Pohvala, ki je ne znaš sprejeti: zakaj se ti zdi, da si je ne zaslužiš

»Res lepo si to pripravil.«
»Ah, saj ni bilo nič. Večino je naredila sodelavka, jaz sem imel samo srečo.«

Pogovor traja tri sekunde. Nekdo te pohvali, ti pohvalo v hipu odbiješ, oba gresta naprej. Na zunaj je to skromnost, vljudnost, morda nekoliko nerodnosti. Znotraj pa se zgodi nekaj bolj zanimivega. Ko te pohvalijo, te za trenutek stisne. Lica se segrejejo, pogled se umakne, v glavi se oglasi: če bi vedel, kako je v resnici, tega ne bi rekel. In ko pohvalo odbiješ, ti je skoraj olajšano.

Če to poznaš, nisi nehvaležen in nisi čuden. Pohvala, ki se ne sklada s tem, kako vidiš sebe, je za mnoge ljudi bolj neprijetna kot kritika. Psihologija ima za to dobro raziskano razlago. V tem zapisu bom razložila, zakaj nas pohvala lahko zmede, kako jo navadno odbijemo in kako se je mogoče počasi naučiti, da jo sprejmeš — ne da bi se moral pretvarjati, da verjameš vsaki besedi.

Zakaj pohvala lahko zaboli

Logično bi bilo pričakovati, da imamo pohvale vsi radi. Kdo ne bi želel slišati nečesa lepega o sebi? In res: večina ljudi ima pohvale rada, ker potrjujejo nekaj, kar o sebi že nekoliko verjamejo. Ko pa pohvala zadene ob drugačno prepričanje — »nisem sposoben«, »nisem vreden«, »samo sreča je bila« — se zgodi trk. Dve informaciji o tebi se ne skladata. Ena prihaja od zunaj, druga je v tebi že leta.

Ta trk je neprijeten. Podobno nelagodje v bazi znanja opisuje pojem kognitivna disonanca — nelagodje, ki nastane, ko se dve prepričanji ne skladata. Človek ga skuša zmanjšati. In najlažji način, da ga zmanjšaš, ni ta, da spremeniš, kar si vrsto let mislil o sebi. Najlažji način je, da odbiješ pohvalo.

Teorija samopotrjevanja

Ameriški socialni psiholog William Swann je leta 1983 predstavil teorijo, ki je postala ena najbolj raziskanih v psihologiji sebstva: teorijo samopotrjevanja (angl. self-verification theory). Njena osnovna trditev je preprosta: ljudje ne želimo le, da nas drugi vidijo v dobri luči. Želimo tudi, da nas vidijo tako, kot vidimo sami sebe.

Zakaj? Ker nam stabilna samopodoba daje občutek, da je svet predvidljiv. Če vem, kdo sem, vem tudi, kaj lahko pričakujem od drugih in kako se v odnosih vesti. Ko mi nekdo pove nekaj, kar se s tem ne sklada, se ta občutek zamaje. Tudi če je to, kar pove, lepo.

Pri ljudeh z dobro samopodobo se obe želji — da te vidijo dobro in da te vidijo pravilno — lepo prekrivata. Pohvala potrdi, kar že mislijo, in obenem prija. Pri ljudeh z nizko samopodobo pa se želji razideta. Del njih si pohvale želi, drug del pa jo doživi kot nekaj tujega, celo nevarnega. Swann je ta notranji spor opisal kot napetost med željo po dobrem občutku in željo po skladnosti. Pri nizki samopodobi pogosto zmaga druga.

Kaj kažejo raziskave

Swann in sodelavci so to idejo preverjali na več načinov. V eni vrsti raziskav so ljudem dali možnost, da izberejo, s kom bi se raje pogovarjali: z osebo, ki je o njih napisala laskavo oceno, ali z osebo, katere ocena je bila bolj kritična. Ljudje z dobrim mnenjem o sebi so izbrali laskavega sogovornika. Ljudje z negativnim pogledom nase pa so pogosto izbrali kritičnega. Ne zato, ker bi radi trpeli, ampak zato, ker jim je bil ta človek bolj razumljiv — njegova slika se je ujemala z njihovo.

