Tesnoba pri otrocih: kako jo prepoznati in kako pomagati

»Mami, spet me boli trebuh.«

Ponedeljek, deset do sedmih. Osemletna deklica sedi na robu postelje še v pižami, nahrbtnik čaka ob vratih, kakav na mizi se hladi. Mama ji potipa čelo — vročine ni. Včeraj zvečer je bilo vse v redu, gledala je risanko in se smejala. Čez vikend je ni nič bolelo. Bolečina pride vedno ob isti uri: takrat, ko se je treba odpraviti v šolo. In mama stoji na hodniku z ključi v roki in ne ve, ali naj jo pošlje in tvega, da ji res ni dobro, ali naj jo pusti doma in tvega, da se bo isto zgodilo jutri.

To je eden najpogostejših prizorov, ki jih starši opišejo, ko začnejo iskati pomoč zaradi otrokove tesnobe. Pogosto mine več mesecev, preden kdo poveže trebuh s strahom — ker otrok ne reče »strah me je«, ampak »boli me«. Ta zapis je za starše, ki se sprašujejo, ali je to, kar vidijo pri svojem otroku, tesnoba, in kaj lahko pri tem naredijo sami. Pisala bom o tem, kako se tesnoba kaže v različnih starostih, o pojavu, ki mu raziskovalci pravijo starševsko prilagajanje, in o tem, kdaj je čas, da poiščete strokovno pomoč.

Strah je del odraščanja, tesnoba je nekaj več

Najprej nekaj pomirjujočega: strah je pri otrocih normalen. Dojenček okrog osmega meseca začne jokati ob tujih obrazih, malček se oklepa mame, ko odhaja, predšolski otrok preverja, ali je pod posteljo pošast, šolar se boji, da se bo staršem kaj zgodilo. Ti strahovi pridejo in gredo kot faze. Otroku pomagajo, da se nauči, kaj je varno in kaj ne, in večinoma zbledijo, ko jih preraste.

O tesnobi, ki potrebuje več pozornosti, govorimo, ko je strah močnejši, kot bi pričakovali za otrokovo starost, ko traja tedne ali mesece in ko otroku jemlje nekaj pomembnega — šolo, prijatelje, spanec, igro, veselje. Ni odločilno, česa se otrok boji, ampak koliko prostora strah zavzame v njegovem življenju in v življenju družine.

Anksiozne motnje so pri otrocih in mladostnikih pogostejše, kot si mislimo. Velika metaanaliza Guilherma Polanczyka in sodelavcev, ki je združila raziskave iz več kot dvajsetih držav, je ocenila, da ima anksiozno motnjo približno 6,5 odstotka otrok in mladostnikov po svetu. To je bila najpogostejša skupina duševnih motenj v tem obdobju — pogostejša od depresije in od motenj pozornosti. V razredu s petindvajsetimi otroki sta to v povprečju eden ali dva. In še več jih ima tesnobo, ki ne doseže meje motnje, a jim vseeno greni dneve.

Kako se tesnoba kaže po starostih

Tesnoba ima pri treh letih drugačen obraz kot pri trinajstih. Majhni otroci strahu ne znajo poimenovati, zato ga pokažejo s telesom in vedenjem. Starejši ga znajo opisati, a ga pogosto skrivajo, ker jih je sram.

Malčki (do tretjega leta) tesnobo najpogosteje pokažejo ob ločitvi: neutolažljiv jok, ko gre starš iz sobe, oklepanje, prebujanje ponoči, zavračanje varuške. Nekaj tega je povsem razvojno pričakovano. Več pozornosti si zasluži, ko otrok ostane neutolažljiv še dolgo po odhodu starša ali ko se stiska z leti ne zmanjšuje, ampak stopnjuje.

Predšolski otroci imajo bujno domišljijo, zato se njihovi strahovi radi naselijo v temo, pošasti, živali in nevihte. Tesnoba se pri njih pogosto skriva za trmo in izbruhi: otrok, ki vsako jutro kriči, da noče obuti čevljev, morda ne protestira proti čevljem, ampak proti vrtcu, kjer bo ostal brez mame.

Šolski otroci začnejo skrbeti za stvari, ki so bolj abstraktne — da bo kdo zbolel, da se bo zgodila nesreča, da bodo naredili napako pred razredom. Prav v tej starosti se pojavijo bolečine v trebuhu in glavi brez telesnega vzroka ter upiranje šoli. Če otroka strah, da se bo doma kaj zgodilo, medtem ko ga ni, govorimo o separacijski tesnobi; če je strah vezan na samo šolo — učiteljico, ocene, sošolce, nastopanje — o šolski tesnobi. Pogosto se prepletata.

