Samopodoba in staranje: ko se telo in vloge spremenijo

»V izložbi sem zagledala žensko, ki je bila videti utrujena in malo sključena. Šele čez trenutek sem ugotovila, da sem to jaz.«

Ta stavek — ali kakšnega zelo podobnega — slišim večkrat, kot bi pričakovala. Izreče ga ženska pri petdesetih, moški pri šestdesetih, včasih nekdo, ki je komaj prestopil štirideset. Skoraj vedno z nasmehom, ki naj bi stvar pomanjšal. A pod nasmehom je nekaj resnega: trenutek, ko se slika, ki jo nosimo o sebi v glavi, in slika, ki nam jo vrne steklo, nehata ujemati.

Staranje je eden redkih prehodov, ki ga doživimo vsi, ki imamo srečo, da živimo dovolj dolgo. Pa vendar o njem govorimo predvsem v jeziku izgube: gub, kilogramov, upadanja, »ne več«. V tem zapisu bi rada pogledala, kaj se s samopodobo v starosti v resnici dogaja — in zakaj je to, kar si o staranju misliš, morda eden najpomembnejših dejavnikov, kako se boš staral.

Samopodoba ne mine, se pa premakne

Samopodoba je slika, ki jo imamo o sebi: kakšni smo, kaj zmoremo, kam spadamo, koliko smo vredni. Gradi se iz telesa, iz vlog, ki jih opravljamo, in iz odzivov ljudi okoli nas. O razliki med samopodobo, samospoštovanjem in samozavestjo sem več pisala v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo in kako se gradijo.

Ko se staramo, se hkrati premakne vse troje. Telo se spreminja. Vloge, ki so nas desetletja določale — delavec, mati otrok, ki jih še kliče k večerji, šef, tisti, ki ve —, se iztečejo. In odzivi drugih postanejo drugačni: tišji, včasih pokroviteljski, včasih jih sploh ni. Ni čudno, da se marsikdo v tem obdobju vpraša nekaj, kar si je nazadnje zastavil v najstniških letih: kdo sem pravzaprav?

To vprašanje ni znak, da je z nami kaj narobe. Je znak, da smo v prehodu — v obdobju, ko stara oblika ne drži več, nova pa še ni nastala. Psiholog Erik Erikson je zadnjo življenjsko nalogo opisal kot napetost med integriteto in obupom: ali lahko svoje življenje sprejmeš kot svoje, z vsem, kar je bilo, ali pa se ob pogledu nazaj sesuješ v obžalovanje. Ta naloga se ne začne pri osemdesetih. Začne se ob prvih znakih, da čas ni neskončen.

Kaj pokaže raziskava, ki je spremenila pogled na staranje

Leta 2002 je psihologinja Becca Levy z Univerze Yale s sodelavci objavila raziskavo, ki jo še danes navajajo kot eno najbolj presenetljivih na tem področju. Uporabila je podatke dolgoletne ameriške študije v Ohiu, v kateri so ljudje, starejši od petdeset let, odgovarjali na preprosta vprašanja o lastnem staranju. Strinjali so se ali ne strinjali s trditvami, kot sta »ko se staram, sem manj koristen« ali »zdaj sem enako srečen kot v mlajših letih«.

Raziskovalci so nato pogledali, kdo je bil čez dve desetletji še živ. Ljudje, ki so imeli do lastnega staranja pozitivnejša stališča, so živeli v povprečju 7,5 leta dlje kot tisti z negativnimi. Razlika je ostala tudi, ko so upoštevali starost, spol, premoženjsko stanje, osamljenost in telesno zdravje ob začetku raziskave.

Številka je tako velika, da jo je vredno prebrati dvakrat. Sedem let in pol. Samo zaradi tega, kako je človek odgovoril na nekaj vprašanj o tem, kaj zanj pomeni postajati starejši.

Levyjeva je kasneje razvila razlago, ki jo imenuje teorija utelešenja stereotipov. Podobe o starosti — da so stari ljudje počasni, pozabljivi, nekoristni, nebogljeni — prevzamemo že v otroštvu, iz pravljic, reklam in šal. Desetletja se nas ne tičejo, saj govorijo o nekom drugem, zato jih ne preverjamo. Ko pa se postaramo sami, se te podobe obrnejo navznoter in postanejo samopodoba. In samopodoba ni le misel. Vpliva na to, ali greš na sprehod, ali se vpišeš na tečaj, kako se tvoje telo odzove na stres in ali ob prvem pozabljenem imenu pomisliš »aha, zdaj se začenja«.

