Ko je eden pripravljen, drugi pa ne: ambivalentnost v paru

»Ne vem več, ali te imam rad.«

Stavek pade v torek zvečer, med pomivanjem posode, brez napovedi. On ga izreče mirno, skoraj olajšano, kot da je dolgo nosil nekaj težkega in ga je končno odložil. Ona obstane z mokrim krožnikom v roki. Naslednji teden prebere vse, kar najde o terapiji za pare, pošlje tri povezave in predlaga, da gresta skupaj. On skomigne: »Lahko greva. Ampak ne vem, ali ima smisel.«

To je položaj, ki ga v terapiji za pare srečamo pogosteje, kot bi si mislili: eden od partnerjev je pripravljen narediti vse, da bi odnos rešil, drugi pa je z eno nogo že zunaj. Ne odhaja, a tudi ne ostaja zares. Je ambivalenten — razpet med dvema smerema hkrati. V tem zapisu bom pisala o tem, kaj se v takem paru dogaja z vsakim od obeh, zakaj običajna terapija za pare v tej točki pogosto zastane in kaj je o tem razmislil ameriški družinski terapevt William Doherty, ki je za take pare razvil poseben pristop.

Ko eden stopi nazaj, drugi pa naprej

Najprej razmejitev. O tem, kaj narediti, kadar na terapijo želi samo eden, drugi pa noče priti, sem že pisala v zapisu Ko na terapijo želi samo eden: ali ima terapija za pare smisel? Tukaj gre za nekaj drugega. Oba lahko sedita v isti sobi. Oba lahko rečeta, da sta prišla prostovoljno. A ne prihajata z istim namenom.

Eden je prišel, da bi odnos popravil. Drugi je prišel, da bi ugotovil, ali ga sploh še želi popravljati — ali pa da bi lahko kasneje rekel, da je poskusil vse. Doherty za take pare uporablja izraz mixed-agenda couples, pari z različnima namenoma. Partnerja, ki se oddaljuje, imenuje leaning out, tistega, ki se približuje in se bori za odnos, pa leaning in. V slovenščini bom rekla preprosto: partner, ki se oddaljuje, in partner, ki se približuje.

Pomembno je, da ta dva položaja nista značajski lastnosti. Isti človek je lahko v enem obdobju tisti, ki se oddaljuje, v drugem pa tisti, ki se oklepa. In pogosto se vlogi v nekaj mesecih celo zamenjata: ko tisti, ki se je dolgo boril, končno obupa, se drugi nenadoma prestraši in začne boriti.

Ambivalentnost ni neodločnost

Beseda ambivalenca pomeni, da hkrati čutiš dve nasprotni stvari in sta obe resnični. Ni isto kot neodločnost ali lenoba. Človek, ki je ambivalenten do odnosa, ne čaka zato, ker mu je vseeno. Pogosto mu je preveč mar — za partnerja, za otroke, za skupno zgodovino, za podobo o sebi kot o nekom, ki ne odide. Hkrati pa v sebi čuti utrujenost, praznino ali tiho prepričanje, da tako ne zmore več.

Ambivalenca pri pomembnih odločitvah je pravilo, ne izjema. To dobro poznajo tudi tisti, ki se ukvarjajo s spremembami vedenja: William Miller in Stephen Rollnick, avtorja motivacijskega intervjuja, pišeta, da je biti »za« in »proti« hkrati običajen del poti do vsake večje spremembe — in da pritisk z ene strani skoraj vedno okrepi drugo.

Ambivalentnost glede odnosa je presenetljivo pogosta tudi tam, kjer bi je najmanj pričakovali. Doherty je s sodelavci raziskal starše, ki so bili že v postopku ločitve, in ugotovil, da jih je približno vsak četrti izrazil vsaj nekaj zanimanja za to, da bi se z ločitvijo počakalo ali da bi odnos poskusili obnoviti — v manjšem delu parov celo oba hkrati. Torej tudi ko so papirji že vloženi, odločitev pri marsikom ni tako dokončna, kot je videti od zunaj.

Partner, ki se oddaljuje

O partnerju, ki se oddaljuje, se navadno govori slabše. Okolica ga hitro vidi kot tistega, ki »je obupal«, »ima nekoga drugega« ali »se ne trudi«. Včasih je res kaj od tega. Pogosto pa je zgodba drugačna.