Najstniki tesnobo najpogosteje doživljajo v odnosih z vrstniki: strah pred tem, kaj si bodo drugi mislili, sram, izogibanje družbi, izostajanje od pouka, pri nekaterih tudi panični napadi. Navzven je to včasih videti kot lenoba, upornost ali »samo puberteta«. Če vas zanima, kako se v takem obdobju doma znova odpre pogovor, sem o tem pisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Telo spregovori prvo

Pri otrocih je tesnoba zelo telesna. Bolečine v trebuhu, slabost, glavobol, pogosto lulanje, težave z zaspanjem, nočne more, izguba apetita — vse to je lahko jezik strahu. Ni »izmišljeno«: ko se v telesu sproži alarm, se pospeši srce, zoži prebava in napnejo mišice. Otrok bolečino resnično čuti. Kaj se pri tem dogaja v možganih in zakaj telo reagira, preden otrok sploh pomisli, sem opisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo.

Zato je prvi korak vedno obisk pri pediatru. Ne zato, ker bi šlo za izgovor, ampak zato, ker je treba izključiti telesne vzroke — od celiakije do okužb. Ko so izvidi v redu, bolečina ne izgine, ampak dobi novo razlago. O tem, kako se počuti človek, ki mu rečejo, da je vse v redu, pa ga še vedno boli, sem pisala v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«. Otroku je pomembno povedati, da mu verjamemo — in da bomo skupaj ugotovili, kaj trebuh skuša povedati.

Zakaj ravno moj otrok?

To vprašanje starši pogosto izgovorijo s krivdo v glasu. Odgovor ni en sam. Nekateri otroci se rodijo z bolj previdnim temperamentom — razvojni psiholog Jerome Kagan je to poimenoval vedenjska zavrtost: dojenčki, ki se na novo in neznano odzovejo z več napetosti in umika, so kasneje nekoliko pogosteje tesnobni. Del tega je dednost. Del so izkušnje: selitev, ločitev staršev, bolezen v družini, nasilje med vrstniki, smrt bližnjega. In del je tisto, kar se dogaja med ljudmi v družini.

Iz relacijske družinske terapije, v kateri se izobražujem, prinašam pogled, da otrokova tesnoba redko živi samo v otroku. Otroci so izjemno občutljivi za napetost med odraslimi; včasih tesnoba izrazi tudi skrb, ki je v družini ne izreče nihče drug. To ni obtožba — je povabilo, da otroka ne gledamo kot »problem«, ki ga je treba popraviti, ampak kot del sistema, v katerem se lahko marsikaj premakne.

In tu je še nekaj, kar je težko slišati, pa vendar osvobajajoče: tesnobni starši imajo pogosteje tesnobne otroke — deloma zaradi genov, deloma zato, ker se otroci učijo od nas, kako je videti svet. Krivda pri tem ne pomaga nikomur. Če se v tem prepoznate, vam priporočam zapis Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame. Skrb za lastno tesnobo je eden najboljših darov otroku.

Starševsko prilagajanje: ko ljubezen nehote hrani strah

Ko je otroka strah, ga želimo zaščititi. To je eden najglobljih starševskih refleksov in je dober. A pri tesnobi se lahko zgodi nekaj nenavadnega: prav tisto, kar otroku danes olajša stisko, strah dolgoročno ohranja.

Psiholog Eli Lebowitz z univerze Yale temu pravi starševsko prilagajanje (angl. family accommodation). Gre za vse spremembe, ki jih družina naredi, da bi otroku prihranila tesnobo: starš spi pri otroku, ker ta ne more zaspati sam; namesto otroka naroča v restavraciji; odgovarja na isto vprašanje »ali bo vse v redu?« dvajsetkrat na dan; ga ne pusti na rojstni dan, ker bi bil brez mame; mu dovoli ostati doma, kadar ga boli trebuh. Lebowitz in sodelavci so ugotovili, da se prilagajanje pojavlja v veliki večini družin z anksioznim otrokom in da je povezano z izrazitejšimi simptomi.

Zakaj? Ker se otrok, ki se vsakič izogne strahu s pomočjo starša, nikoli ne nauči dveh stvari: da je situacija varnejša, kot se zdi, in da zmore nelagodje zdržati sam. Vsakič, ko starš prevzame, se otrokov svet nekoliko skrči. Več o tem, kako izogibanje deluje pri odraslih, sem napisala v zapisu Tesnoba in izogibanje — pri otrocih je mehanizem enak, le da se izogibajo s pomočjo nas.

Večer v takšni družini je lahko videti nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Mami, a boš ostala, dokler ne zaspim?«
»Saj sem včeraj ostala. In predvčerajšnjim.«
»Ampak danes me je res strah. Prosim.«
»Prav, ampak samo deset minut.«
(Uro pozneje mama še vedno leži na robu postelje in v temi odpisuje na sporočila.)