Telo, ki ga ne prepoznaš več

Najprej se spremeni telo, in to je tudi najbolj vidno. Koža izgubi prožnost, mišice moč, sklepi začnejo opozarjati nase. Mnogi ljudje mi rečejo, da jih ne moti toliko to, kako so videti, ampak to, da jih telo ne uboga več tako, kot so vajeni. Da se po stopnicah zadihajo. Da po slabo prespani noči potrebujejo dva dni, da se poberejo.

Telesna podoba — kako doživljamo svoje telo — pri tem ni nekaj površinskega. Je del tega, kako se počutimo v svetu. O njej je več napisanega v bazi znanja pod geslom telesna podoba. Raziskave nezadovoljstva s telesom so se dolgo osredotočale na mlade ženske, a ga zelo pogosto doživljajo tudi starejše ženske in vedno več moških. Razlika je v tem, da o tem starejši manj govorijo, ker se jim zdi, da »v teh letih« ni več primerno, da jim je mar.

Ampak mar ti je. In to ni nečimrnost. Telo je bilo desetletja tvoj dom in tvoje orodje. Ko se spremeni, je normalno, da za tem, kar je bilo, malo žaluješ. Žalovanje ni rezervirano samo za smrt bližnjih — žalujemo tudi za sposobnostmi, za obrazom, ki smo ga poznali, za lahkoto, ki je ni več.

Menopavza in »andropavza«: hormoni niso le telesna zadeva

Za ženske je menopavza pogosto točka, ob kateri se staranje iz abstraktnega pojma spremeni v nekaj zelo konkretnega. Vročinski oblivi, slabši spanec, nihanje razpoloženja, spremembe v spolni želji in v telesni teži. Nekatere ženske gredo skozi to obdobje skoraj neopazno, drugim za nekaj let obrne življenje na glavo.

A menopavza ni le hormonski dogodek. Pomeni tudi simbolni konec plodnosti — in v kulturi, ki žensko vrednost še vedno pogosto meri po mladosti in privlačnosti, lahko to zareže globoko. Opažam, da ženske v tem obdobju pogosto ne vedo, kaj od tega, kar čutijo, je »hormoni« in kaj »jaz«. Odgovor je najpogosteje: oboje, prepleteno.

Pri moških je slika drugačna. Izraz »andropavza« je med strokovnjaki sporen, ker se raven testosterona pri večini moških ne zniža nenadoma, ampak počasi, skozi desetletja. Kljub temu mnogi moški v petdesetih in šestdesetih opazijo manj energije, manj spolne želje in slabše razpoloženje — in o tem govorijo še redkeje kot ženske. Ko to povežejo s svojo vrednostjo (»nisem več pravi moški«), lahko sram naredi več škode kot hormoni sami.

Tu moram biti jasna: če te telesne spremembe močno motijo, je prvi naslov tvoj osebni zdravnik ali ginekolog. Za nekatere težave obstaja učinkovito zdravljenje, in nobenega razloga ni, da bi jih trpel tiho. Psihoterapija lahko pomaga pri tem, kar spremembe pomenijo zate — ne nadomesti pa zdravniškega pregleda.

Upokojitev: ko izgubiš odgovor na vprašanje »kaj počneš?«

V Sloveniji se ljudje radi predstavljamo s poklicem. »Sem učiteljica.« »Delam na banki.« »Imam svoje podjetje.« Ko se upokojiš, ta odgovor izgine — in z njim pogosto del samopodobe, ki ga sploh nisi opazil, dokler ga nisi izgubil.

Prvi meseci po upokojitvi so za mnoge podobni počitnicam. Potem pride tišina. Ni več sestankov, kolegov, rokov, občutka, da si potreben. Ljudje, ki so svojo vrednost gradili predvsem na delu, to doživijo še posebej boleče. O tem sem podrobneje pisala v zapisu Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla.

Kar želim tu poudariti, je to, da izguba vloge ni isto kot izguba vrednosti. Vloga je bila način, kako si svojo vrednost živel in kazal. Ni pa bila vrednost sama. To razliko je lahko izreči in zelo težko začutiti — še posebej, če si odraščal v družini, kjer je bila ljubezen povezana z dosežki.