Še bolj presenetljiva je bila raziskava zakonskih parov, ki jo je Swann objavil skupaj s Hixonom in De La Rondejevo leta 1992. Pokazala je, da so bili ljudje z negativno samopodobo bolj predani partnerjem, ki so jih tudi videli negativno — in manj tistim, ki so jih idealizirali. Pri ljudeh z dobro samopodobo je bilo obratno. Partner, ki te vidi »preveč dobro«, je lahko za človeka z nizko samopodobo vir tihe tesnobe: kaj bo, ko bo ugotovil, kakšen sem v resnici?

Raziskovalka Joanne Wood s sodelavci je pokazala še nekaj sorodnega. Ljudje z nizko samopodobo se po uspehu pogosto ne počutijo tako dobro, kot bi pričakovali. Uspeh jih skrbi, ker zvišuje pričakovanja, ki jih morda ne bodo mogli izpolniti. Pohvala torej ne prinese le veselja, ampak tudi breme: zdaj moraš biti tak tudi naslednjič.

Pomembno je razumeti, kaj te ugotovitve ne pomenijo. Ne pomenijo, da si ljudje z nizko samopodobo ne želijo ljubezni in priznanja. Želijo si ga — pogosto bolj kot drugi. Pomenijo le, da se ta želja spotakne ob strah, da priznanje ni resnično ali da ne bo trajalo.

Pet načinov, kako odbijemo pohvalo

Ljudje smo pri zavračanju pohval zelo iznajdljivi. Nekateri načini so tako vsakdanji, da jih niti ne opazimo več:

• Zmanjševanje. »Saj ni bilo nič.« »To bi znal vsak.«
• Preusmerjanje. »Večino je naredil sodelavec.« »Imel sem dober material.«
• Pripisovanje sreči. »Samo dan sem imel dober.« »Naključje.«
• Sumničenje. »To pravi samo zato, ker nekaj hoče.« »Vljuden je.«
• Takojšnje vračanje. »Ti si pa tudi …« — pohvalo vrneš, preden se je sploh dotaknila.

Vsi ti načini imajo isto nalogo: da se pohvala ne usede. Da ostane zunaj, kjer ne more zamajati tega, kar o sebi veš. In pogosto vsi skupaj delujejo zelo hitro — preden bi se lahko vprašal, kaj si v resnici začutil.

Če prepoznaš, da pohvalo zavračaš skoraj samodejno, je vredno pogledati glas, ki ti v tistem trenutku govori, da si je ne zaslužiš. O njem sem pisala v zapisu Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje; v bazi znanja je pod imenom notranji kritik.

Od kod to nelagodje

Samopodoba, ki pohvale ne more sprejeti, ne nastane čez noč. Najpogosteje se oblikuje v zgodnjih odnosih, kjer se otrok iz odzivov bližnjih nauči, kakšen je. Če je bil sprejet le takrat, ko je bil uspešen, priden ali neopazen, se nauči, da je njegova vrednost pogojna. O tem, kako se oblikujejo takšne notranje predstave o sebi, sem pisala v zapisu Od kod pride nizka samozavest: zgodnje izkušnje in notranje delovne predstave.

Zanimivo je, da k temu lahko prispevajo tudi pohvale same. Otrok, ki je bil hvaljen za vse, a se ni počutil viden, se lahko nauči, da pohvala ni povezana z njim. Otrok, ki je bil hvaljen samo za dosežke, se nauči, da je ljubljen za to, kar naredi, ne za to, kar je. Takšna izkušnja pogosto vodi v odraslost, v kateri si vreden toliko, kolikor narediš — o tem pišem v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš: samopodoba in storilnost.

Pri nekaterih ljudeh je nelagodje ob pohvali tesno povezano s strahom, da bodo razkriti. Vsaka pohvala zviša lestvico in poveča možnost, da bo nekdo nekoč videl, da »niso tako dobri«. Če se v tem prepoznaš, te bo morda nagovoril zapis Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase.

