Zakaj izgorevajo prav najbolj odgovorni in zanesljivi

»Če ne veš, vprašaj Majo. Maja ve vse.«

Stavek je padel na sestanku, mimogrede, kot kompliment. Maja se je nasmehnila in prikimala. Bila je res tista, ki ve vse: kje je zadnja različica pogodbe, kdo je komu kaj obljubil, kako se reši tiskalnik, ki se zatakne ob petkih. V osmih letih ni bila niti enkrat na bolniški. Ko so v oddelek prišli novi ljudje, jih je uvajala ona. Ko je kdo odšel, je njegovo delo prevzela ona. Nihče je ni prosil, naj ostane dlje — ostala je sama, ker drugače stvari ne bi bile narejene.

Pol leta po tistem sestanku se je zjutraj usedla v avto, prižgala motor in ni mogla speljati. Sedela je dvajset minut, roke na volanu, in jokala, ne da bi vedela, zakaj. Tisti dan ni šla v službo. Tudi naslednji teden ne.

Maja je izmišljena, a njena zgodba ni nenavadna. Kdor se je kdaj ukvarjal z izgorelostjo, pozna paradoks: ne izgorijo tisti, ki jim je vseeno. Izgorijo tisti, na katere se vsi zanašajo. V tem zapisu bom skušala razložiti, zakaj je tako — kaj imajo skupnega predanost, perfekcionizem, nezmožnost reči ne in vloga, ki si jo morda dobil že v družini, preden si sploh vedel, kaj je služba.

Da izgoriš, moraš najprej goreti

Ko je psihiater Herbert Freudenberger leta 1974 prvič opisal izgorelost, ni opazoval utrujenih uradnikov. Opazoval je prostovoljce v brezplačni ambulanti v New Yorku — ljudi, ki so delali iz prepričanja, dolge ure in brez plačila. In opazil je, da so prav najbolj predani med njimi po letu ali dveh postali izčrpani, razdražljivi, ciniči do ljudi, ki so jim prej z veseljem pomagali. Med njimi je bil, kot je kasneje priznal, tudi sam.

Izraelska psihologinja Ayala Pines je to pozneje strnila v misel, ki se je v stroki prijela: da izgoriš, moraš najprej goreti. Izgorelost po njenem ni bolezen ravnodušnih, ampak tistih, ki v delu iščejo smisel. Ko delo smisla ne prinese več — ker ga je preveč, ker nima učinka, ker nihče ne opazi —, se ogenj ne ugasne nenadoma. Počasi požre tistega, ki ga je prižgal.

Danes vemo, da izgorelost ni redka. Ko je ameriški Gallup leta 2018 vprašal skoraj 7500 zaposlenih s polnim delovnim časom, jih je 23 odstotkov odgovorilo, da se v službi počutijo izgorelo zelo pogosto ali vedno, še 44 odstotkov pa včasih. A številka sama ne pove, kdo med njimi je najbolj ranljiv. Za to moramo pogledati, kaj se dogaja v ljudeh, ki izgorijo — in v okolju, ki jih k temu nevede spodbuja. O tem, kako se izgorelost kaže, sem podrobneje pisala v zapisu Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor.

Predanost, ki ne pozna konca

Predanost je odlika. To moram povedati na začetku, ker ta zapis ni poziv, naj ti postane vseeno. Ljudje, ki jim je mar, delajo svet boljši: učiteljica, ki opazi otroka v zadnji klopi, medicinska sestra, ki se vrne pogledat, sodelavec, ki napako popravi, preden je kdo oškodovan.

Težava ni v predanosti, ampak v tem, da nima meje. Pri večini ljudi se skrb za delo nekje ustavi — pri koncu delovnega časa, pri tem, kar je še razumno, pri tem, kar je res njihova naloga. Pri ljudeh, ki izgorijo, se pogosto ne ustavi. Vsaka nedokončana stvar ostane odprta tudi zvečer. Vsaka težava drugega postane malo tudi njihova. Vsak »saj bom jaz« se zdi samoumeven.

Nemški sociolog Johannes Siegrist je za to opisal pojem, ki ga je imenoval prekomerna zavezanost (overcommitment): notranjo potrebo, da v delo vložiš več, kot ga zahteva, skupaj s težavo, da se od njega odklopiš. V njegovem modelu ravnovesja med vložkom in nagrado je prav ta notranja drža eden od dejavnikov, ki povečajo tveganje za stres in z njim povezane težave — še posebej, kadar vloženemu trudu ne sledi primerno priznanje.