Nevidnost: ko te ljudje nehajo videti

Ena najpogostejših pritožb, ki jo slišim od žensk po petdesetem letu, je ta, da so postale nevidne. Natakar jih spregleda. Prodajalec se obrne k mlajši kolegici. Na sestanku njihovo idejo ponovi nekdo drug in dobi pohvalo. Moški o tem govorijo manj, a doživljajo podobno — še posebej, ko izgubijo položaj, ki jim je prej zagotavljal pozornost.

Nevidnost boli zato, ker se samopodoba gradi tudi v očeh drugih. Ko te ljudje gledajo, se vidiš. Ko te nehajo, se lahko začneš spraševati, ali sploh še obstajaš na način, ki šteje.

Nekatere ženske pa poročajo tudi o nečem drugem: o olajšanju. Ko te nihče več ne ocenjuje po videzu, si končno svobodna. Lahko oblečeš, kar hočeš. Lahko rečeš, kar misliš. Nevidnost ima tudi to plat — prostor, v katerem ni več treba igrati za občinstvo.

Kako tesno sta vloga in nevidnost povezani, pokaže kratek pogovor z žensko, ki se je pred kratkim upokojila. Pogovor je tekel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včasih sem bila nekdo. Zdaj sem samo še babica, ki pazi vnuke ob sredah.«
»Samo še?«
»No, saj veste, kako mislim. Nihče me več ne vpraša za mnenje.«
»Kdo te je včasih spraševal?«
»V službi vsi. Doma … pravzaprav nihče. Tudi prej ne.«

V tem kratkem odgovoru se je pokazalo nekaj pomembnega. Občutek, da je »nekdo«, ji je dajala služba — ker drugje tega ni dobila nikoli. Upokojitev ni ustvarila praznine. Odkrila je praznino, ki je bila tam že prej, le da je bila prekrita z delom. To je pogosto. Starost redko prinese povsem nove rane. Bolj pogosto razkrije stare.

In prav tu je prostor za spremembo. Če veš, od kod prihaja občutek, da nisi več vreden, lahko začneš graditi vrednost, ki ni odvisna od vloge — v odnosih, v tem, kar ti je pomembno, v tem, kakšen človek si.

Kaj o tem pravi relacijska družinska terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na samopodobo kot na nekaj, kar nastaja v odnosih. Ne le v otroštvu, ampak skozi vse življenje. Ko se spremenijo odnosi, se spremeni tudi slika o sebi.

Staranje premeša družinske vloge. Otroci, za katere si skrbel, začnejo skrbeti zate. Partner, s katerim sta bila desetletja zaposlena vsak s svojim delom, je zdaj ves dan doma. Starši, če so še živi, potrebujejo pomoč. Vsaka od teh sprememb odpira vprašanja, ki se ne tičejo le tebe, ampak celotnega družinskega sistema. Kdo odloča? Kdo je močnejši? Kdo sme biti šibak?

V terapiji pri teh vprašanjih ne iščemo le odgovorov za posameznika. Gledamo, kako so vzorci, ki si jih prinesel iz izvorne družine, vplivali na to, kako doživljaš staranje danes. Če je bila tvoja mama ob staranju zagrenjena in se je vedno pritoževala, da je nihče ne potrebuje, boš to podobo morda nosil s sabo kot nekakšno napoved. Ko jo opaziš, jo lahko začneš spreminjati.

Vaja: preveri svoje podobe staranja

Ta vaja vzame približno petnajst minut. Potrebuješ list papirja in pisalo.

1. Zapiši pet besed, ki ti najprej pridejo na misel ob besedi »star človek«. Ne cenzuriraj se.
2. Ob vsaki besedi zapiši, od kod jo imaš. Iz domače hiše? Iz televizije? Iz izkušnje s starimi starši? Iz šal na delovnem mestu?
3. Pomisli na eno osebo, ki se je starala drugače od tvojih petih besed. Sosedo, ki pri osemdesetih hodi v hribe. Strica, ki se je pri sedemdesetih naučil igrati kitaro. Zapiši, kaj ti je pri njej všeč.
4. Zapiši tri stvari, ki jih tvoje telo danes zmore — in za katere mu morda nikoli nisi rekel hvala.
5. Napiši en stavek o svojem staranju, ki bi ga rekel dobremu prijatelju, če bi bil v tvojem položaju. Nato ga preberi sebi.

