Kako spolnost preživi rutino: intima, ki se je (ne) da načrtovati

»Kaj pa v četrtek? Otroka bosta pri babici, jaz pridem domov ob šestih.«

Ona je to rekla s pol nasmeha, on je prikimal, potem pa sta oba utihnila. V zraku je obvisel občutek, ki ga pozna veliko parov: da je nekaj narobe, če je treba bližino dogovoriti kot zobozdravnika. Da bi spolnost morala »kar zgoditi«, kot se je včasih. In da je dogovor za četrtek nekakšno priznanje poraza.

V tem zapisu bi rada pogledala, ali to drži. Kaj se v dolgi zvezi zgodi s spolnostjo, ko jo obdajo služba, otroci, perilo in utrujenost. Ali jo načrtovanje ubije ali reši. In kaj lahko par naredi, da intima ne postane še ena točka na seznamu opravil — pa tudi ne nekaj, na kar se čaka v nedogled.

Mit o spontanosti

Ko se pari spominjajo začetka, pogosto rečejo, da je bilo takrat »vse spontano«. Spolnost se je zgodila sama, brez načrta, brez dogovora. In ker je bilo tako na začetku, se zdi, da je tako prav.

A če pogledaš natančneje, na začetku ni bilo nič zares spontanega. Zmenki so bili načrtovani. Dolgo si izbiral, kaj boš oblekel. O srečanju si razmišljal ves dan, morda ves teden. Stanovanje je bilo pospravljeno, telefon odložen. Pričakovanje je raslo dneve vnaprej. Tisto, kar se je zdelo spontano, je bilo v resnici obdano z ogromno pozornosti in priprave — le da je ta priprava takrat prihajala sama od sebe, ker je bilo vse novo.

V dolgi zvezi se ta samodejna pozornost umiri. To ni znak, da je ljubezni manj, ampak da se je življenje napolnilo z drugimi stvarmi. Če par potem čaka, da se bo spolnost spet »kar zgodila«, pogosto čaka zelo dolgo. Ne zato, ker si ne bi želela drug drugega, ampak zato, ker se v vsakdanu nikoli ne zgodi trenutek, ko bi bila oba hkrati spočita, sama in razpoložena.

Koliko je dovolj — in zakaj ni tekma

Eno od vprašanj, ki pare najbolj obremenjuje, je, ali je pri njih »normalno«. Primerjajo se s prijatelji, s filmi, s sabo izpred desetih let. Raziskave tu ponujajo nekaj olajšanja.

Amy Muise in sodelavci so leta 2016 analizirali podatke več kot trideset tisoč ljudi in ugotovili, da je pogostost spolnosti res povezana z zadovoljstvom z življenjem in odnosom — a le do določene meje. Pri parih, ki so imeli spolni odnos približno enkrat na teden, se je povezava ustavila. Pogostejša spolnost ni bila povezana z dodatnim zadovoljstvom. Raziskava ni pokazala, da je enkrat na teden »pravilna« mera, ki bi jo moral kdo dosegati, ampak da več ni samodejno bolje.

Še zanimivejša je raziskava, v kateri so George Loewenstein in sodelavci leta 2015 parom naročili, naj pogostost spolnosti podvojijo. Pričakovali bi, da bodo srečnejši. Niso bili. Poročali so celo o manjši želji in manj užitka. Raziskovalci so to razložili s tem, da je spolnost postala naloga, ki jo je naložil nekdo od zunaj — in ko intima postane obveznost, izgubi del tistega, zaradi česar je dragocena.

Ti dve ugotovitvi skupaj povesta nekaj pomembnega: ne gre za število, ampak za to, od kod prihaja tisto, kar se zgodi med vama.

Načrtovana spolnost: raziskave so mešane

Nasvet »vpišita si spolnost v koledar« je postal skoraj kliše. Ali deluje? Pošten odgovor je: odvisno. Raziskav, ki bi neposredno primerjale pare z načrtovano in nenačrtovano spolnostjo, je malo, tiste, ki obstajajo, pa ne dajejo enotne slike. Raziskava o podvojeni pogostosti kaže, da lahko pritisk od zunaj škodi. Hkrati veliko parov, ki si rezervirajo čas, poroča, da jim je pomagalo, ker se drugače preprosto ne bi videla.

Razlika je verjetno v tem, kaj točno načrtujeta. Če načrtujeta čas — večer, ko bosta sama, brez telefonov in brez obveznosti —, ustvarita prostor, v katerem se lahko zgodi marsikaj, tudi spolnost. Če načrtujeta izid — »v četrtek imava seks« —, ta izid postane naloga, ob kateri se lahko eden od vaju počuti kot dolžnik.

Pri tem je koristno vedeti, da se pri mnogih ljudeh želja ne pojavi pred bližino, ampak šele med njo. Ne pridejo v posteljo s poželenjem — poželenje se prebudi, ko so tam, sproščeni in v stiku. Temu pravimo odzivna želja. Za takšne ljudi je rezerviran čas pogosto edina vrata, skozi katera želja sploh lahko pride.