Mama ni naredila nič narobe. Odzvala se je z ljubeznijo, ki jo pozna vsak starš. Toda če se ta večer ponavlja dve leti, sta ujeta oba — otrok v prepričanju, da sam ne bo zmogel, in mama v izčrpanosti, ki ne pušča prostora niti zanjo niti za partnerski odnos.

Program SPACE: podpora namesto zaščite

Iz teh spoznanj je Lebowitz razvil program SPACE (Supportive Parenting for Anxious Childhood Emotions, podporno starševstvo za tesnobna otroška čustva). Njegova posebnost je, da v njem otrok sploh ni udeležen — delo poteka samo s starši. To je dragoceno, ker veliko tesnobnih otrok noče na terapijo, in ker je starše lažje opolnomočiti kot prisiliti otroka v nekaj, česar se boji.

Program stoji na dveh stebrih.

Prvi steber so podporne izjave. Starš se nauči v istem stavku izraziti dvoje: sprejemanje otrokovega strahu in zaupanje v njegovo zmožnost. Na primer: »Vidim, da te je strah, in razumem, da ti je težko. Vem, da zmoreš.« Ne »saj ni nič« (to zanika strah), in ne »jaz bom to uredila namesto tebe« (to zanika otrokovo moč). Oboje hkrati.

Drugi steber je načrtno zmanjševanje prilagajanja. Starši izberejo eno samo prilagajanje — na primer spanje ob otroku — in naredijo načrt, kako ga bodo postopoma opustili. Otroku ga napovedo vnaprej, mirno in brez kazni: »Odslej bom sedela ob postelji pet minut, potem bom v dnevni sobi. Če me pokličeš, ti bom zaklicala nazaj, da sem tu, ne bom pa prišla.« In potem pri tem vztrajajo tudi takrat, ko otrok protestira.

V randomizirani raziskavi, ki jo je Lebowitz s sodelavci objavil leta 2020, se je SPACE izkazal za enako učinkovitega kot kognitivno-vedenjska terapija z otrokom. To je pomembno sporočilo za starše: niste nemočni opazovalci, ki čakajo, da otrok »dozori« za terapijo. Lahko začnete sami. Program je opisan tudi v knjigi za starše Breaking Free of Child Anxiety and OCD.

Spodnja slika kaže, kako se dve poti razideta že v prvih minutah po tem, ko otroka zgrabi strah.

Vaja: en podporni stavek in eno prilagajanje manj

To vajo lahko začnete že ta teden. Ne gre za to, da bi otroka čez noč »utrdili«, ampak da preverite, kako se odzove na majhno spremembo.

1. Zapišite vsa prilagajanja, ki jih opazite. Teden dni beležite vse, kar naredite ali opustite zaradi otrokovega strahu — od spanja ob njem do odgovarjanja na ista vprašanja. Seznam je lahko presenetljivo dolg.
2. Izberite eno samo. Najbolje takšno, ki se ponavlja vsak dan in ki ga boste res zmogli opustiti. Ne najtežjega.
3. Sestavite svoj podporni stavek. Z mislijo na sprejemanje in zaupanje: »Vem, da ti je težko, in vem, da zmoreš.« Povejte ga na glas, preden ga potrebujete.
4. Napovejte spremembo ob mirnem trenutku. Ne zvečer, ko je otrok že prestrašen. Povejte, kaj se bo spremenilo, od kdaj in kaj boste naredili namesto tega.
5. Vztrajajte in opazujte. Prve dni bo otrok verjetno protestiral glasneje — to je pričakovano in ne pomeni, da ne deluje. Zapišite, kaj se zgodi po treh, petih in desetih dneh.

Če sta v družini dva starša, je ključno, da se dogovorita skupaj. Otrok hitro najde tistega, ki bo popustil — ne iz zlobe, ampak zato, ker ga je strah.

Kaj še pomaga v vsakdanu

Vaša mirnost je otrokova regulacija. Majhni otroci se še ne znajo pomiriti sami; to se naučijo ob nas, ko jih znova in znova pomiri miren odrasel. Temu pravimo koregulacija. Ni treba, da ste brez strahu. Dovolj je, da otrok ob vas začuti, da je strah mogoče prenesti.

Govorite o strahu, ne okoli njega. Otrokom pomaga, da strah dobi ime in obliko — da ga narišejo, mu dajo ime, se z njim pogovarjajo. »Kaj ti danes šepeta tvoja Skrbica?« Strah, ki ga lahko opazujemo od zunaj, je manj vsemogočen.