Namen vaje ni, da bi negativne podobe kar izbrisal ali se prisilil v optimizem. Namen je, da jih vidiš kot to, kar so: prevzete zgodbe, ne pa dejstva o tebi. Raziskave Becce Levy kažejo, da se stališča do staranja dajo spremeniti — in da se s tem spremeni tudi marsikaj drugega.

Kje ta pogled ne zadošča

Rada bi bila poštena glede tega, česa ta zapis ne trdi.

Pozitivna stališča niso zdravilo. Raziskave Levyjeve so pokazale močno povezavo, a stališča niso edini dejavnik. Ljudje zbolijo in umrejo tudi z najlepšimi mislimi o staranju. Če bi kdo bral te ugotovitve kot »če bi bil bolj optimističen, ne bi zbolel«, bi s tem dodajal krivdo ljudem, ki je ne potrebujejo.

Nekatere izgube so resnične. Bolezen, kronična bolečina, smrt partnerja, revščina v starosti — to niso problemi samopodobe, ki bi jih rešilo drugačno razmišljanje. So resnične okoliščine, ki zahtevajo resnično podporo: zdravniško, socialno, finančno.

Starostna diskriminacija ni v tvoji glavi. Ko te delodajalec ne zaposli zaradi let ali ko te zdravnik ne vzame resno, ker »pri vaših letih je to normalno«, to ni tvoja negativna samopodoba. To je družbeni problem, ki ga ne moreš rešiti sam s sabo.

Žalost ni vedno depresija — včasih pa je. Če že več tednov nimaš volje do ničesar, slabo spiš, nimaš teka in se ti zdi, da nima nič več smisla, se pogovori z zdravnikom. Depresija pri starejših je pogosto spregledana, ker jo zamenjamo za »starost«. Več o tem sem napisala v zapisu Depresija pri starejših: ko jo zamenjamo za starost samo.

Kaj lahko narediš že zdaj, ne glede na leta

Raziskovalka Laura Carstensen s Stanforda je pokazala nekaj, kar je na prvi pogled v nasprotju z vsem, kar si mislimo o starosti: čustveno življenje se s starostjo v povprečju izboljšuje. Starejši ljudje doživljajo manj negativnih čustev in so pogosto bolj zadovoljni kot mlajši. Carstensenova to razlaga z dejstvom, da ko začutimo, da čas ni neskončen, začnemo bolj skrbno izbirati, s kom in s čim ga preživljamo.

To je morda najpomembnejše sporočilo tega zapisa. Staranje ni le izgubljanje. Je tudi izbiranje. Če si v srednjih letih in te misel na staranje straši — o tem obdobju sem pisala v zapisu Kriza srednjih let ni kliše —, se lahko že zdaj vprašaš: kakšen star človek želim biti? Ne v smislu videza, ampak v smislu odnosov, radovednosti, tega, kar ti je pomembno.

In če te v starosti preplavlja notranji glas, ki ti govori, da nisi več za nič, je dobro vedeti, od kod ta glas prihaja. O tem piše zapis Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje, nasproti njemu pa lahko postaviš samosočutje namesto samokritike. V Sloveniji obstajajo tudi skupnosti, ki ponujajo prostor za učenje in druženje v tretjem življenjskem obdobju — od univerz za tretje življenjsko obdobje do društev upokojencev. Nova vloga se redko rodi v samoti.

Podobe, ki jih nosiš o starosti, si nisi izbral sam. Lahko pa se odločiš, katere boš nosil naprej. To je ena redkih stvari v zvezi s staranjem, ki je v celoti v tvojih rokah — in raziskave kažejo, da ima ta odločitev opazne posledice.

Kaj si zapomni

• Samopodoba v starosti se zamaje, ker se hkrati spremenijo telo, hormoni, vloge in pogled drugih — to je prehod, ne napaka.
• Ljudje s pozitivnejšimi stališči do lastnega staranja so v raziskavi Becce Levy živeli v povprečju 7,5 leta dlje.
• Podobe o starosti prevzamemo v otroštvu in jih ne preverjamo, dokler se ne obrnejo proti nam. Lahko jih opaziš in spremeniš.
• Upokojitev in odhod otrok pogosto ne ustvarita praznine, ampak razkrijeta staro. Vloga ni isto kot vrednost.
• Telesne težave sodijo k zdravniku, starostna diskriminacija pa ni tvoja krivda — psihoterapija pomaga pri pomenu, ne nadomesti zdravljenja.