Perfekcionizem: ne zahtevnost, ampak strah

Druga lastnost, ki se v raziskavah izgorelosti vztrajno ponavlja, je perfekcionizem. A tu je treba biti natančen, ker perfekcionizem ni ena sama stvar.

Psihologa Andrew Hill in Thomas Curran sta leta 2016 v metaanalizi povzela raziskave o povezavi med perfekcionizmom in izgorelostjo ter ločila dve njegovi plati. Prva so perfekcionistična stremljenja: visoki standardi, želja, da nekaj narediš res dobro. Druga so perfekcionistične skrbi: strah pred napako, občutek, da nikoli ni dovolj, prepričanje, da te bodo drugi zavrnili, če ne boš brezhiben. Z izgorelostjo je bila izrazito povezana druga plat — skrbi. Stremljenja so bila z njo povezana bistveno šibkeje, ponekod skoraj nič.

To je pomembno razlikovanje. Ni nevarno, da želiš delati dobro. Nevarno je, kadar dobro delo ni več izbira, ampak pogoj — kadar je napaka doživeta kot dokaz, da nisi v redu. Takrat se ne moreš ustaviti, ker vsak premor pomeni tveganje, da bo kdo opazil razpoko. O tem, kako se perfekcionizem prepleta z neskončnim premlevanjem, sem pisala v zapisu Perfekcionizem in overthinking: dve plati istega strahu, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod perfekcionizem.

Zakaj ne znaš reči ne

Če vprašaš ljudi, ki so izgoreli, zakaj niso odklonili še ene naloge, redko slišiš, da niso vedeli, da jim je preveč. Vedeli so. Slišiš pa nekaj takega: »Kdo pa bi drug?« »Saj ni bilo toliko.« »Ni mi bilo prijetno.« »Potem bi bila slaba sodelavka.«

Za vsakim od teh stavkov je občutek, da ima »ne« ceno, ki je previsoka. Da bo kdo razočaran, jezen, da bo odnos ohladel, da boš izgubil mesto, ki si ga imel v očeh drugih. Za ljudi, ki so se tega naučili zgodaj, »ne« ni preprosta beseda. Je dejanje, ki ogrozi pripadnost.

Pogosto se ta drža začne doma. Otrok, ki ni smel biti jezen, ki je zaznal, da njegova nejevolja staršem povzroča stisko, se nauči svojo voljo potisniti na stran. Kot odrasel potem zelo dobro ve, kaj potrebujejo drugi, in zelo slabo, kaj potrebuje sam. O tem govori zapis Kako otrok, ki ni smel biti jezen, postane odrasel, ki ne zna reči ne. Kako se meje postavljajo v praksi, pa sem opisala v zapisu Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično, čeprav je pogoj za zdrave odnose.

Pri izgorelosti je nezmožnost reči ne še posebej zahrbtna, ker se nagrajuje. Človek, ki vedno reče da, je priljubljen. Dobi pohvale, zaupanje, napredovanja — in s tem še več nalog. Okolje ne vidi cene, ker je ta skrita: plača se jo zvečer, ob vikendih, v telesu.

Ko delo postane identiteta

Tretja nit je najtišja. Pri mnogih ljudeh, ki izgorijo, delo ni le nekaj, kar počnejo. Je tisto, kar so.

Na vprašanje »Kdo si?« odgovorijo s poklicem. Na vprašanje »Kaj te veseli?« dolgo razmišljajo. Ko je v službi dobro, so v redu tudi oni. Ko gre v službi kaj narobe, se zamaje vse. Psihologi temu rečejo pogojna samovrednost: občutek lastne vrednosti, ki je odvisen od enega področja — v tem primeru od dosežkov.

Taka identiteta je krhka iz preprostega razloga: ne dopušča počitka. Če si vreden le, ko delaš, je počitek izguba vrednosti. Dopust postane čas tesnobe, bolniška čas sramu, upokojitev grožnja. In ko izgorelost človeka prisili, da se ustavi, ne izgubi le moči — izgubi tudi občutek, kdo je. Zato je okrevanje od izgorelosti pogosto več kot počitek. Je tudi vprašanje, kdo si, ko nisi tisti, ki zmore.

