kuha, se manj giblje, lažje poseže po alkoholu in pozneje opazi, da je nekaj narobe. Poleg tega ni nikogar, ki bi rekel »pojdi k zdravniku«, ga peljal na pregled ali opazil, da je zadnje tedne drugačen. Ta zadnja pot je najbolj prozaična in verjetno ena najpomembnejših.

Britanska metaanaliza, ki jo je leta 2016 vodila Nicole Valtorta, se je osredotočila samo na srce in možgane: šibki socialni odnosi so bili povezani s približno 29 odstotkov večjim tveganjem za koronarno srčno bolezen in 32 odstotkov večjim tveganjem za možgansko kap. Tudi tu gre za povezavo v velikih skupinah, ne za napoved. Podobno telesno zgodbo ob izgubi bližnjega opisujem v zapisu Žalovanje in telo: zakaj po izgubi pogosteje zbolimo.

Krog, ki se vrti sam

Najbolj uporaben del Cacioppovega dela se mi ne zdi biologija, ampak opis tega, kaj osamljenost naredi s pozornostjo. Ko traja dlje, postanejo možgani bolj pozorni na znake zavrnitve. Nevtralen obraz se zdi hladen, pozen odgovor na sporočilo se bere kot nezanimanje, vabilo kot vljudnost. Človek se zato varuje: manj predlaga, hitreje odpove, v pogovoru pove manj o sebi. Drugi to razumejo kot nezainteresiranost in se odmaknejo. Pričakovanje se potrdi.

Pogovor med znancema bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»V soboto gremo na Šmarno goro. Prideš?«
»Ne vem, verjetno imate že svojo družbo.«
»Saj te zato vabim.«
»Bom videl. Zadnjič sem se počutil odveč.«
»Zadnjič si odšel po pol ure. Mislili smo, da ti je z nami dolgčas.«

Nobeden od njiju ne laže. Eden je odšel, ker se je počutil odveč, drugi so sklepali, da jih ne mara. Tak krog je posebej trdovraten ob depresiji, o čemer pišem v zapisu Zakaj se v depresiji umakneš ravno takrat, ko bi potreboval ljudi.

V tem ni nobene krivde. Povečana pozornost na zavrnitev ni značajska napaka, ampak predvidljiv odziv živčnega sistema, ki predolgo ni dobil znaka, da je med svojimi. Koristno pa je vedeti, da v takem obdobju lastnim razlagam tujega vedenja ne gre povsem zaupati.

Kaj glede na raziskave pomaga

Christopher Masi je s sodelavci leta 2011 pregledal raziskave programov za zmanjševanje osamljenosti in jih razvrstil v štiri skupine: učenje socialnih veščin, več socialne opore, več priložnosti za stik in delo z mislimi, ki jih osamljenost prinese s sabo. V randomiziranih raziskavah se je najbolje obnesla zadnja skupina, torej preverjanje prav tistih samodejnih razlag iz prejšnjega razdelka.

To ne pomeni, da priložnosti za stik niso pomembne. Kdor ves teden dela od doma v kraju, kjer nikogar ne pozna, najprej potrebuje ljudi, ne dela z mislimi. Kaj se izgubi, ko izginejo naključna srečanja, opisujem v zapisu Delo od doma in tiha osamljenost: kaj se izgubi, ko izgine hodnik. Pomeni pa, da nasvet »pojdi več med ljudi« pogosto ni dovolj, če človek vsako srečanje prebere skozi pričakovanje, da ni zaželen.

V Sloveniji imamo za redne, nezahtevne stike nekaj, kar marsikje pogrešajo: društva. Pevski zbor, planinsko društvo, gasilci, vrtičkarji, bralni krožek v knjižnici. Njihova prednost je, da se ljudje srečujejo ob opravilu, ne ob pogovoru o sebi, in da te naslednji teden spet pričakujejo. Občutek, da nekam sodiš, v bazi znanja opisuje geslo pripadnost. Kako se novih vezi lotiti v srednjih letih, ko šola in študij tega ne naredita več namesto tebe, je tema zapisa Kako sklepati prijateljstva pri štiridesetih.

Iz raziskav izhaja še nekaj, kar je lahko pozabiti: šteje kakovost, ne seštevek. V analizi iz leta 2010 so največ napovedale mere, ki so zajele več vrst vezi hkrati. En človek, ki mu lahko poveš, kako si v resnici, in en kraj, kjer te pričakujejo, sta za začetek več kot deset novih številk v telefonu.

Kot stažistka relacijske družinske terapije pod supervizijo na osamljenost gledam predvsem skozi odnose: kako si se naučil, koliko bližine je varno, in kaj narediš, ko se nekdo približa. Osamljenost v zvezi ali družini je pogosto prav vprašanje tega, ne števila ljudi okoli tebe.

Vaja: pregled stikov enega tedna

Vaja vzame deset minut in list papirja. Njen namen ni ocena, ampak slika: večina ljudi svojega tedna ne pozna tako dobro, kot misli.