Mnogi ljudje, ki se oddaljujejo, so se dolgo trudili na svoj način — tiho, brez besed, s prilagajanjem. Leta so požirali razočaranja, se izogibali prepirom, upali, da se bo nekaj spremenilo samo od sebe. Ko se nabere dovolj neizrečenega, se lahko oglasi zamera, ki ne kriči, ampak hladi. In ko končno izrečejo »ne vem več«, je to za partnerja strela z jasnega, zanje pa konec dolgega procesa.

Partner, ki se oddaljuje, pogosto nosi veliko krivde. Ne želi biti tisti, ki razdre družino. Hkrati pa se boji, da bo, če ostane, za vedno izgubil del sebe. Zato čaka. Upa, da se bo odločitev zgodila sama od sebe — da bo drugi odšel, da bo nekaj jasno pokazalo pot. To čakanje je za oba izčrpavajoče, a je razumljivo: dokler ne izbereš, ne moreš izbrati narobe.

Kar ta partner v terapiji najbolj potrebuje, ni prepričevanje. Potrebuje prostor, kjer lahko na glas pove, da ne ve — ne da bi ga v istem trenutku kdo napadel, rotil ali tolažil.

Partner, ki se približuje

Partner, ki se približuje, je v drugačni stiski. Zanj je stavek »ne vem več, ali te imam rad« kot potres. Tla, na katerih je stal, se zamajejo, in odziv je pogosto naraven, a nespreten: več truda, več pogovorov, več prošenj, več predlogov. Knjige na nočni omarici, povezave do člankov, nenadna pozornost in skrbnost.

Tisti, ki pozna teorijo navezanosti, bo tu prepoznal znan vzorec: več ko eden zasleduje, bolj se drugi umika — o tem sem pisala v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner. Ves trud partnerja, ki se približuje, je lahko za drugega dodaten pritisk, potrditev, da v tem odnosu ni prostora zanj.

Partner, ki se približuje, zato potrebuje nekaj, kar se sliši skoraj krivično: pogled na to, kaj je on sam prispeval k temu, da je odnos prišel do sem. Ne zato, ker bi bil kriv, ampak zato, ker je to edino, kar ima v rokah. Partnerjevih občutkov ne more spremeniti. Lahko pa spremeni sebe — in to je včasih tisto, kar drugega preseneti dovolj, da se ozre nazaj.

Zakaj običajna terapija za pare tu pogosto zastane

Klasična terapija za pare predpostavlja nekaj, česar si pri ambivalentnih parih ne moremo privoščiti: da sta oba pripravljena delati na odnosu. Ko eden pride z mislijo »ne vem, ali še hočem«, drugi pa z mislijo »rešimo to čim prej«, se kmalu pokaže, kako različno sta vložena.

Partner, ki se približuje, pričakuje, da se bosta učila boljšega pogovora, kot opisujem v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika. Partner, ki se oddaljuje, pa ob takih vajah čuti, da ga nekdo vleče v smer, za katero se še ni odločil. Lahko sodeluje vljudno, a od daleč. Ali pa začne izpuščati srečanja. Terapevt, ki tega ne opazi, lahko nevede postane zaveznik enega od obeh — navadno tistega, ki se trudi.

Doherty je opazil, da se veliko parov v takem položaju po nekaj srečanjih neuspešne terapije razide z občutkom, da »niti terapija ni pomagala«. Problem pa ni bil v terapiji, ampak v tem, da se je začela, preden je bilo jasno, ali sta oba sploh na isti poti.

Discernment counseling: srečanja za jasnost

Zato je Doherty s sodelavci na Univerzi v Minnesoti razvil pristop, ki ga je poimenoval discernment counseling. V slovenščini bi ga lahko opisali kot svetovanje za razločevanje ali za jasnost. Ni terapija, ki bi popravljala odnos. Je kratek, omejen proces — od enega do pet srečanj — v katerem je cilj en sam: da par pridobi jasnost in zaupanje glede smeri.