Domačnost in skrivnost

Terapevtka Esther Perel je v knjigi Mating in Captivity zapisala misel, ki jo pozna danes skoraj vsak, ki bere o odnosih: ljubezen potrebuje bližino, želja pa potrebuje nekaj razdalje. Ljubezen hoče imeti, želja hoče hoteti. Ko partnerja postaneta drug drugemu popolnoma znana, predvidljiva in varna, se ljubezen poglobi — želja pa lahko utihne, ker ni več ničesar, k čemur bi segala.

Perel ne predlaga, da bi se morala partnerja oddaljiti ali postati nepredvidljiva. Predlaga, da drug v drugem spet opazita drugega človeka — ne le vlogo starša, sostanovalca ali organizatorja tedna. Pogosto se to zgodi, ko vidiš partnerja v njegovem elementu: ko govori na odru, ko se smeji s prijatelji, ko dela nekaj, v čemer je dober. Takrat za trenutek ni »moj mož«, ampak nekdo, ki ga lahko spet pogledaš od daleč.

Zakaj se želja v dolgi zvezi umiri pri obeh in kaj pri tem igrajo stres in zamere, bo podrobneje pojasnil zapis Upad želje v dolgi zvezi: zakaj se zgodi in kaj se da narediti. Tu me bolj zanima vprašanje, kaj lahko vsakdanja rutina naredi drugače.

Novost: kar sta skupaj počela prvič

Psiholog Arthur Aron je s sodelavci desetletja raziskoval, kaj se zgodi, ko par skupaj naredi nekaj novega. V znani raziskavi iz leta 2000 so pare povabili v laboratorij in jim dali nalogo: polovica je opravljala nekaj dolgočasnega, druga polovica pa nekaj nenavadnega in rahlo napetega — morali so, privezani drug na drugega, skupaj prečkati ovire. Pari iz druge skupine so po tem poročali o večjem zadovoljstvu z odnosom.

V zgodnejši raziskavi so pari deset tednov vsak teden namenili nekaj časa skupnim dejavnostim. Tisti, ki so izbirali dejavnosti, ki so jim bile nove in vznemirljive, so bili ob koncu bolj zadovoljni kot tisti, ki so izbirali le prijetne in znane. Aron je to razložil z idejo samorazširitve: ob partnerju, s katerim doživljaš novo, se počutiš večji, kot si bil. Občutek začetka zveze — ko se je ob drugem odpiral cel svet — se lahko delno vrne, ko se svet spet odpre.

Novost ne pomeni ekstremnih športov ali dragih potovanj. Lahko je tečaj, na katerem sta oba začetnika. Pot, ki je še nista prehodila. Restavracija s kuhinjo, ki je ne poznata. Pomembno je, da sta oba hkrati malo izven znanega — in da to doživljata skupaj, ne vzporedno. Tudi to ni zdravilo za spolnost. Je pa zrak, ki ga intima potrebuje, da ne zadiši po zatohlem.

Ko se rutina zaje tako globoko, da začne en dan izgledati enako kot drugi, se lahko pojavi tudi dolgčas — ki ni sramota, ampak signal, da nekaj potrebuje spremembo. Hkrati pa rutina sama ni sovražnik: daje varnost, v kateri se sploh lahko sprostiš. Problem ni rutina, ampak rutina, v kateri ni več prostora za vaju.

Bližina, ki ni spolnost

Ko par začuti, da je spolnosti manj, se pogosto zgodi nekaj nepričakovanega: izgine tudi ves drug dotik. Objem v kuhinji, roka na rami, poljub ob odhodu. Eden od partnerjev se začne izogibati nežnosti, ker se boji, da jo bo drugi razumel kot povabilo, ki mu ne bo mogel slediti. Drugi to razume kot zavrnitev. In tako nastane razdalja, ki je večja, kot bi bilo treba.

Velika ameriška raziskava Davida Fredericka in sodelavcev iz leta 2017 je pri parih, ki so ohranili strast v dolgi zvezi, ugotovila nekaj skupnih točk: več so se pogovarjali o spolnosti, več pozornosti so namenjali razpoloženju in vzdušju, bili so pripravljeni poskusiti kaj novega in si drug drugemu povedali, kaj jim je všeč. Spolnost pri njih ni bila odrezana od preostalega odnosa, ampak je bila njegovo nadaljevanje.

Zato je pogosto prvi korak ne več spolnosti, ampak več dotika, ki ničesar ne zahteva. Dogovor, da je objem samo objem. Da se lahko na kavču stisneta, ne da bi kdo pričakoval kaj več. Ko dotik spet postane varen, se pogosto vrne tudi želja — ker ni več povezana s strahom pred zavrnitvijo ali dolžnostjo. Kako je, ko si eden od vaju želi več kot drugi, opisuje zapis Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu in geslo razlika v spolni želji.