Junak iz družine

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, vedno pogledamo tudi nazaj — ne zato, da bi iskali krivca, ampak da bi razumeli, od kod vzorec prihaja. In pri ljudeh, ki izgorijo, se v družinski zgodbi pogosto pokaže znana vloga: vloga junaka.

Ameriška terapevtka Sharon Wegscheider-Cruse je vloge otrok opisala ob družinah, v katerih je eden od staršev pil. Opazila je, da otroci v takih družinah nezavedno prevzamejo vloge, ki družini pomagajo preživeti. Junak je tisti, ki je priden, odgovoren in uspešen. S svojimi uspehi družini prinaša ponos in dokaz, da je »pri nas vse v redu«. Skrbi za mlajše, opazi, kdaj je mama utrujena, ve, kdaj je bolje molčati. O tej in drugih vlogah sem pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?.

Vloga junaka ni rezervirana za družine z alkoholom. Nastane povsod, kjer je otrok čutil, da mora nekaj nositi namesto odraslih — bolezen enega od staršev, ločitev, revščino, materino žalost, očetovo odsotnost. Kadar otrok prevzame skrb za čustva ali naloge staršev, temu rečemo parentifikacija. Otrok se ob tem nauči nekaj zelo dragocenega: odgovornosti, natančnosti, občutka za druge. In nekaj zelo dragega: da njegove potrebe pridejo na vrsto zadnje — ali nikoli.

Pogovor, ki ponazarja, kako se to sliši v odraslosti, bi lahko stekel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kdaj si se nazadnje pri kom pritožila, da ti je težko?«
»Pritožila? Ne vem … Mislim, da nikoli. Pri nas se ni pritoževalo.«
»Kdo pa je bil doma tisti, ki je vedel, kaj je treba narediti?«
»Jaz. Mama je bila večkrat v bolnišnici. Oče je delal. Nekdo je moral.«
»In v službi?«
»…Isto. Samo da me zdaj za to plačajo.«

Ta zadnji stavek pove veliko. Delovno mesto pogosto postane oder, na katerem se znova odigra stara družinska vloga — s to razliko, da je zdaj ne nosi otrok, ampak odrasel, ki bi lahko izbral drugače, a ne ve, da lahko.

Zakaj okolje to rado sprejme

Bilo bi krivično, če bi vso zgodbo naložila na posameznika. Ljudje z vlogo junaka se ne znajdejo v praznem prostoru. Znajdejo se v službah, ki jih potrebujejo.

Vsaka organizacija ima nekaj ljudi, ki držijo stvari skupaj. Njihovo delo je pogosto nevidno, dokler ga opravljajo — in boleče vidno, ko ga nehajo. Vodje se nanje zanesejo, ker se lahko. Sodelavci jim prepustijo težje primere, ker jih bodo rešili. Nihče ni zloben. Sistem preprosto teče tja, kjer je najmanj odpora, in najmanj odpora je pri tistem, ki ne zna reči ne.

Tu se srečata dve zgodbi. Človek prinese vzorec iz družine, okolje ga potrdi in nagradi. Tako se krog zapre: več zanesljivosti prinese več dela, več dela prinese več priznanja, več priznanja okrepi prepričanje, da je vrednost v zanesljivosti. Dokler telo ne reče ne namesto človeka.

Zato pri okrevanju ni dovolj, da se človek spočije in vrne v enake okoliščine z enako držo. Spremeniti se mora nekaj v obeh — v tem, kako nosi odgovornost, in v tem, koliko je okolje od njega pričakuje.

Kaj se lahko spremeni

Če prepoznaš sebe v tem zapisu, ni namen, da postaneš manj zanesljiv. Namen je, da zanesljivost postane izbira, ne pa obveznost, ki je ne moreš odložiti. Nekaj smeri, ki pomagajo:

• Loči odgovornost od krivde. Odgovoren si za to, kar je res tvoja naloga. Nisi kriv za vse, kar bi lahko šlo narobe, če ti ne posežeš vmes.
• Dovoli si »dovolj dobro«. Ne pri vsem — pri stvareh, kjer razlika med odličnim in dobrim nikogar ne prizadene. Teh je več, kot si misliš.
• Vadi majhne »ne«. Ne začni z največjo zavrnitvijo v letu. Začni z rokom, ki ga podaljšaš, s sestankom, ki ga ne prevzameš, z vprašanjem »Kaj od tega naj pustim, da bom naredil to?«
• Zgradi življenje zunaj dela. Odnosi, telo, igra, nekaj, česar ne počneš zaradi rezultata. Ne kot nagrado po delu, ampak kot del tega, kdo si.
• Poglej, od kod prihaja vloga. Ko razumeš, zakaj je bil »junak« nekoč potreben, ga lahko spoštuješ — in ga hkrati razbremeniš.