Na koncu procesa se par odloči za eno od treh poti. Prva je, da vse ostane, kot je, in se odločitev preloži. Druga je razhod. Tretja pa je šest mesecev zavzetega dela v terapiji za pare, v katerih je ločitev odložena — ne izbrisana, ampak umaknjena z mize, da lahko oba resnično poskusita.

Moram biti iskrena: discernment counseling ni metoda, v kateri sem formalno usposobljena. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in se izobražujem v relacijski družinski terapiji. A način razmišljanja, ki ga je Doherty opisal, se mi zdi dragocen za vsakega, ki se znajde v takem paru — in za vsakega terapevta, ki sede nasproti njemu.

Kako tak pogovor poteka

Posebnost pristopa je, da terapevt večino časa ne govori s parom skupaj, ampak z vsakim posebej, drugi pa ta čas počaka zunaj. S partnerjem, ki se oddaljuje, raziskuje, kaj se je zgodilo, kaj bi moralo biti drugače, da bi ostal, in ali je še kje odprtina. Ne prepričuje ga, naj ostane, in ga ne žene k odhodu. S partnerjem, ki se približuje, pa raziskuje, kaj je on prispeval k težavam — in mu pomaga, da neha z vedenjem, ki drugega odriva, in ga zamenja z mirnejšo navzočnostjo.

Kratek primer, kako je lahko videti tak trenutek s partnerjem, ki se približuje (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vse sem že poskusila. Kuham njegove najljubše jedi, predlagam izlete, berem knjige o odnosih.«
»In kaj se zgodi, ko to narediš?«
»Umakne se še bolj. Kot da ga to jezi.«
»Kaj misliš, kako se to vidi z njegove strani?«
Dolga tišina. »Najbrž kot pritisk. Kot da mu ne pustim dihati.«
»Kaj bi se zgodilo, če bi nekaj tednov prenehala reševati?«
»Bojim se, da bi odšel.«
»Ali pa bi prvič po dolgem času opazil, da je ob tebi prostor.«

V tem kratkem pogovoru ni nobenega čudeža. Je pa premik: od vprašanja »kako naj ga prepričam« k vprašanju »kaj lahko sama naredim drugače«. To je tisto, kar ima partner, ki se približuje, v svojih rokah.

Ob koncu vsakega srečanja terapevt oba povabi, da povesta, ali bi radi prišli še enkrat. Nihče ni prisiljen nadaljevati. In ko sta pripravljena, izbereta eno od treh poti — pogosto prvič s tem, da oba vesta, zakaj.

Kaj lahko narediš, če se prepoznaš

Če si partner, ki se oddaljuje: tvoja negotovost ni greh. Je pa odgovornost. Molk, ki traja mesece, za partnerja ni nevtralen — je čakalnica brez ure. Ni ti treba vedeti odgovora, da bi povedal, kje si. Že stavek »ne vem, a želim izvedeti in ne odhajam ta teden« lahko partnerju vrne nekaj tal pod nogami.

Če si partner, ki se približuje: tvoj strah je razumljiv in tvoja bolečina resnična. A večina tistega, kar narediš iz panike, deluje obratno. Prenehaj z dokazovanjem. Opazuj, kaj sam prinašaš v ta odnos — kritiko, nadzor, nenehne pogovore o odnosu, ali pa morda prav nasprotno, leta umikanja, ki si jih šele zdaj opazil. Če prepoznaš kakšnega od vzorcev, ki jih opisujem v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih, je to dober kraj, kjer lahko začneš.

In za oba: odločitve take teže niso nekaj, kar je treba sprejeti v enem večeru. Pomagajo vprašanja, ki jih lahko preletiš sam, na primer tista iz pripomočka Vprašanja pred veliko odločitvijo v bazi znanja.

Vaja: dve pismi, ki ju ne pošlješ

To vajo lahko narediš sam, ne glede na to, na kateri strani si. Vzame približno pol ure.