Ko pohvala pride od terapevta

V terapiji se pohvale pogosto pokažejo na nepričakovanih mestih. Ne le v zgodbah o službi ali partnerju, ampak tudi v samem odnosu med terapevtom in klientom. Takole bi lahko potekal tak trenutek (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes si zelo jasno povedal, kaj potrebuješ od partnerke. To ni bilo lahko.«
»Hm. Ja. Mislim, da sem bil samo zmeden in sem nekaj nakladal.«
»Opazim, da si ob mojih besedah pogledal stran.«
»Ne vem, kaj naj s tem.«
»Kaj se je zgodilo v tebi, ko sem to rekla?«
»Bilo me je sram. Kot da se boste zdaj razočarali, ko boste videli, da ni res.«

V tem kratkem pogovoru se pokaže skoraj vse, o čemer pišem: pohvala, ki zadene ob staro prepričanje, nelagodje, ki se pokaže v telesu, in pričakovanje, da bo razočaranje sledilo. Ko ta trenutek ne ostane neopažen, se ga da raziskati. Takrat ne gre več za vprašanje, ali je pohvala »res«, ampak za vprašanje, zakaj je tako težko, da bi bila.

Ne le kaj, ampak kaj to pomeni

Če pohvale odbijamo, ker se ne skladajo z našo samopodobo, ali jih je sploh mogoče sprejeti? Raziskave ponujajo previden, a spodbuden odgovor.

Denise Marigold, John Holmes in Michael Ross so leta 2007 preučevali, kako se ljudje z nizko samopodobo odzovejo na pohvale partnerjev. Ugotovili so, da je pomembno, kako o pohvali razmišljaš. Ko so udeleženci pohvalo le povzeli — »rekel je, da sem prijazna« — ni imela velikega učinka. Ko pa so jih prosili, naj razložijo, zakaj jih je partner pohvalil in kaj ta pohvala pove o njem in o njunem odnosu, so se ljudje z nizko samopodobo počutili varneje v odnosu in so bili manj negotovi glede tega, ali jih partner res ceni.

Zakaj bi to delovalo? Ker se pohvala, ki jo razumeš kot del širše slike, ne more tako hitro zavreči kot »izjema« ali »vljudnost«. Če razmisliš, kaj je partner opazil in zakaj mu je to pomembno, pohvala postane informacija o odnosu, ne le o tebi. In tej informaciji je težje ugovarjati.

Ta ugotovitev je pomembna tudi zato, ker kaže, kaj ne deluje. Joanne Wood, Elaine Perunovic in John Lee so leta 2009 pokazali, da ponavljanje pozitivnih trditev o sebi (»sem ljubezni vreden človek«) ljudem z nizko samopodobo ni pomagalo — po njem so se počutili celo slabše. Trditev, ki se preveč razlikuje od tega, kar človek verjame, sproži prav tisti notranji ugovor, ki ga želimo utišati. Pot do sprejemanja pohval torej ni v tem, da si govoriš lepe stvari, ampak v tem, da počasi dopustiš, da jih nekdo drug vidi.

Vaja: sprejeti eno pohvalo

Ta vaja ne zahteva, da začneš verjeti vsemu, kar ti rečejo. Zahteva le, da pohvali za trenutek dovoliš, da ostane. Poskusi jo naslednjič, ko te bo kdo pohvalil — doma, v službi ali med prijatelji.

1. Ustavi se pri prvem sunku. Opazi trenutek, ko se v tebi oglasi »ne« — v mislih, v pogledu, v želji, da bi hitro kaj dodal.
2. Reci samo »hvala«. Brez »ampak«, brez »saj ni bilo nič«, brez takojšnje vrnjene pohvale. Če moraš kaj dodati, je dovolj »veseli me, da si opazil«.
3. Začuti, kaj se zgodi v telesu. Morda zardevanje, toplina, stiskanje v prsih, želja, da bi pobegnil. Ne popravljaj ničesar, samo opazi.
4. Zvečer se vprašaj, zakaj. Kaj je ta človek opazil? Zakaj mu je bilo to pomembno? Kaj ta pohvala pove o vajinem odnosu?
5. Zapiši en stavek. Na primer: »Danes mi je sodelavka rekla, da sem dobro vodila sestanek, ker je opazila, da sem vsem dala besedo.« Nič več. Čez nekaj tednov boš imel seznam, ki ga notranji kritik ne bo mogel tako zlahka izbrisati.