1. Zapiši vse stike zadnjih sedmih dni. Res vse: pogovor s sosedo na stopnišču, klic mame, sporočilo prijatelja, kavo s sodelavcem, prodajalko, ki te pozna.
2. Ob vsakem označi, kako si se počutil po njem: bolje (+), enako (0) ali slabše (–). Ne kako bi se moral počutiti, ampak kako si se.
3. Obkroži stike, v katerih si povedal kaj resničnega o sebi. Dovolj je en stavek, na primer »ta teden sem utrujen«.
4. Poglej list in si odgovori: mi manjka število stikov, globina ali oboje? Prvo je bližje izolaciji, drugo osamljenosti.
5. Izberi eno majhno potezo za prihodnji teden. Če manjka število, en ponavljajoč se termin (vadba, zbor, tržnica ob isti uri). Če manjka globina, enemu človeku s plusom povej en stavek več kot običajno.

Če je list skoraj prazen, to ni sodba o tebi. Je podatek o tednu, ki ga imaš zdaj, in izhodišče za naslednjega.

Kje te številke ne povedo vsega

Ker sem ves zapis navajala raziskave, je prav, da povem tudi, kje so njihove meje.

Povezava ni vzrok. Vse te študije so opazovalne: nihče ljudi ni naključno razdelil na osamljene in neosamljene. Mogoče je, da osamljenost škodi zdravju, mogoče pa tudi, da bolezen, revščina ali depresija hkrati slabšajo zdravje in ožijo krog ljudi. Avtorji so marsikaj od tega statistično upoštevali, vsega pa ni mogoče. Smer verjetno teče v obe strani.

Rezultati niso povsem enotni. Andrew Steptoe je s sodelavci leta 2013 spremljal starejše prebivalce Anglije in ugotovil, da je socialna izolacija napovedovala večjo umrljivost tudi po upoštevanju zdravja in drugih okoliščin, osamljenost pa po teh popravkih ne več. Občutek in preštevno stanje torej nista zamenljiva, raziskovalci pa se še ne strinjajo, kaj od obojega je pomembnejše.

Gre za dolgotrajno stanje. Raziskave govorijo o letih, ne o tednu po selitvi, zimi po razhodu ali prvem letu v novem mestu. Prehodna osamljenost je običajen del življenja in po Cacioppovi razlagi celo koristen signal, podobno kot žeja.

Samota ni dejavnik tveganja. Nekateri ljudje potrebujejo veliko časa zase in so ob tem zadovoljni. Če si med njimi, te številke ne govorijo o tebi in nihče ti nima pravice predpisovati več družbe. Tudi življenje brez sostanovalcev samo po sebi ni težava; v analizi iz leta 2010 je bil prav ta podatek najšibkejši napovednik.

Odgovor ni vedno v tebi. Osamljenost starejšega človeka v vasi brez avtobusa, matere z dojenčkom v bloku, kjer nikogar ne pozna, ali priseljenca, ki še ne govori jezika, ni stvar napačnih misli. Tam so odgovor prevoz, prostor, čas in denar. Raziskave, ki jih povzemam, so bile pisane tudi zato, da bi to slišali tisti, ki o takih stvareh odločajo.

Kdaj je dobro poiskati pomoč

Občutek osamljenosti sam po sebi ni bolezen in ne potrebuje strokovnjaka. Pogovor z nekom pa je smiseln, če traja več mesecev in se ne premakne, če opažaš, da vabila zavračaš, čeprav si jih želiš, če so zraven brezvoljnost, slab spanec ali izguba veselja do stvari, ki so te prej veselile, ali če se osamljenega počutiš prav v odnosih, ki jih imaš. Ob telesnih težavah, kot so visok tlak, nespečnost ali bolečina v prsih, je prvi naslov osebni zdravnik; tega pogovor s terapevtom ne nadomesti.

Če se ob osamljenosti pojavijo misli, da nič nima več smisla ali da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ne čakaj. Pokličeš lahko Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), v nujnih primerih pa 112.

Posebej težki so za marsikoga dnevi, ko se zdi, da so vsi drugi za isto mizo. O njih pišem v zapisu Prazniki sami: kako jih preživeti brez pretvarjanja.

Kaj si zapomni

• Samota je stanje, osamljenost je občutek razkoraka, socialna izolacija je majhno število stikov. Lahko se prekrivajo, niso pa isto.
• Metaanalizi Julianne Holt-Lunstad (2010, 2015) kažeta, da so šibki odnosi v velikih skupinah in skozi leta povezani z večjo umrljivostjo, v podobnem obsegu kot znani dejavniki tveganja.
• Primerjava s cigaretami je primerjava statističnih učinkov, ne napoved zate; en tih konec tedna srcu ne škodi.
• Najverjetnejše poti so dolgotrajna pripravljenost telesa, slabši spanec, vnetje, spremenjene navade in manj ljudi, ki bi opazili, da nekaj ni v redu.
• Dolgotrajni osamljenosti pogosto bolj kot več ljudi pomagata preverjanje lastnih razlag in en reden, nezahteven stik.