Ne obljubljajte, da se ne bo zgodilo nič hudega. Tega ne morete zagotoviti in otroci to čutijo. Bolje je reči: »Ne vem, kako bo, vem pa, da boš zmogel, in da sem tu, ko prideš domov.«

Ohranite rutine. Spanje, obroki, gibanje na prostem in predvidljiv dan so za tesnobnega otroka kot ograja ob stopnicah. Ne preprečijo strahu, omogočijo pa, da se ob njem ne zruši vse.

Dovolite tudi druga čustva. Otroci, ki doma ne smejo biti jezni ali žalostni, pogosto vso stisko nalijejo v tesnobo, ker je to edino čustvo, ki »sme« biti. O tem, kaj tak otrok prinese v odraslost, sem pisala v zapisu Kako otrok, ki ni smel biti jezen, postane odrasel, ki ne zna reči ne. In o tem, kako se naš lastni način navezovanja prenaša na otroke, v zapisu Navezanost in starševstvo.

Kdaj ni dovolj samo zmanjšati prilagajanje

Bila bi nepoštena, če bi vse skupaj zvenelo, kot da je dovolj, da starši »nehajo popuščati«. Tu so meje te ideje.

Včasih je strah realen. Otrok, ki noče v šolo, ker ga tam sošolci ustrahujejo, ni tesnoben brez razloga — v nevarni situaciji je. Preden začnete zmanjševati prilagajanje, se prepričajte, da je okolje res varno. Pogovor z razredničarko in šolsko svetovalno službo je pogosto prvi korak, ne zadnji.

Včasih je za strahom nekaj drugega. Pri otrocih z avtizmom so lahko hrup in gneča resnično neznosni zaradi senzorne preobčutljivosti; pri otrocih s težavami pri učenju je strah pred šolo lahko odziv na vsakodnevni neuspeh; po travmatičnem dogodku ima izogibanje drugačen pomen. V teh primerih je treba najprej razumeti vzrok.

SPACE ni pritisk. Zmanjševanje prilagajanja ne pomeni, da otroka porinemo v vodo ali ga kaznujemo, ker se boji. Če se korak izkaže za prevelikega, ga razdelimo na manjše. In nekatere oblike tesnobe — hude panične napade, obsesivno-kompulzivno motnjo, zavračanje hrane, samopoškodovanje — mora vedno spremljati strokovnjak.

Starši niso krivi. Prilagajanje ni dokaz slabega starševstva. Je dokaz, da imate otroka radi in da ste utrujeni. Spremembo lahko začnete brez samoobtoževanja.

Kdaj k strokovnjaku in kam se obrniti

Pomoč poiščite, kadar:

• tesnoba traja več tednov in se ne zmanjšuje;
• otrok izostaja od pouka ali se ne more ločiti od vas;
• ima pogoste telesne težave, ki jih zdravnik ne pojasni;
• ima panične napade, ne spi, ne je ali se umika od prijateljev;
• je družinsko življenje podrejeno njegovemu strahu.

Prvi naslov je izbrani pediater, ki lahko izključi telesne vzroke in svetuje glede nadaljnjih korakov. V šoli je na voljo svetovalna služba. V Sloveniji delujejo tudi centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer delajo klinični psihologi, pedopsihiatri in drugi strokovnjaki. Za tesnobo pri otrocih ima najmočnejšo raziskovalno podporo kognitivno-vedenjska terapija; v veliki raziskavi CAMS je bila kombinacija terapije in zdravila najuspešnejša, a o zdravilih vedno odloča otroški psihiater, nikoli starš sam. Ker otrokova tesnoba vedno živi v družini, je smiselna tudi družinska terapija — tam lahko skupaj pogledate, kaj se v družini dogaja okoli strahu.

Otroci in mladostniki lahko anonimno pokličejo TOM telefon na 116 111. Če otrok govori o tem, da bi si kaj naredil, ali ste v nevarnosti, pokličite 112.

Kaj si zapomni

• Strah je del odraščanja; o tesnobi govorimo, ko je močnejši od pričakovanega, traja tedne in otroku jemlje vsakdan.
• Pri otrocih tesnoba pogosto govori skozi telo — trebuh, glavo, spanec. Najprej pediater, potem razlaga.
• Starševsko prilagajanje otroku danes olajša stisko, dolgoročno pa strah ohranja.
• Program SPACE dela samo s starši: podporne izjave (sprejemanje + zaupanje) in načrtno zmanjševanje enega prilagajanja naenkrat.
• Kadar je strah realen, kadar tesnoba traja ali je huda, poiščite pomoč — pediater, šolska svetovalna služba, strokovnjaki za duševno zdravje otrok.