Če želiš preveriti, kje si ta trenutek, ti lahko pomaga orodje samoocena izgorelosti v bazi znanja. Ne nadomesti pogovora s strokovnjakom, lahko pa ti pomaga ubesediti, kaj se dogaja.

Vaja: popis tvojih »da«

Ta vaja vzame petnajst minut in list papirja. Naredi jo lahko še danes zvečer.

1. Zapiši vse, na kar si v zadnjih dveh tednih rekel »da« — v službi in doma. Tudi majhne stvari: »bom pogledala«, »ni problema«, »lahko jaz«.
2. Ob vsaki postavki označi, ali je bila res tvoja naloga. Ne, ali si jo zmogel — ali je bila tvoja.
3. Pri tistih, ki niso bile tvoje, zapiši, kaj si čutil v trenutku pred »da«. Krivdo? Strah pred razočaranjem? Nestrpnost, ker bi drugi delal počasneje?
4. Vprašaj se, kdo te je to naučil. Pri kom si se prvič tako počutil? Ne išči krivca, išči izvor.
5. Izberi eno postavko, ki jo boš naslednjič vrnil ali odklonil. Samo eno. Zapiši stavek, s katerim boš to rekel, in ga preberi na glas.

Ko boš to prvič naredil, se bo verjetno oglasila nelagodnost. To ni znak, da delaš narobe. Je znak, da se dotikaš vzorca, ki je bil dolgo samoumeven.

Kje ta razlaga ne velja

Rada bi bila jasna: ta zapis opisuje, zakaj so nekateri ljudje bolj ranljivi za izgorelost. Ne trdi pa, da je izgorelost njihova krivda ali da jo povzroča njihov značaj.

Izgorelost je predvsem posledica dela. Christina Maslach in Michael Leiter, ki izgorelost raziskujeta že desetletja, sta opisala šest področij, kjer se delo in človek razhajata: preobremenjenost, pomanjkanje nadzora, nezadostna nagrada, razpadla skupnost, nepravičnost in neskladje vrednot. Tudi v Gallupovi raziskavi so kot glavne vzroke izgorelosti zaposleni navajali nepravično obravnavo, neobvladljivo količino dela, nejasne vloge, pomanjkanje podpore vodje in nerazumne časovne pritiske — vse to so lastnosti delovnega okolja, ne osebnosti. Človek brez vloge junaka in brez perfekcionizma lahko izgori na delovnem mestu, kjer je dela za tri ljudi. O tem, kje se odgovornost posameznika konča in začne odgovornost sistema, piše zapis Sistem ali posameznik: kdo je odgovoren za izgorelost.

Ni vsaka izčrpanost izgorelost. Utrujenost, ki ne mine, je lahko tudi znak depresije, slabokrvnosti, motenj ščitnice ali drugih telesnih težav. Če si dalj časa izčrpan, najprej obišči osebnega zdravnika, da izključi telesne vzroke. Če ob tem čutiš brezup ali imaš misli, da bi bilo bolje, da te ni, poišči pomoč takoj — pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112.

Vloga junaka ni diagnoza. Opisi družinskih vlog so pomoč pri razmisleku, ne pa predalčki, v katere je treba spraviti vsakogar. Marsikdo je odgovoren in zanesljiv preprosto zato, ker mu je to blizu — in ob tem ne izgori, ker ima dovolj podpore, nadzora in priznanja. Odgovornost sama ni težava. Težava je, ko je ne moreš odložiti.

Kaj si zapomni

• Izgorelost najpogosteje prizadene predane in zanesljive — tiste, ki delu dajo več, kot ga zahteva.
• Pri perfekcionizmu ni nevarna želja po kakovosti, ampak strah pred napako in občutek, da nikoli ni dovolj.
• Nezmožnost reči ne se v službi pogosto nagrajuje, zato jo je težko opaziti, dokler ni prepozno.
• Vloga junaka iz družine se lahko nadaljuje na delovnem mestu — razumeti jo pomeni, da jo lahko odložiš.
• Izgorelost je predvsem posledica pogojev dela; osebne lastnosti povedo, kdo je bolj ranljiv, ne kdo je kriv.