Pogovor, ki odpre to temo, je lahko zelo preprost (sestavljen, ne gre za resnične osebe):

»Opazila sem, da se me sploh več ne dotakneš, razen če … veš.«
»Ker se bojim, da boš rekla ne. Pa je lažje, da ne poskusim.«
»Jaz pa sem mislila, da me ne želiš več.«
»Kaj, če bi se kdaj samo objela? Brez vsega drugega?«

Ta pogovor ni rešil ničesar dokončno. Je pa razkril, da sta oba stala na isti strani istega strahu — in da je bila tišina, ki sta jo oba razumela kot zavrnitev, v resnici previdnost.

Vaja: večer brez cilja

Ta vaja je namenjena paru, ki čuti, da je bližina postala redka ali obremenjena. Za en večer na teden, nekaj tednov zapored.

1. Dogovorita se za čas, ne za izid. En večer, ko bosta sama. Vnaprej in na glas povejta: ta večer ni nujno, da se zgodi spolnost. Lahko se, ni pa cilj.
2. Odložita telefone in zunanji svet. Vsaj eno uro brez zaslonov, brez pogovora o otrocih, službi in računih.
3. Naredita nekaj, česar še nista. Novo jed, nov sprehod, igro, glasbo iz časa, ko sta se spoznala. Nekaj, ob čemer sta oba malo začetnika.
4. Dovolita si dotik, ki ničesar ne zahteva. Masaža rok, objem na kavču, ležanje drug ob drugem. Kdorkoli od vaju sme kadar koli reči »tu sem dobro, naprej ne bi«.
5. Na koncu si povejta eno stvar. Kaj ti je bilo nocoj lepo? Ne ocena, ne kritika, ena stvar.

Po nekaj tednih se pogovorita, kaj se je spremenilo. Pogosto se zgodi, da je spolnosti zaradi te vaje več — prav zato, ker ni bila naročena.

Kdaj rutina ni krivec

Rada bi bila poštena: ni vsak upad bližine posledica rutine. Včasih je odgovor drugje — in takrat ga noben večer brez cilja ne bo našel.

Telo. Hormonske spremembe, bolečina pri spolnem odnosu, težave z erekcijo, kronična bolezen, nekatera zdravila (med drugim antidepresivi in nekatera zdravila za krvni tlak) lahko vplivajo na željo in odziv. Če opaziš spremembo, ki jo lahko povežeš s telesom, je prvi naslov zdravnik — osebni zdravnik, ginekolog ali urolog. Jaz nisem seksologinja ne spolna terapevtka; v terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, za spolne motnje pa je pravi naslov zdravnik ali specialist za spolno medicino. O tem, kdaj kam, bo pisal zapis Kdaj k zdravniku ali seksologu in kdaj zadostuje terapija za pare.

Duševno zdravje. Depresija, izgorelost in hud stres skoraj vedno zmanjšajo željo. Takrat je smiselno najprej poskrbeti zanje, ne pa spolnost obravnavati kot ločen problem.

Zamere. Če je med vama veliko neizrečenega — občutek, da eden nosi vse, stare rane, ki se niso zacelile —, se to pogosto pokaže najprej v spolnosti. Telo noče bližine s človekom, na katerega je jezno. Takrat ne pomaga načrtovanje, ampak pogovor o tistem, kar stoji vmes. Več o tem v zapisih Ne gre za pomivanje posode: kaj se v resnici skriva za ponavljajočimi prepiri in Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

Pritisk. Če eden od vaju čuti, da mora spolnost »dati«, da bi se izognil prepiru ali slabi volji, to ni rutina, ampak pritisk. Spolnost brez svobodne privolitve ne bo nikoli vir bližine.

Kaj se o tem lahko pogovorita v terapiji za pare

Pari pogosto pridejo na terapijo zaradi prepirov, utrujenosti ali občutka, da sta postala sostanovalca. O spolnosti spregovorijo šele po nekaj srečanjih, ker je tema občutljiva. A ko jo odpreta, se pogosto izkaže, da je v njej zgoščeno vse ostalo: kako vsak od vaju prosi za bližino, kako se odziva na zavrnitev, kaj sta se o telesu in užitku naučila doma.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo prav te vzorce. Ne iščemo krivca za to, da je spolnosti manj, ampak razumevanje, kaj se med vama ponavlja — in kaj bi se lahko zgodilo drugače. Srečanja so v živo v Ljubljani; na njih se lahko pogovarjata o intimnosti kot o eni od tem odnosa, v svojem tempu in z besedami, ki so vama domače.

Kaj si zapomni

• Spontanost na začetku zveze je bila v resnici polna pozornosti in priprave — v dolgi zvezi jo je treba ustvarjati zavestno.
• Več spolnosti ni samodejno bolje; pri raziskavah se povezava z zadovoljstvom ustavi pri približno enkrat na teden, pritisk od zunaj pa lahko željo zmanjša.
• Načrtujta čas za vaju, ne izida — rezerviran večer je povabilo, kvota je obveznost.
• Novost v skupnih dejavnostih in dotik brez pričakovanj pogosto naredita več kot pogovor o pogostosti.
• Če je za upadom telo, depresija ali zamere, rutina ni krivec — telesne vzroke najprej preveri pri zdravniku.