Prvih nekajkrat bo nerodno. Morda bo »hvala« zvenela tuje in prekratko. To je pričakovano. Nelagodje ni znak, da delaš kaj narobe, ampak znak, da se nekaj premika. Če ob tem začutiš, da si do sebe zelo strog, lahko pomaga zapis Samosočutje namesto samokritike: kaj kažejo raziskave Kristin Neff.

Kdaj je dvom v pohvalo upravičen

Rada bi bila poštena: ni vsako zavračanje pohvale znak nizke samopodobe.

Laskanje ni pohvala. Nekateri ljudje pohvale uporabljajo za vpliv — da bi kaj dobili, da bi te vezali nase ali da bi kritiko, ki sledi, lažje sprejel. Če ti nekdo pretirano hvali in hkrati pritiska, je tvoj dvom morda zdrava zaznava, ne pa samopodoba, ki se brani.

Skromnost je tudi kulturna. V marsikaterem slovenskem okolju je odkrito sprejemanje pohval veljalo za nespodobno. »Saj ni nič« je lahko le vljudnostna formula, ki z globljim prepričanjem nima zveze. Vprašanje ni, kaj rečeš na glas, ampak kaj začutiš v sebi.

Iskrena povratna informacija je več vredna od prazne pohvale. Človek z zdravo samopodobo ne sprejme vseh pohval brez premisleka. Sprejme tiste, ki so utemeljene, in se zanima tudi za kritiko. Če zavračaš le pavšalne pohvale, kot je »ti si pa genij«, a sprejmeš konkretne, je to morda znak zrelosti, ne težave.

Za nekatere ljudi je pohvala vezana na boleče izkušnje. Če so bile pohvale v preteklosti uvod v manipulacijo ali zlorabo, ima nelagodje ob njih globlje korenine. Takrat vaja ni dovolj in je bolje, da se o tem pogovoriš z nekom, ki mu zaupaš. Več o tem v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Kako to vidim v terapiji

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, izhajamo iz tega, da se samopodoba oblikuje v odnosih in se v odnosih tudi spreminja. Ne le z razumevanjem, ampak z novo izkušnjo. Če si se kot otrok naučil, da je dobro mnenje drugih nevarno ali nezasluženo, se tega ne odučiš z eno samo mislijo. Odučiš se počasi, ko večkrat izkusiš, da te nekdo vidi, ti to pove, in se ne zgodi nič hudega.

Zato v terapiji pogosto ne govoriva le o pohvalah iz službe ali od partnerja, ampak tudi o tem, kako je, ko ti nekaj priznam jaz. Ali me slišiš? Ali odbiješ? Kaj misliš, da hočem s tem? Ti trenutki so pogosto bolj povedni od zgodb. In ker se zgodijo v odnosu, ki je dovolj varen, jih je mogoče raziskati brez sramu. Če te zanima, kako se samopodoba razlikuje od samospoštovanja in samozavesti, je to dobro razloženo v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo in kako se gradijo, osnovna razlaga pojma pa je v bazi znanja pod samopodoba.

Kaj si zapomni

• Pohvala, ki se ne sklada s tvojo samopodobo, lahko povzroči nelagodje namesto veselja — to ni nehvaležnost, ampak potreba po skladnosti.
• Po teoriji samopotrjevanja (Swann) ljudje iščemo potrditev tega, kar o sebi že verjamemo — tudi kadar je to negativno.
• Pohvalo navadno odbijemo z zmanjševanjem, preusmerjanjem, pripisovanjem sreči, sumničenjem ali takojšnjim vračanjem.
• Bolj kot ponavljanje lepih trditev o sebi pomaga razmislek, zakaj te je nekdo pohvalil in kaj to pove o vajinem odnosu.
• Začni z enim samim »hvala« brez »ampak« — in dovoli, da ostane nerodno.