1. Napiši pismo »zakaj bi ostal«. Ne seznam za in proti, ampak pismo sebi. Kaj ti je v tem odnosu še dragoceno? Česa bi ti manjkalo?
2. Napiši pismo »zakaj bi odšel«. Enako iskreno. Kaj te utruja, kaj ne moreš več, česa se bojiš, če ostane, kot je?
3. Preberi obe na glas, samo sebi. Pri katerih stavkih ti glas zatrepeta? Kje se ti zdi, da lažeš? Podčrtaj jih.
4. Zapiši en stavek o svojem deležu. Kaj si ti prispeval k temu, da je odnos zdaj tak? Ne gre za krivdo, ampak za del zgodbe, ki je v tvojih rokah.
5. Zapiši eno stvar, ki jo lahko ta teden narediš drugače — ne da bi rešil odnos, ampak da bi bolje videl, kje si.

Pisem ne pokaži partnerju, vsaj ne takoj. Njuna naloga ni prepričati drugega, ampak tebi pokazati, da sta obe strani v tebi resnični. Šele ko to priznaš, lahko izbiraš.

Kdaj to ni pravi okvir

Rada bi bila tu jasna: ambivalentnost ni vedno tisto, kar se zdi, in razmišljanje o tem, kako ohraniti odnos, ni vedno na mestu.

Ko je v odnosu nasilje. Če se eden od partnerjev drugega boji, če je prisoten nadzor, grožnje, poniževanje ali fizično nasilje, se srečanja za jasnost — tako kot terapija za pare — ne izvajajo. Doherty to izrecno izključuje. Prva naloga je takrat varnost. Več o znakih najdeš v bazi znanja pod nasilje v odnosu, pomoč pa na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih na 113.

Ko je odločitev že sprejeta. Včasih partner, ki se oddaljuje, v resnici ni ambivalenten — odločil se je, le še ne ve, kako to povedati. Takrat srečanja za jasnost ne odpirajo vrat nazaj, ampak pomagajo, da se razhod zgodi bolj spoštljivo. To je tudi legitimen izid. Več o tem v zapisu Ko se odločita za razhod.

Ko je za odmikom nekaj drugega. Depresija, izgorelost, odvisnost ali skrito razmerje lahko spremenijo, kako človek doživlja svoj odnos. Če partner, ki se oddaljuje, čuti praznino povsod, ne le ob partnerju, je smiselno najprej poiskati pomoč zase — pri osebnem zdravniku ali psihoterapevtu.

Ko nobeden ne potrebuje jasnosti. Če sta oba prepričana, da želita ostati, in se le prepirata, kako, ni treba izbirati poti. Takrat je pravo mesto terapija za pare. Kdaj je čas zanjo, sem opisala v zapisu Kdaj na terapijo za pare.

Odločitev, ki jo izbereš, ne le doživiš

Ena od stvari, ki se mi pri Dohertyjevem pristopu zdijo najbolj dragocene, je, da ne obljublja, da bo odnos rešen. Obljublja nekaj skromnejšega in hkrati pomembnejšega: da bo odločitev, kakršnakoli že bo, sprejeta zavestno. Pari, ki se razidejo po tem, ko sta oba videla svoj delež, se pogosto razidejo z manj zamere — kar je še posebej pomembno, če imata otroke in bosta še dolga leta starša skupaj. Pari, ki ostaneta, pa vesta, zakaj sta ostala, in v nadaljnjo terapijo vstopita kot dva, ki sta se odločila, ne kot eden, ki vleče, in drugi, ki se upira.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto rečemo, da odnos ni nekaj, kar se nama zgodi, ampak nekaj, kar soustvarjava. To velja tudi za trenutke, ko odnos visi na nitki. Tudi negotovost je soustvarjena — in tudi iz nje se da priti skupaj, četudi vsak na svojo stran.

Kaj si zapomni

• Pari, v katerih je eden pripravljen delati na odnosu, drugi pa ne ve več, ali si ga želi, so pogosti — in klasična terapija za pare jim pogosto ne ustreza takoj.
• Ambivalentnost ni lenoba ali hladnost. Je hkratno doživljanje dveh resničnih nasprotij.
• Partner, ki se oddaljuje, potrebuje prostor za resnico; partner, ki se približuje, potrebuje pogled na svoj delež in manj pritiska.
• Discernment counseling Williama Dohertyja v enem do petih srečanjih pomaga paru izbrati med tremi potmi: ostati, kot je, razhod ali šest mesecev zavzete terapije.
• Kadar je v odnosu nasilje, je prva naloga varnost — ne iskanje jasnosti.